Starševstvo +

Šentviški hrib in komunizem

Le kdaj se bo začelo govoriti o Šentviškem hribu, o okostjih, ki so jih našli v njem, o povojnih pobojih, ki so jih izvajali …. kdo že? …

Moj sosed, šteje nekaj čez 70 let, se še dobro spomni, kako so po vojni iz šentviške vojašnice, ki je bila takrat seveda povsem drugačna kot je danes, vodili belogardiste, domobrance in druge proti Šentviškem hribu ter jih tam masovno usmrčali. Še več, on točno ve, kje so jih streljali, ve pa tudi to po kateri poti so jih vodili skozi Šentvid. Ampak o tm se ne govori, to en obstaja, tega šeniso začeli raziskovat, ali pa sploh nič o tem ve vedo (o čemer močno dvomim). Hmm …mogoče je preblizu bele Ljubljane, kar Tepanje, Kamnik, Barbarin rov in podobno niso. Ampak ljudje, ki to pomnijo, še živijo, imamo žive priče, ki bi znale v nulo natančno opisati tedanje dogodke, te poboje. A kot rečeno, ni pomembno. Ne še.

Pred časom sem gledala film Angele Vode. Nekaj kasneje sem čisto slučajno ujela še dokumentarec o Vzhodni Nemčiji in počasi sem si ustvarila mnenje o komunizmu in komunistih, seveda. Kot sem pisala kakšno leto nazaj sta bila moja babica in dedek verna človeka. Dedek je bil organist in ključar, babica šivilja. V vojno se načeloma nista vpletala najprej zato, ker sta morala preživeti šest lačnih ust, pa zato, ker sta imela v hiši Nemce in nemško postajo, pa zato, ker je bila vas, v kateri sta živela, razdeljena na dva dela, partizanskega in domobranskega. Nemci so bili poseben razred, okupatorji pač. Kljub temu je babica šivala obleke za partizane. Neke noči je sedela v šivalnici in slišala zunaj zabijanje desk. Ko je zjutraj šla pogledat je videla vislice in na njih obešenega partizana. Jap, take stvari so se dogajale, a to so počeli okupatorji in na nek nerazumljiv način je bilo to nekako pričakovano, to pobijanje. Nikakor pa ni bilo pričakovano, da bodo komunisti dedka za kazen, ker ni hotel prestopiti v partijo, poslali za pol leta delat v Litostroj. Nemci ga nikoli niso novačili, domobranci tudi ne, pa partizani prav tako ne (če pa je slutil, da ga kdo bo, pa je spal v cerkvi, kamor ga nihče od njih ni prišel iskat), po vojni pa so ga hoteli komunisti na silo spraviti na njihovo stran. Zakaj? Hmmm … mogoče zato, ker ni hotel biti na nobeni strani, a je vseeno bil, na katoliški. Kazensko je bil za pol leta odtujen družini, šestim otrokom in ženi, ki je morala celo družino preživljati. Ob tem se seveda postavlja vprašanje ali sta sploh vedela kako dolgo bo dedek v Ljubljani in ali se bo sploh vrnil. Pa se je. Srečno. In ostal zvest cerkvi ne glede na to, kakšne sankcije so zato doletele njegovo družino.

Ko sem gledala film Angele Vode mi je postalo slabo. Seveda sem že prej slišala zgodbe o komunističnem režimu, ki je bil za določene skupine ljudi vse prej kot pravičen, pozitiven, a da bi počeli take reči … Ko mi je sosed pravil kakšne težave je imel kot obrtnik v tistem času, pa kaj vse mu je oblast po vojni samo zato, ker je imel po njihovo preveč, vzela sem ga vedno zavrnila češ, da moja starša sta pa dobila stanovanje, službi, da jima nič manjkalo. Seveda ne, ki pa nista v ničemer odstopala. Če pa bil kdo od njiju intelektualec, zelo ambiciozen, drugače misleč, bi pa jaz mogoče imela drugačno otroštvo.

Dekle z Vzhodne Nemčije je Stalinu narisalo pentljo pod nosom, ker se ji je zdel mrk. Rada je risala, sanjala je, da bo nekoč slikarka. Ker se je norčevala iz Stalina so jo za nekaj let zaprli in skupinsko posiljevali. Še po vseh teh letih in pri starosti več kot 70 let ni mogla opisati vseh grozot, ki jih je doživela zaradi tiste pentlje.

Skratka … zdaj imam o komunizmu svoje mnenje. Še vedno sicer partizanov ne povezujem z njim, ker sem trdno prepričana, da se je marsikakšen moški boril v dobri veri, da se bori za svobodo svojega naroda, še vedno sem prepričana, da je veliko ljudi verjelo, da je komunizem in z njim povezan socializem nekaj najboljšega, kar je narodu lahko zgodilo, ampak … Zdaj vem tudi to, da bil komunizem v svojem bistvu izrojen, usmerjen v to, da si narod podvrže in mu diktira na vseh nivojih življenja. Načrtno je uničeval vse, ki so si kakorkoli upali misliti z lastno glavo in ki so upali ugovarjati. Vesela sem, da nisem živela v tistem obdobju, ker bi lahko končala v enem izmed zaporov, psihično zlomljena in brez človeškega dostojanstva.

Nekaj zakasnelih slik, ko je bila moja hiša še gradbišče

Mimogrede: v tej sobi živimo. )))))

To je tista podrta stena. Tkole so jo zravnali v teraso.  )))))

OMG … kje sem zbrala tolk energije, da nisem vse skupaj zrušila? Mateja, se spomniš kakšno je bilo?

Včeraj sem med spoznavanjem Prlekije srečala hišo, ko je skoraj kot moja. “Skoraj” zato, ker v njej že 500 let živi rod Trstenjakov in je temu primerno umetniška. “Kot moja” pa zato, ker je tako visoka kot moja in ker je že zdaj zgornji štuk v zeleni barvi, spodaj pa je oblečena s kamnom.  ))))))))))  Ampak da ne bo kdo rekel, da kopiram. Jaz sem si že prej zamislila zeleno/belo hišo. Je na blogu dokumentirano.  )))))

Želim vam lep petek.

Ko se vse skrbi zberejo na kupu

Najlažje bi bilo reči, da je krivo vreme. Pa ni. Tudi to je en od razlogov, da nimam več veliko potrpljenja, ko me začne kdo buzerirat in mi vsiljevat svoj prav ali način razmišljanja. Ali ko mi kdo reče, da imam gube. Imam. Vem zakaj. In nisem dolžna razlagat.
Običajno se držim veselo, pozitivno. Obilčajno na vprašanje “kako sem” odgovorim “da ok, super, nikoli bolje, fantaastčno”. Včasih pa le izdavim, da ne preveč dobro, v bistvu sesuto, v prav posebnih trenutkih, ko se vse brige zbroje pa na tako vprašanje odgovorim z … jokom.
Ni vprašanje ali zmorem. Ker moram. niti ni vprašanje kako bom. Ker moram. Vprašanje je, kje bom našla nov zagon, koliko časa se bom pobirala, kje se bo naredila nova guba.

Kdaj človek začuti, da se je vanj naselila zagrenjenost?
___________________________________________________

Če bi še vedno živele v Kranju bi se zdaj s finančnega vidika slišalo samo še »glu glu«. To, da smo se tik pred začetkom šole preselile v Ljutomer je bila ena bolj pametnih potez, kar sem jih lahko naredila. Saj ne, da sem se takrat zavedala vseh stroškov, ki jih poznam zdaj (sploh kar se tiče srednje šole in voženj tamali dveh v Kranj). Jasno mi je bilo, da se bom s selitvijo znebila 550 evrov stroškov za stanovanje, ki bi mi zdaj kot težak betonski blok viseli okoli vratu.

Mah … tale vikend je bil precej psihično naporen. Za polovico mojih želodčnih težav je kriva ga. Zemljič, ki je rekla, da »če subvencije bodo, potem bodo poleti«. Zdaj vem, da tistega »če-ja« ni in da tudi ne drži, da bodo poleti. Ampak zato sem morala krepko po lestvici navzgor in še vedno ne razumem, zakaj ga. Zemljič čaka zakonskih 30 dni za pregled vloge, če pa ve, da subvencij zdaj ni in da mi pogodbe ne more poslat v podpis. Zakaj ni takoj, ko je vlogo prejela, poslala dopis, da žal letos subvencij ni več, da pa jo dobim v začetku leta 2010. Ta dopis mi bo namreč vsekakor poslala, toda šele 5.12.2009, ko mine teh zakonskih 30 dni, kolikor ima časa, da drka na mojo vlogo. Kakorkoli …. Jaz sem se med tem časom že zasukala drugače in na banki prosila za odlok plačevanja enega izmed kreditov. Tistih 300 evrov, kolikor mi ostane po plačilu vseh stroškov, bo šlo zdaj namreč za plačilo prispevkov in davkov, ki jih jaz pač moram plačevati, ker sta hčeri zavarovani po meni (če pa ne bi bili, bi pa lahko premišljevala o tem, da jih ne plačujem in čakam na subvencijo, ki je namenjena plačevanju prav teh stroškov). In ravno zdaj imam tolk enih nepredvidenih stroškov, da mi je … slabo.

Če odštejem mačka, ki ju moram cepit, moram pod nujno zamenjat zavore na avtu. Sej če bi se vozila samo tu in tam jih še ne bi dala, a mi zdaj že prav pošteno ružijo in ne bi rada postala del črne kronike. Da prevozim s temi zavorami 400 km na dan … v petek grem sama kupit dele, ker mi je mehanik zanje računal 200 evrov. Potem pa še črpalka – 220 evrov, ki je itak še ni, bo pa vsak čas (mislim zdaj zdaj en dan) in bom končno spet lahko sedla pod tuš ter spustila toplo vodo po telesu. Jebiga, se zgodi. Tudi v Štepanjcu smo imeli remonte, pa smo imeli vodo samo nekaj ur na dan, tople pa kak teden ali več ne, pa smo preživeli. S tem se tudi tolažim, čeprav mi je šlo na momente ta vikend kar na jok. Sej ne vem kdo koga podpira oz. kdo komu preprečuje, da se zlaja nad situacijo, da zarobanti, da vzkipi »ma nej grejo te plastenke u tri pičke materine«. Jaz si to vsekakor rečem vsakič ko jih zjutraj bašem v avto in v službi nalivam vanje vodo (pravzaprav to počne moj sosed in moji sodelavci, ki se jim naj najlepše zahvaljujem). Vse tri fejkamo, da je vse ok, da to ni nič takega, da »kolk plastenk rabiva za zvečer?« vprašanje samo po sebi ne odraža pomanjkanje nečesa, kar je nekako normalno. Pa ko mečemo perilo v črno vrečo in jo na službenem dvorišču vlečem iz avta ter nesem k sosedu prat perilo … kot ena klošarka, majkemi. Klošarčina na kvadrat. In potem … ko mi glih ni več do smeha, ko mam poln kurac te jebe, sploh jebe s komunalo, ki mi noče naredit nove ponudbe, v kateri bi bila samo dela, ki so potrebna, ne pa tudi dela »za vsak slučaj« in ko mi na APEK-u rečejo, da ja, da mi mora Telekom zagotovit priključek ne glede na to, da imajo kao polno omarico, ko mi po vsem tem glih ni več do smeha, si dovolim v varni intimi svog auta zajokat in zaklet, da bi se me še star mornar ustrašil. Jebemti život, a se moram res jaz jebat z vsemi temi stvarmi. Niti nočem jokat pred tamalima, ker ko me tavelika poboža in reče »Mami, kako ti lahko pomagam?« ji lahko samo dam dopis s telekoma, pa ponudbo s komunale, pa en kup položnic in jo pošljem urejat stvari, ki jih itak ne more uredit. »Hčerka moja, ti le dalje fejkaj, da je vse ok, da je to stanje kul, da si se navadla, pa bom jaz že našla energijo, da rešim vse te jebe,« si mislim. Rečem ji pa itak da tega ne, ker hočem verjet, da ne fejkata, da jima je res ok. In najbrž jima je, ker vidita mene, kako je meni kao ok, kako znam zdilat z vsemi temi jebenimi plastenkami, kako mi je ok, da nosim perilo prat v službo, pa ko rečem, da bomo internet že uredile in da je itak vse kul … si najbrž mislita, da mama že ve, kaj dela, da če je mama močna, da morata bit pa tudi onidve. In tako ena drugi lažemo in se na tak način bodrimo, da prebrodimo ta čas. Ko bo pa vse mimo, si bomo pa povedale resnico.

Včasih mam dost, včasih se mi tko ne da zajebavat s takimi stvarmi. Ko se samo spomnim kolk enih zajebancij sem imela v stanovanju, v katerem smo živele 8 let (v tem na Planini smo bile samo 3 leta). Kolk ene plesni je bilo tam, pa kako sem se jebala s sušenjem perila vsako zimo, pa kolk enih težav smo imele s sosedo nad nami in nas je nehala jebat šele potem ko je men poču film in sem ji jebala vse po spisku. Pa ko sem še imela Omego in pozimi nisem mogla z avtom v službo, ker so bili klanci premalo spluženi, pa kolkrat sem jokala, ker sem vedla, da tamali hodita peš iz šole, njun fotr, ki je bil 5 minut stran v službi, pa ju ni hotel prit v šolo iskat in peljat domov. Od prvega do petega razreda sta hodili peš domov, po samotnem klancu, čist odljudenem, v lepih dneh in pozimi, ko je bilo še in še snega. Joj, kolkrat sem preklela tist klanc in sebe, ker jima nisem znala / mogla pomagat.

Ko sem v takem mudu mam občutek, da je ves moj lajf ena sama jeba. Ko se o tem pogovarjam s taveliko včasih rečem, da je moja največja napaka ta, da nimam minimalca in samo osnovne šole. Če bi imela minimalca bi imela zdaj že socialno neprofitno stanovanje z minimalno najemnino, v šoli bi imela vse al pa skor vse subvencionirano, za življenje bi mi pa ostal tolk kot mi ostane zdej, ko mam dvakrat višjo plačo, pa nič subvencionirano, pa rinem na svoje in hočem naredit nekaj, kar bo tamalima ostalo tudi potem, ko mene več ne bo. Višje kot mam dohodke več mam stroškov in ker ti stroški postajajo fiksni niti past ne morem, pa rinem naprej, za še višjimi dohodki in … a je kle sploh kakšna meja? Najbrž ne, ker ko se mi bo odprl posel, ki se hvala bogu že mal odpira, bom ves denar vložila v bajto, v tisti del, ki bo za tamali dve, ki že komaj čakata na svojo sobo – prvič v lajfu bosta imeli čist svojo sobo. Pa sem ta vikend v šali rekla, da jima najbrž ne bom naredila sobe, ker pol ne bosta več prišli k men, ampak bosta šli kr v svoj del hiše in se ne bomo več tkole mel fajn (skupaj v eni sobi, ob peči, uizi pogovoru o vsakdanjih stvareh), pa sta me takoj potolažili, da to pa ne, da bosta prišli najprej k meni, da bosta tut pri meni spali, če bom to hotla, ampak najbrž ne bom, ker če bosta hodili vsaka s svojim tipom sem, pol bom rajš spala z mačkoma.

Hvala lepa. Ampak zdej je še kul, zdej pride samo od tavelike fant, pa tut ne več vsak vikend, ker hočem met čas tut samo za nas tri. Sem se že skulirala, smo postavli pravila, se jih držita, me ne nervirata več in je ok. Tut tamau se je odprl, še mal, pa mi bo kot sin. Mi je fajn, da še zmeri furata in da ju razdalja ne zjebava, je pa seveda njuna veza odvisna od bađeta njunih staršev. Če pride on k nam to stane 30 evrov, če gre pa tavelika v Ljubljano, pa 80 evrov. Ja, ker gresta obe in ker gre tamala v Kranj, tavelika pa včasih ja, včasih ne. In smo se zmenile, da gresta samo enkrat na mesec dol, ker je tu mač predrago zame, pa zdej iščem razne variante, da bi to mal pocenila, da bi šli lahko dvakrat. Si zaslužita, ker sta ful pridni. In v šoli in tko. To pa res, nanju sem pa tko ponosna, da sploh ne morem opisat kako.

Zadnja meseca sta bila psihično naporna tudi zato, ker je imela tavelika kar nekaj težav v dijaškem domu. Najprej zato, ker edina prihaja od tako daleč, potem zato, ker se je dvakrat selila iz sobe v sobo in iskala sebi najbolj primerno družbo (ali pa je družba iskal njo). O tem nisi nisem hotla pisat, a me je razžiralo kot kislina. Bala sem se, da se bo tavelika rezala, da bo zapadla v depresijo in hotla na vsak način ven, bala sem se tudi tega, da bo posegla po travi ali alkoholu. Trepetala sem zanjo vsak dan in še dobro, da smo se preselile, da sem šla lahko vsakič po službi spotoma še k njej. Veliko sva bili skupaj, tudi danes sem bila tam in sva šli na palačinke. Občudujem jo, njeno upornost in vztrajnost. Razredničarka jo je zelo pohvalila in res ima dobre ocene. Tudi v dijaškem domu nimajo nobenih težav z njo, le postelje noče postiljat. Ampak to je mačji kašelj proti vsemu, kar bi se lahko zgodilo. Tudi na treninge orientalskega plesa hodi in komaj čakam na njene prve nastope, da bom spet med solzami gledala njen čudovit ples.
Tamala se je prav tako vklopila v okolje in spoznala nove prijateljice. Kar se tiče ocen je sicer na dvojkah, a mene to ne moti, temveč sem vesela, da so pozitivne ocene, na tri jih imava pa še čas spravit. Zdaj se končno vozi s kombijem, ki jo pripelje domov točno pred dom in pobere samo kakih 100 m stran na križišču. Ob torkih in četrtkih za naju skuham kosilo, zakurim, skupaj se crkljava, učiva, gledava televizijo. »Mami, ti nekaj povem? Rada te mam,« je stavek, ki ga zadnje čase najpogosteje slišim. In objemava se do onemoglosti, pa pri meni spi skoraj vsak teden vsaj enkrat. Moje dete, moja podpora. Niti enkrat ni zajamrala zaradi vode ali interneta. Pravi, da razume, da vidi, da drugače ne gre in da bo že. Kadar čaka na kombi gre mimogrede v knjižnico in se tam naužije internetnega čveka, v dnevih, ko sem v službi, pa ima dovolj časa, da se lahko doma v miru uči. Zvečer pa s taveliko klepetata po telefonu in že nekako odštevata mesece do naslednjega septembra, ko bosta skupaj v dijaškem domu.

Ta dva meseca sta bla za obe naporna, zame pa dvojno naporna, ker sem bila in pri taveliki in pri tamali. Trpela sem, ko je trpela tavelika in trpela sem, ko je trpela tamala. Slednjo sem prav zato, ker je bila tako nesrečna, enkrat ali dvakrat v petek zjutraj peljala s seboj v Ljubljano, od tam pa je šla dalje v Kranj in ves dan preživela s prijateljicami. Po službi sem šla ponjo in kar srce se mi je topilo od sreče, ko sem jo videla nasmejano in vsaj nekaj boljše volje.

In ko potem, ko se zjokam, ko s težavo vržem kamen z ramen, obrišem solze in pomislim na dobre strani, na pozitivne stvari, zberem moč in grem naprej. Sej nazaj ne morem. Lahko bi obstala na mestu, pa tut ne morem, ne smem. Niti se ne morem/nočem sprijaznit, ker ko se bom, se mi zdi, da bom kar padla v neko brozgo »sprijaznjene otopelosti«. Najbrž me ta megla matra, ki je je tolk zadnje dni. Po cele dneve se vleče okol hiše. »Pa dej spizdi že,« ji rečem,  ko zjutraj ob petih stopam proti avtu. Že zjutraj me zamori. Ampak danes je ni, danes se dan sili v sončen dan. Mogoče pa bo. Tavelika mi je posodla fotiča, da bom v četrtek lahko fotkala stare hiše, ko bova z gospodom iz oddelka Domoznanstva ljutomerske knjižnice šla na izlet. In to je še ena od stvari, ki me držijo pokonci. Pa te knjige, ki jih študiram Pa Zorica, ki se pride k meni stisnit, božat, crkljat. Iščem nitke, ki me zadržijo pokonci, ko mi je za past. Moram it v gozd nabrat smrekove veje, da pokrijem sivko. No, to je še ena nitka. Pa voščenka, pa grmovnice, ki sem jih nasadila, pa ptički, pa, v končni fazi, mišji dreki na kuhinjski polici. Sej jih ne sovražim, sploh ne, sem sprijaznjena z njimi, če bi se hotle udomačit, bi jih še futrala, sam da jo pa sredi noči zagledam na benjaminu, kako žre mlade listke, to je pa ipak preveč. »Marš, banda pokvarjena In kaj gledaš ti? Ajde, idi lovi, jebemti.«

Res je, da se imava s tamalo zdaj veliko lepše, da sva si veliko bližje, kot sva si bili v Kranju. To je ena izmed zelo pozitivnih stvari, ki se mi tukaj dogajajo. In ko pomislim na to, se mi avtomatično sproži plaz pozitivnih stvari, ki se mi dogajajo zato, ker živim tukaj, ne ker sem kupila hišo tukaj. Spoznala sem nekaj izjemnih ljudi, ki mi pomagajo na moji poslovni poti, ki verjamejo vame. Ko ima vsega dovolj, o mi zmanjka moči, že pride kakšen od njih mimo ai pa pripelje s seboj koga, ki reče »O kako lepo hišo mate« ali »Dobra si, da si se tega lotila«. Seveda odvrnem, da je še ful dela, da sploh še ni končano, pa me večinoma zavrnejo češ da je super, da bom že naredila do konca in da je tudi notri lepo. In je res lepo, pa še lepše bo.

Ja, lahko bi ostala v Kranju, v 40 m2 velikem enosobnem stanovanju, pa bi tamali lahko še naprej le sanjali o tem, kako je imet svojo sobo. Lahko bi ostale tam, lahko bi ostala v isti službi, lahko bi ostala pri istem bađetu, pa se čez 10 in več let spraševala, kaj sem v lajfu sploh nardila. Itak da bi bla do smrti podnajemnik, najbrž celo v profitnih stanovanjih, tamali bi mogoče živeli pri meni, ali pa bi jima uspelo it na svoje. Na tistih 40 m2 bi se sčasoma požrle, ker ne bi imela dost intime, ker bi se jaz pizdila, če bi katera domov pripeljala fanta (ki ga itak ne bi imela kam dat), tko da rajš ne premišljujem o tej verziji oziroma kadar me kdo pahne v premišljevanje o njej kaj hitro zaključim, da mi je tkole, kot smo zdaj, kr fajn in da nam je lahko le še bolj fajn, definitivno pa ne manj. Imamo nekaj, kar ni dano vsem – neiztrošen vir optimizma, prirojen pozitiven pogled na svet in skromnost, ki nam omogoča, da nam je tudi pri toplih sendvičih s sirom ali palačinkah brez namaza ali celo samo pri kornfleksu nenormalno lepo. Samo da smo skupaj ali kot pravi tavelika … ni važno, če se kregam, da naj pospravi posteljo, samo da me vidi, pa je vse ok. In enako velja zame in za tamalo. Na koncu šteje samo eno, to da se imamo rade. In to je itak najbolj pomembno.

Subvencije ni in je ne bo (vsaj ne letos)

)))))))))))))))))))))))))))))))))  najbolje,  da se režim in zrežim, sicer znabiti, da se zjokam. So na Zavodu za zaposlovanje rekli, da smo zadnji, ki bodo dobili subvencije, da denar za nas še je in sem šla na delavnico, odprla s.p., danes pa kličem na Zavod v Mursko Soboto, kejr delajo pogobe, da vprašam kdaj mi jo bodo poslali, pa mi gospa sporoči, da subvencij …. NI.  )))))))))))))))))))))))  joj, hvala moji zdravi pameti, da se nisem preveč zanašala na ta denar, da se nisem zapufala, da nisem broke, sice bi se ga zdaj od tuge lahko zapila do nezavesti (aja ne morem, nimam dost denarja). S tem denarjem sem sicer hotla pokrit dolg do zidarja, da mi ne bi bilo treba zdaj vsak mesec dajat na stran in bi si lahko ob koncu leta s tamalima privoščile kak izlet na Dunaj (tja si tamala ful želi it). Tudi vodnjaka ne bomo delale, pa še česa ne bo, ker bom pač zdaj dala dodatnih 200 in nekaj evrov za prispevke (in dodatno za računovodstvo in vodenje računa na banki). Jebiga, takle mamo, mi s.p.-jevci.  ))))))))))))

Mogoče jo dobim naslednje leto, a če, bo denar iz EU in bo rok plačila točno 120 dni, kar pomeni, da lahko na ta denar pozabim, ko/če ga dobim, pa si bomo s tamalima kaj pametnega privoščile.

Gremo dalje … Še dobro, da imam službo.

Bolečini sem rekla, naj odjebe … in je res

Zadnje teden me leva roka strašno boli.  Rodila sem se z mrtvo levo roko in potem, ko mi jo je mama vztrajno razmigavala postala levičarka. Ne vem, če je to dvoje med seboj povezano, a dejstvo je, da leve roke ob rojstvu nisem premikala.

Da me živec v roki občasno boli in da je ta bolečnina na trenutke neznosno tečna sem se navadila. Po pisavi vem, kdaj z roko ni vse v redu in fino je to, da več ali manj vse delo opravim na računalniku, saj včasih niti za seboj ne znam brati. No, zadnje teden me je spet zagrabila ta bolečina in opažam, da zaradi nje počasneje tipkam z levo roko, pa imam posledično pri tekstih toliko več slovničnih napak. Pred nekaj dnevi me je začela boleti še rama. Včeraj sem jo še pestovala in, če se je le dalo, nisem dvigovala roke, nad glavo pa sem jo itak dvignila le s težavo. Ko je zvečer tamala izrazila žejljo, da bi spala pri meni, sem ji odvrnila, da ne more, ker me rama strašno boli. Če spi pri meni moram bit večino časa obrnjena v levo, kar pomeni, da pritiskam na levo ramo, kar pa pomeni, da si pospešujem bolečino. Ko se je potem žalostna vrnila v svojo posteljo, sem sama pri sebi pomislila, kako zelo me ta bolečina omejuje. Kaj naj naredim, naj grem k zdravniku, naj vzamem tableto proti bolečini (doma sicer nimamo prav nobenih tablet), naj še naprej trpim to bolečino? Nekaj časa sem se še premetavala po postelji potem pa najprej potiho, nato pa glasno še enkrat, rekla bolečini, naj odjebe, da je ne bom več prenašala in se z vso silo naslonila na levo ramo. Bolelo je za znoret, a sem vztrajala in v tem položaju tudi zaspala.

Danes zjutraj med pešačenjem proti mestu dobim sms od tavelike: Kako roka? Odvrnem, da sem jo odjebala. Pošlje smajlija češ haha, le kako ti je to uspelo. In ji razložim kaj je bilo včeraj zvečer. Še vedno ne verjjme in mi pošlje sms da bi lahko za vikend ona in njen lubi pomagata, če bom potrebovala pomoč pri delu. Ampak jaz sem res kul, roka me ne boli več, kot bi imela novo. In danes bo tamala lahko spala pri meni, jaz bom pa za vikend končno začela zazidavat luknje pri vratih.  ))

Male bogove naj le bo strah

Na začetku naj povem, da ne poznam dela sodnice, ki so ji v Radovljici podtaknili bombo in mi je prav tako, kot mnogim, žal, da sta bili njeni hčeri tarča in priča temu dogodku. Ne predstavljam si, da bi se kaj podobnega zgodilo meni in mojima hčerama in če bi se, bi me bilo najverjetneje na smrt strah zanju. A naj se distanciram od te zgodbe in razmišljanje usmerim v drugo smer, v »male bogove«, ki vsak dan odločajo o človeških življenjih, pa niti pomislijo ne, da se nam, malim ljudem lahko tudi strga, zmeša, odpne in da lahko posledice svojih odločitev, sicer službenih, pa vseeno svojih lastnih, nosijo tudi ti, mali bogovi. Recimo sodniki, odvetniki, policisti, učitelji, v končni fazi socialni delavci, zdravniki, medicinske sestre, politiki, sekretarji, podsekretarji in drugi ljudje, tudi na občina, enotah DURS-a in upravnih enotah, pa konec koncev tudi delodajalci, stečajni upravitelji, ki odločajo včasih o banalnih zadevah, spet drugič o življenjsko pomembnih, vsaj za malega človeka.

Moja prijateljica s plačo nekaj nad 500 evri in brez preživnine, ki je bivši partner noče plačevati za njunega sina, že nekaj mesecev prosjači za enkratno socialno pomoč na CSD-ju in vsakič ji odvrnejo, da je pač ne more dobiti, ker še ni vložila izvršbe za neplačano preživnino (pa sploh ne presega cenzusa za to pomoč). A te ne upa vložit, ker ji bivši partner grozi, da ji bo polomil vse kosti, da ji bo zažgal hišo ipd. in res me zanima, koliko lahko še prenese, preden se bo zlomila. Pa negovorimo o velikem znesku, ne, kakih 200 evrov, toliko potrebuje, da plača drva, ampak mali bog na CSD-ju ji ne prisluhne pa pika.

Spet drug znanec že leta in leta bije bitko z mlini na veter, dokazuje, da je boljši starš otrokoma kot mati. Tudi izjave in pričanja otrok, ki sta v teh desetih letih odrasla in jima manjka samo nekaj let do polnoletnosti, ne zaležejo, sodnik melje in melje, odvetnik pa kljub temu, da ima znanec odobreno BPP zahteva dodatna plačila za vsako obravnavo.

In delavci Steklarske Nove, IUV in drugih podjetij, ki so ogoljufani? Kdo lahko z gotovostjo reče, da se nobenemu od njih ne more utrgat in gre ter komu od odgovornih za to goljufijo, podtakne bombo, ga pretepe ali mu kako drugače pokaže, da ima dovolj?

Pa tista podjetnica, ki ji je DURS zaradi napačnega kontiranja davka od tovornjaka pobral vse, hišo, firmo, vikend, zemljo? In čeravno vsi, ki se spoznajo na zadevo, trdijo, da je bilo sodišče pristransko, da je DURS ravnal nepravilno, se država ne da. Bogovi ostajajo neomajni, oni imajo prav.

Zanimivo je, da je medijsko zgražanje nad zadnjo bombo samo v kontekstu »barbarstva«, torej da to lahko počnejo samo lopovi ter tisti, ki na tak način izsiljujejo male bogove. Le kako lahko slednjim pade na pamet samo to, da bi jih izsiljeval in napadel nekdo, ki ga hočejo pravično kaznovat? Kaj pa tisti, ki jim naredijo krivico, ki jim do absurda zagrenijo življenje, ki jih opeharijo, ki jih iz malomarnosti pustijo na robu? Tisti pa se ne morejo spomnit in z nasiljem obračunat z njimi, z malimi nedotakljivimi bogovi? Le kaj lahko izgubi nekdo, ki mu je že vse vzeto, dostojanstvo, družina, možnost preživljanja? Če zraven sebe v smrt odpelje še svojega sodnika-krvnika … kaj to pomeni malemu človeku, ki je zaradi nadutosti malega boga ob vse?

______________________________________

Ne zagovarjam tovrstnega nasilja, ga pa razumem v zgoraj opisanem kontekstu. Če bi mojo družino malomarna odločitev kakšnega takega malega boga spravila v resno nevarnost, v možnost razpada in finančnega zloma … Ne dam roke v ogenj, da se ne bi maščevala. Se vi ne bi?

“A smo v mlinu?”

Jaaaaaaaaaaa smo, jebemti.

Leta nazaj, še ko je bila moja babica živa, je enkrat med pogovorom čisto tako mirno, potiho vprašala, če sem prišla iz mlina. Iz kje? Iz mlina. Ne ne, zakaj. Zato, ker se tko derem.

   Tega je že vrsto let in pri nas doma imamo res mlin. Vsaj tako se zdi. Oziroma drugače rečeno … očitno sem jaz iz mlina, ker govorim zelo NA GLAS, celo tako zelo, da mi je tamala zadnjič rekla, da se non stop kregam. Kdo se krega? Ti. Jaz? Jaz se ne kregam, zakaj bi se. Ja, ker tako na glas govoriš. Ja, govorim na glas, ampak med tem tonom in tistim, ko se derem, je kar nekaj decibelov razlike. Razlika je očitna ja, samo kaj, ko tisti, ki trdijo, da se jaz 24/7 derem tega sploh ne vejo.

Tamala sestra mi je pred leti rekla, da se z mano sploh ne more pogovarjati, ker me ne sliši, ker govorim tako na glas.  ))  No, ja, pa že, a problem ni v mojem tonu glasu, pač pa v načinu dojemanja mojega govora. Jaz tudi nje ne slišim, ker govori v “janševo”, torej  isti ton glasu vleče do nezavesti, kar me vrže iz koncentracije in v meni vzbuja nezanimanje. Tko je. Druge pa moti moj način govora, torej glasno, z vzponi in padci glasu (kadar berem ne moreš zgrešit kje stoji vejica in kje pika), z barvnimi odtenki in različno jakostjo …

Sama se, zanimivo, zalo rada družim z ljudmi, katerih verbalna komunkacja je podobna moji. Kadar poslušam kakšne debate po TV ali radiu me vedno najbolj pritegne glas, ki vibrira, ki skače, ki je glasen in globok, tisti “janševski” govorniki pa me vržejo iz tira, zgubim sled pogovora ali debate, ne slišim jih, ne zanima me, kaj mi hočejo povedat. Mlin z mlinom vleče …  ))) 
Tudi zato se mene skoraj ne da zgrešit. Še v zadnji klopi velike predavalnice se me sliši. Pa govorim čisto ntrmalno.  ))
Imamo doma mlin? Ja, imamo. Jaz sem mlinarjeva hči.

Zakaj bi želela imet 10 let mlajšega ljubimca

Vprašanje v bistvu ni vprašanje, temveč uvod v razmišljanje, ki je, seveda, nastalo tudi na podlagi mojih lastnih izkušenj. Razloga, ki sta me vzpodbudila k pisanju pa sta dva. Prvi je moja prijateljica, ki mi je pred časom v pogovoru povedala, da ima novega fanta / ljubimca, ki je mislim da vsaj 8 let mlajši od nje in sporočilo, ki sem ga dobila od prepotentnega 27-letnika, ki sem mu na spletni klepetalnici pohvalila fotografijo. Dobesedno sem napisala, da je ne slikci kjut, a da je premlad, pa mi je odgovoril, da takega kot je on itak ne morem dobit. WTF? Prijateljica pa mi je na vprašanje kaj ji bo tak mladič (glede na to, da ima dva otroka, obveznosti in da je ravno iz ene resne veze) odvrnila, če sem ji fouš. Ddddd …

Skratka … preden sem spoznala Mojega so bili vsi (razen enega ekstrema, ki je bil 16 let starejši od mene in sem kasneje šele dojela, da je bil moj šuger dedi) moji fantje / ljubimci mlajši od mene.
P.S.: Mojega sem spoznala pri svojih 28 letih. Razlog, zakaj sem imela mlajše je bil preprost: v ničemer mi niso bili enaki, prihodnosti z njimi si nikoli nisem predstavljala, zato so veze že od začetka težile h koncu, le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo katera končala. Pa ne toliko zaradi razlike v letih kot zaradi različnosti svetov, v katerih smo se nahajali. Saj je bilo kjut za vikend it ven s 5,7 let mlajšim, se prepustit igrivosti in se delati, da nimam nobenih obveznosti, toda v nedeljo popoldan, ko je šel on domov, sem šla jaz po hčeri, s katerima sem bila potem do naslednjega vikenda, ko sem se spet »delala« da sem samska. No go, definitivno ne. Spomnim se trenutka, ko mi je skozi možgane šinilo, da je tole resnično smešno. Videvala sem se z Markom, ki je bil 7 let mlajši od mene. Ko sva se nekoč pogovarjala o najinem otroštvu sem izstrelila kot iz topa »Ej, ko sem bla jaz v prvem razredu si ti še v planičke lulal.« Jap, vem.

Dve leti nazaj sem v Bosni spoznala Elvisa. 10 let je bil mlajši od mene in ja, godilo mi je, da se je zagledal vame in ja, tudi jaz sem bila nekaj časa … huh kako težko je to priznat … zaljubljena vanj. Vse do trenutka, ko mi je ob odhodu domov rekel, če mu dam 5 evrov za bencin. Takrat mi je svanulo, da sem zanj šuger mami in tako sem se tudi obnašala še naslednji mesec, potem pa na poti domov poklicala njegovega očeta in zapečatila zadevščino. Ko zdaj gledam nazaj na to vezo pač moram priznati, da na njej ni bilo nič takega, kar bi bilo vredno obdržati oziroma za čemer bi mi bilo žal. Seks je bil povprečen (na to temo se še dandanes delamo v službi norca), Elvis pa se je obnašal kot …hmmm … kot nekdo, ki mu je padla sekira v med. Kako se je hvalil pred prijatelji, me vodil v lokale, kjer sva jedla sicer za moje pojme čip, on pa je mislil, da je večerja za dva v znesku 15 evrov bogatija. In meni se je pravzaprav v določenem pogledu prav smilil, ker si je neznansko prizadeval, da bi me obdržal, pardon, da bi obdržal mojo denarnico. Neizbežno je bilo, da se bom po določenem času naveličala take igrice.

Od takrat dalje mi na misel ne pride, da bi se sploh ozirala za kom, ki je mlajši od mene. Ok, modrooki je 5 let mlajši, kar niti ni tako veliko v fizičnem pogledu, v mentalnem pa ogromno. Tudi to je en od razlogov, zakaj kljub temu, da se imava skupaj fino, da se imava o čem pogovarjat, da rada poslušam njegov glas in smeh, nisva skupaj in nikoli ne bova. Dobiva se na kavi, kakšno rečeva in adijo do naslednjič. Da bi se pa zapletla s kakim 10 let mlajšim … brez obveznosti … hmm .. zakaj že?

Ponavadi v pogovorih o taki vezi vedno beseda nanese na seks. Seks je baje z mlajšimi boljši, čeprav jaz ne vem v čem oziroma kako boljši. Če odmislim tiste glupe fore, ki jih imajo okoli oralnega zadovoljevanje, niti tehnično niso podkovani, predvsem pa so strašno neučakani in jih pri seksu zanima samo eno … da ga bodo ja dooooolgo imeli v vagini. Vse ostalo je nepomembni ali pa sploh ne poznajo. Zakaj bi si potemtakem želela imet 10 let mlajšega ljubimca?
Bojda tak ljubimec dviguje ego. Kje? Kako? Tega itak ne razumem, ker se moj ego dviguje oz. raste iz čisto drugačnih razlogov. Meni bi bilo prej nerodno it v družbo z mulcem, ki mu šele puh pod nosom pogaja, kot pa se s tem divit. Ampak vsak po svoje.
Zakaj torej sploh imeti toliko mlajšega ljubimca? Zaradi občutka pomembnosti? Ne razumem. Zaradi občutka, da smo zato mlajše? Tudi ne razumem. Morda zato, da na tak način tekmujemo z mlajšimi ženskami (ob tem se spomni oddaje, v kateri so 40 letnice tekmovale z 20 letnicami za osvojitev 30 letnika. Bolano do skrajnosti.) Tudi ne razumem.

Skratka ne, draga prijateljica, nisem ti fouš, niti malo ne. In tudi tebe, mladič s portala, ne bi imela doma, samo tvoja slika mi je bla kjut. Jaz iščem, če že iščem, sebi enakega, s podobno mentalno kilometrino in predvsem tolk starega, da oba veva, kdo so bili Modern Talking in Nena.