… in življenje se počasi utirja v nove tirnice …
Ko smo šle v ponedeljek v internat in ko sem videla sobo, v kateri bo tavelika še z dvema dekletoma, sem bila zgrožena. O sobah, ki so nam jih kazali na informativnem dnevu ni bilo ne duha ne sluha. Takole na oko je soba velika 3,5 x 4 metre. Tri postelje so nagnetene tesno skupaj, pa tri kao šolske mize, širine slabega pol metra, in tri omare. Obesedela sem na eni od postelj in bila zaprepadena. WTF? Vzgojiteljica je hitela razlagati, da so tiste sobe, ki smo jih videle na informativnem, nadstandardne in se zanje plačuje 20 evrov na mesec več, ampak halo, jaz bi dala tudi 40 evrov več, samo da ima moja hči normalen prostor, sobo, v kateri se lahko premika in posteljo, v katero se ne zaletavajo vrata. Počasi smo potem prišle k sebi in ko je v sobo prišlo še drugo dekle z mamo, ki sta bili prav tako šokirani nad videnim, mi je postalo jasno, da so na informativnem najbrž takole nategnili vse bodoče dijakinje. Malo sva se s tisto drugo mamo tolažili s tem, da se bodo punce najbrž dobro razumele in jim bo v sobi prijetno, a dejstvo ostaja neizpodbitno – ta soba ni vredna 200 evrov na mesec, torej 600 evrov, kolikor bodo z njo iztržili vsak mesec. Nekako ne morem mimo občutka, ki sem ga imela, ko sem v Smledniku nastanila Slovake, ki so pred leti delali zame. V sobi so bili trije pogradi, tri omare in ena mizica, vsak pa je za posteljo odštel 150 evrov na mesec. Kopalnica in kuhinja sta bili skupni za celo hišo, pa je tudi v tem internatu tako, da sta v nadstropju dve kopalnici, vsaka za 6 sob, se mi zdi. Eh …
Tavelika se ima sicer super. Na telefon je sploh ne morem dobiti. Včeraj so imeli prvi dan šole, potem so si šli zvečer ogledat lutkovno predstavo, dan prej pa so imeli voden ogled Maribora. V končni fazi mi je pomembno le to, da se ima ona super, da se s cimrama dobro razume in ker sem ji dovolila, da se lahko pobarva, cimri pa sta bodoči frizerki ne dvomim, da je misija “barvanje” že v teku.
Tamala je šla včeraj v šolo. Njen prvi vtis: kr neki. Ko je to rekla sem bila vesela, kajti lahko bi rekla, da je glupo, brez veze, neumno, grozno, stupidno, bljak, pa je rekla “kr neki” kar pomeni, da obstajajo potenciali, da bo ok, super, kul, kr dobr, znosno. 
Včeraj si je zavila vse zvezke, skuhala nama je kosilo, ker sem jaz barvala sobo, šla popoldan v mesto na tortice s prijateljicami in se prišla zjutraj stisnit k meni. Pogrešava taveliko, a se bova že navadili. Zlasti tamali manjka, da z nekom zvečer čveka o dogodivščinah, ki jih je doživela čez dan, pa o fantih, pa še o čem. Doma je nič ne silim delat. Sama sem pobelila sobo (v vijolično), prelagam vreče z leve na desno in obratno ter iščem vrečko z vijaki, da bom sestavila omare in pograd, pobiram opeke okoli hiše in planiram teraso, hiša pa je že skoraj dokončana. Ostajajo le še fina dela, ki se jih bom najbrž lotila kar sama. Naslednji teden pridejo narediti še omet v predsobo in kuhinjo, da bo naš del hiše spedenan, konec septembra pa pride pečar, ki mi bo preložil tisto staro peč v novo sobo, da se bomo grele z njo. Komaj čakam. Žal ne najdem polnilca za fotoaparat, pa ne morem poslikat novotarij. Ko ga izbrskamo, pa slike sledijo.
In kako sem jaz? Jutri grem v službo. Tako sva se dogovorila s šefom. Tudi naslednji teden bom šla en dan v službo, da sproti pospravim papirje in uredim stvari. V petek imam tudi zagovor naloge na FSD. Mentor je bil zelo presenečen nad tem, kar sem naredila in veselim se konstruktivne debate o svojem delu. Sicer pa me vse boli in se mentalno futram s tem, da vem, da sta tamali ok. Če je njima v redu, potem je tudi meni. V tej fazi sem, da sem odvisna od njunega počutja. Na momente me sicer malo zvije in bi najraje zajokala, a ni hudo. Stres popušča, stvari se umirjajo. Želim si, da bi se zjutraj spet vsedla na vrt in bo skodelici kave prebrala Sobotno prilogo. Mogoče naslednji teden …
barbara pravi:
Kar malo zavidam taveliki prve mariborske dni … pred leti sem jih doživela tudi sama in se za vedno zaljubila v to mesto. Prepričana sem, da bo uživala. Vezi, ki se spletejo v dijaškem in študentskem domu, so tudi neprecenljive. Zdaj doživlja nekaj, česar se bo vse življenje rada spominjala.
2. september 2009 ob 08:53
WildWind pravi:
Fotke, fotke, fotke….:))) Rada bi videla vijolično sobo:)…
Vesela sem, da ste speljale vse kot si se namenila…
2. september 2009 ob 10:25
mark pravi:
utrujena si…..
2. september 2009 ob 20:13
katarina pravi:
mark: sem ja. še dobro da ne vem kolk sem utrujena .
3. september 2009 ob 06:19
Dragica pravi:
Draga katarina,
pa mi je supelo prebrati se nekaj tvojih postov za nazaj, danes sem si vzela cas za branje.
Da bi le bili srecni in zdravi, in ta velika brez velikih pretresov v domu in soli!
objem vsem trem in prijeten vikend.
4. september 2009 ob 16:52
coprnca pravi:
carice ste. vse. jst se zdej neki lotevam obnove ene 150 let stare hiše (samo dela) pa vidim kaj vse gre lahko narobe in vas vse res občudujem… kar tako naprej in vso srečo
5. september 2009 ob 16:33