Ko se vse skrbi zberejo na kupu
Najlažje bi bilo reči, da je krivo vreme. Pa ni. Tudi to je en od razlogov, da nimam več veliko potrpljenja, ko me začne kdo buzerirat in mi vsiljevat svoj prav ali način razmišljanja. Ali ko mi kdo reče, da imam gube. Imam. Vem zakaj. In nisem dolžna razlagat.
Običajno se držim veselo, pozitivno. Obilčajno na vprašanje “kako sem” odgovorim “da ok, super, nikoli bolje, fantaastčno”. Včasih pa le izdavim, da ne preveč dobro, v bistvu sesuto, v prav posebnih trenutkih, ko se vse brige zbroje pa na tako vprašanje odgovorim z … jokom.
Ni vprašanje ali zmorem. Ker moram. niti ni vprašanje kako bom. Ker moram. Vprašanje je, kje bom našla nov zagon, koliko časa se bom pobirala, kje se bo naredila nova guba.
Kdaj človek začuti, da se je vanj naselila zagrenjenost?
___________________________________________________
Če bi še vedno živele v Kranju bi se zdaj s finančnega vidika slišalo samo še »glu glu«. To, da smo se tik pred začetkom šole preselile v Ljutomer je bila ena bolj pametnih potez, kar sem jih lahko naredila. Saj ne, da sem se takrat zavedala vseh stroškov, ki jih poznam zdaj (sploh kar se tiče srednje šole in voženj tamali dveh v Kranj). Jasno mi je bilo, da se bom s selitvijo znebila 550 evrov stroškov za stanovanje, ki bi mi zdaj kot težak betonski blok viseli okoli vratu.
Mah … tale vikend je bil precej psihično naporen. Za polovico mojih želodčnih težav je kriva ga. Zemljič, ki je rekla, da »če subvencije bodo, potem bodo poleti«. Zdaj vem, da tistega »če-ja« ni in da tudi ne drži, da bodo poleti. Ampak zato sem morala krepko po lestvici navzgor in še vedno ne razumem, zakaj ga. Zemljič čaka zakonskih 30 dni za pregled vloge, če pa ve, da subvencij zdaj ni in da mi pogodbe ne more poslat v podpis. Zakaj ni takoj, ko je vlogo prejela, poslala dopis, da žal letos subvencij ni več, da pa jo dobim v začetku leta 2010. Ta dopis mi bo namreč vsekakor poslala, toda šele 5.12.2009, ko mine teh zakonskih 30 dni, kolikor ima časa, da drka na mojo vlogo. Kakorkoli …. Jaz sem se med tem časom že zasukala drugače in na banki prosila za odlok plačevanja enega izmed kreditov. Tistih 300 evrov, kolikor mi ostane po plačilu vseh stroškov, bo šlo zdaj namreč za plačilo prispevkov in davkov, ki jih jaz pač moram plačevati, ker sta hčeri zavarovani po meni (če pa ne bi bili, bi pa lahko premišljevala o tem, da jih ne plačujem in čakam na subvencijo, ki je namenjena plačevanju prav teh stroškov). In ravno zdaj imam tolk enih nepredvidenih stroškov, da mi je … slabo.
Če odštejem mačka, ki ju moram cepit, moram pod nujno zamenjat zavore na avtu. Sej če bi se vozila samo tu in tam jih še ne bi dala, a mi zdaj že prav pošteno ružijo in ne bi rada postala del črne kronike. Da prevozim s temi zavorami 400 km na dan … v petek grem sama kupit dele, ker mi je mehanik zanje računal 200 evrov. Potem pa še črpalka – 220 evrov, ki je itak še ni, bo pa vsak čas (mislim zdaj zdaj en dan) in bom končno spet lahko sedla pod tuš ter spustila toplo vodo po telesu. Jebiga, se zgodi. Tudi v Štepanjcu smo imeli remonte, pa smo imeli vodo samo nekaj ur na dan, tople pa kak teden ali več ne, pa smo preživeli. S tem se tudi tolažim, čeprav mi je šlo na momente ta vikend kar na jok. Sej ne vem kdo koga podpira oz. kdo komu preprečuje, da se zlaja nad situacijo, da zarobanti, da vzkipi »ma nej grejo te plastenke u tri pičke materine«. Jaz si to vsekakor rečem vsakič ko jih zjutraj bašem v avto in v službi nalivam vanje vodo (pravzaprav to počne moj sosed in moji sodelavci, ki se jim naj najlepše zahvaljujem). Vse tri fejkamo, da je vse ok, da to ni nič takega, da »kolk plastenk rabiva za zvečer?« vprašanje samo po sebi ne odraža pomanjkanje nečesa, kar je nekako normalno. Pa ko mečemo perilo v črno vrečo in jo na službenem dvorišču vlečem iz avta ter nesem k sosedu prat perilo … kot ena klošarka, majkemi. Klošarčina na kvadrat. In potem … ko mi glih ni več do smeha, ko mam poln kurac te jebe, sploh jebe s komunalo, ki mi noče naredit nove ponudbe, v kateri bi bila samo dela, ki so potrebna, ne pa tudi dela »za vsak slučaj« in ko mi na APEK-u rečejo, da ja, da mi mora Telekom zagotovit priključek ne glede na to, da imajo kao polno omarico, ko mi po vsem tem glih ni več do smeha, si dovolim v varni intimi svog auta zajokat in zaklet, da bi se me še star mornar ustrašil. Jebemti život, a se moram res jaz jebat z vsemi temi stvarmi. Niti nočem jokat pred tamalima, ker ko me tavelika poboža in reče »Mami, kako ti lahko pomagam?« ji lahko samo dam dopis s telekoma, pa ponudbo s komunale, pa en kup položnic in jo pošljem urejat stvari, ki jih itak ne more uredit. »Hčerka moja, ti le dalje fejkaj, da je vse ok, da je to stanje kul, da si se navadla, pa bom jaz že našla energijo, da rešim vse te jebe,« si mislim. Rečem ji pa itak da tega ne, ker hočem verjet, da ne fejkata, da jima je res ok. In najbrž jima je, ker vidita mene, kako je meni kao ok, kako znam zdilat z vsemi temi jebenimi plastenkami, kako mi je ok, da nosim perilo prat v službo, pa ko rečem, da bomo internet že uredile in da je itak vse kul … si najbrž mislita, da mama že ve, kaj dela, da če je mama močna, da morata bit pa tudi onidve. In tako ena drugi lažemo in se na tak način bodrimo, da prebrodimo ta čas. Ko bo pa vse mimo, si bomo pa povedale resnico.
Včasih mam dost, včasih se mi tko ne da zajebavat s takimi stvarmi. Ko se samo spomnim kolk enih zajebancij sem imela v stanovanju, v katerem smo živele 8 let (v tem na Planini smo bile samo 3 leta). Kolk ene plesni je bilo tam, pa kako sem se jebala s sušenjem perila vsako zimo, pa kolk enih težav smo imele s sosedo nad nami in nas je nehala jebat šele potem ko je men poču film in sem ji jebala vse po spisku. Pa ko sem še imela Omego in pozimi nisem mogla z avtom v službo, ker so bili klanci premalo spluženi, pa kolkrat sem jokala, ker sem vedla, da tamali hodita peš iz šole, njun fotr, ki je bil 5 minut stran v službi, pa ju ni hotel prit v šolo iskat in peljat domov. Od prvega do petega razreda sta hodili peš domov, po samotnem klancu, čist odljudenem, v lepih dneh in pozimi, ko je bilo še in še snega. Joj, kolkrat sem preklela tist klanc in sebe, ker jima nisem znala / mogla pomagat.
Ko sem v takem mudu mam občutek, da je ves moj lajf ena sama jeba. Ko se o tem pogovarjam s taveliko včasih rečem, da je moja največja napaka ta, da nimam minimalca in samo osnovne šole. Če bi imela minimalca bi imela zdaj že socialno neprofitno stanovanje z minimalno najemnino, v šoli bi imela vse al pa skor vse subvencionirano, za življenje bi mi pa ostal tolk kot mi ostane zdej, ko mam dvakrat višjo plačo, pa nič subvencionirano, pa rinem na svoje in hočem naredit nekaj, kar bo tamalima ostalo tudi potem, ko mene več ne bo. Višje kot mam dohodke več mam stroškov in ker ti stroški postajajo fiksni niti past ne morem, pa rinem naprej, za še višjimi dohodki in … a je kle sploh kakšna meja? Najbrž ne, ker ko se mi bo odprl posel, ki se hvala bogu že mal odpira, bom ves denar vložila v bajto, v tisti del, ki bo za tamali dve, ki že komaj čakata na svojo sobo – prvič v lajfu bosta imeli čist svojo sobo. Pa sem ta vikend v šali rekla, da jima najbrž ne bom naredila sobe, ker pol ne bosta več prišli k men, ampak bosta šli kr v svoj del hiše in se ne bomo več tkole mel fajn (skupaj v eni sobi, ob peči, uizi pogovoru o vsakdanjih stvareh), pa sta me takoj potolažili, da to pa ne, da bosta prišli najprej k meni, da bosta tut pri meni spali, če bom to hotla, ampak najbrž ne bom, ker če bosta hodili vsaka s svojim tipom sem, pol bom rajš spala z mačkoma.
Hvala lepa. Ampak zdej je še kul, zdej pride samo od tavelike fant, pa tut ne več vsak vikend, ker hočem met čas tut samo za nas tri. Sem se že skulirala, smo postavli pravila, se jih držita, me ne nervirata več in je ok. Tut tamau se je odprl, še mal, pa mi bo kot sin. 
Mi je fajn, da še zmeri furata in da ju razdalja ne zjebava, je pa seveda njuna veza odvisna od bađeta njunih staršev. Če pride on k nam to stane 30 evrov, če gre pa tavelika v Ljubljano, pa 80 evrov. Ja, ker gresta obe in ker gre tamala v Kranj, tavelika pa včasih ja, včasih ne. In smo se zmenile, da gresta samo enkrat na mesec dol, ker je tu mač predrago zame, pa zdej iščem razne variante, da bi to mal pocenila, da bi šli lahko dvakrat. Si zaslužita, ker sta ful pridni. In v šoli in tko. To pa res, nanju sem pa tko ponosna, da sploh ne morem opisat kako.
Zadnja meseca sta bila psihično naporna tudi zato, ker je imela tavelika kar nekaj težav v dijaškem domu. Najprej zato, ker edina prihaja od tako daleč, potem zato, ker se je dvakrat selila iz sobe v sobo in iskala sebi najbolj primerno družbo (ali pa je družba iskal njo). O tem nisi nisem hotla pisat, a me je razžiralo kot kislina. Bala sem se, da se bo tavelika rezala, da bo zapadla v depresijo in hotla na vsak način ven, bala sem se tudi tega, da bo posegla po travi ali alkoholu. Trepetala sem zanjo vsak dan in še dobro, da smo se preselile, da sem šla lahko vsakič po službi spotoma še k njej. Veliko sva bili skupaj, tudi danes sem bila tam in sva šli na palačinke. Občudujem jo, njeno upornost in vztrajnost. Razredničarka jo je zelo pohvalila in res ima dobre ocene. Tudi v dijaškem domu nimajo nobenih težav z njo, le postelje noče postiljat. Ampak to je mačji kašelj proti vsemu, kar bi se lahko zgodilo. Tudi na treninge orientalskega plesa hodi in komaj čakam na njene prve nastope, da bom spet med solzami gledala njen čudovit ples.
Tamala se je prav tako vklopila v okolje in spoznala nove prijateljice. Kar se tiče ocen je sicer na dvojkah, a mene to ne moti, temveč sem vesela, da so pozitivne ocene, na tri jih imava pa še čas spravit. Zdaj se končno vozi s kombijem, ki jo pripelje domov točno pred dom in pobere samo kakih 100 m stran na križišču. Ob torkih in četrtkih za naju skuham kosilo, zakurim, skupaj se crkljava, učiva, gledava televizijo. »Mami, ti nekaj povem? Rada te mam,« je stavek, ki ga zadnje čase najpogosteje slišim. In objemava se do onemoglosti, pa pri meni spi skoraj vsak teden vsaj enkrat. Moje dete, moja podpora. Niti enkrat ni zajamrala zaradi vode ali interneta. Pravi, da razume, da vidi, da drugače ne gre in da bo že. Kadar čaka na kombi gre mimogrede v knjižnico in se tam naužije internetnega čveka, v dnevih, ko sem v službi, pa ima dovolj časa, da se lahko doma v miru uči. Zvečer pa s taveliko klepetata po telefonu in že nekako odštevata mesece do naslednjega septembra, ko bosta skupaj v dijaškem domu.
Ta dva meseca sta bla za obe naporna, zame pa dvojno naporna, ker sem bila in pri taveliki in pri tamali. Trpela sem, ko je trpela tavelika in trpela sem, ko je trpela tamala. Slednjo sem prav zato, ker je bila tako nesrečna, enkrat ali dvakrat v petek zjutraj peljala s seboj v Ljubljano, od tam pa je šla dalje v Kranj in ves dan preživela s prijateljicami. Po službi sem šla ponjo in kar srce se mi je topilo od sreče, ko sem jo videla nasmejano in vsaj nekaj boljše volje.
In ko potem, ko se zjokam, ko s težavo vržem kamen z ramen, obrišem solze in pomislim na dobre strani, na pozitivne stvari, zberem moč in grem naprej. Sej nazaj ne morem. Lahko bi obstala na mestu, pa tut ne morem, ne smem. Niti se ne morem/nočem sprijaznit, ker ko se bom, se mi zdi, da bom kar padla v neko brozgo »sprijaznjene otopelosti«. Najbrž me ta megla matra, ki je je tolk zadnje dni. Po cele dneve se vleče okol hiše. »Pa dej spizdi že,« ji rečem, ko zjutraj ob petih stopam proti avtu. Že zjutraj me zamori. Ampak danes je ni, danes se dan sili v sončen dan. Mogoče pa bo. Tavelika mi je posodla fotiča, da bom v četrtek lahko fotkala stare hiše, ko bova z gospodom iz oddelka Domoznanstva ljutomerske knjižnice šla na izlet. In to je še ena od stvari, ki me držijo pokonci. Pa te knjige, ki jih študiram Pa Zorica, ki se pride k meni stisnit, božat, crkljat. Iščem nitke, ki me zadržijo pokonci, ko mi je za past. Moram it v gozd nabrat smrekove veje, da pokrijem sivko. No, to je še ena nitka. Pa voščenka, pa grmovnice, ki sem jih nasadila, pa ptički, pa, v končni fazi, mišji dreki na kuhinjski polici. Sej jih ne sovražim, sploh ne, sem sprijaznjena z njimi, če bi se hotle udomačit, bi jih še futrala, sam da jo pa sredi noči zagledam na benjaminu, kako žre mlade listke, to je pa ipak preveč. »Marš, banda pokvarjena In kaj gledaš ti? Ajde, idi lovi, jebemti.«
Res je, da se imava s tamalo zdaj veliko lepše, da sva si veliko bližje, kot sva si bili v Kranju. To je ena izmed zelo pozitivnih stvari, ki se mi tukaj dogajajo. In ko pomislim na to, se mi avtomatično sproži plaz pozitivnih stvari, ki se mi dogajajo zato, ker živim tukaj, ne ker sem kupila hišo tukaj. Spoznala sem nekaj izjemnih ljudi, ki mi pomagajo na moji poslovni poti, ki verjamejo vame. Ko ima vsega dovolj, o mi zmanjka moči, že pride kakšen od njih mimo ai pa pripelje s seboj koga, ki reče »O kako lepo hišo mate« ali »Dobra si, da si se tega lotila«. Seveda odvrnem, da je še ful dela, da sploh še ni končano, pa me večinoma zavrnejo češ da je super, da bom že naredila do konca in da je tudi notri lepo. In je res lepo, pa še lepše bo.
Ja, lahko bi ostala v Kranju, v 40 m2 velikem enosobnem stanovanju, pa bi tamali lahko še naprej le sanjali o tem, kako je imet svojo sobo. Lahko bi ostale tam, lahko bi ostala v isti službi, lahko bi ostala pri istem bađetu, pa se čez 10 in več let spraševala, kaj sem v lajfu sploh nardila. Itak da bi bla do smrti podnajemnik, najbrž celo v profitnih stanovanjih, tamali bi mogoče živeli pri meni, ali pa bi jima uspelo it na svoje. Na tistih 40 m2 bi se sčasoma požrle, ker ne bi imela dost intime, ker bi se jaz pizdila, če bi katera domov pripeljala fanta (ki ga itak ne bi imela kam dat), tko da rajš ne premišljujem o tej verziji oziroma kadar me kdo pahne v premišljevanje o njej kaj hitro zaključim, da mi je tkole, kot smo zdaj, kr fajn in da nam je lahko le še bolj fajn, definitivno pa ne manj. Imamo nekaj, kar ni dano vsem – neiztrošen vir optimizma, prirojen pozitiven pogled na svet in skromnost, ki nam omogoča, da nam je tudi pri toplih sendvičih s sirom ali palačinkah brez namaza ali celo samo pri kornfleksu nenormalno lepo. Samo da smo skupaj ali kot pravi tavelika … ni važno, če se kregam, da naj pospravi posteljo, samo da me vidi, pa je vse ok. In enako velja zame in za tamalo. Na koncu šteje samo eno, to da se imamo rade. In to je itak najbolj pomembno.
saso pravi:
Še en tako dolg prispevek napiši pa te ne berem več – majke mi!!!!
A ti misliš, da jaz nimam drugega dela kot tako dolge spise brat:)?
25. november 2009 ob 07:49
katarina pravi:
tole je najdaljši post, kar sem ga kdaj napisala. napisan pa je bil v manj kot pol ure. torej lahko sklepaš, da se je kar usulo z mene. in ko sem ga pisala sem bila res res čist v pizdi. v podnu od podna. mentalno. pol sem šla pa na govorilne ure v maribor, pa s taveliko okrog, pa k svetovalni delavki. pol pa domov, spotoma po tamalo, kuhat kosilo, kurit … pa je dons mal boljš.
25. november 2009 ob 08:01
saso pravi:
a veš kaj drugič me pokliči se bova šla vročo linijo – ti bo lažje pa še lep orgazem boš doživela – čak kaj je že to????
25. november 2009 ob 08:16
katarina pravi:
ne bi vedla, sem v karanteni, pardon v celibatu.
25. november 2009 ob 08:17
saso pravi:
a si moreš misliti kako bogice so nune – večino samostanov je povprečna temperatura 16 stopinj, da o topli vodi niti ne govorimo celibat pa itak
pa ti si kot ena nunica:)))
25. november 2009 ob 08:46
katarina pravi:
nak ne bo držalo. jaz spim v spodnjicah in majici s kratkimi rokavi, ke je tko vroče. danes ponoči sem celo vrata morala odpret, da je malo shladilo. mrzlo pa nama s tamalo res ni.
25. november 2009 ob 08:50
seamus pravi:
Matr ker dolg zapis. Trenutno obupal na tretjini, dokončam ko bom imel čas …
25. november 2009 ob 09:00
katarina pravi:
seamus: sej je tut skrbi veliko. če bi bila samo ena, bi bila jaz kot rožica.
25. november 2009 ob 09:02
blažka pravi:
Mater, jaz sem se pa kar zjokala
Mah, saj vem, da si oz. ste močne in da biste tud tole pregurale, sam je blo tu mač tole zame. Pa še lavandin čajček sem zraven pila.
Ok, tisti stavek, ko napizdevaš (ups) miške, me je pa malce nasmejal in mi dal prost trenutek, da sem si lahko solze in nos obrisala. Pliz, ne delaj mi več tega in pi normalno…kot se zate tud spodobi
Objem
25. november 2009 ob 09:06
blažka pravi:
pi = piši
25. november 2009 ob 09:07
Palma pravi:
Drži se! Kolikor pač gre. Glede na to kar berem v tvojih postih, si borka, tako da ti lahko samo USPE!
25. november 2009 ob 09:10
katarina pravi:
palma: ni nujno. lahko kolapsiram, lahko zbežim v bolezen, lahko … lahko karkoli. nisam ni ja superman.
blažka. sej zato je post tko dolg. ker je vsega preveč. v teh dveh mesecih definitivno. psihično sem čist izmozgana in me tudi dejstvo, da mi nobena sadka sivke ni do sedaj crknla ne spravi v dobro voljo.
25. november 2009 ob 09:12
Palma pravi:
Saj vem, da ni nujno, a držim pesti, da ti uspe. Vem pa, da včasih pride obdobje, ko se vsega nabere preveč, a enkrat bo tudi to mimo, boš videla, zato se splača zdržat, če le gre. Saj veš tudi sama. Glede na to kar si napisala, sklepam, da veš, da bi bila prejšnja opcija (kranj in vse kar spada zraven) slabša, tako da tudi to veš, da je trenutna situacija le del paketa, ki je bil boljša izbira in enkrat BO bolje! Upam da kmalu.
25. november 2009 ob 09:34
blažka pravi:
Nisam ni ja superman…ne, ne ti si naša superwomen
25. november 2009 ob 09:38
katarina pravi:
ma ja, en dan bom samo rekla, “zaustavite zemlju silazim. briši kući, piši propalo”.
25. november 2009 ob 09:40
Ninan pravi:
Verjamem, da je ves stres zaradi selitve, odpiranja s.p., odhoda hčerke v internat, stres zaradi vode, zidarjev, sivke, menjave okolja, vožnje v službo in še obljubljenih subvencij, ki jih ni, ogromen.Poleg finančnih težav te zdaj “podira” prav ta stres minulih mesecev, ki kakorkoli že mislimo, da smo močni, vedno pride za nami.
Verjamem, da je hudo, a če prav razumem bo tako hudih le še nekaj mesecev. Do takrat boš odložila kredit, če bo šlo, potem pa bodo začela prihajati verjetno tudi kakšna naročila in posledično plačila v s.p.,
subvencija bo sicer z zamudo, a verjetno bo … Čez pol leta bo lažje. Voda v hiši bo tekla, poslovila se boš od plastenk, okoli hiše bo cvetela sivka …
Poskušaj ostati pozitivna, a najprej izkriči svoj bes in frustracijo. Če ne drugega popoldne pridno sekaj drva za v peč in misli, da mlatiš po tistih, ki…
25. november 2009 ob 10:03
mathea pravi:
e nečeš , ti možeš sve, i ti to dobro znaš.
Vse bo uredu boš videla, saj drugače bi ti bilo pa dolgčas , pa ti spet ne bi bilo prav.Če kaj potrebuješ veš kje sem a ne????
25. november 2009 ob 11:27
okroglo pravi:
tud meni so se orosile oči. toliko napora si že vložila za vas tri, ampak ker imaš tako jasno zastavljene cilje, verjamem da ti bo uspelo. in čez nekaj let boš lažje zadihala in uživala v vsem, kar si ustvarila sama.
25. november 2009 ob 11:27
BarbaraG pravi:
Potem smo se ob tem postu vsi mal zjokal in nasmejal.
)
Ni kaj, carica! Go girl, le tako naprej.
Vsekakor se aktivno trudiš (to je čist premila beseda) in ne sediš in čakaš, kdaj bo kaj padlo z neba in medtem tekmuješ za žrtev leta. Ko bi le bilo več takšnih ljudi, ki bi svoje življenje tako aktivno vzeli v roke.
Ti pošiljam pozitivno energijo (čeprav si obkrožena z njo – od hčerk, hiše, mačk, sivke, benjamina (aja, ups, tega miške jejo
25. november 2009 ob 16:21
lidija pravi:
Oj, Katarina, čau, Lidija tle, una iz Lj, a se še spomniš. Držim pesti, držim pesti, zate, za tamali … Te čist razumem, včas je lajf res kar naporen … ma sej veš, za vsakim dežjem pa le posije sonce… Ne dovoli samo, da te kolesje takih misli ne odpelje predalč!
25. november 2009 ob 19:00
lidijam pravi:
Kata, to doživljanje, ta občutja dobro poznam, sem jih kar nekajkrat doživljala.Veš, kaj se je meni v takih situacijah vedno zgodilo, temu bi rekla češnja na smetani.
V TAKŠNIH MOČNIH ŽIVLJENSKIH PREIZKUŠNJAH, KI SO SE NEKO OBDOBJE VRSTILE ENA ZA DRUGO, ME JE NA KONCU VEDNO ŠE ZELO MOČNO OGLOBIL POLICAJ ZA KAK MENI BREZVEZEN PREKRŠEK.
Običajno me je to pa ziher spravilo v jok…In potem sem stvari počasi stabilizirala.
Nauk: POČAKAJ NA GLOBO.
26. november 2009 ob 10:34
Mac pravi:
Upam, da tvoj ex bere tvoj blog. Mislim, da te sedaj po vsem tvojem prizadevanju, trudu in vseh naporih, kar doživlajte, da omogočiš v sedanjih razmerah kolkor se le da vajinima hčerkamo čim lepše življenje – bi moral to povsem normalno in razumljivo ustrezno ceniti in tudi več pomagati.Če ima seveda vsaj nekaj samospoštovanja kot oče in zavedanja, da mu hčerki pomenita tisto, kar vsakemu normalnemu in ljubečenu staršu pomeni njegov otrok.
27. november 2009 ob 00:12
katarina pravi:
ne, MAc. v treh mesecih so se videli le enkrat. niti pokliče ju ne. zdaj je na smrt zameril, ker mora plačevat 400 evrov preživnine za obe.
27. november 2009 ob 07:26