Starševstvo +

Svet se vrti … in jaz z njim :)

Razen tega, da bom zdaj najbrž dva meseca doma doma in bom mrdnila ven samo zjutraj in popoldan, imam veliko dela okoli svoje hiše. Včeraj sem šla kupit gladilko in lopatico, pa na gobo tudi nisem pozabila. Ob tem sem se spomnila na besede vzgojiteljice iz Internata, ki je taveliki rekla, da mojster ne postaneš, če samo gledaš, da se moraš tudi naučit. Takrat sem se zelo ugriznila v jezik, ker se z njo pač ne strinjam. Pozabila je namreč na pomemben vmesni člen, torej na učenje, učit se moraš, delat moraš na tem, da se naučiš (vaja dela mojstra če mojster dela vajo), ampak ok, vsak ima svojo filozofijo. Jaz sem nekaj let samo gledala kako se kita, zadnjih nekaj dni sem gledala celo to, kako se omeče steno, pa sem zato kupila še gobo, da bom potem ta omet … kaj? … zaribala? Kakorkoli že, vem kako moram naredit in vem, da moram na mansardi ometat dimnik. Zakaj ga ne bi sama, saj imam vendar čas, zdaj pa sploh, ko ne smem več mrdnit od doma.

Končala sem predsobo. Marjan, hvala za učne ure polaganja talnih oblog. Če bi imela še tvojo klino bi topli pod še bolj naravnost odrezala. No ja, pa saj tudi ti nisi čisto naravnost in na stiku tla-stena rezal. Zato pa obstajajo kotne letve, a ne.
Kuhinja bo končana danes. Vse stene sem morala s čopičem pobarvat, pa me roka noro boli. Še dobro, da je majhna (kuhinja, ne roka). Potem pa dam na bivši dimnik še okraske, kakšno čebulno kito in sliko v kot in to je to. Naslednji korak je potem flikanje lukenj v stenah ob podpornikih . Maltit sem že kupila, opeko imam, samo spravit se moram k coj (sem prav napisala?). Pred tem moram še peč usposobit, ker so noči že hladne in sem tamali obljubila, da bom danes zaziher usposobila peč.

Nekaj noči nazaj sem se pogovarjala z Žeriji in jim spet napovedala vojno, če ne bodo nehali glodat moje hiše. Moram sicer priznati – in kar nekako ponosna sem na to – da imam v kuhinji Žerija, ki je najbrž vrhunec mišje inteligence, saj se spretno izmika lepilu, danes pa je celo sesul mišelovko (mi je všeč, da ga ni zagrabila za vrat, ker bi bil to preveč morbiden pozdrav jutru), ampak strupu pa ne bo ušel. Si ne morem kaj, da se ob tem ne spomnim na en film, v katerem je miš podrla celo hišo (miš ali tista dva, ki sta miš lovila?). No ja, jaz ne bom šla v tak ekstrem. Če bi bilo po moje bi se z Žerijem lepo zmenila, mu nastavim hrano vsak dan, lahko pride tudi s prijatelji, a se žal z njim ne da nič zmenit. Miomogrede … sva se že spoznala. Iz oči v oči. Prav fletna majhna stvarca. Pridi Žeri, tamle je lepilo zate.

Všeč mi je to počasno umirjanje, ki ga čutim v sebi. Ker nimam interneta se lahko posvečam drugim aktivnostim, tudi nabiranju orehov, pa pospravljanju vrta in celo pogovorom z mačkama. Saj ne, da bi bili neki veliki frendi, ker sta res čudna tiča, ampak na besedo »jest« pa trzneta ne glede na to kako daleč sta. In ko jesta ju lahko celo pobožam. Ja ja, na futr se da vsako žvau dobit.

Tamalidve sta … ok, po moje. No, tavelika dobi v kratkem že spet novo cimro. Baje je tako preseljevanje in premeščanje nekaj povsem normalnega, zame pač ni. Pa za njo tudi ne. In zdaj dobi eno, katere mama hoče imet za svojo hči nadstandard, kar pomeni, da bi morala jaz doplačat vsak mesec 20 evrov (in ona prav tako), da bi bili v sobi samo dve dekleti (seveda pa so v sobi še vedno tri postelje, tako da o kakšnem pravem konfortu res ne moremo govorit in je doplačilo nonsens). Jaz sem rekla, da doplačala ne bom, ker to ni moja kaprica, niti kaprica moje hčere. Če hoče gospa imet konfort pa naj doplača še za mojo hči. Mislim, da me niti poklicali ne bodo na pogovor, ker jim je tavelika povedala, da sem jezna in da ne bom popustila. Kot da nimam drugih bolj pomembnih stvari.

Tamala hodi peš v šolo. Sicer si ne predstavljam kako počasi moraš hodit, da 2,5 km prehodiš v eni uri, ampak ok, ona hodi eno uro. Zdaj se sicer že vozi, ker sem ji končno kupila žabico za kolo. Kombi pa odpade, ker ima skoraj vsak dan preduro, kar pomeni, da mora bit v šoli ob 7 uri (po moje so te predure samo izgovor, da se lahko prej dobi s svojim skor´fantom). Pritožuje se ne, spet me ima rada in me objema, torej … je najbrž vse ok.

Jaz se ne družim z nikomer. Včasih sicer pride k meni bližnja soseda in me razveseli z belim grozdjem, jaz ne grem nikamor. Sem že kdaj rekla, da sem hudo nedružaben človek? Sem ja. Tudi trgatve me niso zvabile v družbo in sploh sem izredno zadovoljna v družbi sršenov, mačk, Žerijev, drv in kar je še tega. Aja, sivka rase. Se grmiči. Upam, da mi ne bo čez zimo pomrznila. To bi bilo pa res hudo. Al pa tut ne. Sem ravno zadnjič premišljevala o tem, da me je dejansko ta sivko – delo okoli nje – držalo pokonci to pomlad, da sem imela energijo za prenovo hiše, da sem šla gor vsak vikend, da sem bila »zaljubljena« v njivo. Sej po moje ne bo pomrznila, ampak če bo … imam še 4000 semen. Nič bat, kar sem rekla sem rekla in če hočem njivo sivke hočem njivo sivke. Houk.

Tko, zdej pa grem … naprej delat. Delo namreč krepi.

Obnova se bliža koncu

Kje naj začnem? Pri detajlu. Podporniki imajo take nogice: 

Terasa izgleda takole:

Zadnji del hiše (odvisno sicer s katerega konca pridete) je takle:

Prednji (odvisno spet s katerega konca pridete) pa je bil pred dokončanjem takle:

in danes je …

Moja dva mačka:

Piki I in Piki II. Jesta z roke, božat se pa ne pustita.  )

Moja nova soba na dan vselitve:

In teden dni kasneje:

Še kaj? Aha, mansarda:

A ne. To je čist neka druga zgodba od te, v katero sem se zapičila pred letom in pol. In odločitev o barvi lesa je padla: temno zelena bo, fasada pa bo bela. tudi polkna bodo zelena. So vam kaj znana? Od tukaj, mogoče? :)

Hiše z dušo (moje inspiracije)

In na koncu ta, ki mi je bila navdih za mojo hišo:

Vse hiše so z gorenjskega konca. Poiščite jih. Fantastične so.

Verižno trčenje pri Domžalah ali idiotizem ne izbira gostiteljev

Skoraj vsako jutro poslušam po radiu, da je prišlo do verižnega trčenja na AC MB-LJ pri Domžalah. Itak da mi je ta novica glupa, ampak zdaj vsaj vem, kaj v resnici pomeni, ker sem bila včeraj sama udeležena v takem idiotskem trčenju, ki se je zgodilo zato, ker …. Ker je idiot meni nič tebi nič ustavil na prehitevalnem pasu, po katerem smo itak vozili 30 – 40 km/h, in ko je videl, da smo se za njim zaleteli, mirno speljal naprej. Pa mi najprej sploh ni kapnilo, kaj se dogaja. Šele post festum, ko sem premišljevala o celotni zadevi, mi je kapnilo, da prvemu zaustavljenemu avtu ni bilo nič, v drugega sem zletela jaz, vame od zadaj spet nihče in potem jih je bilo na kupu še kakih 10 ali več. Zakaj se je tisti prvi sploh ustavil?

Z lastnikom avta, v katerega sem priletela jaz (in ker je imel zadaj kljuko sem razbila registrsko tablico ter počila sprednji odbijač), sva se hitro zmenila, spisala evropsko poročila in šla vsak svojo pot. Ostali za nama so se odločili, da bodo počakali policijo in … pazite to, niti en se ni premaknil na odstavni pas. Cela kolona je stala na prehitevalnem pasu in niti trikotnika nihče ni šel postavit, da bi ostali, ki so prihajali od zadaj vedeli, da se nekaj dogaja. Ko sem bila že v službi sem poslušala, da je kolona že od Krtine dalje, da je prišlo do verižnega trčenja, da naj se vozniki pazijo naleta. Dddddd …. Seveda vsa ta opozorila ne bi bila potrebna, če bi se nesrečniki premaknili na odstavni pas, tako pa …
Sama sem bila, priznam, nervozna, ko sem stala pri avtu sredi prehitevalnega pasu in izpolnjevala evropsko poročilo, ker se tudi tisti, v katerega sem se zabila jaz, ni hotel premaknit z vozišča, saj me je bilo strah, da bo od zadaj kdo priletel v našo kolono in nas vse po vrsti stisnil, ampak tisti drugi se ni pustil zmesti. Pa tudi nihče drug ne, vsi so stali tam, hodili okoli avtomobilov, se pogovarjali, opazovali jaro kačo, ki se je vila mimo nas … Idiotizem erste klase.

Zdaj sem pač brez sprednje tablice, z razbitim odbijačem. Si pa ne morem kaj, da ne pomislim na to, da je tisti prvi ustavil zanalašč, iz čistega mira, ker na cesti ni bilo ničesar, zaradi česar bi moral zavirati, kolona se je delala brez veze. Od Vučje vasi do Trojan sem pripeljala brez problema v uri in pol, mimo Domžal pa kot po jajcih. Zakaj? Hmmm …

Še ena dogodivšna z Društvom proti mučenju živali

Pred časom sem v tej regiji spoznala članice Društva proti mučenju živali. Takrat mi je ena od njih tudi povedala za štiri mucke, ki so jih polovili pri nekem zdravilišču in mi jih ponudila, ker sem iskala maček zase. Sama sem se takoj odločila za dva tigrasta, tamala je potem navijala še za črno-belega, na koncu pa smo se odločili še za četrtega in tako rezervirali kar vse štiri. Takrat jih nismo vzele zato, ker so bili necivilizirani, komaj polovljeni, me pa še nismo živele v Prlekiji. Po enem tednu so mi sporočili, da so najmanjšega mačka že oddali drugim. Ok, nič hudega. Potem so mi sporočili, da so tisti trije hudo zboleli in da se zdravijo. To je bilo pred 14 dnevi in dogovorili smo se, da jih pripeljejo pač teden dni kasneje. Teden dni nazaj so mi sporočili, da je en umrl, druga dva pa sta še vedno malo bolna, ampak boljša in če ju še vedno hočem. Pa … ja no, če sem se že odločila, ju bom vzela.
Prejšnji vikend me spet kličejo, da sta mačka sicer zdrava, a bi bilo bolje, če še nekaj dni ostaneta izolirana od drugih mačkov. Ker sem takrat že imela dva mačka pri sebi sem se odločila, da bolnih mačkov pač ne bom imela in odgovorila, da če sta še vedno bolana, da ju pa ne bi imela. Ok, no hard fillings, gospa je razumela in dogovorili sva se, da če bo imela kakšna druga dva mačka, ki bosta zdrava, da mi bo sporočila. In potem …

In potem se je začelo. Klicala me je ženska, pri kateri so bili ti štirje mački češ, da mi bo razložila, da sta mačka zdrava in ok in da se mi ni treba bat, da je z njima kaj narobe. Po njenem polurnem prepričevanju sem se omehčala in popustila. Ajde, pripeljite ju, saj imam prostor zanju. In so prišli v četrtek. Cela delegacija in dva mačka, prestrašena, mehka kot spužvi in čisto nekaj drugega kot mačka, ki ju imam že ves teden pri sebi. Podpišem pogodbo, prevzamem njune igrače in mačji wc, hrano in še posebej jetrca in srčke zanju, da ju bom crkljala. Ko so odšli, mačk ni bilo več. Poskrila sta se za kavč in tam preždela celo noč. Poscala sta mi del parketa, čeprav kao nikoli ne hodita nikamor drugam lulat kot v mačji wc ampak ok, stres in novo okolje … razumem. In potem …

Potem me ta ženska, ki ju je imela pri sebi od ulova dalje pokliče, da je celo noč jokala, da ju zelo pogreša, da bi prišla ponju. Pa ajde no … seveda se mi je zdelo vse skupaj bedasto, najprej me je tako rekoč posilila z njima, zdaj prihaja ponju, … kr neki. In sem rekla naj pride, da zame sta to itak samo dva mačka, njej pa očitno pomenita več, pa naj ju vzame. In je res prišla. In zdaj nekaj frc v razmišljanje ..

1. Trije mački so zboleli zato, ker jih je dotično ženšče tako zelo naštupalo proti bolham, da so se zaradi tega zastrupili. Njena skrb je celo povzročila smrt enega od njih, za druga dva pa je država preko društva zmetala denar za zdravljenje, čeprav je ženska sama povzročila njihovo zastrupitev. Enega je ubila, pa odgovarjala za to ne bo.
2. Z Društvom sem podpisala obvezujočo pogodbo, pa so vseeno prišli po mačka. Kaj bi bilo, če bi rekla, da ju ne dam, da sta zdaj uradno moja?
3. Živaloljubec je človek, ki ima rad živali. Vse po vrsti? Bila sem šokirana, ko sem videla, da jima je prinesla surova jetrca in srčke drugih živali, čeravno se ima za živaloljubko. Hmm … Vse živali imam rad, a ene rad tudi pojem.
4. Potem, ko je pospravila tista dva mačka v kletko mi je šla solit pamet da ne potrebujem šest mačk, da sta dve čisto dovolj. Ona, ki ima doma tri pasje mrcine in nekaj mačk meni pametuje koliko mačk naj imam jaz. WTF?

Nikoli več, poudarjam, NIKOLI VEČ nočem imeti nobenega opravka z nobenim Društvom proti mučenju živeli. Trikrat sem že pisala o teh živaloljubcih, danes četrtič in upam, da nikoli več. To, kar se mi je dogajalo s tema dvema mačkama je definitivno sick.

Katarinin monolog o pogrešanju

Pogrešam ga. Pogrešam njegov glas, pogled na njegov obraz, njegove oči, pogrešam ga. In pogrešam ga tako zelo, tako zelo, da moram svoje misli kontrolirati. Če jih spustim z vajeti podivjajo v njegovo smer. In potem ga pokličem … in telefon zvoni v prazno. Točno tako, kot sva rekla. Da se ne bo več oglasil, da ne bova več krpala scefrane ljubezni. Fak res.

Soba, v kateri živimo, je opremljena točno tako, kot je bila opremljena soba, na katero ima on najlepše spomine. Kolikokrat zrem v strop in premišljujem o tem, kako sem takole zrla v strop tiste druge sobe, ko je bil on zraven, ko sva bila »midva«. Pomanjkanje dvojine me ubija. Ne, v bistvu občutim to pomanjkanje kot čustveno krčenje. Nimam kaj naredit. Ne bo ga nazaj, naju ne bo več nazaj, ne moreva obudit nečesa, kar sva sistematično cefrala. Kot perje, vrženo v veter …

Zadnjič sem zlagala albume na police. In kukala vanje. In videla slike, na katerih je on. Ko je bil še moj, ko sem bila njegova. Midva objeta, on nasmejan, v pozerski pozi, z razkuštranimi lasmi, jaz v pižami, midva objeta v postelji, ko naju je slikala tavelika. Kako mi manjkajo ti občutki, kako fino bi bilo, če jih ne bi poznala. Potem bi še vedno živela v prepričanju, da so moški res samo za fizična dela in seks, tako pa je to le še prazna fraza, ki jo navržem, ko mi kdo namiguje na dvojino. Saj vem, saj znam v dvoje, vem, da je lepo in vem, da ni težko, samo … Jaz nikoli nisem hotela živeti v dvoje, pa sem našla Njega, s katerim sem in bi bila lahko še vedno, če ne bi trmasto furala prepričanja, da nisem za v dvoje (in mogoče res nisem, kaj vem) ter posledično zjebala veze, v kateri sem bila relativno zadovoljna s človekom, ki mi je pasal kot rokavica na roko. Zdaj lahko mirno dalje teram svoja nekdanja prepričanja in jih prodajam kot sveto resnico, lahko se zaprem kot školjka in več ne spustim v svojo bližino nikogar, ki bi kakorkoli ogrozil moj spomin Nanj in na »naju« ali pa grem podirat drevje. Pa saj niti njega nisem hotla, saj je kar sam prišel. Jebemti život …

Ko sva zadnjič govorila je rekel, da išče nekaj za vedno in jaz sem mu navrgla, češ koliko jih je že zamenjal, da se mu očitno ne da trudit. Odvrnil mi je, da kaj pa jaz … zapnem za prvega in ne puštam, delam kopipejste in travmiram za »nama«. Pa ja, valjda počnem vse to in vse to počnem zato, ker se mi ne da bit z nikomer, ker mi je on pisan na kožo, ker se zadnjih nekaj dni spet intenzivno vrača spomin na tiste trenutke, ko sva delala otroka, ki sem si ga noro želela in ko se spomnim njegovega obraza, ko je rekel, da zdaj pa bo, sigurno bo … Tega otroka ne bom nikoli požalovala, tako zelo sem si ga želela, želela z njim in če bi bilo tako, kot sva si želela, bi šel mali letos v prvi razred. Pa ne bo šel … In nikoli se nisem pomirila s tem, da če ga ne bo ga pač ne bo. Do smrti bi najedala z njim. Vse ostalo lahko naredim sama, otroka pač ne. In najinega niti s kom drugim ne bi mogla naredit. Oh, kako sem si želela sina .. z njegovimi očmi

Pred časom je rekel, da ga kličem takrat, ko kje zvisim. Ampak saj nimam kje zviset. Kdor ne išče ne bo našel in kdor ne visi tudi zvisi ne. Kličem ga takrat, ko po dolgotrajnem čustvenem drkanju orgazmiram in ko si priznam, da ja, jaz ne bi nič drugega kot Njega. Lahko bi počela isto kot on, hodila ven z raznimi moškimi, se dala s katerim, ki bi bil dovolj fukabilen dol in iskala potencialnega novega. Ampak meni ni do tega, da se dobim na zmenku z nekom, ki v meni sproži reakcijo »A moram res tole fukat?« ali z nekom, ki mi po pol ure pogovora sikne, da bi me kar takoj naskočil, jaz pa mu odvrnem, da meni pa ni, ker moram v Merkur po barvo za barvanje.
Ne vem sicer kako uspe njemu to fukarjenje, meni do tega ni, ker se nočem niti fukat, ampak hočem to, kar sva imela midva, s čustvi, najino. Posledično sem se odločila tudi to, da se ne bom zapletala z nikomer, ki v meni ne bo vzbudil taka čustva, kot jih je On. Kar seveda pomeni, da bom delala kopipejst in da bo potencialni kandidat moral biti fizično zelo podoben Njemu, kar pa potem nujno privede do zaključka, da je najbolje, da pokličem Njega in sem z Njim. Ja ja, ta krog sem do nezavesti študirala. Ampak zdaj imam že steklen pogled in jeklen ščit okoli sebe. Zdaj moram najprej sama sebe sestavit, se domislit nadaljevanja poti in potem …

Lepo sobotno popoldne se je naredilo. Grem se igrat z mački.

Kaos

Totalni, na vseh nivojih in kar je najhuje, se mi zajeda celo v možgansko skorjo. Ne dohajam se več, čeprav navzven delujem čisto ok, sledim zahtevam in pričakovanjem okolice, ne govorim čudno, jezik se mi ne zapleta, misli mi ne uhajajo … počutim pa se popolnoma kaotično, izgubljeno med tem, kar delam, mislim, načrtujem, sem, bom, je, bo, potrebujem, dajem in še čem.

Zdaj sem tudi uradno uni. dipl. soc. del.     Naslov naloge je bil: Enostarševske družine – sistemske luknje, ki jim otežkočajo življenje in stereotipi, ki jih marginalizirajo. Nalogo je prebral samo mentor, komisija pa ne in je bila zato diskusija kr neki. Priznam, žalostna sem bila. An bishen. Malo za malo se mi je zdelo. Ampak ok, preživela sem. Zdaj moram napisati članek na to temo. In ne, v nalogi ni govora o tem, da  so moški prasci in ženske svetnice. Kakorkoli … če se mi bo kdaj zahotelo it naprej bom zdaj lahko šla na magisterij. Prej nisem mogla it.

Včeraj sem dala nazaj ključe stanovanja. Pobeljeno in popolnoma prazno sploh ni več dom. Dom je bil v škatlah, ki sem jih še nesla ven. In dva mačka, ki sem ju dobila spotoma (danes pa dobim še dva). Vsem bom dala imela Piki. Sej … zakaj bi mački sploh morali imeti vsak svoje ime.

Ko sem bila v Kranju me je na trenutke prav pošteno zvijalo na srčni strani. Spomnila sem se na Mojega bivšega … pa polna luna … in PMS … Pogrešam ga. Prav res ga pogrešam. Tako zelo, da mi je na trenutke za znoret. Zato pa ne smem biti sama in je prav, da imam pri hiši non stop delavce, zdaj pa še mačke, da ja ne bom sama.

Danes bom sestavila pograd od tamalidveh. Smetarske vreče, v katerih imamo obleke, me že pošteno nervirajo. Ne maram nastalnih in umazanih prostorov in tale soba je kljub moji dobri volji in nenehnemu prestavljanju vreč nastlana. Sem pa pospravila pred hišo.    Končno spet vidim vrtnice.

Letošnje šolanje sem prestavila na naslednje leto. Ne morem. Nisem v mudu. In zamenjala bom tista tri okna v pritličju. Torej … rešetke ostanejo, nanje bom naslonila nova okna, ki bodo podobna obstoječim. Preveč piha skoznje (okovje in krila se ne prilegajo, na enem oknu leze okovje ven iz podboja, pri vseh treha pa se krili ne zapirata eno v drugo po celotni dolžini) in vem, da četudi bi jih še tako obnavljala, zadihtale ne bodo, pa bom kupila kar nove. Ko so bila še v tisti stari hiši so se lepo zapirala, ker so bila uležana v odrptino s podbojem, zdaj pa so mi dali podboej v vaser vago in se krila več ne prilegajo. Na mojo žalost … ampak rešetke pa ostanejo.

Hiša je skoraj končana. Na vrtu moram še pospravit okoli nje in na glino nametat zemljo ter posejat travo. Sej bo .. vse bo, samo nas ne bo. 

… in življenje se počasi utirja v nove tirnice …

Ko smo šle v ponedeljek v internat in ko sem videla sobo, v kateri bo tavelika še z dvema dekletoma, sem bila zgrožena. O sobah, ki so nam jih kazali na informativnem dnevu ni bilo ne duha ne sluha. Takole na oko je soba velika 3,5 x 4 metre. Tri postelje so nagnetene tesno skupaj, pa tri kao šolske mize, širine slabega pol metra, in tri omare. Obesedela sem na eni od postelj in bila zaprepadena. WTF? Vzgojiteljica je hitela razlagati, da so tiste sobe, ki smo jih videle na informativnem, nadstandardne in se zanje plačuje 20 evrov na mesec več, ampak halo, jaz bi dala tudi 40 evrov več, samo da ima moja hči normalen prostor, sobo, v kateri se lahko premika in posteljo, v katero se ne zaletavajo vrata. Počasi smo potem prišle k sebi in ko je v sobo prišlo še drugo dekle z mamo, ki sta bili prav tako šokirani nad videnim, mi je postalo jasno, da so na informativnem najbrž takole nategnili vse bodoče dijakinje. Malo sva se s tisto drugo mamo tolažili s tem, da se bodo punce najbrž dobro razumele in jim bo v sobi prijetno, a dejstvo ostaja neizpodbitno – ta soba ni vredna 200 evrov na mesec, torej 600 evrov, kolikor bodo z njo iztržili vsak mesec. Nekako ne morem mimo občutka, ki sem ga imela, ko sem v Smledniku nastanila Slovake, ki so pred leti delali zame. V sobi so bili trije pogradi, tri omare in ena mizica, vsak pa je za posteljo odštel 150 evrov na mesec. Kopalnica in kuhinja sta bili skupni za celo hišo, pa je tudi v tem internatu tako, da sta v nadstropju dve kopalnici, vsaka za 6 sob, se mi zdi. Eh …
Tavelika se ima sicer super. Na telefon je sploh ne morem dobiti. Včeraj so imeli prvi dan šole, potem so si šli zvečer ogledat lutkovno predstavo, dan prej pa so imeli voden ogled Maribora. V končni fazi mi je pomembno le to, da se ima ona super, da se s cimrama dobro razume in ker sem ji dovolila, da se lahko pobarva, cimri pa sta bodoči frizerki ne dvomim, da je misija “barvanje” že v teku.

Tamala je šla včeraj v šolo. Njen prvi vtis: kr neki. Ko je to rekla sem bila vesela, kajti lahko bi rekla, da je glupo, brez veze, neumno, grozno, stupidno, bljak, pa je rekla “kr neki” kar pomeni, da obstajajo potenciali, da bo ok, super, kul, kr dobr, znosno.     Včeraj si je zavila vse zvezke, skuhala nama je kosilo, ker sem jaz barvala sobo, šla popoldan v mesto na tortice s prijateljicami in se prišla zjutraj stisnit k meni. Pogrešava taveliko, a se bova že navadili. Zlasti tamali manjka, da z nekom zvečer čveka o dogodivščinah, ki jih je doživela čez dan, pa o fantih, pa še o čem. Doma je nič ne silim delat. Sama sem pobelila sobo (v vijolično), prelagam vreče z leve na desno in obratno ter iščem vrečko z vijaki, da bom sestavila omare in pograd, pobiram opeke okoli hiše in planiram teraso, hiša pa je že skoraj dokončana. Ostajajo le še fina dela, ki se jih bom najbrž lotila kar sama. Naslednji teden pridejo narediti še omet v predsobo in kuhinjo, da bo naš del hiše spedenan, konec septembra pa pride pečar, ki mi bo preložil tisto staro peč v novo sobo, da se bomo grele z njo. Komaj čakam. Žal ne najdem polnilca za fotoaparat, pa ne morem poslikat novotarij. Ko ga izbrskamo, pa slike sledijo. 

In kako sem jaz? Jutri grem v službo. Tako sva se dogovorila s šefom. Tudi naslednji teden bom šla en dan v službo, da sproti pospravim papirje in uredim stvari. V petek imam tudi zagovor naloge na FSD. Mentor je bil zelo presenečen nad tem, kar sem naredila in veselim se konstruktivne debate o svojem delu. Sicer pa me vse boli in se mentalno futram s tem, da vem, da sta tamali ok. Če je njima v redu, potem je tudi meni. V tej fazi sem, da sem odvisna od njunega počutja. Na momente me sicer malo zvije in bi najraje zajokala, a ni hudo. Stres popušča, stvari se umirjajo. Želim si, da bi se zjutraj spet vsedla na vrt in bo skodelici kave prebrala Sobotno prilogo. Mogoče naslednji teden …