Kje smo izgubili kompas?
Stari ljudje so breme, dojenčki pa prav tako. Samo mi, ki smo v sredini, smo nekaj vredni, mi smo pač od Boga poslani in edini vredni življenja na tem planet. Me je sram, da sem v tej skupini, a pomagati ne morem kaj dosti, samo na glas lahko rečem, da se ne strinjam z večino in ne mislim tako kot oni.
To, da sta se medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost nevarno nalomili, je dejstvo. Generacija moje mame je izšla iz vojne, gradila socializem in verjela v enakopravnost vseh, mi smo izšli iz polne riti saocializma in mislimo, da je bilo vse, kar imajo naši starši, dano in pričakujemo toisto tudi sami. Čakamo, da nam bo kdo dal stanovanja, službe, da bodo naši otorci, tisti pač, ki se rodijo, hodili v vrtec, ki bp samo 10 metrov oddaljen od stanovanja, da bo šola zastonj in da bomo šli poleti zastonj na morje. Halo! Resnično ne razumem svoje generacijo, ki tako stupidno razmišlja in se na ves glas dere, da nam starejši kradejo penzije, otrok pa da ne bomo imeli, ker je svet tako ali tako prenaseljne. Kaj konkretno ima dejstvo, da je Kitajcev veliko, veze s tem, da imamo mi premalo otrok in se narod posledično nezadostno obnavlja, ne vem, pa me tudi ne zanima. Vem pa to, da so moji starši delali preko 30 let in vplačevali v pokojninsko blagajno, da jaz vplačujem vanjo in da bosta vanjo vplačevali moji hčeri in si potemtakem vsi mi zaslužimo … pokojnino. Če si je pa ne, pa naj nekdo utemelji zakaj točno si je ne zaslužimo.
Tu in tam slišim koga, ki se obrega ob to, da so naši starši stanovanja po Jazbinškovem zakonu dobili na pol zastonj. Nekaj resnice je na tem, a ti ljudje so prej leta in leta plačevali najemnine za ta stanovanja, pa ko so jih odkupovali povečini tudi niso imeli gotovine in so se zakreditirali, med njimi pa je tudi nekaj takih, ki si odkupa niso mogli privoščiti in so še vedno podnajemniki. Takrat so vendar bili drugačni časi, zato je primerjava socializma s kapitalizmom povsem neprimerna in kazanje s prstom na starejše češ, da so oni zavozili državo, milo rečeno gnusno. Žal nikogar od tistih, ki to počnejo, ni kaj dosti sram.
Tudi dojenčki so odveč. Najprej zato, ker je ljudi na svetu tako ali tako preveč, potem pa zato, ker je z njimi veliko dela in zahtevajo veliko časa zase. Nedvoumno je, da se jih rodi vedno manj in da so porodnice vedno starejše. Če ne bi imeli možnosti umetne oploditve … koliko, mislite, bi se rodilo dojenčkov? V Franciji se jih vsako leto z raznimi metodami umetne oploditve rodi okrog 20.000, kar je impresivna številka, sploh če jo pogledamo s finančnega vidika. Ena oploditev stane od 4000 – 6000 evrov, nekatere ženske jo uporabijo dvakrat, druge štirikrat, … Veste, koliko denarja gre za to, ker se ženskam ne da več imeti otrok nekaj po dvajsetem letu, ker najprej delajo kariero ali uživajo življenje ali ne vejo točno kaj bi počele v življenju ali pa iščejo primernega partnerja. In ker se pri umetni oploditvi nemalokrat rodijo dvojčki bi bilo zanimivo vedeti, kaj točno je razlog za to, da je letos bojda veliko novorojenih otrok. Mogoče je pa to na račun umetnih oploditev. Kakorkoli …
Na eni strani so stari ljudje, ki so strošek in breme, na drugi umetne oploditve, ki so prav tako finančen strošek državne blagajne. Hmmm, zdi se kot gordijski vozel.
Kje točno smo izgubili kompas in dobili občutek, da so odveč vsi, samo mi, srednja generacija, smo potrebni. Potrebni komu in za kaj? Se mi zavedamo, da smo bili nekoč dojenčki in da bomo čez nekaj let del starejše populacije? Ne, mi bomo generacja “večno mladih”. Žal ne tudi pametnih.
Kolumna “Zlata leta”, 8.8.2009
Ninan pravi:
Mislim, da smo zgubili kompas v trenutku, ko so potrebe otrok postale mnogo pomembnejše od potreb staršev. Seveda tiste osnovne, po hrani, obleki, osnovni pozornosti, varnosti, vsekakor so. A da mama sprašuje, če je slaba mama, ker se otrok igra sam, ona pa poćne kaj zase, je odsev tega, kako skrivljen je danes ta odnos.”mladi” starši nad trideset so že dovolj nesebični, da ves svoj čas posvečajo otrokom, jih animirajo na vsakem koraku, izpolnijo želje, preden so izrečene. S tem ukradejo del življenja sebi, otrokom pa vzamejo mežnost razvijanja domišljije, kreativnosti, samostojnosti in odgovornosti, kar se da razviti le, če si zakaj odgovoren tudi sam. Pa četudi za to, da stolp iz kock postaviš po n-tem poskusu, ne da ga zgradita očka ali mami. Takšen otrok po eni strani vidi starše le kot orodje za izpolnjevanje lastnih želja in ostane na stopnji “središča vesolja”, zato mu ostareli postanejo napoti, hkrati pa se podzavestno boji svojih otrok, ki jim bo moral on igrati podobno vlogo.
Kako smo razmere v družbi postavili na glavo, mi je postalo jasno, ko sem pred desetletjem brala knjigo Alenke Puhar Prvotno besedilo življenja. Tako, kot je ravnanje opisano v knjigi je več kot kruto, prvi in vedno prvi so starši, a tudi to, da so prvi in vedno prvi otroci, ni v redu.
14. avgust 2009 ob 05:40
katarina pravi:
Ninan: se strinjam. sama sem sicer imel otroke zelo mlada, tolk mlada, da se nisem poglabljala v to ali se moram s hčeram igrat ali ne, pa tudi sama sem imela toliko dela, da tega časa ni bilo. tudi se ne spomnim, da bi me pred 8-10 leti kdo spraševal kaj delamo skupaj in koliko časa sem z njima in ali smo dovolj skupaj. v bistvu mi slabo vest, da sem s tamalima malo časa, vzbujajo zadnje leto, dve, pa niti ne okolica sama, ampak največ takega negativizma srečam prav tukaj na internetu in pri ljudeh, ki me sploh ne poznajo. pa se potem pogovorim s tamalima in mi vedno rečeta, da smo skupaj čisto dovolj, da potrebujeta samo občutek, da sem tam nekje blizu, za njiju in me lahko pokličeta, ko me potrebujeta.
tudi moja mama se ni dosti ukvarjala z nami, vsaj ne spomnim se, da bi se z nami igrala ali nas vodila na kakšne delavnice in otroške ureice, itd. tega ji tudi zamerim ne in ji nikoli nisem, ker v konnči fazi smo imele sestre ena drugo za igranje in pa malo morje prijateljev, s katerimi smo se po cele dneve igrale.
danes pa dejansko vidim v mestih veliko otrok, ki so težki individualci, po pravilu rojeni staršem, ki so 35+ in … ne vem, je to to? ti otroci so 24/7 s starši. kam vse jih ne vozijo, jih vpisujejo v razne tečaje, delavnice, časa za igranej z vrstniki pa dejansko nimajo. kot bi bili oni – otrici igrače njim-staršem. en na to sploh še nikoli nisem pomislila. moram uredit misli kar se tega tiče in bolj pozorno spremljati dogajanje okoi sebe, da bom lahko podala svoej mnenje o tem.
14. avgust 2009 ob 06:02
skery pravi:
Jazbinškov zakon je poleg kraje državnega premoženja v okviru privatizacije največja krivica kar jo je možno in od takrat naprej ne hodim več na volitve. Ljudje so džabe res džabe (zanemarimo tisti par tisoč mark) prišli do ogromno vrednih stanovanj.In to ni blo prav. Ampak pustmo to. Pari ali posamezniki ki nimajo otrok ali nimajo želje in se ne trudijo biti starši po moje ne vejo za kaj živijo. Mogoče za svojo rit. Sej mogoče je pa tko prav sej bit oče al pa mama ne more bit glih vsaka mona. Sam smisla življenja brez otrok ni in ga ne more bit. Kaj pa otrok v resnici rabi: ljubezen, hrano, pa stare cote in nekaj igrač.
14. avgust 2009 ob 09:25
barbara pravi:
Joj skery, se mi kar smiliš.
14. avgust 2009 ob 10:36
skery pravi:
Barbara k ti tud nimaš smisla v življenju in skrbiš sam za svojo rit? tako kaže a?
14. avgust 2009 ob 12:58
Jože Pivko pravi:
Pari ali posamezniki ki nimajo otrok ali nimajo želje in se ne trudijo biti starši po moje ne vejo za kaj živijo.
ja nedvomno. zakaj že?
14. avgust 2009 ob 13:37
alcessa pravi:
Skery, obstajajo nekaj stvari, ki jih obvlada vsaka pametna ženska:
1. Ne dovoli debelejšim od tebe, da te silijo jesti.
2. Ne dovoli samohranilcem, da te silijo met otroke.
3. Ne dovoli neumnejšim od tebe, da pametujejo o tebi.
TO je recept za srečno življenje, verjemi.
14. avgust 2009 ob 13:39
skery pravi:
Biti starš je nekaj največ, vsi ki bi lahko imeli otroke pa skrbite samo za svoje debele riti in jih prekladate iz fotelja v fotelj se mi smilite. Čez 10 let boste pa samo še stari in …Ja točno to. Ko se boste ozrl nazaj boste rekl zakva sm spoh živu. Pol bo že prepozno…Tako je.
14. avgust 2009 ob 13:51
skery pravi:
Ej ne da se mi razpravljat, k boste mel otroke ja prej pa ne. Grem raje domov na sprehod z otrokoma.
14. avgust 2009 ob 13:56
barbara pravi:
skery, kot sem rekla: smiliš se mi …
14. avgust 2009 ob 14:08
Foka pravi:
Skery, 3/4 staršev, predvsem očetov, dnevno preklada svojo rit iz fotelja na fotelj ali iz lokala v lokal… med tem pa nestarši uživajo življenje s prijatelji na izletih, na razstavaha, koncertih,…
Iz tvojih komentarjev lahko samo razberem jezo in željo po drugačnem življenju… to da imaš oroke še ni smisel življenja, smisel življenja si vsak sam ustvari, eni tako in drugi drugače…niso vsi smisli enaki, verjemi…
16. avgust 2009 ob 07:39
Pike pravi:
Z ženo sva bila oba dokaj mlada, ko sva imela otroke 24 in 25 let. In nama nikoli ni žal niti dneva, ki sva ga prebila z otroci. Ne vem čemu bi imelo vse smisel, če ne bi bilo otrok.
17. avgust 2009 ob 12:31
skery pravi:
Pike se strinjam s tabo 100%. Foka al če maš otroke greš lahko tud na izlete, razstave…ampak ti tega ne razumeš.
17. avgust 2009 ob 12:44
Jože Pivko pravi:
Prestrašeni ti pa tega da jih nimaš
17. avgust 2009 ob 13:47
barbara pravi:
Skery, ne ločiš pomembne razlike: tebi nihče ne govori, da je tvoje življenje zanič in brez smisla, ti pa neprestano ponavljaš, da je življenje ljudi brez otrok takšno. Po tvojem mnenju se lahko tisti, ki ne morejo imeti otrok kar ubijejo? Kaj naj sicer počnejo v življenju?
17. avgust 2009 ob 14:14
katarina pravi:
postanejo rejniki ali pa posvojijo kakega otroka. malo za šalo malo zares. sej boš kmal pestvala svojega otorčka pa boš vidla kaj pomeni imeti otroka. te bom po kakem letu vprašala kako si
včasih so bili kao brez otrok ljudje, ki so šli v cerkev. mislim, da je bila kar sramota bit jalov. al se motim? no sej je bilo sramota imet tudi nezakonskega … same sramote torej.
17. avgust 2009 ob 14:17
barbara pravi:
kolikor sebe poznam, bom itak čisto blažena in sploh ne zanikam, da je imeti otroka nekaj najlepšega, ampak … no, sej to smo se enkrat že šli – nesmiselno je drugim določat, kolk je njihovo življenje smiselno. to, kar skery počne.
17. avgust 2009 ob 14:21
katarina pravi:
to pa itak da ne. kaj pomeni življenje brez smisla sama vidim pri svojem očetu. on živi tja v tri dni. pri 60 nima za pokazat čisto nič od niča. ama nič … še otroke, ki jih je zaplodil, sam ne bi mogel naredit.
17. avgust 2009 ob 14:23
barbara pravi:
A misliš, da se zaveda tega? Mogoče si je pa sam zastavil miniminimalne cilje v življenju
17. avgust 2009 ob 14:52
katarina pravi:
po moje da se, ker se tudi tako obnaša. ti ne znam razložit, ampak on dejansko izžareva občutek, da živi z danes na jutri. brez cilja. pa sploh ni star, ampak deluje pa veliko starejši kot je. kot bi propadal. mentalno.
17. avgust 2009 ob 14:54