Drznem se pohvalit s svojim načinom vzgoje
O vzgoji si ponavadi jemljejo pravico govorit tisti, ki imajo ali odrasle otroke, ki so družbeno sprejemljivi oz. niso vsaj na videz nič posebnega, ali tisti, ki otrok nimajo. Ostali, ki imajo otroke, ki so še v gnezdu, ki bi morali slediti nasvetom strokovnjakov za vzgojo, nimamo kakšen pravice govorit o tem, če si pa že drznemo pa nas hitro odpravijo z »počakaj, boš že še videla. Ne hvali dneva pred nočjo, tamali ti še lahko zbezljata«. Seveda seveda. Zbezljata lahko tudi pri 30 letih ampak takrat jaz pogojno ne bom več kriva za to, zdaj pa sem. 
Kljub temu, da moji hčeri še nista odleteli iz gnezda in da ne morem dat roke v ogenj, da bosta najprej končali šolanje, se zaposlili, dobili resna fanta, se poročili, si uredili gnezdo in šele potem imeli otroke, si upam čestitat za svojo vzgojo, pardon za svoj način življenja s svojim hčerama. Ko mi je včeraj tamala brala odlomke iz svojega dnevnika sem se namreč zavedala, kako zelo mi zaupata in kako odprt odnos imamo. Navkljub moji avtoriteti in trdosti. Sama ne bi nikoli brala dnevnika svoji mami, niti ji ne bi tako rekoč spotoma govorila o tem kaj počnem, ko nje ni doma, kdo vse pride k nam, itd. Meni je namreč tamala do potankosti razlagala kaj so počeli ko sem bila jaz v Ljutomeru, kdo vse je bil in prespal pri nas, kaj so počeli, zakaj sta mi takrat preoblekli posteljo, zakaj je bilo takrat pomito po tleh, zakaj sta me vedno klicali kdaj pridem domov, od kod so bile tiste škatlice od cigaret, pa zakaj mi je kronično primanjkovali kave. Če računam, da sta to počeli lansko leto spomladi-poleti je časovna distanca samo polletna, jaz pa sem mami opisala svoje pobege v disko pri 12 letih ko sem imela več kot 20 let. In njej se niti takrat ni zdelo smešno, ampak je bila užaljena.
Zadnjič sem soseda iz Planine vprašala, če je vedel za te žurke in kdo vse je bil tam in kaj so počeli. Pritrdil je, da je vse vedel. Užaljeno sem mu vrgla naprej zakaj mi ni povedal, pa je odvrnil, da se raje zameri meni kot tamalima. Sicer pa ni bilo nič takega, kar bi potrebovalo njegovo in mojo ukrepanje, niso se nalivali z alkoholom, niso razgrajali, niso kadili trave, na obisk so prihajali otroci, ki so bili tudi sicer pri nas, ko sem bila jaz doma. Ah, ok .. razumem. Kaj čem drugega. Saj nekje v malih možganih sem vedela, da kvalitetno izkoriščata čas brez mene in prav mi je bilo in v bistvu sem jima hvaležna, da ga nista še bolj razvratno izkoriščali. Če sta imeli samo obiske, če so samo pili kavo, kadili in poslušali glasbo … sem zadovoljna. Dala sem jima celo moj blagoslov, da to lahko počneta tudi v hiši, ko bosta imeli svojo sobo, seveda.
Malo me je zabolelo, ko mi je tamala priznala, da ja, da sta mi res kradli denar iz denarnice, mislim drobiž, in da sem imela prav, ko sem se kregala zaradi tega. Kupovali sta si lizike in druge sladkarije, ki jih jaz nikoli nisem kupovala. In ne, ni jima bilo bedno, ko sta poslušali moje kreganje in teženje, ko sta imeli priliko, sta šli spet v mojo denarnico. In tako do odhoda v Ljutomer, kjer pa sva s tamalo sami in bi ji najbrž trda predla, če bi mi vzela denar. V Kranju sta se lahko izgovarjali ena na drugo oziroma jaz nisem vedela katero naj kaznujem, tukaj pa … je samo ena opcija, pa se raje ne igra z ognjem.
Vesela sem, da sta moji hčeri normalni najstnici. K tej normalnosti nedvomno sodijo take stvari. V varnem objemu družine se lahko otrok nauči marsičesa in onidve sta vedeli, čeprav sem 200 km stran, da se lahko zaneseta name, če bi bilo kaj narobe. Kljub temu sta se izogibali morebitnim nevšečnostim tudi tako, da sta se, ko sta ponoči šli ven, izogibali poti, po katerih patruljirajo policaji, da ju slučajno ne bi legitimirali in me obvestili, da pohajkujeta sredi noči po Kranju. Za horo legalis sem jima seveda povedala jaz.
Dejstvo je, da se me tri ogromno pogovarjamo. Ampak res ogromno. O vsem mogočem. Zato me tavelika brez težav pokliče in »Mami, jaz grem k ginekologu«. In potem zbijamo šale na ta račun češ, obleci dolgo majico, da ne boš tam na pol gola hodila okoli, pa stuširaj se in obrij, da boš lepa. In ko potem reče, da ne, da mu je ne bo kazala, odvrnem jaz, da hja, kaj je pa seksala, sej sem ji rekla, naj raje ne, pa me ni poslušala. In potem vse tri pademo v huronski smeh, jaz pa sem tako ponosna nanjo, da se je pri zdravnici sama dogovorila za obisk pri ginekologu in da gre sama k njemu (ker najprej je obisk pri njem pogojevala s tem, da grem jaz z njo). Potem pa me pokliče in reče, da se ji ni bilo treba slečt … Še nekaj je, kar mi je strašno všeč v odnosu jaz-tavelika. Za vsako oceno, ki jo dobi, mi pošlje sms in jaz ji odgovorim. Moji odgovori morajo bit smešni, duhoviti, to je nekako pričakovano. Recimo »Ljubi te majka« ali »A šestka ni mogla bit« ali »S temi petkami si že dosadna« itd. Moje odgovore vedno pokaže svojim frendicam in potem se skupaj režijo. Zadnjič je dobila pri matematiki 3 in ker je vedela, da bom najbrž napisala kaj v stilu »Skrajni čas bi bil, da pade kakšna štirica« je takoj zatem priletel njen sms »Ena jebena točka mi je zmanjkala do štiri«. Aha, razumem. Moje najmilije …
Pri nas doma se točno ve, kdo je glava družine. Če slučajno katera misli, da je glavi zrasla čez glavo, ji hitro pokažem svoje mesto. Četudi se na prvi pogled zdi, da jima vse dovolim, da sta razpuščeni, še zdaleč ni tako. Za vsako stvar, ki jo naredita (in jo predhodno jaz odobrim) sami nosita posledice. Naj bo to pirs, neučenje ali odhod v Kranj. Za izlete v Kranj oz. Ljubljano še nikoli nisem pogledala voznih redov vlakov zanju. Vsak obisk načrtujeta sami od vožnje do spanja, itd. Mene zanima samo končni plan, da vem, kje približno se bosta gibali in da bosta vedno nekako na dosegu roke vsaj enega meni znanega odraslega.
Tudi kazni imamo še vedno. No, niso ravno kazni, bolj … kaj vem kako bi temu rekla. Pred novim letom se ga je tamala napila. V začetku decembra smo imeli službeno večerjo in sem šla nekje ob štirih popoldan iz Ljutomera. Pri nas je bila tamalina prijateljica in rekli sta, da se bosta učili, da pa po prijateljico pride mama. Dogovorili sva se, da bom jaz spala v Kranju, da se ne bi vozila gor in dol, tamala pa zna bit sama. In potem. Jo kličem ob šestih, telefon izklopljen. Klicarila sem jo do devetih potem pa se usedla v avto in ajde, nazaj v Ljutomer. Pred tem sem še prijatelja prosila, naj gre pogledat kaj se dogaja n ker je rekel, da je hiša zaklenjena, v njej pa čista tema, me je resno zaskrbelo da si ji ni kaj zgodilo. Pa pridem domov okrog enajste ponoči in začnem razbijat po oknih. Odpre mi tamala. Sprva nisem vedela, da je pijana, potem pa, ko sem videla ob kavču plastično posodo, mi je kapnilo. Hahaha … če zdaj pomislimo kako sem se takrat drla, kako sem ji jebala vse po spisku, jo zmerjala s pijanduro, potem pa, ko sem na kavču zagledala še njeno prijateljico …. ko sem zvok navila do maximuma … ne, res ni bilo prijetno. Prijateljico sva peljali domov in spotoma sem še njo dodatno ozmerjala, tamala pa je morala pospravit vso hišo, potem je šele lahko šla spat. Naštela sem ji kazni .. da ne sme v Kranj, da ne dobi tatuja, da ne bo imela rojstnodnevne zabave, da je nočem nikoli več videt s to prijateljico … No, od tega je ostalo, da ni dobila tatuja za rojstni dan, pa s to prijateljico je ne vidim več, prijateljujeta pa še vedno. Aja, pa občasno ji ponudim vino, ker … alkoholiki pač potrebujejo dnevno dozo. S prijateljico sta pili šampanjec, tisti mini šampanjec, in ker tamala nikoli ne pije alkohola, ji je bilo seveda noro slabo. Še vedno pa ne ve čisto dobro, zakaj je izklopila telefon. Hočem povedat, da se nam še vedno dogajajo take stvari, ki pa jih razumem in … ne smem reči podpiram, ker se to ne spodobi, mi je pa ljubše, da to počne zdaj, ko ima še mene poleg.
Najbolj mi je zadnje čase všeč vprašanje »Kaj imata v planu za vikend«. Všeč m je namreč to, da svobodno odločata o tem, kaj bosta za vikend počeli. Lahko gresta v Kranj (to je sicer vezano na finančni bađet, sicer pa ni zadržkov), lahko pride tavelikin fant k nam (to je sicer odvisno od njegovih ocen in špicanja pouka), lahko pa imamo odprt plan in se potem jaz kaj zmislim (ali pa se tudi ne, saj smo za praznike samo poležavale in gledale televizijo). Če hočeta v Kranj morata splanirat pot, če pride tavelikin fant se moram jaz naštelat na določeno frekvenco, če pa smo same, pa se ve … razdelimo si dela (tavelika ponavadi začne s kurjenjem, ker med tednom to povečini počne tamala, jaz sem zadolžena za pomivanje posode, tamala pa za pometanje), če imamo avto gremo v kino, če pa ne, pa peš na tortice v mesto. Dan začnemo z Živ Žav-om, ki ga gledamo dokler meni ne dojadi .. to je že tko predvidljivo, ker je vedno isto. Kot obred. O imam dovolj poležavanja začnem brundat, da je treba vstat in kaj naredit, pa tamalidve že vesta, da je bolje, če čimprej obrneta kolesca, sicer postanem lahko nenormalno tečna.
Kaj hočem pravzaprav povedat? Hočem povedat, da je življenje z najstniki lahko zelo prijetno, če vsak ve, kje in kakšno je njegovo mesto. Kakor sem se pred leti bala njunega prehoda iz otroštva v najstništvo, zdaj vidim, da je bil ves moj strah brez vezen, osnovan na podlagi pripovedi staršev, ki … ne vem, ali niso naredili miselnega preskoka oz tega, da njihov otrok ni več vodljiva živalca, temveč bitje s svojimi možgani, ali niso naredili trdne osnove za nastanek starševsko-prijateljskega odnosa. Kaj vem … me tudi včasih pred »publiko« delujemo kot totalno nefunkcionalna družina, kot da se non stop samo podrkavamo, pa je to daleč od resnice. Ker sem že pred leti ugotovila, da prisotnost tujcev (obiskov) na nas deluje kot »pokaži kaj znaš« točka, nekaj časa nismo hodile skupaj na obiske. To seveda ni le nam lastna reakcija na tujce, ker sem se jaz, po pričevanju moje mame, zelo enako obnašala do ljudi, ki so hodili k nam na obisk, pa vidim, da se tudi drugi otroci tako obnašajo, na nek poseben način provocirajo starše, da se prelevijo v čudake in neuravnovešence. Zdaj seveda ni več tako, če pa še vedno kdaj je … pa me prav malo briga, važno, da me vemo kakšne smo, kako funkcioniramo.
Pike pravi:
Dobra mama!
Z ženo sva pred kratik po dolgem času poturila oba otroka babici za nekaj dni. Imela sva kar nekaj načrtov. Ok, takoj sva izpeljala nekaj minut seksa v dnevni sobi in to je to. Groza kakšen dolgčas. Včeraj mi je mali rekel, če mu ne naštimam računalnika ni več moj najboljši prijatelj. Ok, to otroci pravijo svojim vrstnikom. Moram reči, da sem se počutil prav prijetno.
11. januar 2010 ob 11:42