Iz dnevnika – 15.03.1992
Nedelja, siv oblačen dan.
»Ima nešto od srca do srca
Neka tajan nit,
Koja čini naše svoje
A neda se dirati.«
Pred točno šestimi dnevi je minilo dve leti odkar sva jaz in On hodila. Še vedno se ga rada spominjam, hranim vsa njegova pisma in sliko iz 8. razreda. Letos bo star 18 let, (…). Še vedno je isti, redkobeseden, vendar odkrit in zbadljiv. S tišino naredi vse, najde pot v moje misli, do mojega telesa, in v moje srce. Boli me, spomin nanj me je začel boleti, vendar bi še vedno bila z njim. Že takrat mi je bilo žal, da sva se spoznala tako zgodaj, kajti najin čas šeni prišel. Ko bo odrasel, ko bo postal moški, takrat bi bila rada njegova punca, takrat bi bila rada ob njem, bila bi njegova senca in on moje sonce. In končno, po dolgem času zopet jokam, spet čutim solze, ki očiščujejo mojo duše človeške umazanije.
»Tugo nesrečo, nikoga nisam tako volio.«
Vedno sem se počutila staro ob njem. Pa morda ne toliko zato, ker sem dejansko od njega starejša leto in 4 mesece, ampak predvsem duševno sem se počutila odraslo, zrelo. Saj sploh nikoli nisva veliko govorila, niti en vem kdaj sva se resno pogovarjala. Vedno sva se le smejala (ali prepirala) ali pa sva se ljubila in sta se najini telesi pogovarjali namesto naju. To slednje sva delala velikokrat, skoraj povsod in vsakokrat ko se je dalo. Takrat sva se ujemala, to pa je bila tudi edina stvar, v kateri sva bila enoplastna, kot eno.
On je bil moja prva resnična ljubezen, to sem vedno trdila. Bil je vse tisto, kretnje, pogledi, šobe, nasmehi, prisrčna nedolžnost, kar sem si in si še želim. Vedno mi je odkrito (in včasih tudi zelo boleče in ostro) povedal svoje misli o meni, sebi in okolici. Imel me je rad na način, ki sem ga srečala samo pri njem. Ne z dejanji, z besedami. V pismih je toliko otroške nežnosti in odkritosrčnosti,da me nemalokrat zaboli v prsih, ko jih prebiram. Zdaj jih razumem, takrat pa so se mi zdela samo srčkana. In šele sedaj vem, da je bil takrat ponosen name, da mu je godilo, ko so mu prijatelji zavidali. Tudi včeraj mi je dovolil držati ga za rokav (ker ima roko spet zlomljeno in v gipsu), ko sva šal skozi naselje, čeprav so to videli vsi njegovi prijatelji in znanci. Včeraj ja … Še vedno me zaboli misel na včerajšnji dan, na tisti dve uri v hobi sobi, ko sem si želela njegove bližine, ne pa tudi njegovega telesa. Vsaj tako ne, vsaj en z občutkom, da je mus in moja dolžnost potešiti njegov nagon.
O Bog, je to samo spomin na ljubezen ali je to še vedno tista prava ljubezen, prva in edina? Zakaj se vedno z radostjo spominjam njega, zakaj še vedno občudujem vsak njegov gib, kretnjo roke, ko si gladi lase, spake obraza, kadar poje pesmi, zakaj me njegov glas še vedno opija, zakaj se telo pokori njegovim željam in zahtevam, moje misli pa se izgubijo nekam v temno globino njegovih oči? (…)
»Človek se velikokrat pobere, prekleje svet in se pobere;
sonce, kot da ga ne bi bilo nikoder več in ko da tudi slutnje
ne bi bilo več po njem, to sonce presije skozi črni dan,
da je za trenutje, ko da ga je prežgalo. Znenada se zaveš, da si tu
in kako nič ne pomaga in kako celo nuje ni, da bi ti naj kaj
pomagalo; naprej moraš in naprej, po sončni ali po sivi stezi –
in še in še boš padal in še in še se boš pobiral – ali pa …
ali pa se kdaj, na kak siv dan, ne boš več pobral; celo sonce, ki bi posijalo znenada, ne bi več pomagalo – človeku bo naenkrat vseeno …« (Ivan Potrč, Tesnoba)
Komentiranje je onemogočeno!
