Kako in zakaj sem ponosna na taveliko
Kar je res je res in prav je, da povem javno: izredno sem ponosna na svojo taveliko. Dekle definitivno raste odraslo, odgovorno, pametno in iznajdljivo žensko, pri čemer imam seveda tud jaz nekaj zaslug, a levji delež pripada njej.
Lansko leto in še prej sem pisala o tem kako slabo ji gre v šoli, kako je nezadovoljna, kako nazaduje tako pri ocenjevanju kot pri znanju. Naša selitev na drugi konec Kranja je njo zelo prizadela, saj je izgubila sošolce, s katerimi se je izjemno dobro razumela, izpadla pa tudi iz razreda, ki je veljal za najboljšega na šoli. Če je bila tamala presrečna ker je zamenjala šolo, je bila tavelika izredno nepopisno žalostna. Njene ocene so v 7., 8. in 9. razredu padle na komaj dve in nihče ji ni mogel in znal pomagati. Z učitelji se enostavno ni razumela (ne da bi se z njimi prepirala, energetsko se niso ujeli), pri matematiki, ki je bila njen najljubši predmet, pa je potrebovala celo inštrukcije. In zdaj?
V prvem letniku srednje šole je njena povprečna ocena …. 4. Matematiko je pisala 3 kljub temu, da imajo zelo strogo učiteljico, ki že pregovorno v prvem letniku pomeče največ dijakov. Razredničarka je ne more prehvalit kako vestna, pridna, natančna in marljiva učenka je. Prav pri nobenem predmetu nima nobenih težav in tudi nemščino ima 3, čeravno ni njen prvi jezik in si je sama našla inštrukcije zanj. Pa da ne bo kdo mislil, da sem ji kaj obljubila oziroma s čim grozila, če ne bo tako dobra. Jaz sem ji samo položila na srce, naj ima pozitivne ocene, da bo imela brezskrbna poletja in na koncu manj težav z maturo, s temi peticami pa je zdaj že prav dosadna. 
Včeraj sem bila pri njej. Ponoči jo ej tako bolel zob, da je šla med poukom k zobozdravnici. Izpulila ji je zob. V čakalnici meje klicala kaj naj naredi in povedala sem ji, naj se dogovori za mostiček, mene pa naj pokliče ko bo končala. Vse se je dogovorila, šla po puljenju spet v šolo in me šele po pouku klicala, če pridem spotoma iz Ljubljane k njej, češ da jo glava strašno boli. Tako tamala kot tavelika imata neko lastnost, ki me strašno fascinira. Namreč … onidve nikoli ne špricata pouka. Tako kot se je tamala uprla, ko sem ji rekla, da naj bo doma z Zorico po operaciji, tako se je tavelika uprla, ko sem ji rekla, da jo bom peljala domov, če ji v domu ne bodo dali tekoče hrane, ker ne more gristi. Da ne, da bo že, da mora bit pri pouku, da si bo sama naredila čokolino, da ga bo pač jedla z mrzlim, mlekom, itd. Včeraj sva šli torej samo kupit tablete, ostala pa je v domu, saj je kuharica zatrdila, da bo brez težav dobila tekočo hrano.
Ponotranjila je red Dijaškega doma, ki ji v bistvu odgovarja. Kljub temu, da se da v domu dobit vse, alkohol, cigarete in travo, ne konzumira nič od tega. Dobila si je družbo sebi podobnih, v sobi je s sošolko, s katero se vzajemno bodrita, kadar ima katera slab dan, si pomagata in sta tudi bestiki, sicer pa niti ne hodi dosti ven. Ob torkih na plesne in včasih s cimro v Europark. Običajno je v sobi, se uči ali spi, jaz je še nisem dobila kje zunaj, pa sem vsaj dvakrat na teden pri njej.
Vzgojiteljica pravi, da je pridna, le neredna. No, pa to so v sobi vse tri. Postelje ji še vedno ni za postiljat, meni pa je tak zdaj vseeno, le kadar pridem v sobo en morem, da ne komentiram postelje. »Pa tole … misliš kaj postavljat?« Kakorkoli je njena vzgojiteljica stroga, jo ima tavelika rada in ko je več kot štirinajst dni ni bilo, jo je pogrešala. »Noben mi ne teži…« Pravi, da jo spominja name. Kaj naj rečem, teženje nam je mamam v krvi.
Ko pride za vikende domov je nič ne šparam. Mora kurit v peči, mora pomagat pri pomivanju posode, pa tudi spat ne more do desetih in več. Ne dovolim si je nosit na lovorikah, ker ji to ne bo nič koristilo. Kakorkoli sem presrečna zanjo, da ji gre tako dobro v šoli, da je nadarjena in je zbrala pravo šolo, da je vzdržala ves pritisk prvega meseca in vztrajala, je ne smem zdaj ujčkat, jo na vsakem koraku hvalit ter ji dovolit, da se izogne delu. V končni fazi je šola še vedno njena služba, kot je bila z vstopom v osnovo šolo. To mantro mantram še danes, ker verjamem vanjo. Kakor si bo postlala tako bo spala, ne verjamem pa več v to, da je vse odvisno od nje. To je več kot očitno dokazala šola na Planini, ki jo je kljub njene mu trudu spravila na zadostni uspeh in ji prilepila etiketo »podpovprečnega učenca«. Do šestega razreda, dokler ni šla v to šolo, pa je blestela …
_________________________________________
Nekaj zelo podobnega se dogaja s tamalo, za katero se v ljutomerski šoli ne zmeni prav nihče. Ker nimajo dodatnega pouka nima kje dobit dodatnih razlag in jo kljub temu, da sem jasno in nedvoumno razložila tako razredniku kot svetovalni delavki, da tamala potrebuje dodatno pomoč, da ji jaz ne znam razložit snovi tako, da bi jo razumela, puščajo samo, se ne zmenijo za njene potrebe ne glede na to, da je evidentno, da je z ocenami komaj na površju. Sama se meni s sošolkami, ki imajo znanje, da dodatne razlage, a kaj, ko imajo ta dekleta omejen prosti čas, saj se vse vozijo v šolo tako kot tamala. V šoli sem bila zaradi tega že dvakrat, tretjič ne grem. Tamala pravi, da bo pač stisnila zobe in pregurala z dvojkami do konca leta, potem pa …
Potem pa bo najbrž tako kot je s taveliko. Prišla bo v srednjo šolo, o kateri sanja že nekaj let, v domu bo imela na razpolago vse inštrukcije, ki jih bo potrebovala, in bo z ocenami in znanjem poletela. Pa je to … mislim, je to normalno? Je to v redu? Da te v osnovni šoli zabijejo čisto v poden, da ti dajo občutek, da si totalni idiot?
Kakorkoli … me tri smo vesele, da sem jaz taka kot sem, da ju ne gnjavim z ocenami, da verjamem v njun potencial in ju vzpodbujam in da sta tamali taki kot sta, pridni, vztrajni in ne obupata. Na obe sem izjemno ponosna, ampak ta post je v prvi vrsti namenjen … taveliki.
Rada te mam,
mamica
saso pravi:
Oprostite, kje pa dobim robček za solze????
10. december 2009 ob 15:22
Dragica pravi:
Dobro, bravo za dekle!
Sem prav vesela, da ji je tako dobro steklo, ko se mnogim ustvi.
moja punca ima neclovesko stroge profesorje z vseh koncev sveta, vse ji gre super, razen kemije, kjer se ne prenasata z neko Skotinjo.
pa ji pravim nauci se sprejemati dejstvo, da bos v zivljenju srecevala ljudi, ki te bodo odbijali, te sesuvali, a dokazi, da z ucenjem zase in vztrajnostjo zmores dalje.
Drzite se in lep vikend.D
10. december 2009 ob 15:35
Nadja pravi:
En nasvet glede (brezplacnih) instrukcij v Mariboru: Infopeka v Pekarni.:)
Instruirajo sicer drugi dijaki ali pa studentje, instrukcije pa so po popolnoma individualne in se da vse zmenit.
Vcasih sem tudi sama to delala in vem, da smo se potrudili maksimalno.
Drugace pa kapo dol punci in vso sreco
10. december 2009 ob 15:47
Anja pravi:
Ko sem jaz hodla v osnovno šolo, smo bli skoraj vsi odlični, nekaj je bilo prav dobrih, ostalih ocen nismo poznali. Po prebranem je zdaj v osnovnih šolah isto kot je bilo pri nas v srednji.
Pa tisti, ki so pri nas imeli slabše ocene so imeli dopolnilni pouk, dodatnega smo meli pa tisti, ki smo poleg osnovnega znanje hoteli še kaj več.
Vidim, da sploh nisem več na tekočem, kaj se dogaja.
Sicer pa super za tvojo punco, da se je najdla v srednji šoli. Pri meni je bila situcija taka, da sem bila v osnovni odlična, na gimnaziji sem se lovila in imela v prvem letniku celo dva popravca, na faksu pa sem spet zablestela, bila med najboljšimi študenti in diplomirala z odliko. Če zdaj gledam nazaj, sem vsa 4 leta v gimnaziji vegetirala, ker mi je bla bedna v vseh pogledih in me sploh ni zanimala. In prav lepo je slišat, kako se stanje izboljša, ko najdeš šolo in delo, ki te veselita.
10. december 2009 ob 15:55
katarina pravi:
nadja: ona ima instrukcije v dijaškem domu. vzgojiteljice so inštruktrice in tavelika je v 6. nadstropju zato, ker tam vzgojiteljica inštruira matematiko. vsa mislili, da ji bo šlo slabo, da bo pisala ena, ker je imela v osnovki take težave, pa ne, je pisala 3 in matematiko ima spet rada.
11. december 2009 ob 14:08
Pastakl pravi:
Daj jih že začet klicat z imeni. Imata lepi imeni, ki si jih ti izbrala in zato da se uporabljati.
To s “tavelika”, “tamala” je tko… poniževalno, kot da nista vredni da se jih kliče z imeni.
13. december 2009 ob 11:13
katarina pravi:
hmmm … le zakaj ju ne opisujem z imenoma? mogoče zato, ker njuni imeni nista pomembni in ju nočem po nepotrebnem izpostavljat? si mogoče pomislil/a na to?
14. december 2009 ob 07:57
Pastakl pravi:
Še kako pomembni sta. Prav imeni jim dajeti identiteto. Zelo ponosna si na hčer kar je edino prav, in iz zapisov vidim da jima daješ pravo popotnico za življenje. A ju ne imenuješ. In s tem izgubita ves pomen.
Če pišem kako imam nekoga rad, a ga ne imenujem, nihče ne ve koga imam rad, za koga bi dal življenje, koga cenim, koga spoštujem.
Ker ju izpostavljaš na blogu sta že izpostavljeni, ne moreš ju sedaj izmazati iz tega s tem da sta brezimni.
In, pomisli na to: kljub nekaterim spodrsljajem je tvoj blog izreden. A bi ti bilo bolkj všeč da ljudem predstavim tvoj blog kot Katarinin blog al kot blog “tam ene babe”
Bodi pponosna nanju, naj imata ime tudi v tvojih zapisih, zaslužita si!
14. december 2009 ob 23:36
katarina pravi:
Pastakl: meni je vseeno kako predstavljaš moj blog. resno. pred leti smo imeli na to temo veliko kregov po blogosu in ne bi jih rada pogrevala. to je moja odločitev, tamala je tamala ker je mlajša, tavelika pa tavelika ker je starejša. pika.
lenka: ne pametuj. moja tavelika je bila med bolj pridmini na drugi šoli. matematiko je oboževala, v šestem razredu je bil še pravdobra (ali celo odločina, ne spomnim se več). potem je šlo v drugi šoli samo navzdol, niti inštrukcije matematike ji niso kaj dosti pomagaele. začuda je v prvem letniku taisto snov, ki jo je v 9. razredu komaj kaj znala, pisala 4 in to pri učiteljici, ki je kao strah in trepet kar se tiče zahtevnosti.
tamali je bila učna pomoč odvzeta oz. ej sploh nikoli ni dobila, ker je imela v 5. razredu pravdober uspeh. rečeno je bilo, da je ima predober uspeh z7a učno pomoč in je, kot rečeno, nikol ini dobila. tudi zdaj je ne, da pa je vsa stvar še hujša, na tej šoli dopolnilnega pouka sploh nimajo, razen občasno pri matematiki, tako da je popolnoma prepuščena svoji iznajdljivosti (in dobri volji sošolcev, da ji pomagajo pri razumevanju snovi). sicer pa sem o tem tudi an tem blogu že veliko pisala in se mi res ne da ponavlajti. če te stvar tako zelo zanima si izvoli poiskat poste o tem in se izobrazi.
15. december 2009 ob 12:56
katarina pravi:
lenka: ne da se mi s tabo diskutirat o 100x prežvečenih stvareh. briga me kaj si misliš, na blogu je o tem veliko napisanega o tem, na drugem blogu je celo ena odločba skenirana, tko da … če te res res zanima o čem tukaj nevedno blebetaš se pozanimaj sicer pa se ditanciraj od teme, ki ji nisi kos, ker je ne poznaš.
mimogrede: definicija za jamr je? ker tale post zgoraj definitivno ni jamranje, temveč pisanje o MOJEM PONOSU.
16. december 2009 ob 09:00
katarina pravi:
gospa alenka koderman … nehaj, ker sem ti že zgoraj zapisala, da se mi s tabo en zdi vredno debatirat. razumi to kakor hočeš, mi je vseeno, ampak ne bom debatirala o zadevi, ki sem jo že predebatirala.
če ne moreš napisat kaj pametnega se vzdrži komentiranja. basta.
16. december 2009 ob 11:08
katarina pravi:
16. december 2009 ob 12:21