Šentviški hrib in komunizem
Le kdaj se bo začelo govoriti o Šentviškem hribu, o okostjih, ki so jih našli v njem, o povojnih pobojih, ki so jih izvajali …. kdo že? …
Moj sosed, šteje nekaj čez 70 let, se še dobro spomni, kako so po vojni iz šentviške vojašnice, ki je bila takrat seveda povsem drugačna kot je danes, vodili belogardiste, domobrance in druge proti Šentviškem hribu ter jih tam masovno usmrčali. Še več, on točno ve, kje so jih streljali, ve pa tudi to po kateri poti so jih vodili skozi Šentvid. Ampak o tm se ne govori, to en obstaja, tega šeniso začeli raziskovat, ali pa sploh nič o tem ve vedo (o čemer močno dvomim). Hmm …mogoče je preblizu bele Ljubljane, kar Tepanje, Kamnik, Barbarin rov in podobno niso. Ampak ljudje, ki to pomnijo, še živijo, imamo žive priče, ki bi znale v nulo natančno opisati tedanje dogodke, te poboje. A kot rečeno, ni pomembno. Ne še.
Pred časom sem gledala film Angele Vode. Nekaj kasneje sem čisto slučajno ujela še dokumentarec o Vzhodni Nemčiji in počasi sem si ustvarila mnenje o komunizmu in komunistih, seveda. Kot sem pisala kakšno leto nazaj sta bila moja babica in dedek verna človeka. Dedek je bil organist in ključar, babica šivilja. V vojno se načeloma nista vpletala najprej zato, ker sta morala preživeti šest lačnih ust, pa zato, ker sta imela v hiši Nemce in nemško postajo, pa zato, ker je bila vas, v kateri sta živela, razdeljena na dva dela, partizanskega in domobranskega. Nemci so bili poseben razred, okupatorji pač. Kljub temu je babica šivala obleke za partizane. Neke noči je sedela v šivalnici in slišala zunaj zabijanje desk. Ko je zjutraj šla pogledat je videla vislice in na njih obešenega partizana. Jap, take stvari so se dogajale, a to so počeli okupatorji in na nek nerazumljiv način je bilo to nekako pričakovano, to pobijanje. Nikakor pa ni bilo pričakovano, da bodo komunisti dedka za kazen, ker ni hotel prestopiti v partijo, poslali za pol leta delat v Litostroj. Nemci ga nikoli niso novačili, domobranci tudi ne, pa partizani prav tako ne (če pa je slutil, da ga kdo bo, pa je spal v cerkvi, kamor ga nihče od njih ni prišel iskat), po vojni pa so ga hoteli komunisti na silo spraviti na njihovo stran. Zakaj? Hmmm … mogoče zato, ker ni hotel biti na nobeni strani, a je vseeno bil, na katoliški. Kazensko je bil za pol leta odtujen družini, šestim otrokom in ženi, ki je morala celo družino preživljati. Ob tem se seveda postavlja vprašanje ali sta sploh vedela kako dolgo bo dedek v Ljubljani in ali se bo sploh vrnil. Pa se je. Srečno. In ostal zvest cerkvi ne glede na to, kakšne sankcije so zato doletele njegovo družino.
Ko sem gledala film Angele Vode mi je postalo slabo. Seveda sem že prej slišala zgodbe o komunističnem režimu, ki je bil za določene skupine ljudi vse prej kot pravičen, pozitiven, a da bi počeli take reči … Ko mi je sosed pravil kakšne težave je imel kot obrtnik v tistem času, pa kaj vse mu je oblast po vojni samo zato, ker je imel po njihovo preveč, vzela sem ga vedno zavrnila češ, da moja starša sta pa dobila stanovanje, službi, da jima nič manjkalo. Seveda ne, ki pa nista v ničemer odstopala. Če pa bil kdo od njiju intelektualec, zelo ambiciozen, drugače misleč, bi pa jaz mogoče imela drugačno otroštvo.
Dekle z Vzhodne Nemčije je Stalinu narisalo pentljo pod nosom, ker se ji je zdel mrk. Rada je risala, sanjala je, da bo nekoč slikarka. Ker se je norčevala iz Stalina so jo za nekaj let zaprli in skupinsko posiljevali. Še po vseh teh letih in pri starosti več kot 70 let ni mogla opisati vseh grozot, ki jih je doživela zaradi tiste pentlje.
Skratka … zdaj imam o komunizmu svoje mnenje. Še vedno sicer partizanov ne povezujem z njim, ker sem trdno prepričana, da se je marsikakšen moški boril v dobri veri, da se bori za svobodo svojega naroda, še vedno sem prepričana, da je veliko ljudi verjelo, da je komunizem in z njim povezan socializem nekaj najboljšega, kar je narodu lahko zgodilo, ampak … Zdaj vem tudi to, da bil komunizem v svojem bistvu izrojen, usmerjen v to, da si narod podvrže in mu diktira na vseh nivojih življenja. Načrtno je uničeval vse, ki so si kakorkoli upali misliti z lastno glavo in ki so upali ugovarjati. Vesela sem, da nisem živela v tistem obdobju, ker bi lahko končala v enem izmed zaporov, psihično zlomljena in brez človeškega dostojanstva.
skery pravi:
Treba je ločit narodnoosvobodilni boj in upor proti sovražniku (rkc, fašizem, nacizem), ki je bil legitimen in edino pravilen in pa komunističen prevzem oblasti in vse kar je ta pokvarjen režim počel še desetletja. Ni pa treba pozabit tud kolaboracije in dejstva da se cerkev ni nikoli opravičila za svoja pokvarjena dejanja.
27. november 2009 ob 08:54
katarina pravi:
se strinjam. v šoli me tega niso učili. moji hčer ise tudi ne učita ločevati tega dvojega. je pa zanimivo, da prlekija tega ni imela. kolaboracije. oni so bili v II. svetovni vojni del II. rajha. ampak o tem bm pisala drugič.
27. november 2009 ob 09:00
alcessa pravi:
Katarina, menda so lübi Prekmurci takoj po vojni za dnar tihotapili prebežnike z juga do meje z Avstrijo, potem pa so jih po tajnem dogovoru, o katerem bežeči niso vedeli nič, “sprejeli” vojaki na meji. Na truplih najdene stvari so si menda razdelili, zanimivo pa bi bilo tudi, ali se je to počelo v velikem številu in koliko trupel leži na avstrijsko-slovenski meji…
Ne da so potomci teh vodičev kaj boljši. Razen, da menda ljudi res spravijo čez mejo, za kar si dajo orank plačati, tako da pobijanje ni potrebno…
27. november 2009 ob 09:39
katarina pravi:
ALCESSA: sem včerja poslušala o tem, kje je tekla avstro-ogrska meja, pa da med II. svetovno vojno preko nje ni prišel nihče, da pa je tut veliko vojakov izginlo neznano kam, ko so varovali mejo.
zanimivo je, da je bila prlekija priključena III. rajhu in da tam skoaj ni bilo odpora. kolaboracije pa sploh ne. je pares, kar praviš. tam v prekmurju, ne v prlekiji, se tihotapi na veliko. mam prijatelja policaja, ki je včasih čist obupan, ker ne ve kam dat ljudi, ki jih “zasežejo”.
27. november 2009 ob 09:44
Andrej pravi:
Partizan morda res ni isto kot komunist. Vseeno pa je ZZB NOB vedno bila podaljšana roka partije in preko ZZB so komunisti partizanstvo zlorabljali za utemeljevanje svoje oblasti. Komunistični primež nad partizanstvom še danes ne popušča, saj je njihov precednik Janez Stanovnik, nekoč kao oče naroda, v resnici pa dolgoletni tesni sodelavec Edvarda Kardelja, osrednjega arhitekta državljanske vojne, povojnega terorja in ideologa komunistične diktature. Nekako ne slišim partizanov, da bi se tej zlorabi kakorkoli upirali, zato imam o partizanstvu pač svoje mnenje.
Katarina, pred letom ali dvema imam v rahlem spominu, kot da sem na tvojem blogu bral ravno nasprotno mnenje o naši polpretekli zgodovini, kar bi pomenilo, da si zdaj mnenje spremenila oziroma popravila. Pohvalno. Domnevam, da se je to zgodilo, ker si slišala ali prebrala stvari, za katere prej nisi vedela. To se mi zdi značilno in pomembno, saj daje upanje, da nekoč utegne spregledati tudi pretežna večina ovc v Sloveniji, ki še vedno misli, da je zgodovina NOB črno-bela, 45 let komunistične diktature pa je bilo čisto OK: političnega nasilja itak ni bilo zaznati, če nisi bil ravno »konrarevolucionar«, ki je sanjal o demokraciji, smeli smo čez mejo po kavo, skretpapir in kavbojke in dokler je trajalo smo imeli tudi socialni mir, sicer plačan z megakrediti, ki so nas na koncu potopili. Ja, in imeli smo bratstvo in enotnost, ki se je ob prvi priložnosti sprevrglo v bratomorno klanje svetopisemskih razsežnosti. Pa ne zato, ker je komunizem propadel, kot misli marsikatera preprostra duša.
Sicer pa mene film o Angeli Vode ni preveč navdušil, razočaran sem bil nad leseno igro, štorasto montažo in nasploh nedomiselnim prenosom Angelinega dnevnika na film, ki bi s ščepcem več emocionalnosti gotovo bolje nagovoril občinstvo. Kakorkoli, Skriti spomin vidim kot zapoznelo zadoščenje Angeli Vode, ki je premagala totalitarno aroganco in vsej Sloveniji končno lahko povedala svojo zgodbo.
BTW, si vedela, da je bila Vida Tomšič, glavna negativka v filmu, sicer mentorica in politična botra Danila Turka, ki ima še danes zanjo le lepe besede. Kar nam nekaj pove o našem drugorazrednem precedniku posebej in o prepletenosti naše oblasti s komunističnim režimom na splošno.
27. november 2009 ob 10:03
katarina pravi:
Andrej: na mojem logu nisi mogel prati nasprotnega mnenja, ker mnenja o komunizmu do sedaj sploh nisem imela. seveda, moja mama in ata sta bila čist zadovoljna v tistem ražimu in jaz kot otrk tudi, saj nam ni nič manjkalo. in to sem napisala tudi zgoraj. bilo nam je ok, ker sta bila moja starša “navadna človeka”. ssem iskala po blogu. en izmed postov, sicer parodija, na tole temo je bil http://www.katarina-blog.si/2008/04/15/zahtevam-vojno-odskodnino/
vsekakor pa moje mnenje o partizanih kot takih ostaja isto. borili so se za svobodo. za kaj so se pa borili domobranci moram pa še ugotoviti.
27. november 2009 ob 10:12
Andrej pravi:
Katarina, za razjasnitev o domobrancih ti svetujem Franceta Bučarja Rojstvo države, Aleksandra Bajta Bermanov dosje, predvsem pa Corsellis – Ferrarjevo Slovenijo 1945. Če si dovolim še sam kratek povzetek: domobranci so bili (povsem neustrezna vendar razumljiva) reakcija nekomunističnega dela Slovenije na teror, s katerim so Kardelj, Kidrič & co. po začetku okupacije sprovocirali državljansko vojno, ker je bil to edini način, da neki marginalci kot so bili komunisti še leta 1941, pridejo na oblast. Bi bil pa že čas, da nehamo mlatiti po mrtvem konju (domobrancih), saj so maja in junija praktično vsi izginili v jamah in s tem obilno plačali vse svoje grehe, medtem ko so se komunisti redili nadaljnjih 45 let in se pravzaprav še dandanes.
27. november 2009 ob 10:45
skery pravi:
Andrej zakaj ne omenjaš belogardizma in vloge cerkve v tem. Tudi zaradi nje je umrlo veliko mladih mož.
27. november 2009 ob 11:07
katarina pravi:
paj pa modre srajce? pa črna roka?
27. november 2009 ob 11:13
saso pravi:
kje pa si sedaj partizane najdla:)))
Ej a ste se na Fužinama šli tudi kavboje in indijance?
27. november 2009 ob 11:13
katarina pravi:
ne, partizane in nemce. pa ravbarje in žandarje.
27. november 2009 ob 11:14
saso pravi:
se vidi, se vidi:))))
27. november 2009 ob 11:15
katarina pravi:
ej ko sem vidla tisto žensko iz VN govorit kaj vse so ji delali v zaporu samo zato, ker je stalinu narisala pentljo, sem jokala kot dež.
27. november 2009 ob 11:18
Andrej pravi:
Skery, samo mimogrede o domobrancih: domobranci so bili (neustrezna & diletantska vendar razumljiva) obramba nekomunističnega dela Slovenije pred terorjem, s katerim so Kardelj, Kidrič & co. po začetku okupacije sprovocirali državljansko vojno. To je bil namreč edini način, d pridejo na oblast neki marginalci kot so bili komunisti še leta 1941. Oblast, ki so jo po vojni utrdili z masovnimi poboji in potem izkoristili za osebni dolce vita na način, ki mu ni dorasla niti siciljanska mafija. Slednja se vsaj ne spreneveda, da fura najboljšega izmed vseh možnih družbenih sistemov.
Sicer pa bi bil pa že čas, da nehamo mlatiti po mrtvem domobranskem konju, saj so maja in junija praktično vsi domobranci izginili v jamah in s tem obilno plačali vse svoje grehe, medtem ko so se komunisti redili nadaljnjih 45 let in se pravzaprav še dandanes. O domobrancih tule ne bi več, ker se vsaka debata na to temo sprevrže v neverending story. Za tiste, ki želijo razumeti itak obstaja ogromno virov za razsvetlitev, če naštejem le Franceta Bučarja Rojstvo države, Aleksandra Bajta Bermanov dosje ali Corsellis – Ferrarjevo Slovenijo 1945.
O komunizmu samemu bi moralo biti manj nejasnosti, saj je njegova bilanca v svetu in v Sloveniji očitna: ekonomsko razsulo, masovno pranje možganov in totalitarno zatiranje svobode ter ogromno število pobitih in zastrašenih. Po številu grobišč na km2 Slovenija poseka tudi Satlinovo Rusijo ali Maovo Kitajsko, zato mi je slabo ob sprenevedanjih o socializmu s človeškim obrazum. Z drugimi besedami, razlika med komunizmom in nacifašizmom je le v mitologiji, metode in rezultati so pa isti. Aja, še en razlika je: nacifašizem je pobijal druge, komunizem pa vedno le svoje.
27. november 2009 ob 11:50
saso pravi:
ko bi videla kako so indijanci jemali skalp kavbojcem – hm to bi šele jokala
27. november 2009 ob 12:02
katarina pravi:
mi smo se strelal, oštja. nobenih dotikov, uboj na daljavo. ratatatata ali pa pok pok, mrtuuuuu.
27. november 2009 ob 12:09
Alcarin pravi:
Če so vodili na hrib usmrtit domobrance in belogardiste kot si rekla je to povsem pravilno in če bi se že moralo o tem govorit bi lahko opomnili zraven da se lahko kaj podobnega zgodi današnji oblasti na čelu z tajkuni
27. november 2009 ob 12:20
skery pravi:
Andrej ni vse samo črno in belo. V prejšnjem režimu so ljudje lepo živeli, imeli službe, gradili hiše, obstajalo je tovarištvo, sindikalni izleti, tempo življenja je bil počasnejši. In danes? V službah smo cele dneve, ne poznamo soseda, gladamo samo nase, služb ni, poščica ljudi in cerkev je pokradla na tak ali drugačen način vse kar se je v prejšnjem ražimu zgradilo (zgleda da se je kar veliko k drugač neb mel kaj krast). Smo res to hotl? Jaz ne.
27. november 2009 ob 12:55
slocar pravi:
@Andrej: Dobili so tisto kar si izdajalci lastenga naroda zaslužijo. METEK V GLAVO.
27. november 2009 ob 14:24
saso pravi:
Katarina, želim ti lep vikend!!!!
CMOKAAAAAAAAAAAAAAAA
27. november 2009 ob 14:52
Nataša pravi:
Ko sem dala svoj glas za samostojno Slovenijo, nisem vedela, da sem pomagala izvoliti tudi brutalni kapitalizem. Če nam je včasih pral možgane komunizem, nam jih zdaj pere krasni novi svet. Malce bolj prikrito, pa vendar…
27. november 2009 ob 15:51
andreja pravi:
Skery, kdo si, koliko si star, koliko broma in fluora si zaužil, da so ti tako odlično oprali možgane in tako krasno manipulirajo s tabo?
Moj očka ni imel mame, ne očeta. Pa veš zakaj?
Med vojno je bil kraj, kjer je oče rojen, pod italijansko okupacijo. Bili pa so partizani in tisti drugi, ki so komunizem odklanjali, zaradi vere. Pa se je zgodilo, da so mojega dedka italijani odpeljali v koncentracijsko taborišče v Italijo. Doma je ostala babica na majhni kmetiji in 6 otrok. Stari so bili od 2 do 12 let. Kako so se prebijali, je uganka.
Se je pa zgodilo, da je en zagrizen komunist-partizan (bil je domačin) na vsak način hotel imeti telesne stike z neko mlado partizanko, ki pa ni bila iz tega kraja. Dekle ga ni maralo in skoraj ji je storil silo. Takrat se je dekle ubranilo z brco – saj veš kam. No in to se je kmalu razvedelo. Tudi moja babica je pri sosedih povedala, kar je slišala od druge sosede. Komunistu-partizanu so se začeli posmehovati. Od same svete jeze in maščevalnosti je prišel k babici in jo meni nič, tebi nič ustrelil … Ja, pred očmi njenih otrok, v njeni lastni hiši, brez besed. Vzel je pravico v svoje roke … Tako mimogrede ti povem, da je bil moj oče takrat star 4 leta.
Kdaj se je dedek vrnil iz internacije ne vem, vem pa, da so poleti leta 45 komunisti-partizani ali samo komunisti “sodili” neprimernim krajanom. “Sodba” se je vršila v lokalni gostilni s streljanjem s pištolo v glavo in ob spremljavi harmonike, ki nam vsem “privzdigne” pete. Med njimi je bil tudi moj dedek …
Več nimam povedati, če ti je v glavi ostalo še kaj prostora za dojemanje celote … potem si boš morda znal predstavljati, kaj je komunizem? Pa lep pozdrav in čim manj komunizma.
27. november 2009 ob 16:46
Andrej pravi:
Nataša in Skery: primitivno turbopodjetništvo, divja privatizacija, korupcija, … Vse to so pojavi, kakršne je mogoče pričakovati v vsaki družbi, kjer se po dolgih desetletjih vsakršnega zatiranja in omejevanja nenadoma dvigne pokrov ekonom lonca in je nenadoma vse dovoljeno. Za tovrstne bolezni so najbolj ranljive bivše komunistične družbe in še posebej naša, kjer je komunistična oblast po letu 1945 razsula vse ključne družbene in moralne norme (ne laži, ne kradi, ne ubijaj). Na videz paradoksalno smo danes v bolj jebenem položaju, kot države bivšega sovjetskega bloka. Pri nas je bil komunizem namreč avtohton in od tod zmeden odnos Slovencev to tega – recimo kar naravnost – v bistvu zločinskega družbenega sistema. Na Češkem, Poljskem, Madžarskem pa je bil komunizem pripeljan na ruskih tankih in zato danes večina vzhodnjakov do komunizma ne čuti niti ambivalence, kaj šele nostalgije.
27. november 2009 ob 16:48
Foka pravi:
Kot Primorka in kot vnukinja partizanke in partizana, ki sta pripomogla k osvoboditvi primorske, se vzdržim daljšega komentarja… kajti zgodbe, ki sta jih pripovedovala, so grde in žalostne. Pfuj in pfej čez kolaborante in RKC. No mercy and no empathy for them at all…
28. november 2009 ob 05:33
skery pravi:
Foka… Smrt fašizmu svoboda narodu.
28. november 2009 ob 06:37
Andrej pravi:
Foka, naj ti povem zgodbo dveh kolaborantov, za katere ti praviš da nimaš empatije in usmiljenja. Ena od teh dveh je bila moja znanka, ki nam je zgodbo zaupala tik pred smrtjo pred par leti. Ob koncu vojne je bila stara 17 let. Zaljubila se je v vrstnika iz sosednje ulice, ki so ga aprila 45 na silo vpoklicali med domobrance. Dekle je bilo zaljubljeno, da je slišala travo rast in ko so se domobranci v prvih dneh maja umikali na Koroško, je pobegnila od doma, da se je lahko pridružila koloni, v kateri je bil njen ljubi. Od njega se ni hotela ločiti niti ko so ga Angleži skupaj s tovariši naložili na vlak nazaj v Jugoslavijo. Kaj se je tu dogajalo ni povedala. Vemo le to, da se je poleti 45 iz taborišča za domobrance vrnila domov jetična, tehtala je le še 40 kg. Svojega fanta ni videla nikoli več in nikoli ni zvedela niti mesta, kjer je pokopan. V taborišču so ji zabičali, da ne sme o tem govoriti nikomur in razen njenih najbližjih se nikumor ni niti sanjalo o njeni tragediji. Ostali smo jo vsa ta leta imeli za rahlo nevrotično osebo, ki si ne zna najtim moža, ki včasih zajoka brez jasnega vzroka in na skupnih izletih v hribe v spanju včasih stoka ali kriči. Danes vem, da ni trpela le poleti 45, ampak vse življenje.
28. november 2009 ob 07:48
Foka pravi:
@Andrej: medtem, ko se je omenjeno 17-letno dekletce zaljubljalo in delalo najstniške traparije, se je nekje drugje, neko drugo 17-letno dekletce (pa mislim, da je bilo staro manj kot 17 let, ampak nema veze) borilo za domovino…
28. november 2009 ob 08:27
Foka pravi:
…in za svobodo…
28. november 2009 ob 08:27
skery pravi:
Andrej a ne poznaš nobene zgodbe o partizanih ,civilistih, ki so jih ubili fašisti, nacisti in RKC belagarda in to na grozovite načine. Nobenga ne zagovarjam sam na koncu bo izpadlo da upor proti nacizmu, fašizmu in RKC ni bil potreben in pravilen. Tako meni RKC in njeni poslušni podložniki. Si med njimi?
28. november 2009 ob 08:33
skery pravi:
Andrej Bajuk?
28. november 2009 ob 08:42
Andrej pravi:
Namesto epiloga: moj oče je s 14 leti trosil letake OF po Ljubljani, ded pa je bil od 1943 do konca vojne v nemških lagerjih, kamor ga je kot člana OF poslal Gestapo. Mnogo let po vojni je ugotovil, da ga je izdal človek, ki se je tudi v komunizmu prerinil h koritu.Ded kljub vsemu ni iskal maščevanja, mene pa je naučil empatije in usmiljenja. Bil je velik človek.
Foka, Skery & co., lahko noč.
28. november 2009 ob 10:08
mihajlovich pravi:
Zanimivo branje je knjiga Rade iz Romanije, generala Radeja Hamovića
člana medvojnega generalštaba, načelnika JNA… ki je do smrti letos živel v Lj in je vedel veliko povedat tudi o kolaboraciji partizanov z Nemci. O dogovorih o nenapadnaju… in skupnih akcijah… Za vse ki še verjamejo o pravljični in sploh in oh dobri NOB zanimivo branje iz prve roke…
28. november 2009 ob 11:22
JanaBanana pravi:
Vsak clovek ima svojo zgodbo. Mojega pradeda so Nemci ustrelili zato, ker so ga izdali njegovi sotovarisi komunisti. Iz ciste zavisti, ne pa objektivnega razloga. Druzina pa je bila odpeljana v delovni lager.
Bistvo pa naj ostane v tem, da se iz zgodovine cesa naucimo! Dobrega. Naj ne bo vec vojn…je pa res najprej clovek cloveku zver.
28. november 2009 ob 14:39
JanaBanana pravi:
No, moj praded je bil komunist, ne vem ce se to lahko razbere iz gornjega komentarja.
29. november 2009 ob 08:47
Ninan pravi:
Dogajalo se je marsikaj groznega in to na obeh straneh. Ampak zame je najbolj čudno, da se ogromno ljudi dela, da to vedo šele od včeraj. O grozodejstvih okupatorja sem marsikaj izvedela iz kurirčka, cicibana in starega pionirja, ki so mi jih brali, že pred šolo. Ampak starša komunista sta mi zelo kmalu, pri kakšnih devetih, povedal še marsikaj o drugi strani. Kako so mami okrog 1950 povedali v šoli pri zgodovini, da so zavarili izhod iz podpalubja ladje polne domobrancev in tistih, ki so sodelovali z okupatorjem, pa tudi tistih, ki samo kakšnemu sosedu niso bili včeš ali pa mu je bila preveč všeč njihova njiva ali hiša in ladjo potopili. Povedala sta mi, kako so si roke oprali Avstrijci, ki so obrnili kolone domobrancev in četnikov, ki jih je partizanska vojska pustila na zahod, le zahod jih ni hotel. Seveda so streljali in klali. Kaj pa naj bi v porušeni deželi? Gradili najprej zapore in hranili tiste, ki so se borili proti njim. Ubili so jih “naši”, na vesti jih imajo pa tudi … Vedela sem, kdo so bili likvidatorji v našem kraju in kako težko so živeli s svojo vestjo. Čisto enostavno je opit šestnajstletnika in ga navdušit za karkoli. Ko sproži prvi strel v glavo tistega, za katerega to hočeš, je tvoj. Ali bo nadaljeval, ali bo strel dobil on …
Žal so takšne človeške lastnosti udarile na plan v vsakem prelomnem zgodovinskem času in so odvisne predvsem od neke globoke notranje morale, ki je v ljudeh ali pa je ni, pa če so beli, črni, rdeči ali vijolični in je popolnoma neodvisna od njihovega svetovnega nazora. In NI sistema, v katerem bi bilo vse slabo in ne takšnega, kjer bi bilo vse krasno, ker, čisto preprosto, tudi takšnih ljudi ni. Vsi imamo temne in svetle plati …
29. november 2009 ob 10:08
WildWind pravi:
@ ninan
ladje polne domobrancev??? me zanma kje naj bi se to zgodilo….res, če veš prosim za info……
mimogrede, avstrijci si niso imeli kaj roke umivat nad usodo domobrancev vrnjenih iz Avstrije, za to so zaslužni angleži, ki tega, da so namenoma poslali v smrt par tisoč ljudi, ne čutijo neke posebne slabe vesti………
p.s.: res me zanima koliko si stara, glede na to, da govoriš o avstrijski vojski po končani WWII….
29. november 2009 ob 21:59
skery pravi:
Za kruto usodo domobrancev so krivi Angleži, ki so jih kljub obljubam vrnili nazaj. Oni so krivi, ker so jih zavestno poslali nazaj. Na naši strani pa so jih čakale izbrane enote partizanov katere družine so jim kruto pobili nemci. In ti so imeli pred očmi samo maščevanje.
30. november 2009 ob 07:04
janez pravi:
Vsekakor smo Slovenci svetovni fenomen. Še Italijani zakrivajo svojo fašistično zgodovino in se predstavljajo na strani zmagovalcev nad nacizmom in fašizmom II. svetovne vojne, pri nas pa kvislinška opcija počasi dosega to, da nas bo cel svet počasi imel za zaveznike Hitlerjeve Nemčije, namesto da bi bili ponosni na partizanski odpor. Z izdajalci lastnega naroda pa je tako, da jih tudi tisti ne marajo, katerim so izdajali.
30. november 2009 ob 10:13
katarina pravi:
ampak … kdo pa je bil izdajalec? če so partizani sodelovali z nemci ….
30. november 2009 ob 10:17
skery pravi:
Janez: italijančki, avstrijčki niso bili v 2. svetovni vojni nič krivi, še oni so bili žrtev Hitlerja. In tako obnašanje nekak prihaja konstantno v javnost in družbe to tolerirajo. Kdo je bil pa izdajalec pa itak vsi vemo.
30. november 2009 ob 10:29
janez pravi:
skery: za začetek preberi nekaj zgodovine, da ne boš trosil neumnosti o tem, da so bili tudi Avstrijci in Italijani žrtve Hitlerja
30. november 2009 ob 15:27
Duko pravi:
Zadnjič je grof Tolstoj pri Čolniku povedal, kako je bilo z vrnjenimi domobranci: v bistvu je bil ukaz Eisenhowerja, da se jih pošlje v Italijo, taborišče je bilo že določeno, vendar je MacMillan, ki je bil nekakšenn civilni nadzornik, dal ustno navodilo, da se jih vrne v Jugo in tako prekršil ukaz. Tolstoj sumi, da so MacMillana držali za jajca Rusi, ki so mu med obiskom v Rusiji nastavili prevajalko-agentko in on se ni znal upreti. Pravi tudi, da takšnih pobojev, kakršni so bili pri nas, ni bilo nikjer. Rusi so svoje poslali v gulage, kjer pa so po večini res pomrli. Ampak po brutalnosti so bili naši prvaki.
Šablonska mnenja o pravičnosti in krivicah bodo še trajala. In to toliko časa, dokler ne bodo na voljo vse informacije. In seveda, dokler bo tlačil travo še kdo od prizadetih.
30. november 2009 ob 23:30
skery pravi:
Janez si že kdaj slišal za ironijo?
1. december 2009 ob 06:28