Starševstvo +

Srečn`ga pa zdrav`ga 2010

Po moje bolj po gorenjsko ne bi mogla napisat. Želim vam vse tisto, kar imam tudi sama. Zdravja, sreče, otroke, ki vas imajo radi in vi njih, vodo in elektriko.  )

Kar se meen tiče komaj čakam, da stopim v leto 2010. Zdaj, ko sva s šefom rešila dejstvo, da konec jenuarja odhajam in bom očitno prvič v življenju zapustila firmo v prijateljskih odnosih in z občutkom, da sem dobro delala, sem še toliko bolj vesela novega začetka.

Leto 2010 bo zame ena velika prelomnica oziroma bo prelomnca za vse nas tri. jeseni ostanem sama, ker bo šla še tamala v internat in sem si že kupila knjigo, ki govori točno o taki situaciji. Ne vem kako bom preživela, a preživela definitivno bom. Hvaležna sem za to leto, ki ga s tamalo preživljava bolj ali manj sami skupaj, ker mi veliko pomeni čas z njo. Imam občutek, da z njim res kompenziram čas začetka njenega življenja, ko je nisem čutila kot … svojega otroka.

Ne glede na to da se otepam občutka mentalne starosti je neizpodbitno, da sta moji hčeri le korak do odraslosti in vstopa v svet odraslih, resnih ljudi in zapletenih odnosov. Želim jima veliko sreče, poguma in samozavesti. In predvsem si želim, da me preživita, da torej vstaneta in obstaneta.

Srečno in zdravo novo leto želim tudi Mojemu in upam, da bova naslednje leto spet praznovala skupaj. Zadnjih pet mesecev mi manjka za znoret in upam, da mu bom sčasoma dokazala, kako veliko mi pomeni.

Za novo leto se imejte torej fajn kot se bomo imele fajn me tri, po novem letu se pa spet beremo. In seveda … VERJEMITE VASE IN DRŽITE SE SVOJIH ZASTAVLJENIH CILJEV.

Ljubezen, ločitev in nekaj vmes

Komaj sem dočakala ta film in kritike so več kot samo pozitivne. Navdušena sem, res. In priznam, da sem tdi jaz nekaj let nazaj premišljevala o podobnih stvareh. Z ex se sicer nisva zapletla v razmerje, o tem, da bi bila spet skupaj sem bolj premišljevala zato, ker mi je Moj težils tem češ “pojdi nazaj k njemu, otrokam bo najbolje, če bosta vidva spet skupaj”. Ok, pustimo ob strani, da je bilo to itak nadvse bizarno od njega. On, ki me je imela kobajagi rad, me je porival v naročje drugemu. Ali pa je bila vse skupaj samo neslana šala oziroma test mojih čustev do ex. Kakorkoli … takrat sva enkrat sedela na terasi in sem ga vprašala če bi šla nazaj skupaj, pa je odvrnil da ne, ker da sem ga preveč prizadela. Ooooo … ok. Če bi bilo med nama več seksualne energije potem bi bil odgovor mogoče drugačen, tako pa … Z Mojim bi šla najbrž vedno nazaj, ker me že pogled nanj, pa kaj pogled, misel nanj, vrže iz tira, oče mojih otrok pa je oče mojih otrok in to je to. Di end of stori. Ampak zdaj priznam, da sem o tem premišljevala, da sem se o tem pogovarjala in da ni bilo iz tega nič. Nekako podobno kot v filmu Ljubezen, ločitev in nekaj vmes.

Zanimivo pa je še nekaj drugega. To je že menda četrti ali peti film na temo odnosov med starši, v kateri igra vlogo tudi trava-ganđa-marihuana. Pred filmom sem prijateljici rekla, da bi lahko eno đolo spohale zdaj, ko bova en večer sami in glej ga zlomka, v flimu jo tudi kadijo. )) Mama in njen novi partner se ga zakadita in sta potem zadeta na sinovi zabavi. Taki smo ja. Jaz je tudi nisem kadila že 18 let, pa še takrat sem jo samo dvakrat, ampak kadarkoli pridem s prijateljicami do tega, da smo same in kaj bi počele … dejmo se ga napit in zakadit. )) Vem ja, ne mi pravit. ))

Ogled filma priporočam. Resno. Ni tako smešen kot zgleda, ima tudi globje sporočilo in jaz ga bom šla najbrž gledat še enkrat. Pa všeč mi je, da igralci niso preveč namazani, da so realni, z gubami in celulitom in špehom. In Alec Baldwin … ene 10 kil dol, pa ga takoj vzamem.

Danes pred 14 leti …

… se je ob 10 zjutraj rodila moja tamala. Njeno spočetje je eno tistih “ups pozabil”, ki jih je otrokom težko razložit in ki so tudi sicer vse prej kot v čast očetom, zato sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se sprijaznila z nosečnostjo in dejstvom, da bom imela še enega otroka. O tem sva s tamalo že ničkolikokrat govorili in še vedno se počutim nekako krivo za to, ker je nisem imela takoj rada. Na vsak način želim to pomanjkanje zgodnje ljubezni skompenzirat, čeprav vem, da ne gre, da ni mogoče.

Rodila se je s carskim rezom. Kot tavelika. Jaz nisem torej nikoli rodila. ) A?! Koliko žensk pri dveh otrocih lahko to reče? Kakorkoli … ko sva z njenim očetom v porodnišnici čakala na vrsto se mi še sanjalo ni, da bo na svet prišlo dete, ki je prav posebne sorte. O najinem prvem srečanju kroži anekdota. Ko so mi jo pripeljali k postelji in sem jo prvič videla sem sestri rekla, da to ni moj otrok, da so se zmotili in da naj mi prinesejo mojo hčerko. Imela je namreč dolge črne lase in bila je temne polti, kar nikakor ne bi mogel biti moj oz. najin otrok. Kasneje je tudi njen oče rekel, da ga je kar malo stisnilo pri srcu, ko so mu jo takoj po rojstvu pokazali in je videl dolge črne skodrane lase. Res ni bila nikomur podobna oz. je bila … nekaj let kasneje svojemu stricu, ki je tudi malo temnejše polti. Seveda je zdaj čisto drugače, zdaj je že odrasla in se podrobnosti vidijo, a nikoli ni bila tako podobna komu od naju kot je bila tavelika podobna očetu. Baje ima tamala moje poteze. Kakorkoli …

Iz ekstremno introventiranega otroka je zrasla v malo manj introventirano najstnico, ki je zaradi okoliščin, v katerih rase, zelo “uspešno” potlačila svoje posebne sposobnosti zaznavanja človeškega počutja in tolaženja. Ona bi bila vrhunski tolažnik zelo bolnih in umirajočih. Ima poseben dotik … Mogoče čez 20 let.

Skratka tamala … veš, kaj pravim vsako leto. Da 28.12. ni dober dan za rojstni dan a ker si hotla predčasno ven si pač dobila ta dan za rojstni dan. Upam, da ga boš kar se da prijetno praznovala, Ljubim te iz vsega srca in ti čestitam za 14 rojstni dan.

Susan Boyle

Susan Bolye … fascinira me vse, kar se je v zvezi z njo zgodilo. Moram kupiti njen CD. Ne sicer toliko zato, ker bi mi bil njen glas noro lep in njeno petje čudovito, kot zato, da bom nekega dne svojim vnukom lahko povedala zgodbo o ženski, ki je uspela v zrelih letih, ki je uspela zato, ker je verjela vase in ker si je upala. Ko še zdaj gledam tisti njen prvi nastop in odzive ljudi, ko je govorila in še ni zapela … Ja, taki smo, sodimo po zunanjosti, etikete lepimo vsevprek, pa potem niti resničnih talentov ljudi ne vidimo. Le kako bi lahko gospodinja iz zakotne vasi bogu izza nogu znala tako lepo peti … Susan je tisto, v kar ljudje po pravilu ne verjamemo. Mislimo, da nam lahko uspe oz. da nam bo uspelo, če že, tam nekje do 40 leta, potem pa smo prestari za karkoli, tako za učenje, kot za novo delo, nove izzive. Pri 50 smo že za na odpad, iztrošeni in stari.

Sama se z veliko težavo otepam teh misli, ki mi jih vsiljujejo mediji preko delavcev, ki pri 40 izgubijo službo. Recimo. Čeprav le ti niso edini impulz razvoja teh prepričanj. Faks je treba končat pri 24 letih. Saj veste, redno je treba študirat. Potem kariera, družina, otroci in potem … konec. Vnuki, penzija in čakanje na smrt. Kar zmrazi me, ko s te perspektive pogledam na svoje življenje. Pa menda ne … Naslednje leto bom imela 37 let. Pred štirimi leti mi je referentka na Zavodu za zaposlovanje rekla, da je zdaj zadnji čas, da svojo poklicno kariero zasukam v drugo smer, ker da bom pri 40 že prestara, da bi šla iz gradbeništva v socialno, recimo. Takrat me je kar zmrazilo ob misli na to, da imam samo še nekaj let časa za odločitev kaj bom delala do penzije. Ko sem potem dobila službo me je po letu in pol mrazilo razmišljanje, da bom v tej službi do smrti in da sem že toliko stara, da se moram službe oprijet z obema rokama. Če jo izgubim je namreč velika verjetnost, da druge več ne bom dobila saj veste, 40 in to. Pa to sploh ni res, to sploh ni res. Tisti, ki tako razmišljajo, si po moje prav zaradi teh misli omejijo um samo na najbolj osnovne življenjske funkcije in živi v umskem krču. Nesposobni so kakorkoli drugače pogledati na življenje, samo s te perspektive gledajo nanj. In potem smo vsi drugi, torej tisti, ki gremo pri 28 na faks, pa pri 27 spet na faks, pa ki vsakih 3-5 let zamenjamo službo – delodajalca in delovno mesto, pa ki delamo več stvari hkrati in delo ne jemljemo kot kazen temveč kot sestavni del dneva/življenja, čudaki, infantilneži, zmedenci, ipd. Ampak Susan je dokaz za to, da se ti lahko odpre šele pri 40, 50, Susan je dokaz, da talenti ostajajo v nas, da v nas živijo in da samo čakajo na pravi trenutek, da se pokažejo v vsem svojem sijaju. Ne vem, mogoče znam jaz čudovito slikati. Še nikoli nisem poskusila, vendar imam v sebi željo po tem. Mogoče bom pri 60 začela in ugotovila, da čudovito slikam. Talent za pisanje vsekakor imam.

Božič, novo leto in vse kar sodi zraven

Božični večer je bil fantastičen. Imamo smreko in to ta pravo, imamo dovolj hrane (v resnici imamo fasnge za en mesec), same smo in kar je najpomembneje vsem nam trem je kul, da smo tukaj in skupaj. Sicer nam je štedilnik spet umrl, predvidevam, da se je med žice spet zapletla miš, a umrl je ravno pravi čas, torej, ko je bilo pecivo pečeno. In pa ja, pralni stroj dela.  Mislila sem, da je šla črpalka za vodo, pa ni.

Danes je nedelja in gremo popoldan v Ljubljano oz. v Kranj. Tri dni bomo tam, jaz bom delala, tamali se bosta s prijatelji. Seveda bom tudi jaz obiskala nekaj prijateljic, v torek zvečer gremo tudi ven, a prvenstveno grem delat, saj brez dela ni .. denarja. In dela imam zdaj ogromno. Kot sem že v enem postu prej omenila, dobim marca priliv, ki bo vsaj enkrat večji od tega, ki ga dobivam zdaj. Zdaj lahko povem za kaj se gre. Podpisala sem pogodbo za delo v podjetju, ki se širi in potrebuje točno tak kader kot sem jaz. Sreča? Absolutno. Podjetje je v mestu, delo mi predstavlja neverjeten izziv, pa še visoko motivirano je (razlagajte si po svoje). Končno bom lahko delala vse kar znam in še nadgrajevala svoje zdajšnje znanje. In to neomejeno, kar je zame itak največji rajc. Zato pa moram januar izkoristit za to, da podjetje, v katerem sem delala do sedaj, pospravim, da uredim vse dokumente, da naredim inventuro, odpis, skratka da naslednici prepustim pospravljeno delovno mesto. Tako sem vesela, da sploh ne morem opisati. Februarja se potem tudi v Ljubljano ne bom več vozila, v novo službo bom šla pa lahko tudi s kolesom. Joj kakšen izziv me čaka …  Ostajam pa s.p.. Moja želja in cilj sta še vedno objavljanje starih hiš in komaj čakam prvi posel.

Avto je zaribal. Zmanjkalo je olja. Ne ne, nobena lučka ni posvetila, niti ko je bil avto kaput ni svetila, zato se niti malo ne čutim krivo za to. Seveda bom jaz plačala popravilo, čeprav so mi ga odsvetovali, a popravilo stane 300 evrov, nov avto pa dosti več. In če bomo sedaj zamenjali ventile, teflone in tesnilo glave pomeni, da avto ne bo več žrl olja in bo spet vse ok. Ker bom avto s februarjem uporabljala bistveno manj kot ga sedaj ga bom imela še dolgo. Razen če ga iz gole naveličanosti ne bom zamenjala, kar pa ni verjetno. Imam ga že pet let in mi je čisto dobro služil.

Novo leto bo prineslo še nekaj pomembnih prelomnic. Tamala bo šla jeseni v internat in ostala bom sama v hiši. Še pred tem bomo celo poletje urejali drug del hiše, da bosta imeli na jesen svojo sobo in kuhinjo. Najbrž bom napeljala tudi mestni vodovod, čeprav je z vodo zdaj vse v redu. Internet bom definitivno napeljala, ker pa gre en del po isti trasi kot vodovod je smiselno, da istočasno v jašek vržem še vodovodne cevi.
Sigurno grem jeseni v šolo, saj se bomo tudi na ta način s tamalima videle večkrat na teden. Magisterij lahko počaka, ker ga ne potrebujem, gradbena šola pač ne. Zlasti zato ne, ker očitno ostajam trdno v gradbeništvu in je skrajni čas, da si pridobim tudi uradno potrdilo, da nekaj iz tega foha znam. Kot rečeno pa komaj čakam na nastop dela v novem podjetju, ker bom lahko delala prav vse, kar znam in kar sem kdajkoli želela v zvezi z okni in vrati še naredit.

Sivka ni umrla. Niti ena sadika, niti tiste najmlajše ne. Računam, da bom konec februarja nasejala dve gajbici novih sadik in jih presadila v lončke tam nekje konec maja. To se mi je lansko leto najbolje obneslo, saj so samo tiste sadike obstale in se ukoreninile. Me pa zanima ali bodo spomladi lanskoletne že cvetele. Pjotr je rekel, da sadike, ki jih dobimo iz semen, ne cvetijo. Dvomim, da je to res. Če pa je, jih bom pa pač imela samo za okras njive/vrta.

Drva moram nasekat. Nažagat. Pa premišljujem o tem že nekaj časa in sem se odločila, da jih ne bom sama. Jih ne znam, poleg tega niti žage nimam(ki jo bom sicer enkrat kupila), pa bom raje koga prosila in plačala, da jih nažaga. Tako ali tako moram tisti kup drv, ki so ostala po sesutju prve strehe in stropa, razžagat in pospravit, pa je potem bolje, da jih čimprej. Bo pomlad toliko lepša, ker tisti kup zavzema kar velik del vrta.

Toliko načrtov imam za leto 2010 in tako vesela sem, da mi gredo stvari na roke. Tiste najpomembnejše, delo, tamali, hiša, denar. Na tamali sem itak uiber ponosna, bolj ne bi mogla bit. Zdravi sta, dobro se razumeta, znata delat, znata se organizirat, nič jima ni preveč težko … niti iti peš v mesto na tortice … Joj kako ju imam rada. Zato tudi komaj čakam, da jima naredim svojo sobo, ker si jo res želita in ker si jo zaslužita. In kakšen fantastičen razgled bosta imeli s svoje sobe. Pa teraso … Zdaj premišljujem kam naj postavimo dimnik, pa za koliko naj podrem predelno steno ali naj podrem kar celo, pa take mam. Dolgčas nam res ni.

Ta božič je bil po sedmih letih prvi, ki smo ga preživele same, brez Mojega. Priznam, da mi je šlo po malem kar na jok. Saj sem ga povabila k nam, a sem itak vedela, da ga ne bo. Ko začnem premišljevati o njem me itak preplavijo mešani občutki. In na koncu še vedno pridem do istega zaključka, torej da bi ga rada videla. Zelo rada. Ampak … to je ena od stvari, ki jih bom pustila v iztekajočem se letu. Tako kot življenje v Kranju. In soseda iz službe. In še kaj. Všeč mi je, da čas teče dalje. Tako imam vedno upanje oziroma … ne upanje, zagotovilo imam, da se stvari spreminjajo, da lahko stvari popravim, naredim kako drugače in kaj novega, da lahko še to in ono in da je edini način, da nič od tega ne počnem več … smrt. Jaka tolažba, mar ne.

Meni najljubša kolumna

Pričujočo kolumno sem spisala za portal Zlata leta  vendar mi je tako zelo všeč, tako zelo je Jaz, da jo objavljam tudi tukaj. To je najbrž moja prihodnost.
____________________

Odložila je knjigo in zavzdihnila. Poleg nje je spala njena mačka Mia. Pogled ji je zaobjel sobo. V hiši je vladala gluha tišina. Kmalu bo zvonilo k polnočnici, je pomislila. Pa ne, da bi imela namen iti, misel ji je zgolj pomagala pri uokvirjanju časa, ki ga je že preživela s knjigo in ki ga ji še namerava posvetiti. Srknila je požirek čaja, si popravila deko na nogah in spet odprla knjigo. Tako tiho je, je pomislila. Tak blažen mir imam … Na ustnicah ji je zaigral nasmeh.

Ko sta hčeri že leta nazaj odšli zdoma in je ostala sama jo je bilo sprva grozno strah samote. Toliko let je bila navajena, da jo je doma vedno kdo čakal, nikoli ni bila sama sama. Čeprav je od nekdaj vedela da je samotarska duša, ji hčeri in skrb zanju preprosto niso dovolili biti to, kar je čutila, da je. Zato jo je bilo tudi strah njunega odhoda zdoma, ker ni vedela ali bo lahko sama. Prve mesece je zato dostikrat jokala, saj ju je pogrešala. No, pogrešala je odgovornost in obveznost, ki sta ji hčeri pomenili, pa njena glasova in občutek, da je vse v redu, ko ju je gledala spati. Potem pa je nekako, še sama ne ve točno kdaj, zdrsnila v to samost, se navadila biti sama, no sama z Mio, ki ji že 12 let dela družbo. Navadila se je na tišino in mir, pa so jo počasi začeli obiski hčera motiti. Saj ne, da ju ne bi bila vesela, le … hmm … ni bila sama. Preprosto. Ni bilo tišine, miru, skozi stene je slušala njena glasova, ki so se jima kasneje pridružili glasovi mož in vnukov. Oh, saj ima vse rada, resnično. Vnukico naravnost obožuj, tudi zeta sta zelo v redu človeka, resnično ne more reči nobene slabe besede čez nikogar. In vesela je, da se spomnijo nanjo, da jo pridejo pogledat, da jo tako pogosto obiščejo, pa vendar … Vesela je tudi ko gredo, ko zapre za njimi vrata in jim maha skozi okno. »Pa sva spet sami,« reče Mii in jo vzame v naročje.

Nekaj božičev nazaj sta jo hčeri vztrajno vabili k sebi. Ni hotela. Odvadila se je mesta, pa tudi praznikov ne mara. Od nekdaj ne, le da sta hčeri to pozabili. No, nista pozabili, saj niti prav vedeti nista mogli, ker je takrat, ko sta bili še majhni, zaradi njiju postavljala smrekico, zavijala darila, pripravljala praznično večerjo. Že prvo leto, ko nista bili za praznike več doma, je smreko in okraske pustila na podstrešju, pa tudi večerje ni naredila. Čutila je takšno olajšanje in bila je iskreno vesela, da se ji ni bilo treba pretvarjati, da se veseli praznikov. Nikoli jih ni imela rada, še kot otrok ne. Hčeri pa sta najbrž mislili, da je osamljena, da ji je dolgčas in sta jo začeli vabiti k njima. Ne hvala, ne bi vama bila rada v napoto, se je izgovarjala. Pa sta vztrajali in ko sta se jima pridružila še zeta diplomatski »Ne hvala,« ni zalegel več. Vsedli so se za mizo in pogovorili. Hčerama je razložila kaj čuti do praznikov in da ji resnično ni hudo biti sama, da si to pravzaprav zelo želi in je po tem dolgo let hrepenela. Sprva sta bili užaljeni češ, da jima tega nikoli ni pokazala ko sta bili majhni, potem pa sta počasi ulovili drobce njene nesreče v košaro. Spomnili sta se, da je vedno pred prazniki postala otožna, da je jokala, da ni bila prav nič vesela ko so postavljale smreko, da se za novo leto nikoli ni pražnje oblekla in da je velikokrat prvega januarja rekla »Samo da je konec praznikov.« Od takrat dalje je ne vabijo več k sebi. Dogovorili so se, da jih bo sama poklicala, če si bo praznike zaželela preživeti v njihovi družbi, oni pa se morajo vsekakor še dalje po praznikih oglasiti pri njej, kajti Božiček še vedno nosi darila. Ne pušča jih sicer pod smreko, ker je nima, jih pa hčerama daje na njuni postelji. Zeta dobita od nje topel objem, vnukica pa … zanjo pa pripravi posebno presenečenje.

Zime moje mladosti

Že nekaj časa mi živo prihajajo v spomin zime, ki sem jih preživela v hiši v vasi, v katerim sem odrasla. V njen sem s presledki živela od 11 do 24 leta. Pa to ni bila kakšna revna hiša, sploh ne. Bila je povsem solidno grajena visokopritlična hiša, z velikim kamnitim stopniščem v sredini, centralnim ogrevanjem in kaminom v dnevni sobi, dvojnimi škatlastimi okni ter vmesnimi vrati, ki so preprečevala vdor mraza v pritličje hiše. Take hiše so takrat, ko sta jo gradila moja babica n dedek, bile nekaj običajnega. In življenje v njej je bilo dokaj podobno življenju moje družine v moji hiši, ki pač ni običajna, ki ji nekateri pravijo tudi podrtija.

Moja soba je bila najmanjša soba v hiši. Bila je tako velika kot kopalnica in dejansko je bila kopalnica, saj sta pritličje in prvo nadstropje grajena z enako razporeditvijo prostorov. V stropu moje sobe je bil še vhod na podstrešje.
Zime v tej hiši so bile vse prej kot prijetne. Najbolj topel prostor v hiši je bla kuhinja, pa še to zato, ker je babica, dokler je bila živa (torej do mojega 15 leta) vsak dan najprej v kuhinji zakurila kiperbuš. Centralno smo zakurili kasneje, ko pa babice ni bilo več pa je zakuril prvi, ki je prišel domov. Kurilo se je na premog. To kurjenje je bila prava mala znanstvena fantastika, saj je bilo treba konstantno preverjati ali je dovolj žerjavice, ali je treba naložit, itd. V času, ko sem bila sama v hiši sem kurila samo kamin v sobi, centralne pa ne.
Okna niso dihtala. Naj sem še tako vneto tlačila deke, blazine ipd. med njih in pod njih je vedon pihalo skozi. Vsako jutro so se na oknih naredile ledene rože in za piko na I je v moji sobi pihalo še skozi prehod na podstrešje. Še dobro se spomnim, da sem včasih spala tudi v dveh debelih volnenih puloverjih, vsako jutro pa sem si obleke najprej potegnila pod odejo, jih ogrela in se pod odejo oblekla, šele potem sem vstala iz postelje.
Včasih je zmanjkalo elektrike. Ker je črpalka centralnega ogrevanja na elektriko takrat niti toplo ni bilo v hiši. Zakurili smo kamin, ki pa je tako velik, da se kar nekaj ur ni ogrel, potem pa je grel samo pritličje, naših sob pa ne. Mama se rada pohvali, da nje ne moti če spi v mrzli spalnici, pozabi pa povedat, da ima v postelji »janeza« ki ji posteljo prej izdatno ogreje in jo greje tudi celo noč, ki pa ga me nismo imele.
Kasneje, mislim, da okrog mojega 20 leta, smo centralno ogrevanje preuredili v ogrevanje z oljem, v dnevni sobi pa smo nastavili termostat na 19 stopinj in tudi pozimi ni bilo več tako grozno mrzlo, a spomini na zime, ki so bile svinjsko mrzle in niti dvojna okna, niti centralno ogrevanje, niti kamin niso pomagali, da bi nam bilo prijetno, so ostali za vedno. Zato mene to, da je v moji hiši mrzla kopalnica, da se zjutraj zbudim v hladno sobo in da moram znat zakurit čisto nič ne moti. Boh pumagi, vsega pa tut ne mormo imet. ) Ni nam pa treba spat v puloverjih.

Od vsega je smrt najtežja

(spisano v ponedeljek, 21.12.2009)

Avto imam cca 70 m nadmorske višine nižje, dead. Voda teče samo iz pipe v umivalniku … ledeno mrzla, se razume. Štedilnik je izklopljen, ker meče ven varovalko. V pralnem stroju je na pol oprano perilo, do konca se ne more, ker voda v cevi zmrzuje. Še kaj? Predvidevam, da nam bo do sredine januarja zmanjkalo drv. 

Ko sva včeraj v kuhinji s prijateljem potem, ko sva zamenjala akomulator a avto še vedno ni prišel dlje od verglanja (pa je takoj na začetku čisto normalno vžgal), kramljala o tem, kako kaj življenje na tem hribu, sem med smehom bleknila, da je pravi trenutek za se obesit. Pogledal me je tako … resno … v oči … in odvrnil da ne, da je to samo začasno, da to ni nič takega, da sploh ni grozno. Ampak … Nič ampak. Jaz da tako ali tako ne živim tukaj in zdaj in da je zame to mala malica, da sem že ta trenutek odmaknjena od te situacije. Pa ja, itak. Tavelika si je nato čisto slučajno našla prevoz v Maribor in s seboj odpeljala še svojega fanta in ko je tamala pritekla izpod tuša in se takoj zbasala v posteljo, z Zorico pa sva se udobno namestili na kavču, sem res mislila, da je to vse, da hujše bit ne more, pa da nam je kar v redu, no, vsaj toplo nam je in menda se dimnik ne bo pokvaril (in drv tudi v resnici ne bo zmanjkalo, ker jih bom nasekala). Med dremanjem slišim, da v predalu, kjer tamala pušča telefon preko noči, utripa lučka. Pogledam … kliče njen oče. Ker se na njen telefon ne oglašam, mu pošljem sms, da tamala že spi. Nekaj zatem spet lučka. Kliče tavelika. Pa se oglasim, ker to pač ni naključje, da kličeta oče in sestra v nekajminutnem razmaku.
»Oj, kaj je? Tamala že spi.«
»Oči me je zdele klical. Babica je umrla.«
Za hip sem okamenela. Nato sem, pa mi je žal da sem, zbudila tamalo in ji povedala kaj se je zgodilo. Hipoma je padla v neutolažljiv jok in klicala očeta nazaj.

Včeraj je umrla njuna prababica, s katero sta se dobro razumeli. Živela je skupaj z njunim očetom oz. tako njun oče živi (je živel) pri njej. Baje je bila že nekaj časa zelo bolana, tamala je bila bolj seznanjena s tem in kolikor sem včeraj slišala, sta se občasno tudi slišali, saj jo je babica klicala. Tudi sredi pouka, ker pač ni bila pozorna na čas. Joj kako je tamala jokala … joj joj … In nikakor je nisem mogla potolažiti. Rekla sem ji, da lahko ostane doma, če želi. Da ji ni treba v šolo. Pa je danes kljub temu šla. Vstala je že zelo zgodaj in njeno silhueto sem videla v svetlobi peči. Vem kaj jo žre. To je rekla že včeraj med pogovorom z očetom Žre jo, da babice ni obiskala pred smrtjo, čeravno sploh nihče ni vedel, da bo umrla. Kap jo je. Pa vseeno .. babica je bila že nekaj časa bolana in tamala si je naslednji ponedeljek, ko pridemo v Ljubljano ona pa ima tisti dan tudi rojstni dan, splanirala obisk babice in ostalih sorodnikov. S taveliko smo se dogovorile, da gresta v sredo zjutraj z mano v Ljubljano, kjer ju bo oče pobral in peljal domov, da se poslovita od babice in prisostvujeta pogrebu. Najbrž bosta tam ostali še v četrtek in šli popoldan z mano domov. Pa božični večer bo …

Mah … ne morem reči, da sva si bili z babico blizu. Potem, ko sva šla z njenim vnukom narazen se skoraj nisva več videli. Mogoče petkrat v vseh teh letih. Vseeno sem jo imela v mislih kadar sta bili tamali pri očetu. Ravno ta vikend smo se pogovarjala o tem, da ni prav, da sta se oddaljili od svojih sorodnikov. Ker nočeta k očetu tudi njih ne vidita in zagrozila sem jima, da sploh ne bosta šli več v Kranj, če ne bosta obiskali še njih. Pa mi je tamala vrgla naprej, da kako bi se pa jaz počutila, če bi mene kdo silil, da se moram videt s svojim očetom. Bemti … Zdaj sem ji spet položila na srce naj vsaj občasno pokličeta svoje sorodnike, ker se res nikoli ne ve, kdaj kdo umre in najbolj pomembno … ne umrejo samo stari ljudje. S tem imam v mislih njunega očeta, s katerim se zelo »uspešno« oddaljujejo.
_______________________
Spomnim se kako sem se počutila, ko je meni umrl dedek. Imela sem ga strašno rada. Tako zelo, da skozi to sestri zamerim, ker je iz hiše odpeljala njegov klavir, na katerem mi je igral in ki pod nobenim pogojem ne bi smel zapustiti tiste hiše. Ampak o tem kdaj drugič. V krsto sem mu položila pismo s slikico naju med sprehodom in školjko, ki sem jo imela najraje, ko pa so ga spuščali v jamo sem hotela skočit za njim. Njegova smrt je bila tudi razlog za selitev moje primarne družine iz mesta na vas in je zato za moje življenje zelo pomembna prelomnica. Ker je umrl nekaj manj kot mesec dni pred mojim rojstnim dnevom le-tega tisto leto sploh nisem praznovala in skoraj vsako leto se na svoj rojstni dan spomnim na to. Kljub temu, da je od takrat minilo 25 let ga imam še vedno v srcu in dostikrat pomislim nanj. Zanimivo je tudi to, da sem jaz hišo kupila na dan njegove smrti. Nenačrtno, to sem ugotovila šele pozneje. Še sama ne vem zakaj mi je dedek tako pomemben a glede na reakcijo tamale sklepam, da je imela oz. ima tudi ona babico v posebnem delu srca in da ji na prav oseben način pomeni zelo veliko. In zelo zelo hudo mi je zaradi nje. V primerjavi s tem so moje ostale težave res pice of cake. Vse se da popravit, babice pa ne more nihče obudit v življenje. In vesel božič bo letos vse prej kot primerno voščilo za mojo tamalo.