Starševstvo +

Pismo ravnateljici OŠ Ivana Cankarja Ljutomer

Po vsem, kar se je v teh dneh zgodilo, sem se odločila, da ravnateljici napišem pismo, saj ni bila pripravljena na srečanje oz. ni pokazala nobenega interesa za pogovor o dogajanju na njeni šoli. Pismo sem ji poslala, objavljam pa ga še tukaj. Naj bo javen opomin in v razmislek vsem tistim, ki pravijo, da vedo vse o nasilju na svoji šoli, ki delajo z otroki in ki mislijo, da smo starši papki, ki si ne upamo prestopiti šolski prag in zaščititi svojega mladiča. To je bila mogoče generacija mojih staršev, kjer sem bila še tepena, če sem domov prinesla obvestilo učitelja, moja generacija pa ni več (upam). Vsak otrok ima pravico do spoštovanja sovrstnikov in učiteljev, do pozitivnega šolskega okolja, do dobrega počutja in do tega, da se ga sliši, ko je v težavah. In moja hči je bila dolgo v težavah … pol leta. Pa se za to ni zmenil nihče, kljub temu, da sva opozarjali na to.
___________________________________________

Spoštovani!

Izredno sem šokirana nad vašim obnašanjem in obnašanjem vašega strokovnega kadra glede dogajanja v razredu moje hčere K. Ž.. Pričakovala sem sestanek, srečanje, pogovor z mano, hčero, glavnimi akteriji šikaniranja, ki mu je bila moja hči podvržena, pa očitno tega sestanka s hčero ne zasluživa oz. nisva pomembni za vas oz. za vas ni pomembno dogajanje, ki se vrši v prostorih vaše DRŽAVNE šole. Ob bok vašemu obnašanju naj postavim obnašanje na OŠ Matije Čopa, kjer se je ob ponovnem vpisu ravnatelj želel pogovoriti z mano, prav tako svetovalna delavka in smo skupaj predebatirali dogajanje v vaši šoli, razloge za odhod in ponovno vključitev K. v njej znano okolje. Tako obnašanje bi pričakovala od vas, pa ga ni.

Kot sem vam že omenila v telefonskem pogovoru in kakor vam je že znano, K. ni odlična učenka, nikoli ni bila, ima specifične učne težave, pri katerih potrebuje pomoč, ki pa je na vaši šoli ni bila nikoli deležna kljub temu, da sem na to takoj ob prihodu opozorila svetovalno delavko, nekaj kasneje pa tudi njenega razrednika. Od vašega strokovnega kadra bi pričakovala vsaj to, da bodo novo učenko želeli spoznati ter ji prisluhniti pri njenih potrebah, pa se z njo nihče ni ukvarjal, niti si vzel pet minut časa da bi jo spoznal (seveda bi lahko poklicali na prejšnjo šolo in se pozanimali o njej in če bi pokicali, bi izvedeli, da nikakor ni konfliktna oseba, da je zelo priljubljena med vrstniki in da zna reševati težave, ki jim je kos).
Dejstvo, da ni odličnjakinja še zdaleč ne pomeni, da je slab otrok, da je nezainteresirana za šolsko delo, da ne sledi pouku, kar ste mi vi navrgli, pa sploh ne drži. Žal Vam ocene pomenijo največ in Vi z njimi merite otrokovo osebnost. Zato pa imate odličnjaka, ki kadi travo in jo celo preprodaja svojim sošolcem (v prostorih VAŠE šole), kot sem vam tudi omenila v telefonskem pogovoru, pa je deležen vse podpore in zagovarjanja vašega strokovnega kadra. Seveda vašega obnašanja ne razumem in ga v celoti odklanjam, najhuje pa je, da ste vi in vaši učitelji tudi vzgojitelji naših otrok. Vaše obnašanje oz. vaše distanciranje, pomanjkanje zanimanja za dogajanje na vaši šoli je vse prej kot vzgojno, primerno in dopustno. Vaša naloga je, da otroke poznate, da veste, da niso otroci, ki imajo ocene manjše od 4, tudi delikventi in da se marsikakšen otrok s temi ocenami tudi težje uči oziroma potrebuje dodatno pomoč. Da tega ne veste priča dejstvo, da skoraj nimate dopolnilnega pouka. Ampak to je vaš problem oz. ne, to je problem otrok, ki obiskujejo vašo šolo, in njihovih starešv, ki niti ne vejo, da lahko na kakšni drugi šoli dobijo njihovi otroci dosti več, kot jim nudite vi na vaši, moj problem to ni več.

Meseca oktobra sem se prvič oglasila pri K. razredniku ter mu povedala za situacijo med K. in S. oz. njegovo klapo. Razrednik je obljubil, da bo stvari uredil, naredil pa je točno to, pred čemer me je K. svarila in zaradi česar mi ni dovolila obiska šole. Razrednik je k sebi poklical S. ter mu povedal kar je meni povedala K., čeprav je meni osebno obljubil, da tega ne bo storil. Naj razložim: K. in S. sta na začetku leta nekaj dni hodla, potem pa se razšla, ker K. ni bila pripravljena imeti spolnih odnosov s S., česar pa on ni želel sprejeti. Tudi to je ena od stvari, nad katerimi sem šokirana, saj nas starše praviloma vedno svarijo, da so mestne šole leglo slabega, podeželske pa leglo dobrega. Kakorkoli … od takrat dalje sta S. in K. na bojni nogi, s tem da je skoraj ves razred na S. strani, ker je lider, vodja, glavni, K. pa samo “ena pritepenka iz Kranja”. Ko se je postavila v bran sošolcu M. (in se z njim spoprijateljila), za katerega tudi vi baje veste, da ga že leta pretepajo in zaničujejo (M. mi je sam potrdil, da veste za nasilje, ki se dogaja nad njim), tepejo pa ga S. in njegova klapa, je S. stopil do M. ter ga povabil v svojo klapo, da bi K. ostala brez prijatelja. Podobno se je dogajalo s sošolko S., tako da K. praktično ni mogla tkati prijateljstev, ker jih je S. sproti uničeval.

Tudi učitelji do nje nimajo korektnega odnosa, saj se je sorazrednik tako dolgo izživljal nad njo, da sem morala poseči sama vmes in prekiniti maltretiranje. Obtoževal jo je, da kadi in kadarkoli jo je videl, da je bila zunaj ali ob vratih jo je spraševal če kadi, pa da on ve, da kadi, itd. Kasneje mi je razložil, da je to vzgojna taktika, da je želel na tak način doseči, da bi mu K. priznala da kadi, čeprav je nikoli ni videl kaditi, niti je nikoli ni zavohal. Tako obnašanje odločno zavračam in ga obsojam, kar sem učitelju tudi povedala, pa mi je odvrnil, da sem samo zoprna mama in da on tako pač vzgaja otroke. Absurd brez primere, ki bi ga bilo potrebno javno obelodanit in zahtevat učiteljev odstop. Na tem mestu naj samo omenim, da se je tudi razrednik drl name, čeprav za to ni bilo nobenega vzroka in drl se je tako zelo, da so učenci slišali dretje na hodnik. Tudi to je eden od razlogov, da imam o vaši šoli in strokovnosti vašega kadra slabo mnenje in se veselim odhoda hčere iz vaše šole.
Zavedam se, da ste podeželska šola, ki je umeščena v okolje, kjer starši najverjetneje še vedno zelo čislajo učitelje in se ne upajo postaviti na otrokovo stran tudi ko je evidentno, da se mu v šoli dogaja krivica. Sama ne spadam v to skupino staršev zato sem tudi – po vaših besedah – prvi primer v vaši karieri, ki se ne strinja z vašimi metodami dela in obsojam obnašanje in ravnanje vašega strokovnega kadra. Na tem mestu želim, da je jasno, da govorim o točno določenih ljudeh iz vašega učiteljskega kroga, ne o vseh na splošno. Naj ob tem izpostavim tudi učiteja za fiziko, ki v dveh mesecih ni uspel K. določiti roka za popravo pisne ocene, dogovorjane sta bila, da naredi plakat, pa ji ni dal niti termina niti snovi, ki naj bi jo predstavila. Šele danes, dne 27.01. je bila na preduri vprašana, za to, da bo vprašana, pa je izvedela dva dni prej. DVA MESECA … je čakala na to, da popravi oceno. Sramotno.

Za konec naj povem še to, da močno upam, da boste v bodoče na uvodnih govorih ob začetku šolskega leta pazljivejši in ne boste govorili stvari, ki jih v praksi ne izvajate. Na vaši šoli sta prisotna tako fizično kot psihično nasilje, ki jima vaš strokovni kader ni kos in ki ju ne znate prepoznavati. Priporočam vam strokovno usposabljanje za prepoznavanje psihičnega nasilja v vseh njegovih odtenkih. In pa, seveda, resno jemanje opozoril, pa naj bodo s strani otrok ali njihovih staršev.

Lep pozdrav,

Katarina Žarki

Zakaj do pijanih voznikov ne bi smeli čutit empatije

 

Video, ki zbija empatijo do povzročiteljev prometnih nesreč na stopnjo O. Zato pravim, da bi bilo bolje, da se pobijejo sami med seboj.

Čez nekaj dni bom ostala čisto sama …

Ko človek že misli, da so se vse stvari postavile na svoje mesto, ko že misli, da si bo končno lahko vzel čas zase, se odpočil in se utiril … potrka na vrata nov problem, novo dejstvo, nekaj, o čemer niti premišljeval nisi, nekaj, kar ni bili v planu. Moja tamala me zapušča. Tako sem odločila jaz, ker imam dovolj šikaniranja, ki ga prenaša v šoli in ker mislim, da si zasluži vse kaj drugega kot to. V četrtek imajo konferenco, po njej gre takoj v Kranj. Njeni bivši sošolci jo že pričakujejo.
Pol leta se je trudila vživeti v novo okolje. Potem, ko je največjega frajerja v razredu (in na šoli) zavrnila in ni hotela z njim seksat (jap, tudi to se počne na OŠ), se je odločil, da jo zjebe za vsako ceno. Najprej je proti njej obrnil vso družbo, s katero se je družila do takrat. Pa si je našla druge prijatelje. Potem se je postavila v bran sošolcu, ki ga že leta tepejo in na razne načine šikanirajo, se delajo norca iz njega ker je pač močnejši, itd. Dosegla je, da so ga nehali pretepat in da zdaj lahko med odmori hodi po hodniku brez da bi se bal, kdaj se bo kdo »zaletel« vanj. Pa se je njen bivši odločil, da bo to prijateljstvo uničil in povabil sošolca v svojo klapo, češ, da bodo zdaj oni njegovi best frendi. Kdo pa ne bi šel v skupino, ki velja na šoli za uau, v kateri so sami đeki? Konec koncev je z njimi že vso osnovno šolo in če so se ga končno usmili ter ga sprejeli medse … Potem se je še njena prijateljica, edina, ki ji je kao ostala potem, ko so se druge spet pridružile vodji, pridružila vodji, ker si je to itak ful želela. In tamala je ostala sama. Pa to bi še preživela. Tudi to bi preživela, da na valeti ni hotel nihče plesati z njo in da je imela vsakič drugega soplesalca, ko pa je izvedela, da so na redili plan, da ji bodo prepovedali vstop na afterparty po valeti, pa je bla mera polna. Zame. Niti telefonski klic razrednika češ, da ni vedel, da so stvari tako resne, niti predlog mediacije med akterji prepira mi ne pomeni več nič. Pol leta se je tamala trudila in verjamem, da se je res, kajti samo idiot bi užival v taki situaciji, zdaj pa je dovolj. Teh nekaj mesecev, kar ji je še ostalo, bo preživela s sošolci, ki jo imajo radi in učitelji, ki so pozorni na obnašanje otrok ter prepoznavajo tudi psihično nasilje.

Že oktobra sem bila pri razredniku in mu povedala, kaj se dogaja med tamalo in tisto klapo. Da bo uredil, je rekel, naredil pa je točno to, kar mi je tamala rekla, da bo naredil in kar smo v prejšnji šoli tudi že doživeli. K sebi je poklical tistega đeka in mu povedal, kaj sem mu povedala jaz in kar je meni povedala tamala. Takrat se je v bistvu začelo, kajti njen bivši ji je takoj naprej vrgel da je špeckahla, kaj je šla meni tožit in kaj sem šla jaz to govorit razredniku. Halo!!! Kasneje sem bila še enkrat v šoli, ko je sorazrednik tamali težil zaradi cigaret, ki ga jih kao kadi, čeprav je nikoli ni niti zavohal ni videl kadit. Za vsak slučaj, je rekel. Njej je težil, temu frajerju, ki je sicer odličnjak in super športnik, pa ne, čeprav kadi travo in jo daje tudi svojim zvestim psom. Seveda seveda, le kdo bi si mislil, da tak odličnjak lahko konzumira drogo. In ker je tamala vedela, da to počne, ker je bila tudi zraven, ko je pohal, ga je s tem lahko nekaj časa držala v šahu, dokler mulo ni zaključil, da tega ne bo nikomur povedala in je navalil nanjo. Ne dobesedno, on se uradno z njo ne pogovarja, njegovi prijatelji so opravljali grda dela zanj. Kako bolano res. In kako znano. Niti pomisliti ne upam, kakšen bo ta fant ko bo odrasel. Če mu zdaj nekdo ne bo pristrigel peruti zna postati pravo zlo. Ampak to ni moj problem, moj problem je moja tamala, ki si takega obnašanja sošolcev ni zaslužila, ker ni te vrste, da bi zase zahtevala pozornost, se rinila v prvo vrsto in komandirala druge. Ker je bila kot majhna deležna šikaniraja s strani sošolca je na te stvari zelo občutljiva, zato je tudi odreagirala, ko je videla kako se spravljajo na sošolca samo zato, ker je močnejše postave, ker ima nizko samozavest in ker se ne zna branit.

Priznam, da me je situacija sesula. Zgodilo se je v četrtek in ves vikend smo premlevale možnosti selitve v Kranj. Jaz ne morem tja, čez teden dni začnem tudi uradno delati v novem podjetju, torej bo šla sama. Najprej sem pomislila na naša soseda, s kateri smo se zelo dobro razumeli, pasem potem to misel zavrgla. Čeprav znankin sin na tak način živi na Švedskem, pri nas to najbrž ni verjetno. Potem sem pomislila na njenega očeta, a tudi to misel zavrgla, ker hodi v tujino in ker še sam ne ve kdaj, ko pa gre, pa gre za nekaj tednov, bi bila tamala preveč prepuščena sama sebi. Nato sem pomislila na svojo mamo … Ne, tudi to sem zavrgla. Da mi bo familija potem naprej metala, da so za to, da vzamejo pod streho mojo hči, pa četudi bi jim plačala, dobri, da bi prišla k njim na kavo pa ne … Brez veze. Že tako sem se vsem dala v zobe, ko bodo pametno razpredali o tem, da so vedeli, da selitev ne bo ok, da sem jaz kriva za vse skupaj, ker sem silila v Ljutomer, čeprav selitev nima veze s tem in čeprav na tako nasilje ni bilo mogoče računati …
Stanovala bo v Dijaškem domu v Kranju. Ker ni prava dijakinja bom zanjo plačevala polno ceno (sicer bi imela subvencionirano), kar pomeni s prevozom domov vred cca 320 evrov na mesec. V šoli ne bo imela prehrane, ker ima tri obroke na dan v Dijaškem domu, vlak je pa pač vlak, kaj čem. Do Maribora bo prišla z vlakom, nato bom obe s taveliko pobrala in ju peljala domov, v nedeljo pa nazaj. Sej najbrž bova en vikend na mesec tudi s taveliko v Kranju. Nekako bomo že, zdaj o tem niti nočem preveč premišljevat, ker mi je pomembno samo to, da se ima tamala dobro, da preživi ostanek šolskega leta v pozitivnem vzdušju, da ima lepo valeto in nepozaben afterparty.

Ko smo se s tamalima pogovarjale o spominih na osnovno šolo smo vse tri ugotovile, da so vaške šole veliko bolj nasilne, da smo vse tri v njih doživljale izključevanje, šikaniranje, na mestne šole pa imamo čisto drugačne spomine. O tem naslednjič.

p.s.: Seveda bi lahko kot starš dosegla, da bi tamala ostala v ljutomerski osnovni šoli. Lahko bi ji vzbudila tako močan občutek krivde, češ da me zapušča in kako bom jaz sama … da bi zaradi tega ostala v Ljutomeru. Starši lahko otroke zmanipuliramo do nezavesti in o tem sem se s tamalima pogovarjala. Tamali sem povedala, da bom najbrž ta teden veliko jokala, da bom žalostna in da mi bo za znoret, ko bo v nedeljo šla v Kranj, jaz pa jo bom videla šele v petek, vendar naj ji moje solze in moja žalost ne vzbujata občutka krivde, ker ji ne bom dovolila, da ostane doma samo zato, da ne bom jaz žalostna. Bom že preživela …

In ja, ne predstavljam si tega, do bom zdaj, ko sem končno dobila službo v Ljutomeru in se vselila dejstva, da bova s tamalo veliko skupaj, ostala sama. Že naslednji ponedeljek bom prišla v prazno hišo, nihče me ne bo čakal doma, nihče en bo zakuril, nihče se ne bo stisnil k meni. Joj … tega nisem načrtovala, mislila sem, da se bova poslovili šele jeseni. Ne vem kako bom prenesla še ta čustveni šok …

Kaj sem našla

Tole sem jaz na moj 18 rojstni dan.   )  Včasih se je fino spomnit, kako lušna sem bila kot najstnica (zato pa imam dnevnike polne fantovskih imen ))  ). Tisti dan sem prvič imela resice in čeprav se mi niso zdele ok, ker sem imela pač fantovsko frizuro (na Top Gun     ), je bila slika v ogledalu zlo simpatiš.

 

Tole sliko sem imela dolgo uokvirjeno.  Stara je ene 7 let. Tkole na oko imam ene 15 kg manj. Pa čisto temne lase. Damn kok sem bla lušna. Nič čudnega, da se je Moj zaljubil vame.  ))  Tole miniko imam še vedno, samo zdaje je več ne spravim na pas. Zdaj mi je lahko samo kot predpasnik.  )))  (v bistvu vsakič, ko vidim to sliko rečem “u fka, kok sem bla suha”. Nikoli nisem namreč imela občutka, da sem suha, vedno se se sama sebi zdela fet. Pa sploh nisem bila, a zdaj vsaj vem,  je pogled na sebe lahko zelo subjektiven in izkrivljen. Se bom slikala zdaj, ko spet nosim krila, da vidim, kakšna zgledam na slikah. Me zanima kakšna zgledam …. drugim, sama se namreč v krilu počutim super.   )

 

Ooooo tole je pa dve leti nazaj, ko sem bila še … blontna. 

Čeprav zdaj vem, da mi blontna ni pasala, mi je take slika, ki sledi vseeno fuul lepa. To je slika po … no sej veste po čem. In priznam, res je bil dober .. no, sej veste kaj.

Nič, bo treba shujašt, druge ni.     Mnžret al kako. Sicer znam postati baročna vaza.   )))  Eh, pa saj prihaja pomlad, delo na vrtu kar kliče.

Kako nastajajo zavese, rjuhe in tapetniško blago

Nekoč sem že omenila, da sem bila na strokovnem obisku v tovarni našega takratnega dobavitelja, kjer sem se seznanjala z nastajanjem zaves, rjuh in tapetnišekga blaga (in slinčkov, brisaš, kapen, itd), nikoli pa se ši nisem objavila slik s tega obiska, ki jih imam res veliko. Pa pojdimo po vrsti (no skoraj po vrsti, ker sem že malo pozabila kako je sam ogled tovarne potekal):

Najprej naredijo vzorec. Nitk imajo toliko, da bi iz njih lahko spletla zavese za nekaj hiš.

Takole se zavese tkejo:

Skladišče:

In skladišče gotovih izdelkov:

Tole tap, blago mi je padlo v uč:

 

Pod tako lučko iščejo napake v tkanem blagu:

Ta detajl je pomemben in bi bilo prav, da vsakdo, ki prodaja zavese pozna postopek nastajanja in pakiranja le-teh, ker potem lažj razume, da uvoznik res ni kriv, da je na kakšnem kolutu napaka.

 

Takole pa se preverja barvne odtenke (tudi pri talnih oblogah prihaja do različnih odtenov glede na saržo. To je spet detajl, ki ga morajo poznati tisti, ki se ukvarjajo s talnimi oblogami, da slučajno na en hodnik ne položijo itison dveh različnih sarž.)

Pranje oz. preizkušanje vzdržljivosti blaga:

Tehtanje vzorcev:

Tkalnica rjuh:

V tale one gre …

tale one:

Zlaganje blaga:

 

Izdelava kapen:

 

Trgovina:  (ne mi zamerit, toda izbrala sem samo rajcih slike za bodoče mamice):

Šali zaves in tap. blaga:

 

Hotelska soba, v kateri sem spala:

Po tleh so ploščice, posteljno pregrinjalo pa je narejeno iz debelega blaga:

Detajl pregrinjala

Zavese v sobi

Detajl:

Obožujem to postavitev, lahke spredaj, zatemnilne zadaj. Tako so lahko zatemnilne tudi enobarvne, pa to ne moti, ker so lahke v bistvu dekorativne. V tem primeru je bila to mečkanka:

To je pa zavesa iz jedilnice. Tudi mečkanka. Fantastično.  Kdo pa je tole?

))) Tole pa ni mečkanka. ))))  Mater kok sem bla fejst.  ))))

 

Na to potovanje sem se spomnila v ponedeljek, ko sem si zavrtela CD, ki sem ga kupila takrat v Španiji. In pomislila nato, da bi res lahko šla s tamalima tam nekje julija z avtom Ljutomer – Italija- Francija – Španija in nazaj. Takrt smo se dva dni vozile do Albaide, ki je prekrasna, p si je takrat zaradi narave obiska nisem mogla ogledati. Tko ene 2000 evrov potrebujem za  pot. Hmmm …

Od vsakega prodanega okna 1 evro za otroke

O AJM-jevih napakah sem že pisala in še bom, nobena AJM-ova napaka pa ni vredna takega obsojanja kot ga je MIK-ova reklama, v kateri oglašuje, da gre od vsakega prodanega okna en evro socialno ogroženim otrokom. To je edina reklama, ki jo poznam, ki pritiska na človeški čut po pomoči potrebnim in si preko tega čuta veča dobiček. Bolj sprevrženega načina večanja prodaje si ne morem zamisliti. Ker vem, kakšne so marže pri oknih, po koliko se kupujejo profili in okovje, je en evro na okno …. Ma niti kapljica v morju dobička ne. In ko na koncu leta objavijo koliko denarja so namenili socialno ogroženim otrokom mi gre na kozlanje.

Za dobiček vse, pravi kapitalizem. Tudi preko trupel, tudi tako, da v ljudeh vzbujaš socialni čut, željo po pomoči šibkejšim, tudi tako, da skozi pritiskanje na ta živec dviguješ lasten dobiček. Fuj. Pa proti MIK Celju d.o.o. kot podjetju nisem dolgo imela popolnoma nič, ta njihova reklama pa je v meni vzbudila žolčni odpor proti temu podjetju in njegovih izdelkih. In ko potem gledam intervju z direktorjem podjetja ki se hvali, koliko so imeli lansko leto prometa, koliko so naredili in kako dobri so si mislim »pa halo človek, od kje ti pogum, da se hvališ z nečim, kar si zastavil na socialnem čutu«. Koliko denarja AJM d.o.o. nameni društvom in drugim organizacijam, pa se s tem ne hvalijo v reklami za svoje izdelke. Že en sprehod po Pesnici in okoliških vaseh je dovolj, da vidiš kako je podjetje vpeto v svoje okolje, pa ne reklamirajo svojih izdelkov v stilu »V mesecu maju od vsakega prodanega okna 3 evre za Varno hišo Maribor«. Recimo. To je najnižji nivo reklamiranja in kovanja dobička, kar si ga lahko podjetje zamisli in je vsega zgražanja vredno. In do sedaj nisem take reklame zasledila še prav nikjer, razen .. ja, pri Mik Celje d.o.o.. In ko mi potem kdo reče, da je kupil okna pri njih zato, ker …. saj veš, da dajo od vsakega okna nekaj za revne otroke … bi ga najraje prebutala, budalo jedno. Kako glupi smo ljudje … In kako spretno to izkoriščajo podjetja, ki na naš račun bogatijo in se razraščajo. Je to nelojalna konkurenca? Absolutno je, ker je pod nivojem vsakega okusnega oglaševanja. Lahko pa se ji postavm ob bok in dam ven reklamo »Posebna akcija. Od vsakega prodanega okna 5 evrov za sirote iz Haitija«. Bolano …

Piki in Zorica 5 mesec potem ….

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zakaj pa ne?

Zadnjič sem v oddaji Tednik videla prispevek o ge. Žagar in ge. Klavišar, ki sta se odločili živeti skupaj, v skupnem gospodinjstvu. Njuna zamisel je nadvse briljantna in verjamem, da jima je skupaj veliko lažje in udobneje, kot bi jima bilo, če bi živeli vsaka v svojem stanovanju. Ne le, da imata manjše finančne stroške, imata tudi družbo in vzajemno pomoč. Česar ena ne more, naredi druga in obratno. Podobne skupnosti obstajajo tudi pri enostarševskih družinah, žal ne v Sloveniji, a dejstvo je, da je lažje živeti skupnosti kot sam. To so vedeli naši predniki, torej vedelo se je še nekaj časa po II. svetovni vojni, ko so pri nas masovno zrasla blokovska naselja in so ljudje s podeželja drli v mesta. Prva generacija blokarjev se je zdaj že postarala, štejejo 60 in več let. Večina je ostala sama v stanovanjih, nekateri so skupaj s svojimi odraslimi otroki. Tisti, ki so ostali sami, so po upokojitvi doživeli finančno katastrofo, če pa ne takrat, pa zagotovo z uvedbo evra. Z dvema pokojninama in ne prevelikim stanovanjem še nekako gre, če pa je pokojnina samo ena, stanovanje pa veliko, pa je človek lahko na meji stradanja.

Moja mama spada v prvo generacijo blokarjev. Pred več kot 15 leti se je sicer preselila v hišo, a z lahkoto si predstavljam kakšno bi bilo njeno življenje v bloku v dvosobnem stanovanju. Ko se je upokojila je znašala njena pokojnina okrog 130.000 sit ali 540 evrov, kar je bila ob upokojitvi lepa pokojnina. Z uvedbo evra je pokojnina izgubila vrednost. Skoraj čez noč je postala malo več kot drobiž. Če ne bi še vedno honorarno delala in na vrtu pridelala zelenjave, bi …. Ne vem kako bi živela. V bloku bi samo za obratovalne stroške porabila več kot 250 evrov, pa tudi vso hrano bi morala kupovat, saj v bloku vrta po pravilu ni. Zdaj je sicer še vitalna in lahko skrbi za hišo in zase, a ko bo toliko ostarela, da tega ne bo več zmogla, … hiša pa je velika …

Danes je marsikaj drugače kot je bilo še nekaj desetletij nazaj. Ne samo, da družinski člani nimamo več občutka povezanosti in pripadnosti, da ne čutimo dolžnosti pomagati članu, ki ne more skrbeti sam zase, naše življenjske poti so tako različne, nemalokrat nas vodijo tako narazen, da niti časovno nismo sposobni skrbeti za obnemoglega družinskega člana. Stari ljudje pa … saj veste, niso radi v napoto, pa niti povejo ne, da potrebujejo pomoč, in njihovi otroci to izvejo takrat, ko gre že vse narobe, ko se njihov starš znajde v bolnici ali ko, bog ne daj, umre.
Na vasi tu in tam najdemo hiše, v katerih živi več generacij. Stari starši spodaj, mladi zgoraj. Ponekod se razumejo dobro, spet drugje se komaj pozdravijo na dvorišču. Ni vse samo na mladih, češ da so neolikani, da hočejo vse po svoje, tudi stari nimajo tolerance in ne poznajo distance. Mlada družina hoče biti po svoje, mladi hočejo otroke vzgajati po svoje, stari pa se pa se imajo za gospodarje in hočejo imeti pod kontrolo vse, kar se v »njihovi« hiši dogaja. In ker je tako, gredo mladi dostikrat čisto na svoje, z grenkim okusom zapustijo popolnoma na novo urejeno podstrešno stanovanje ali prizidek, ki so ga postavili z lastnimi rokami v dobri veri, da bodo s starimi lahko živeli, ter postavijo novo hišo nekje stran ali se preselijo v blok. Na svoje, stran. In tako se zgodba o odtujenosti ponovi kljub temu, da so vsi mislili, da bo pri njih drugače.

Zgodba iz Tednika je prav zato fascinantna, ker sta se odločili za skupno življenje dve osebi, ki nista skupaj »gor rasli«, ki nimata skupne preteklosti, imata pa tisto, česar veliko drugih nima, prijateljstvo in odločenost, da si bosta pomagali. Smisel njunega skupnega bivanja je vzajemna pomoč, kar star ljudje absolutno potrebujejo, pa pogovor, občutek, da nisi sam in da te nekdo, ki ti je blizu, spoštuje zaradi tega, kar si. Pri zakoncih na žalost na stara leta velikokrat vidimo vse prej kot to, vidimo naveličanost, zbadanje, celo sovražnost. Starši pa … saj veste, na svoje odrasle otroke prevečkrat gledajo kot na male otrčke. Ker niso naredili miselnega preskoka iz otroka v odraslo osebo, iz nekoga, ki se ga vzgaja, v nekoga, ki je lahko prijatelj, otroci z njimi nočejo živeti. Kdo pa se rad pri 40 letih vzgaja?

Tudi sama sem že nekaj časa nazaj premišljevala, da bi na stara leta živela skupaj s kakšno prijateljico ali dvema. Zakaj pa ne. Tako imaš vedno koga pri roki za pogovor, če želiš biti sam, pa se umakneš v svojo sobo. Stanovanjski stroški bi bili nižji, življenjski standard pa višji.

Kolumna Zlata leta, 19.01.2010