Starševstvo +

Štiri slike, štiri zgodbe, eno življenje

Pisalo se je leto 1978. Dopolnila sem peti rojstni dan. Očitno je, da sta bila moja mama in ana nora na dolge lase. Imela sem res dolge. Tako kot moji hčeri. In to norost sta uspešno prenesla name. Poleg mene je moja takratna bestika, Maruška.  Takrat smo bili že dve leti v Štepanjcu. Moja tamala sestra še ni imela eno leto, ta srednja pa je imela menda 3. To je bil čas, v katerem se okolja okoli sebe sploh še zavedala nisem. Bila sem vrtičkarca, največja v skupini, a nič manj otročja od ostalih.

Leto 1981. Prvo obhajilo. Kao Jezusova nevesta. Dddd … ne vem kako je mami uspevalo, da nas je mestnem okolju vsako nedeljo naterala v cerkev. No, vem. Tudi kadar je bila v službi je poskrbela, da nam je oče ugasnil tv in smo morale k maši, pa magari k tazadnji, ob enajstih. Šola, verouk, prijatelji iz bloka … to je bil moj svet. Leto zatem se mi je prvič sesul, ko sem našla očeta v postelji z ne-mojo mamo. Bila sem veliko premlada za kaj takega.

Leto 1992. Mojih 19 let. Takrat sem že delala. No, delat sem začela pri nepolnih 18-ih kot natakarica v raznih kafičih. Tukaj pa sem imela pravi đob, v UKC -Urgentni laboratorij. In zaljubljena sem bila v Deana. Pa kratke lase sem imela, črne. Na top gun baje.  )  Leto zatem sem že zanosila s taveliko. Kako sem si jo želela, kako željno sem jo pričakovala.

Leto 1994, Rusija. Zraven mene stoji moj ex, oče otroka, ki rase v meni. Jap, tukaj sem dojela, da sem noseča. V drugo. Na nek poseben način sem bila … srečna. Ne mirna, ne spokojna, samo srečna. Bil je trenutek. Ko sem odhajala na avion sem jokal kot dež. Prvič sem pustila taveliko samo a morala sem k njemu, ker sem ga pogrešala za znoret. Takrat sem celo verjela, da smo lahko družina. Ali pa hotela verjet. Ne vem.

To je pa zdaj to? Po moje da … ja!

Najbrž. Preselile smo se v najslabšem možnem tajmingu, preživele skoraj dva meseca brez tekoče vode, se hrabro spopadle z meglo, snegom, mrazom in kurjenjem ter … dočakale prve sončne dneve, zvončke in kronce. Zdaj mi je že nekaj dni spet jasno zakaj sem se zaljubila v to hišo, v ta hrib, v ta razgled. Ko v mraku vidim prve lučke v daljavi se mi samo zasmeji. To obožujem … In ko me sredi noči zbudi luna, ki sveti v mojo posteljo pomislim na to, da tega še nikoli nisem doživela. Pa te zvezde … včasih imam občutek, da mi bodo zdaj zdaj padle na glavo.
Stvari se postavljajo na svoje mesto. Umirjam se. Nehala sem jest. No, ne čisto nehala. Ne jem ne zajtrka – ki ga itak nikoli ne jem, ne malice, ko pa pridem domov pa samo nekaj vržem vase in to je to. Nenačrtno, ne paše mi jest. Ta dieta »Mnžri« mi gre vedno najbolj od rok. Ni zakomplicirana, je hitra in učinkovita. Roko na srce ni naporna zato, ker mi spomladi itak ne paše jest, pa je to nekako normalno stanje.

Ko takole na vrtu lovim prve sončne žarke, pijem kavo in skozi cigaretni dim mežikam proti drevesnim vejam se zavedam, pa si tega niti ne upam priznat, da sem na dobri poti k uresničitvi svojih sanj. Sanj po svojem kotu, v katerem bom posedala in brala, brala, brala, svojem miru, tišini, po času, v katerem bom sama s seboj, zadovolj(e)na mentalno in čustveno. Sploh ne morem verjet, da sem res na tej poti. Nekoč sem samo sanjala o cilju, h kateremu grem, zdaj pa sem prav res tam. He he he … noro. In še dva na pol odrasla otroka imam … pa kaj bi še hotla lepšega. Aleluja …
No, definitivno je super tudi to, da se s hčerama krasno razumemo, da nimamo nekih strašnih pretresov, obe se učita, obe poznata meje do katerih se lahko prosto gibljeta, samostojni sta, delavni …Kaj čem še lepšega. Obožujem ju, obožujem kako se razvijata, kako postajata samostojni odrasli osebi, polno odgovorni zase. Imata en kup prijateljev, ljudje ju imajo radi, sta prikupni in prijazni. Sicer ne vem po kom imata to, he he. Resno .. jaz sem čist prijazna in prijetna oseba, dokler se me ne dira. In ponosna sem, da se znata postavit zase. No, tamala se še uči, tavelika pa je rojena borka. In obe imata dolg jezik. To mi je všeč.

Občutek imam, da prihajam v obdobje, v katerem bom lahko spet sproti plačevala položnice in še kaj dala na stran, da bom lahko dala domišljiji, kar se tiče opremljanja svojega doma, prosto pot, da bom uživala v preobratu starševstva v prijateljstvo in da bom končno pustila za seboj obdobje postavljanja sebe na sebi lastno mesto, umerjanja svoje poti in iskanja prostora miru. Že to, da se prvič v vsem svojem življenju vozim do službe samo 10 minut, da skozi okno pisarne vidim polja, da imam svojo ogromno pisalno mizo, da imam realen občutek, da me podjetje, v katerem sem, ceni zaradi mojega znanja in mi popolnoma zaupa ter me podpira v dodatnem izobraževanju … si lahko želim še kaj več? Dobro, da dobim v prenovo staro hišo, ampak to že spada pod gušt, pod dušno hrano. Trenutno iz vsega srca uživam v tem, da grem ob treh iz pisarne in sem ob 3 pa deset minut doma.  Sploh se ne spomnim, da bi kdajkoli imela tako službo, tako blizu in v tako prijetnem ambientu. In ko ta teden tamala skoraj vsak dan pride k meni v službo, ker je doma in ima počitnice, mi je žal samo to,da ni v šoli v Ljutomeru, ker bi bili zdaj pa res veliko skupaj. Ampak hej … v končni fazi sva kljub najinim drugačnim načrtom zadovoljni obe.

Zdaj crkljam našo nosečko, se pogovarjam z njo o tem kako komaj čakam, da skoti, da vidim, kakšne muce bomo imeli. Že zdavnaj sem se pomirila z možnostjo, ki je pač dejstvo, da lahko kadarkoli avto zbije Pikija in Zorico in zato toliko bolj uživam v teh trenutkih, ki jih imamo. In če že Piki spet ponoči luta okoli, je Zorica ponoči noter, počiva, je, pije, skratka se crklja. In jaz ju imam rada in sem nadvse vesela, da smo se navadili drug na drugega, da se Piki več ne boji it sam v hišo in da se je Zorica le usmilila vhodnih vrat ter nehala praskat po njih. 

Priznam, kradla sem

O tem sem že hotla pisat takrat, ko sta mi tamalidve zadnjič ukradli denar, pa … potem nisem. Je pa to razlog, zakaj sem takrat reagirala kot sem. Torej, kradla sem ko sem bila stara tam nekje 13-15 let. Začelo se je, ko sem v trgovini stala pri poklici s sladkarijami in šla potem mimo blagajne ne da bi kaj kupila. Takrat sem hotela nekaj kupit, pa potem ne vem zakaj nisem, a ko sem naslednji dan prišla spet v trgovino me je prodajalka obtožila, da sem prejšnji dan odprla vrečko čokoladnih mrvic in jih kako tam jedla. To je bil povod v začetek mojega tatinskega obdobja, ko sem kradla tako zelo, da sploh nisem več vedela kam s tistimi stvarmi. Ponavadi sem to počela v kompanjini s kolegicami, jasno, ponavadi po verouku, ko smo šle v trgovino kupovat sladkarije. Ena se je postavila levo, druga desno, jaz sem pa metala v torbo iz đinsa vse, kar se je dalo dat noter, pa da prodajalka pri blagajni ne bi opazila. Od parfumov do bajader, od bonbonov do čokolad, še revije včasih. Ma ni blo da ni blo, tega sem imela doma polno sobo, ne vem, kako da moja mama nikoli ni nič posumila, ker niti skrivala nisem. Denarja mi itak nikoli ni dajala, da bi ji ga kradla mi na kraj pameti ni padlo. No, v bistvu sem ji enkrat pri 10 letih ukradla 100 din in od tega 15 din porabila za kornete. Ona je to itak takoj opazila, denar sem ji vrnila, ona pa mi je zagrozila da naj se pazim, ko pride oči domov, da bom že potem videla. Spomnim se, kako sem potem ves preostanek dneva posedala v predsobi pri vhodnih vratih in prisluškovala korakom na hodniku ter se bala, da bom slišal očetove. Ne vem ali me je potem pretepel ali ne, pojma nimam, je bilo pa to mislim da edinkrat, da sem njima kradla. V glavnem … »specializirala« sem za krajo v trgovinah in po moje v tistem času nikoli nisem šla iz trgovine da ne bi kaj ukradla. Kar tako, saj potrebovala nisem. Ne vem kaj mi je bilo. Ko sem bila v Ljubljani smo še s prijateljicami v Centromerkur in smo kradle kasete, od tam imam še eno od Majkl Đeksona. Oblek menda nisem kradla, vsaj ne spomnim se. Je bilo pa vse skupaj brez veze, čisto preizkušanje koliko sem sposobna, kaj lahko ukradem in kaj ne. Tisti prodajalki, ki me je takrat obtožila kraje čokoladnih mrvic sem tako zamerila, da me je po krivem obtožila, da sem se ji očitno na tak način podzavestno maščevala. Skoraj prepričana sem, da je povedala naprej, češ da me je dobila pri kraji in jaz njenih besed nikoli nisem mogla demantirati, dokazati, da ni bilo res. Pa ni bilo, do takrat mi na kraj pameti ni padlo, da bi v trgovini kaj ukradla. Je pa res, da se za to nikoli nisem pokesala. Resno, pri spovedi nikoli nisem rekla, da obžalujem te kraje. Pa saj mi tudi v resnici ni bilo žal. Še danes mi ni.

Potem, ko so namestili kamere v trgovino, sem počasi nehala. Nekaj časa sem sicer še preizkušala kamere, nikoli me niso ustavili, nikoli nihče ni rekel naj pokažem žepe, ko sem šla mimo blagajne, kar se mi je zdelo skrajno bedasto, ker so nas sicer tako strašili s tem nadzorom, ki več kot očitno ni deloval ali pa sem bila jaz tako spretna,. Ne vem. Skratka … Ko je minilo to obdobje mi nikoli več ni padlo na pamet, da bi kaj ukradla.

Pred časom sta mi tamalidve pravili, kako sta se včasih švercali na vlak LJ-KR, da bi jima ostal tisti denar, ki sem jima ga dala za vlak. Mi je šlo kar na smeh a sem poskusila ostati resna in jima razložila, da imata lahko celo štalo, če se bo sprevodnik odločil, da tera stvar do konca. V resnici pa ju razumem in jima ne zamerim. Tudi vem, kako si tamala šverca čike, ker ji jaz ne dam denarja zanje, samo se pravim, da ne znam.  Verjamem, da ju bo minilo kot je mene. Sicer pa … eno je zapret se v vlaku na wc dokler vlak ne pride na postajo, drugo pa it mimo blagajne s polno torbo parfumov. )

Metanje kosti ali kako se hranijo mentalno prazni ljudje

To je eno od mojih omiljenih početij. Namečeš folku kosti za glodanje, drobovino pa spraviš na varno. Pa nej glodajo, naj cuzajo mozag iz njih, naj jih požrejo, preden jim bo svanulo, da je telo še kaj drugega kot kosti, se jim bom že izgubila iz vida.

Eno od mojih temeljnih prepričanj je, da moraš vedno ljudem dat nekaj za v zobe. Naj te vlačijo po gobcih, naj razglabljajo o tebi, naj se slinijo … naj imajo občutek, da te poznajo do obisti, da vejo prav vse o tebi, da je ni stvari, ki bi jo lahko skril. Ti pa se jim samo smeškaš in si misliš svoje. V bistvu je prav fino tudi to, da jim včasih celo pristopiš in poveš še kak detajl iz zgodbe, ki jo prežvekujejo, da imajo ja potem še več za prežvekovat. Pa naj, naj se mrhovinarji nažirajo, ti si v varni razdalji požvižgavaš i jebe se tebi šta oni prićaju. Huh … imaš puno pametnijeg posla …niti ni tako lahko skrbet da ima stoka za žvakanje. Resno.

In potem včasih tako kje berem kako razpravljajo o meni, o mojem izgledu, vzgojnih načelih, življenjskih odločitvah, razmišljanjih … pa si mislim halo ljudje, pa vi sploh pojma nimate o kom se pogovarjate, kdo sem jaz. Največ imajo itak vedno za povedat tisti, s katerimi se nikoli še nisem v živo srečala, ali smo se srečali v kakšnem verbalnem sudaru, ali sem jih odjebala ali kaj podobnega. To je tko kot ko sem bila kelnarca. Tisti, s katerimi nisem hotela met nič so se hvalili, kako so me pofukali, tisti, s katerimi sem res bila, pa so bili tiho kot bubice. Pa sem se lahko na glavo postavila govoranc o tem kako me vsi fukajo in kako vsem dam ni bilo ne konca ne kraja. Ok, potem pa pričajte dalje, hvalite se z nečim, kar niti na dva metra niste videli a kamoli ušli u to. 

O meni se je vedno na veliko govorilo. Končalo se ni niti ko sem imela kao resno vezo z očetom mojih otrok, ko sem prvič zanosila. Roko na srce se niti trudila nisem. Meni je bilo vseeno kaj govorijo, sem se pa včasih narežala do nezavesti ko sem slišala kakšne gluposti. Recimo ko me je tip moje bivše prijateljice vprašal ali sem Omego nafukala. Najprej sem se režala, potem pa rekla, da naj se obleče da greva k moji mami, da mu pokaže kako sem jo nafukala. Itak da ni hotel it in itak menda še zdaj verjame, da sem jo nafukala. Sicer pa … pa kaj če bi jo. On se je prifukal v privatniško familijo, v prvi štuk ogromne bajturine in se obnašal ko bubreg u loju. Taki kreteni mi res ne bodo pametovali.

Skratka … ljudje, tistega, česar vam nočem povedat, nikoli ne boste izvedeli. Ne od mene ne od koga drugega. Po drugi strani me ne sprašujte ali govorice držijo, ker če me nimate časa sami spoznat … jebiga, jaz vam ne bom vodička skozi svoje življenje. Mi je vseeno kaj si mislite o meni, sploh če vas jaz kot človek v bistvu ne zanimam.

P.s.:
… In tako oni dan po pomoti zvrcnem nekoga, ki ga niti po nesreči ne bi hotela poklicat. Jebiga šta je tu je nisem mogla kar prekinit zvezo, pa se pravim finu, pitam kao zdravje, otroci, kako ona … al res mi je čist vseeno kako je. Ona pa vzvišeno, da je brala kaj sem naredila s tamalo, da ona kaj takega nikoli ne bi naredila (pa ko te šta pita, mislim ja), pa da se občasno sliši z mojima nekdanjima »prijateljem«, pa kako se ima in potem »no, lepo te je bilo slišat, hvala za klic, adijo«. ))) Sigurna sem, da je šla takoj naprej govorit da sem jo jaz klicala, da sem se kao hotela z njo pogovarjat, mogoče je še kaj napletla zraven, jaz pa sem premišljevala o tem, da ji napišem sms, da sem se zmotila in da nje sploh nisem hotela klicat. Pa sem si potem mislila ma dej si duška, pričaj dalje kako te zvala Katarina i kako si joj hladno spustila slušalicu. Za vsak slučaj, da je še kdaj ne pokličem, sem potem zbrisala njeno številko.

CSD Ljutomer

Za začetek: poznam nekaj inštitucij, recimo upravno enoto Ljutomer, točka VEM, kjer je gospa zelo strokovna, spoštljiva in prijazna. Potem DURS Ljutomer, kjer so prav tako spoštljivi in strokovni do stranke in Občina Ljutomer, kjer imam tudi same prijetne izkušnje. Ob tem sploh ne smem mimo Knjižnice, kjer so absolutno prijazni in pripravljeni pomagat, poznam pa dve inštituciji, kjer so vse prej kot strokovni, še manj spoštljivi do ljudi, ki pridejo z njim iv kontakt. Eno od njih je CSD Ljutomer.

Kot drugo: z avtoriteto kot tako nimam težav, če je podprta s strokovnostjo in siceršnjim pozitivnim ter poštenim obnašanjem. Imam pa strašne težave z kvazi avtoritetami, ki se skrivajo za pasjimi značkami, ki v bistvu ne vejo kdo in kaj so, vejo pa, da so na nekem delovnem mestu, ki jim omogoča manipuliranje in poniževanje ljudi. Seveda če ljudje to dovolijo. Torej …

Že ko sem bila lansko leto jeseni na CSD Ljutomer mi je v žile pognal kri idiot, ki mi je na vprašanje, zakaj gre štipendija na hčerin osebni trr odgovoril, da »hja gospa, vi lahko ta denar porabite za karkoli«. Nisem ponorela, samo vzdignila sem glas in sovražno odvrnila »kako prosim? Saj tudi preživnina prihaja na moj trr, pa otroški, pa je ves ta denar za otroke«. Potem se je nekaj opravičeval in pojasnjeval, jaz pa sem bila zaradi tega njegovega primitivnega in ponižujočega odnosa še nekaj dni odločena, da grem na CSD in naredim štalo. Pa je nisem. Je šlo mimo. Zdaj mi je žal.

Pred dnevi sem bila spet tam. Nekdo, zgodbo o tem bom morda objavila kdaj kasneje, me je prijavil češ da izvajam nasilje nad hčero in da jo zanemarjam, ker ni obiskovala dopolnilnega pouka fizike in kemije. Najprej se mi je zdelo zamalo, da sploh grem tja, prijavitelju sem itak poslala svoj odgovor po mailu, potem pa je tamala rekla, da gre in sem jo peljala. Ravno se je usedla in sem že hotela it, ko stopi v pisarno še ena oseba. Psihologija, ker je to pogovor z mladoletno osebo. Ker sem si premislila in se odločila ostati, mi je dotična psiho takoj vrgla naprej, če me je strah pustiti tamalo samo v pogovoru z dvema (kvazi) strokovnjakinjama. To je bila prva kapljica, potem pa je kar kapljalo in v roku 10 min sem navila glas, da me je najbrž slišal ves CSD.
Prvo kot prvo sta me povabili na razgovor brez da bi sploh opravili domačo nalogo in se pozanimali ali kakšna od navedenih domnev/trditev drži.
Kot drugo mi je kvazi soc. del. na vsak način hotela dotajčat, da 14 let star otrok ne sme biti nekaj dni sam doma. Da je to zanemarjanje. Seveda ni vedela odgovora na moje vprašanje komu naj jo dam v varstvo, le nikakor ji ni šlo v glavo, da je to za mojo družino običajna stvar, za piko na i pa je dva tedna, ko je bila tamala sama 3 dni, raztegnila na »konstantno sama po več dni«. Za to se je sicer kasneje opravičila, ampak mene njeno opravičilo prav nič ne gane.
Dalje … ko je tamala pripovedovala kaj se je dogajalo v šoli sta ti dve kvazi psiho in soc. del. zmogli le zmajevati z glavo in »oh to pa ne morem verjet«, »to se pa ni dogajalo«, »nemogoče«. Tamala je z enim očesom spremljala moje obnašanje in, kasneje sva se o tem pogovarjali, čakala na to, kdaj bom eksplodirala. In sem.
Eksplodirala sem zato, ker mi je soc. del. omenila, da ve, da imam isto pasjo značko kot jo ima ona, a da nisem še delala na CSD – WTF … mislim, čist bolana pripomba, ki jo je ponovila … trikrat … da sem ji potem vendarle razložila, da nismo vsi soc. del. za CSD, nisem ji pa povedala, da sem delala prakso na CSD. Potem je spet ponovila da je to samo razgovor tko brez veze v bistvu, ker tamala itak ni več v OŠIC, na kar sem odvrnila, da pol jo pa lahko še naprej zanemarjam in izvajam nasilje, al kako, saj ima stalno prebivališče še vedno v Ljutomeru in še vedno spada pod CSD Ljutomer. Nato smo se počili okoli konkretnih osebkov, ki nastopajo v tej zgodbi in sem morala ene štirikat ponovit da mene funkcija osebka, ki nima pojma kaj dela in ki ne pozna svojega strokovnega področja, prav nič ne zanima, da ni vreden niti trohice spoštovanja, da je pa meni tudi prav vseeno kaj si taki prdci mislijo o meni. Sem si vzela čas in navila domišljijo do max, da sem našla najbolj vulgarne in primitivne izraze, za katere dvomim, da sta jih narobe razumeli. Takim kvazo strokovnjakom pač ne moreš drugače dopovedat, da glumijo svojo strokovnost in da nimajo pojma koga imajo v sobi. Pa ne zato, ker sem to jaz, ampak zato, ker je bilo njuno obnašanje skrajno ponižujoče v stilu »pridite in se zagovarjajte« potem pa, ko je tamala razložila njeno stran, je bil njun odgovor »to ni mogoče, to ne verjamem«. Pa koga briga kaj vidve verjameta, halo, glupači, koga to briga. Veseli bodita, da sva si midve vzeli čas in prišli do vaju, ali pa tudi ne, saj, kot je rekla kvazi soc. del. niti ni več na njih, da preiskujejo sum zanemarjanja, ker tamala ni več na OŠIC. Mislim, če to ni zrelo za ponovno presojo strokovnosti, pol ne vem kaj je.
Pa tista neumna vprašanja »zakaj ste se priselili sem, so vam všeč ljudje, ti je všeč biti tukaj, imaš prijatelj, blablabla«. Halo … Smo prišli kofetkat ali na strokovni pogovor? Bomo postale bestike? Že iz principa sem jima odgovarjala tako, da so jima vilice visele dol, ker se enostavno nisem mogla pogovarjat normalno, ker mi je šlo na kozlanje. Če me še enkrat povabijo na razgovor bom čist znorela, majkemi. Sram me je sploh it na CSD k takim kvazi blabla, ker vem, da so obiskovali isti faks kot jaz, pa se tam takega bebavega obnašanja 100% niso učili. Definitivno moram naredit kakšen drug faks, ker ne morem več nosit iste pasje značke kot jo nosijo taki kvazi soc. del..
Veste … ste že kdaj srečali koga, ki je sicer končal kak faks, a je več kot evidentno, da nima čist razčiščenih pojmov o pojmu ali pa res nima pojma o področju, na katerega se spušča recimo z vami. No, ko je meni kvazi soc. del. začela govorit kako živijo enostarševske družine … mislim, MENI je začela pridigat o tem. Je sploh lahko še bolj dreznila v nepravo mesto??

… in potem tisto njeno jadi jadi … ja očitno ne bomo prišli skupaj, ker imamo povsem različno stališče. Vi za vašim stojite trdno, mi pa za našim … ja ok, pa kaj, jaz zaradi vas ne bom spreminjala stališča. Vzemite mi tamalo in jo dajte očetu, če jo bo hotel oz. če mislite, da je pa on ne bo zanemarjal … in potem se s tamalo zareživa, ker itak veva, da nisva tolk fukjeni, kot mislita onidve, da precej dobro poznava pravice in prakso in da bi bil skrajni čas, da midve prijaviva koga kakšni inšpekciji … če se gremo se pa pejmo a ne.
_______________

Z zgornjim zapisom nikakor in na noben način ne želim pljuvat po vseh zaposlenih na dotičnem CSD-ju, čeprav če so trije taki … Ok, tako bom rekla, eno poznam, ki se ne obnaša tako, no, vsaj do mene se ni.

Provansa in Toskana

Kupila sem si dve knjigi, morala sem. Ena je o toskani, druga o Provansi. Bogi moj zidar, letos bo čisto posivel. Zdaj mu bom iz teh dveh knjig kazala detajle in točno tako kuhinjo hočem imet kot je tista na prvi sliki. V sobi hočem tak strop kot je strop na četrti sliki. Postelja je fantastična … hmm …

Jaz bom tudi posadila oljko v lonec. V tak velik lonec, pa ne prevelik, da jo bom lahko pozimi dala noter. Al bo pa skozi vse leto noter. Točno tako.

Rečte mi kakorkoli hočete … jaz sem čist fukjena na svojo hišop in zemljo. In mam tolk idej, da zidarja glava boli. Ko sem mu oni dan razlagala kako hočem imet narejeno kuhinjo …  )) bogi res.

Je pa res … Toskanski interier mi ni, preveč je kamenja, preveč mrzlo, premalo barv. Provansa je durgo, slike zgoraj so iz Provanskega interierja. Ko sva zadnjič s sosedom jedla Pri jelenu v Ljubljani in sem vidla tista vrata kao zjebana, čeprav čist nova – tak starinski stil pač, sem se po malem že odločila, da bom najbrž imela vse pohištvo novo pa že v štartu mal uničeno, al bom pa starega tko spedenala, da bo še vedno star in zjeban.     Ne znam kako čemo al lako čemo.  )

Hip hip huraaaa (Sivka, pa to) :)

Čist sem hepi, hepi, hepi. Sej če bi mi crknila bi jo ponovno posadila iz inata, samo mi ni, vse sadike so preživele in imam še 100x več elana, da letos spet zasadim novo rundo. sicer si ne domišljam, da bo letos kaj cvetelo, ali pa … vi šel si.

Še našo nosečki vam pokažem …

O tem kako je zanosila pa na drugem mestu. Mimogrede v moji hiši seksajo vsi samo … jaz ne. (in v hiši so samo še miši in mačke).

SPONZORUŠE (Maša Rebić)

Najprej en odlomek:

(…)
»Jebote, ispada da su Francuzi najgori! Šta ćemo onda sa Grcima, Špancima, Italijanima, Englezima …?«

»Grci nas mrze, a kao prave se da smo bratski narod, Španci su Cigani, Italijani su smešni, a i da ne lažem, Italijanke su ružne do jaja samo znaju da se srede, a Englezi …? Ti mi reci!«

»Degenerici! Ha, ha, ha, onda ispada da su Srbi stvarno nebeski narod!«

»Ma kakav nebeski narod! Mi smo mazohisti i ludaci! Ali jednu stvar moraju svi da priznaju, a to je da su naše žene najlepše na svetu.«

»Da, a muškarci imaju najveće …«

»Pa, stvarno sam skoro čitala negde da po statistikama prosečan Srbin ima veći od prosečnog Evropljanina, ali ništa im ne vredi kad su ili impotentni ili to rade ko zečevi!«

»Kako ti to znaš? Imala si, čekaj, koliko ono frajera u životu? Četiri, tri?««

»Sve ukupno četiri! Sa kojima sam spavala … Znam zabrinjavajuće malo za 23 godine … A ti? Koja je brojka u pitanju? Samo polako … Računaj naglas ako hočeš, ali nemoj nekog da izostaviš!«

»Nema šta da računam, znam! Baš sam pravila životni bilans pre neko veče … Ali nemoj da praviš face kad ti kažem. Obećavaš?«

»Obećavam.«

»24. Eto, znala sam … Obećala si!«

»Ništa ne radim, samo sam malo razširila oći … Ha, ha, ha … Kako ih uopšte pamtiš?«

» Svakog odlično pamtim! I ko kakav ima i ko je što voleo, sve! Ali mene zanima nešto drugo, a to je ko je od tvojih muškaraca bio najbolji u krevetu?«

»Nijedan! D. je bio prosečni Srbin sa velikim, ali radio je to kao zeka … To mi je u stvari i odgovaralo, jer me je sve bolelo, pa sam jedva ćekala da se sve to što pre završi … Imala sam u stvari sreće, jer da je trajalo duže od dva minuta, mislim da bih umrla!Ha, ha, ha! M. je bio nijansa bolji ali se, bre, drao kao lud dok svršava! Strašno je kad to radi muškarac … Sećam se da sam svaki put morala da mislim na nešto tužno da ne bih umrla od smeha!!! E, onda ide jadni Grk … Debeli B. je imao jako mali primerak, koji se čak ni tako mali nije video od vseg ovog sala! Veruj da nema ništa gore nego kad provodiš mesec dana sa takvim čovekom na jahti, samo vas dvoje, što znači da je neminovno da ga po ceo dan gledaš golog! Sine, bio je potentan do jaja, ali džaba kad ja ništa osetila nisam … A sa broda nisam mogla da pobegnem …«
(Str. 181-183)
_________________________

Knjiga je prodana v več kot 16.000 izvodih in je svetovna, hudo dobro napisana in popisuje dogajanje v Beogradu v letih 1990-2000. Ne samo, da ima knjiga kar nekaj junakov, da vsi govorijo v prvi osebi ednine, knjiga opisuje tudi občutenje otroka ločenih staršev visokega družbenega razreda. V bistvu dveh, ki sta si med seboj različna kot noč in dan, a iz istega gnezda.
Sestri Lena in Olja imata vse, rojeni sta z zlato žlico v ustih, denarja jima nikoli ne manjka. Obe imata izjemno izobrazbo in fantastičen pedigre, pa totalno različno življenjsko zgodbo. Razlika med Leno in ostalimi njenimi prijateljicami/znankami, ki živijo v Beogradu v obdobju, ki ga ostali bolj ko ne poznamo samo s TV ekrana in povsem napačno, je v tem, da je Lena omikana, dobro vzgojena, pametna in bogata sama po sebi, ostale pa so bolj ko ne srednja klasa ali celo podeželanke, ki so tekom vojne pribežale v Beograd z družinami. Leni ni treba naredit nič zato, da ima okoli sebe moške, ona samo JE, druge pa počnejo svega i svašta, da pridejo v njeno bližino, čeprav je več kot jasno, da nikoli ne bodo kot ona. Olja je čisto druga zgodba.

Ob branju sem se spomnila na obdobje, ko sem živela na vasi. Takrat mi sploh ni bilo jasno, zakaj si je toliko mojih sošolk in znank zadalo životni zadatak, da ujamejo podjetnika. WTF? To se mi je od vedno zdelo tko … bolano, ampak zdaj mi je kristalno jasno. Pobrskala sem po svoji memoriji in tiste, ki se jih spomnim, same po sebi niso bile nič posebnega. Nič takega ni bilo na nobeni, zaradi česar bi si mogoče jaz želela biti ona ali jo imeti za prijateljico. Hodile so na veselice in se petljale s tipi, ko so bili ali sinovi privatnikov ali pa potencialni bodoči privatniki, ki so jih vozakali okoli s fotrovimi avtomobili in bili čist hepi, da imajo zraven povprečno bejbo, sicer brez kakšnega posebnega lastnega življenjskega cilja, razen tega, da ulovijo Njega. No pa sej, tudi to je neke vrste cilj, za katerega je potreben napor. Me prav zanima koliko je med njimi takih, ki svojih mož nikoli niso imele rade, ki med seksom premišljujejo o kuhanju ali kajvemčem in upajo, da mu bo hitro prišlo. Uf raje preneham z razmišljanjem o tem, ker zna biti da preidem v pregloboke detajle in se bo kdo prepoznal.
Saj tudi v Štepancu ni bilo kaj drugače. Vsaj jaz sem imela tak vtis, ko se je sošolka važile češ da hodi s tipom iz Bizovika, katerega fotr ima mehanično delavnico al kaj vem kaj. Ma ja ga niti štapom ne bi dirala, a boli me dupe za to delavnico. Ddd …. Očitno sem bila že ob rojstvu cepljena proti tovrstnemu načinu plezanja po lestvici. Biti žena privatnika … hmmm … ne hvala.
Kar se mene tiče ga ni tipa, ki bi me narajcal s svojim avtom ali darilom ali hišo ali trr-jem ali kaj vem čem. Ko mi kdo predlaga razvajanje v sauni, pa večerjo ob svečah, pa masažo, pa kaj vem kaj še se samo cinično nasmehnem in … alo bre, ako hočeš da se jebemo reci, ne trebaš mi uvaljivat te svoje glupe fore o razvajanju. Nimam niti časa niti želje se saunat, pa večerjat ob svečah, blablabla … to jaz lahko vse delam u najboljem društvu na svetu … sama sa sobom. Uh se pa spomnim Njega, ki mi je ob prvem srečanju prinesel uro, ob drugem verižico, ki je bila res lepa, ob tretjem pa dve gajbi eksotičnega sadja, me vozil v svoji mečki po večerjah, me predstavljal svojim prijateljem, vzel sobo v boljem hotelu, ker v tistega, v katerega me je hotel peljat, nisem hotla it, šel sredi noči po hamburger, ker sem bila lačna, vso pot iz Maribora vozil pred mano, ker je bila megla po Tuhinjski, tamalima kupil en kup igrač, ker sem mu rekla, da nočem, da pride k nam na obisk brez daril zanju … )) Denarja pa od njega nisem hotela vzet, to mi je bilo pa pod častjo. A tudi vse to, kar je delal ni bilo dovolj, da ga ne bi pustila.

Skratka .. kaj sem hotla povedat? Aha, no, skratka zdej mi je svanulo, da poznam malo morje sponzoruš najnižje klase, ki delajo v kaki brez vezni firmi za male pare ali pa so celo doma in kao »vodijo možu računovodstvo«, okoli pa se šopirijo češ »glejte mene, gospo privatnikovo«. Uh, se spomnim ene ja, ki se je poročila z mizarjem. Vse, kar je od nje zahteval je bilo, da je upicanjena od glave do pete vsak dan. To je bila njena služba. Sicer je delala v neki firmi brez veze in spotoma rodila froca, ampak njeno poslanstvo je bilo »biti lepa pored muža«. Pa ona, ki dlje o natakarice v lokalnem kafiću ni bila sposobna prit, se je pa poročila z bivšim, ko je odprl svojo obrt. Ali ta, ki ji je sicer uspelo celo eno dveletno višjo spacat skupaj, potem je pa zanosila z avtoprevoznikom. Pa tista, ki je veljala za najbolje oblečeno, ker ji je teta nosila cunje iz Palmanove, in je na te cunje ujela vodovodarja. Da ne bo pomote, jaz jim čestitam, ker so si dobile doživotne sponzore, po drugi strani pa mi je slabo, ko vem, da so same iz sebe popolnoma nesposobne karkoli naredit, si pa jemljejo pravico sa visine gledat na tiste, ki jim sponzoruštvo ni higieničen način življenja.

_________________________

(…) Ponekad mi ga je žao, ponekad ga mrzim, ali sad ga užasno mnogo volim. Neću mu to reći. Nije zaslužio. Volela bih da zna da mu nikad neću oprostiti što me je ostavio i što sad ima novu porodicu. Kako neko ko te uči da pričaš, da hodaš, da jedeš, da voziš bicikl, skije, roljuše, da čitaš, da slušaš dobru muziku i gledaš prave filmove, neko ko te zove sine, lepotice, princezo, može jednog dana tek tako da ode kao da se ništa nije desilo i da sve to što je sa tobom radio prenese na nekog drugog. To ne sme da se radi. Nije fer. Možda zato zaboravljam stvari koje smo radili zajedno. Jednog dana kad mu sve oprostim, setiću se svega. Saj jedino što mogu jeste da ga krivim za sve što pogrešno uradim u životu. I to je nešto.
(str. 50)

_________________________

Dođi i uzmi me, nema veze što sam jako mlada, ne mogu da se vratim u svoj stančić kod svojih bezvoljnih roditelja, ne mogu da jedem više taj pasulj i kupus, ne mogu da gledam mamu sa ofucanim mini valom i tatu kako pije, pa bije, hoću i ja provod, parfeme, garderobu. Evo, ako treba, popušiću ti odmah u kolima, nema veze što si ružan, glup i star. Samo me, motim te, provozaj tim kolima, izvedi me negde i kupi mi nešto. Ako ti nečeš, naći ću nekog ko hoče, sam ne mogu. (str. 80)

_________________________

»Stoka je stoka! Nisam je ja vaspitavao! Moja ćerka sigurno neće pokazati sise celoj diskoteci i spavati sa nas trojicom samo da bi se provozala u dobrim kolima i popila piće u našem društvu!«

»Ali zašto nekoj od tih devojaka ne daš šansu? Možda one to rade zato što misle da ti to voliš?«

»Ma daj molim te … Zašto da joj dam šansu kad je sve što vidi moj auto, zezanje in pare!«

»Pa sam si to napravio od sebe! Tebe ne povezuju ni sa čim drugim nego sa kolima i zezanjem!«

»Leno, šta ti je? Ja se ne žalim! Vidi me! Nisam neki lepotan baš, a? Da li bi se ti sa mnom družila da sam siromašni student elektrotehnike, da se šetamo Knezom i jedemo kokice, a uveće sedimo kod mene u nekoj iznajmljenoj sobici, pijemo bambus od najjeftinijeg vina, dok baba koja mi je iznajmila sobičak lupa o zid i urla da umuknemo …«

Ja zaćutim. Slavkova folozofija ima smisla.
(str. 144)

Čeprav … po drugi strani … v ZDA je normalno, da ženska ostane doma, dobi zlato kartico in je gospa. Pri nas ni, pri nas je kaj takega prej odraz ženske nesposobnosti karkoli naredit iz sebe ali pa … sponzoruštvo.