Zaljubljena sem
No, zaljubila sem se leto in pol nazaj, zdaj pa vem, da ljubim, da mi ta ljubezen pomeni izziv, da sem ponosna nanjo in da mi je odprla vrata v popolnoma nov svet. Zaradi nje in zaradi ljubezni, ki jo čutim do nje, sem se zakopala v knjige in spoznavam svet, ki je lasten njej, meni pa še ne.
Knjižničar mi je pripravil vse knjige, ki na kakršenkoli način opisujejo gradnje starih hiš, razmišljanje ljudi, ki so jih gradili in način, kako te hiše ohraniti tudi v današnjem času. In ja, zaljubljena sem v svojo hišo. V vsako njeno razpoko in luknjo, celo v njen zvok, ki je pretežno sestavljen iz mišjih korakov. Obožujem celo teraso, ki je nastala iz podrte stene in zelo dobro se spomnim trenutka, ko sem se vozila k njej potem, ko mi je zidar sporočil zrušenje stene. Nagonsko sem, ko sem stopila vanjo, naslonila lice na vsako steno, jo pobožala in šepnila »Stoj, ne podri se. Rada te imam in hočem, da vse tvoje ostale stene obstojijo.« Ko sem nekaj zatem opazovala razpoki na čelni steni sem vso svojo energijo usmerila v željo, da se stena ne podre. Še danes moj pogled vsak dan vsaj enkrat oplazi ti dve razpoki in moje misli so še vedno usmerjene v njiju – ne povečajta se, stena naj ne pade.
Bolano? Kakorkoli. Prvič v življenju resnično uživam v svojem domu in čutim neizmerno spoštovanje do njega. Do vsake stene, trama, do okenskih rešetk, ki so prišle v hišo z druge, prav tako spoštovanja vredne, hiše. Na telefonskem zaslonu nimam fotke tamali dveh ampak sliko hiše in prepričana sem, da mi bo ljubezen do moje hiše pomagala uspeti v tem, kar si želim delati: v obnavljanju drugih starih hiš, katerih zidovi so prav tako polni patine, polni čarovnije starega, zgodovinskega.
Če sem nora jaz, je nor tudi Ivan Sedej, ki je v svoji knjigi »Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem« pri Tarentovem domu zapisal: »Staro hišo so hoteli podreti, vendar so se uprli devetdesetletna mama, ki še vedno žive v starem domu. Stara gospa je enkrat za vselej rekla, da je v hiši vajena živeti, tako kot se je vanjo poročila pred davnimi leti, tako jo misli tudi v miru zapustiti, ko bo prišel neizbežni konec.« In na koncu » Bog te blagoslovi, mati, čuvarka domačije!«
Nedvomno sem stopila v skupino ljudi, ki so zaljubljeni v staro, v vse, kar ima zgodovino, ki uživajo ob pogledu na hišo, ki je navidez povsem neudobna in primerna samo za podret (tudi mojo bi zidar najraje podrl) in skozi zidove vidijo tisto, kar je sicer toliko ljudem nevidno.
In spet se, seveda, spomnim svojega otroštva, v katerem sem zadnja leta osnovne šole redno zahajala k stari poraščeni hiši blizu šole, v kateri je živela starka, ki sem se je po svoje bala ker je bila ravno tako skrivnostna kot njena hiša. Okoli hiše je bil zaraščen sadovnjak, po tleh so se videle tlakovci potke skozenj, vse pa je imelo prav poseben čar. Hiše se s ceste skoraj ni videlo, ker je bila živa meja čisto podivjana in je povsem zakrivala hišo. Šele ko si odmaknil veje in stopil nekaj korakov skozi mejo si zagledal to … najbolj očarljivo hišo, kar sem jih v tistem času videla. Zdaj je seveda že dolgo ni več, na njenem mestu stoji nova hiša in sadovnjak je sončen ter zračen. Meni seveda zdaj popolnoma nezanimiv.
Ko takole sedim poleg stene mi roka kar sama uide na steno. Pobožam jo, potrepljam in »rada te imam«.
Ko sem, jo spoznala:
in zdaj, ko ji dajem svoj pečat:
mihajlovich pravi:
ali potem poznaš to knjigo.
resda se nanaša na koroško arhitekturno pokrajino, ampak v njej so izhodišča, ki bi jih morali upoštevati vsi, ki prenavljate stare hiša ali gradite nove.
http://www.lasmdd.si/novice/identiteta_his_na_koroskem
14. november 2009 ob 17:41