Starševstvo +

Hiša iz Savelj

Škoda, ker je čisto ob cesti. Obožujem njeno “poraščenost”. Jaz bom tudi to nekje okoli moje hiše naredila. Najbrž pri terasi.

Meja, preko katere izkazovanje ljubezni in naklonjenosti ne gre

Imela sem kakih 14 let. S fantom sva šla z vrtiljaka in oče me je videl, da se drživa za roke. Ali me je videl, da sva se poljubila. Ne vem, spomnim se, da me je lovil in me pretepel. Huh, tistikrat je bilo prav grozno, ampak takoj sem dojela … držati se za roke pred očetom, poljubljati se s fantom pred očetom … To se ne dela.

Nekaj kasneje se je v Miholaščici zgodba ponovila. Nisem ga videla, mislila sem, da je v apartmaju, on pa je hodil po ulici navzdol in me zagledal s fantom. To je bilo zadnjič, da me je videl s kakim fantom. Mama je imela drugo taktiko. Ko je k nam prišel kdo od mojih simpatij, beri fant, sva šla v dnevno sobo in tam posedla po stolih ter vljudno klepetala. Mama je vsake toliko časa prišla pogledat kaj delava, vrata sobe pa so bila tako ali tako na stežaj odprta in je lahko kdorkoli videl kaj počneva. Jasno je, da je bore malo fantov prišlo k nam takrat, ko sta bila moja starša doma, o kakšni intimnosti pa sploh ni bilo govora. Seksali smo po avtih, jasno, pa na deki ob gozdu ali kje drugje, pa … dobro, doma tudi, ko nobenega od starcev ni bilo doma. A to je bilo redko.

Poljubljanje, božanje, to je bilo striktno stvar dveh, pred drugimi se ni kazalo. Tudi moja mama in oče si teh nežnosti nista izkazovala pred nami otroci in če sem ju kdaj zalotila, da je oče mamo objel in jo poljubil je mama v trenutku, ko me je zagledala, odmaknila lice. Tako kot je bila golota tabu tako je bilo izkazovanje naklonjenosti, ljubezni, skrbno varovana zadeva dveh. In s tem sem rasla in odrasla.

Sama se s hčerama velikokrat crkljam, ju božam po laseh, vedno se poljubimo, ko gremo narazen, se objemamo, se stisnemo druga k drugi. A to je druge vrste nežnost, druge vrste izkazovanje čustev. Ko pomislim nazaj sem tudi jaz, ko sva bila z Mojim še skupaj, velikokrat odskočila vstran, če sta tamali prišli v sobo. Nekako se mi je zdelo čudno, da bi tamali gledali, kako se midva muckava, stiskava drug k drugemu, pa tudi njemu je bilo nerodno pred njima. Naj sem se sicer zavestno še tako trudila biti sproščena, mi nekako ni bilo ok, da bi se midva objemala in poljubljala medtem, ko bi skupaj gledali televizijo.
______________________________

… in potem tavelika pripelje domov fanta. In se poljubljata pred mano, plezata drug po drugem, se stiskata drug k drugemu, skratka počneta vse tisto, kar sem sama toliko let smatrala za stvar dveh.
Najprej sem bila samo slabe volje, potem sem začela brundati, nadaljevalo se je z glasnim godrnjanjem, zaključilo pa se je tako, da smo postavili mejo: pred mano tega ne bosta počela. Lahko se držita za roke, lahko si dasta ljubčka na usta ali lice, žvalila se pa ne bosta. Tudi poležavala na kavču ne bosta, še manj, da bi hodila v kopalnico, ko se kdo od njiju tušira. To slednje mi je itak zadnjič dvignilo plafon, saj v naši družini spoštujemo zasebnost in nikoli ne hodimo v kopalnico, ko je kdo drug v njej. In če jaz, mama, ne grem vanjo, ko se moja hči tušira, ne bo šel vanjo niti njen fant. Starokopitnost gor ali dol, taka pravila smo dorekli in pričakujem, da se jih bo vnaprej spoštovalo.

Njene prijateljice so rekle, da sem ljubosumna, ker ima fanta, jaz pa ne. Ja no .. kakorkoli. Ko ga bom spet imela tudi ne bom pred njima plezala po njem. Kako pa bi zgledalo, da pride ona s svojim fantom, jaz s svojim, potem pa se začnem jaz pred njima s svojim lizat in šlatat in mečkat? Mal ne gre, a ne, in če ne gre v eno smer, ne gre niti v drugo.

Mimogrede: zakaj pa o tem ne piše v nobenem psiho priročniku za vzgojo?
_______________________________

Včasih sem se smejala Steve Martinovim filmom, v katerih je igral očeta, ki se ne more sprijaznit s tem, da je njegova hčerkica odrasla, da se bo poročila, da je noseča, da ni več njegova mala deklica. No, zdaj se ne smejim več, kajti sem sredi tega viharja čustev, med dejstvom, da moji hčeri odraščata in dejstvom, da sta moji mali deklici, moji punčki, ki sta se še ne dolgo nazaj stiskali k meni, se pri meni crkljali. Vem vem, zelo dobro vem, da tako mora bit, da je moj objem zamenjal objem njenega fanta, da jaz nisem več center njunega sveta, sama s seboj se moram pogovorit in razčistit in postavit stvari na svoje mesto. Zato pa ju prosim za čas, za potrpljenje, za počasno spreminjanje. Naj se še vedno občasno stisneta k meni, naj ju še vedno kdaj stisnem v medvedji objem, ju poljubim na lase in jima zašepetam, da sta moje vse.

Joj kako boli, ko otroci odraščajo …  :(   Ne glede na to, da je fino, da rasejo in zrasejo je tudi tako težko dojeti, da niso več majhni, da niso več samo “naši”.

Jaz vidim dlje

Takole gre najbrž to, da eni ljudje živijo v svetu, ki ga vidijo in je tukaj in zdaj, drugi pa živimo v svetu, ki še pride, ki ga vidimo samo mi. Ki ga sanjamo samo mi, vsak po svoje s svojimi odtenki. In smo zato, ker vidimo nekaj, česar drugi ne nori, premaknjeni, čudaški. Kakorkoli, Mimoidoči vidijo tole:

Jaz pa vidim tole:

Ne, jaz vidim še dlje. Vidim dve košati brezi pred hišo in ob strani leseno ograjo, prekrito z vrtnicami plezalkami. Vidim prizidek in čudovito teraso, vso v cvetju. Vidim ateljejsko okno zgoraj, s fotograijo Pirana. In vidim kako iz drugega dela hiše prihajao moji vnuki.  ))  Recite mi, da sem nora, a jaz živim za ta svet, ki ga vidim samo jaz. Zaenkrat.

Odsotnost intime

Danes sem sama doma. Sama sama … odkar smo šle iz Kranja je to moj tretji dan, v katerem sem sama doma. In tretji dan, v katerem ne vem kaj početi sama s seboj.

Nekaj nazaj, zdi se kot bi bilo v nekem drugem času nekje drugje in iz povsem drugih razlogov, sem še komaj čakala na te dneve, v katerih sva bila z Mojim sama, na vikende, ko sva šla gor sva imela drug drugega. Nekaj nazaj sem take dneve lovila z največjim veseljem in jih včasih celo kradla. Nekaj nazaj sem imela tudi intimo, v »času zase« sem znala uživati, zdaj pa … nimam niti časa zase, še manj intime. Pa tudi, če bi imela čas zase …

Preden sem spoznala Mojega in potem, ko sem šla stran od svojega ex, torej cca 4 leta, sem imela »vikend pakete«. Ker sem hodila v večerno šolo, v kateri so bila predavanja večinoma ob petkih zvečer in sobotah čez dan, sem si včasih vzela čas zase in šla po hčeri k mami v nedeljo popoldan. Takrat ju njun oče skoraj nikoli ni imel, zato sta bili večinoma pri moji mami. Svoj svet sem delila na dva dela, na tistega z mojima hčerama in onega drugega, v katerem sem bila sama ali s svojimi .. fanti? … ne, ljubimci. Teh dveh svetov nisem mešala in moji hčeri sta spoznali le nekaj mojih ljubimcev, pa še to tako, na izletu ali ko smo se kje srečali. Ko sem bila z njima sem bila z njima. Kolikor mi seže spomin nazaj se ne spomnim, da bi takrat kdorkoli spal pri meni, ko sta bili mali doma. In zato sem imela »vikend pakete«. V tistem dnevu in eni noči sem se izživela za ves naslednji teden in tak način življenja mi je bil prav všeč. Vse sem imela popredalčkano; otroci tukaj, šola tam, služba tam, seks spet na drugi strani …Vse te veze so bile bolj telesne kot čustvene. Čustveno se praviloma nisem zapletala. Če sem se, sem vezo prekinila. Jaz pa resna veza … no go.

Tako sem torej živela kar nekaj let. Potem pa … ne vem, kaj se je zgodilo. Oziroma vem, naredila sem en tak ekstremen preobrat, skočila z oblaka na trda tla in skoraj čez noč … ne ne, kar čez noč, pristala na nuli. Z vsem. Dobesedno. O tej prelomnici ne morem govorit, ker je …. Preprosto neverjetna, ker sem že poskusila, pa mi nihče ni verjel in zato vem, da je o njej nesmiselno govorit, bila pa je nekako podobna tej zdaj, čeprav v tej še vedno nekaj imam, v tisti pa nisem imela nič, ne službe, ne denarja, ne prihodnosti, samo dva otročka in najemniško stanovanje. Še zdaj ne vem, kje sem zbrala pogum za tak velik rez in zakaj sem sploh tako zelo zarezala, ker mi ni bilo potrebno, ker bi lahko naredila kakorkoli drugače. Lahko bi postopoma naredila obrat, jaz pa sem naredila najbolj boleč rez. Skratka …

Nekaj mesecev sem lovila ravnotežje, se spravljala k sebi, niti nisem imela časa zase zase. Pospravljala sem svoje življenje, od starega je ostalo le stanovanje, v katerem smo živele. In takrat sem bila tudi prvič sama sama. No, brez intime. Preden sem nato spoznala Mojega sem bila do takrat (in do danes) najdlje časa sama, brez seksa, brez ljubimca, brez intime.
In zdaj … se mi ta del življenja nekako ponavlja. Sama sem, sama sama. Sama, pa ne sama s seboj, temveč z nešteto vprašanji, skrbmi, razmišljanji. Zadnjič mi je prijateljica rekla, da ok, če sem izbirčna oz. če žalujem, ampak naj grem vsaj v kak Sex Shop in si kaj kupim, kaj zase. Pa takole včasih pomislim da bom šla res, da si bom kupila vibrator ali dildo, pa kak pornič ali porno revijo, ali kaj podobnega, pa do tega nikoli ne pride. Ne samo, da me takoj naslednji trenutek mine, tudi denarja se mi zdi škoda, ker … ker moram kupit izolacijo za streho, jebemti. Če je izbira dildo ali tervol, bom jasno da kupila … tervol.

Živim v odsotnosti intime. Med tednom sva s tamalo skupaj, med vikendi smo doma vse tri. Tista dva dneva, ko sem dopoldan sama doma, delam na vrtu ali pišem ali berem, … in tako mi mineva čas. Vem, prisilit se moram in it ven, a nekako me to odbija. Že sama misel na to, da bi šla ven z namenom lovljenja … eh, pa vendar ne. Prostovoljni celibat torej.
Pa pogrešam intimo .. na trenutke. Pogrešam roko, ki se ji telo preda, pogrešam sapo na tilniku, pogrešam … ma ja, pogrešam ga. In tukaj se vse intimno konča.

Petnajst minut do štirih

“Ej, ustan. Morva se zrihtat za u Lublano.”
“Ej, mene pusta še pol ure spat. Jest se nam mazala pa likala, ok.”
“Ok. ej, dej ustan no. Se greva rihtat.”

Deset minuto do pet smo sedle v avto in se spustile po klancu navzdol. Destinacija: Železniška postaja Vižmarje. Med potjo sem tamalo držala za roko in spominjale smo se poti iz Švedske domov. Ravno tako je bila noč, ravno tako sem bila Red bull, ravno tako je tavelika spala zadaj. Res bi spet lahko šle na kakšno tako potovanje.

Od petka smo bile skupaj. Tamala je vsako noč spala pri taveliki na kavču. Po ves dan sta bili skupaj, v mesto sta šli skupaj, skratka kot bi bili eno. In jaz sem bila na nek poseben način pomirjena, ker sta bli skupaj. Ko sem ju zjutraj gledala na kavču … moji punčki … Joj, kako hitro rasteta, a še vedno je v njiju nekaj mojega, nekaj otroškega, nekaj še iz časa, ko smo bile nekje drugje, same, skupaj, ko smo si bile vse.

V Vižmarjih je šla tamala na vlak za Kranj, tavelika pa v center. Tamala komaj čaka, da pride v Kranj k svojim prijateljicam, tavelika pa gre najprej pogledat tiste “ta starejše”, ki že hodijo v srednjo šolo.     Njene prijateljice iz Myspacea in GZ in Netloga in kaj veš iz kje še.

Do sobote bosta razpeti med Ljubljano in Kranjem. Spali bosta pri očetu. Upam. Tako so se dogovorili. V skajni sili, če bi se kaj sprli, pa gresta lahko k moji mami ali k moji prijateljici v Kranj. Ali pa pridem ponju. Eh, rada bi, da se imata fino in zabičala sem jima, da morata nekaj časa namenit tudi očetu. Zato sta tudi spisali vsaka svoj plan in se že v naprej z očetom dogovorili.
V soboto bomo, če bo lepo vreme, šle na morje. Ker bom spala pri prijateljici v Kranju, bomo imele do morja samo pol poti. Zaslužimo si kak izlet. V Piran, recimo. Piran imamo rade. 

Potem pa v nov teden. Taveliko bova s tamalo v nedeljo peljali v internat, tamala pa gre v ponedeljek spet v šolo. V krutio realnost, kot pravi sama. In ni mi ok, ker vem, da se tam ne počuti dobro. Bo že. Jaz bom pa v torek odprla s.p.. In tako gremo novim zmagam naproti.

Lahko bi bil simptom revščine …

… pa ni. In zakaj ni? Zato, ker ga ne dojemam tako, ker je to zame trenutno stanje, ki ga bom v letu, dveh presegla. Pa kaj, pač nimamo umivalnega korita v kuhinji. Posodo peremo v kopalnici. In? Sem zato revna?

Tole naš pult.  )))   Korito je zato, da si na hitro splaknem roke, za kaj več pa ne. Spodaj na polici so plastenke vode, ker tiste iz pipe ne pijemo. Tole modro je pa vedro,v katerega nalagamo posodo.

In ko je vedro polno, gremo pomivat:

Naša kopalnica. To temno rjavo mizico, ki je mimogrede železna, sem sama pobarvala. Posodo iz vedra “stresem” pod tuš, vedro umijem in nato vanj zlagam čisto posodo.

Včeraj sem bila jaz na vrsti za pomivanje, ja. To črno je pa zoc. 

Ja, če bi bila v Tedniku bi bila najbrž revna, ker halo, kdo pa še v tem stoletju nima umivalnega korita v kuhinji? In kdo mora hodit v kopalnico pomivat posodo? Dddddd … In ker je vodovodna cev samo cca 20 cm globoko v zemlji bomo takrat, ko bo fejst pritisnil braz še brez vode. To bo šele revščina. Kako se bomo umivale in kako prale perilo? Ja, najbrž tko, kot sem to počela kot otrok. V večji lonec bomo zlile vodo iz plastenk, jo zavrele, prilile nekaj hladne, vse skupaj zlile v vedro in se z lončkom polivale po telesu. Dišale bomo glih tko, kot če bi se stuširale. Perilo bomo prale pa na roke. Sej nismo več umazane, naše obleke samo po potu smrdijo, če že. Preživele bomo vsekakor, v to sploh ne dvomim, prihajajoča zima pa bo ena velika dogodivščina. In če bo veliko snega bomo še tega uporabljale namesto vode.  )))

Ja, takle mamo.

p.s.: lahko je s “polno ritjo” (toplo vodo in vodo 24/7) srat. Umetnost pa se je znajt in se pri vsem skupaj še imet fajn.  )

p.p.s.: pručke v kopalnici, na kateri sedimo med pomivanjem, se je domislila tavelika. Prej smo pomivale čepe.

Tednik – družina Budja

Ne bi pisala o tem, pa me je zbodlo kar nekaj stvari v prispevku in bi rada o tem malo podebatirala.
To, da imata starša tri otroke, ni sporno. To ,da je mama ostala brez zaposlitve (delala je v Muralesu) tudi ni sporno. To, da je oče brezposeln in dela na črno … ajde, tudi to požrem. To pa, da Tednik pravi, da živijo na pragu revščine, ker kurijo na drva, ker se trije otroci stiskajo v eni sobi, ker jim plesnijo stene, ki so butane in ker nimajo vode, to pa je … vsaj malček sporno, meni osebno pa smešno.
Prvič: koliko otrok je skupaj v eni sobi, pa se nimajo za revne. moji hčeri sta od vedno v eni sobi, ponekod jih je skupaj po več, pa … bomo šli vsem tem zidat nove sobe?
Drugič: to, da se grejejo na drva … a to pomeni, da je človek reven?
Tretjič: a ni mal čudno, da sta začela zidat prizidek za otroške sobe, namesto da bi šla najprej naredit vodnjak do konca? Tudi meni bo, ko bo -, zmrznila voda in jo bom morala nosit od nekje, pa … bi kdo tudi meni dal 3500 evrov za napeljavo mestnega vodovoda?
Četrtič: butane stene plesnijo in jih zapirata s knaufom. Je sploh možno naredit kaj bolj butastega? Butane stene plesnijo, ker od zgoraj nekje zamaka, najbrž s strehe, ne pa zato, ker bi bilo v prostoru prevlažno. torej stene same po sebi sploh niso problem, problem je streha ali pa vodovodna napeljava. Bi se kdo potrudil it tja in strokovno pogledal kje je problem, al boste kar dali denar za knauf, po nekaj letih bodo pa spet na Tedniku, da jim bajta še vedno plesni in rabijo denar za nov knauf?
Petič: če je ena od hčera tako bolana in je mama doma, zakaj ne dobiva pomoč za nego in postrežbo?

Tudi jaz se grejem na drva, imamo eno peč za celo stanovanje. Tudi jaz nimam v kuhinji pomivalnega korita, ampak umazano posodo nosim v kopalnico in jo tam perem. Tudi jaz nimam izolirane mansarde in tudi jaz bom ostala pozimi brez vode. Sem zato revna?
Oddaja kot je Tednik, ki vsakič prosi ljudi za pomoč določeni družini, bi morala bit dosti bolj brihtna in tankočutna, saj s takimi nebulozami daje vsem tistim, ki živimo v podobnih razmerah, občutek, da smo tudi mi potrebni pomoči. Hej, jaz bi tudi imela centralno ogrevanje in 24/7 toplo vodo. Pa?

Kakorkoli … želela sem darovat za to družino, pa ne morem. Z mobitela se ne da poklicat 090 93 30 82, pa tudi do družine ne morem, ker ne vem, kam poklicat, da bi šla sama pogledat v čem je finta plesnivih butanih sten. Ja, družina živi nekje blizu mene, a kje, tega v Tedniku niso povedali. Je to skrivnost? Saj so bili ljudje vendar z imeni in priimki in obrazi po televiziji. Vanja, mi lahko ti posreduješ ta podatek?

Zorica

Najprej je bil Piki II, potem mu je dala tamala ime Zoro. Šele po tem smo ugotovili, da je punčka in … halo, punčka pač ne more bit Zoro. Pa je postala Zorica. In končno je udomačena. Spi pri nama, crklja se, prede … skratka postala je najina lubica. Pa jo kljub temu še vedno dajem ven zaradi Pikija I zvanog Bebo. Ta mačon – samec je, še zdaj ne zna v mačji skret opravljati potrebo in je zato še vedno 24/7 zunaj. Še vedno se ne pusti božat, še vedno ni udomačen in jaz predvidevam, da se bo potem, ko bo pritisnil mraz in bo Zorica v hiši, od vsega hudega vrgel pod avto. Zdaj Zorico še puščam ven, da Piki ni sam, pozimi pa je ne bom, če ne bo sama hotla it.

Ja, tut takle mamo.