30. oktober 2009
Jaz vidim dlje
Takole gre najbrž to, da eni ljudje živijo v svetu, ki ga vidijo in je tukaj in zdaj, drugi pa živimo v svetu, ki še pride, ki ga vidimo samo mi. Ki ga sanjamo samo mi, vsak po svoje s svojimi odtenki. In smo zato, ker vidimo nekaj, česar drugi ne nori, premaknjeni, čudaški. Kakorkoli, Mimoidoči vidijo tole:
Jaz pa vidim tole:
Ne, jaz vidim še dlje. Vidim dve košati brezi pred hišo in ob strani leseno ograjo, prekrito z vrtnicami plezalkami. Vidim prizidek in čudovito teraso, vso v cvetju. Vidim ateljejsko okno zgoraj, s fotograijo Pirana. In vidim kako iz drugega dela hiše prihajao moji vnuki. 
)) Recite mi, da sem nora, a jaz živim za ta svet, ki ga vidim samo jaz. Zaenkrat.
Ninan pravi:
Verjetno to počnemo vsi. Se spomnim let obnavljanja stare hiše. V mojih očeh je bila drugačna kot v resnici, bila je takšna, kot naj bi nekoč bila. Kljub temu, da sem odšla, da ni moja, jo na nek način nosim s seboj in se včasih spomnim nanjo – izsanjano podobo družinske idile v okolju, kot sem si ga predstavljala. Današnja realnost tiste hiše s tem nima nobene zveze in se mojega “izsanjanega ideala” ne dotakne. Tisti bo vedno moj.
31. oktober 2009 ob 10:03