“Koliko služb ste zamenjali v nekaj letih!”
… je rekel direktor, ki je od pamtiveka v enem in istem podjetju, ki je mimogrede v državni lasti in na pol invalidna organizacija, ki je imela vsaj dvakrat blokiran račun in katere direktor niti tega ne ve, da lahko kupcem ponuja svoje izdelke preko Eko sklada. Ok, sem se ugriznila v jezik in vzdržala dva uri spraševanja in razlaganja in preučevanja in analiziranja in preverjanja, čeprav mi je bilo že nekaj mesecev pred tem jasno, da v tem podjetju ne morem delati, ker ima že direktor pisarno katastrofalno nastlano.
Ne morem pomagat, jaz vedno ocenim človekovo osebnost po tem, kako ima urejeno svoje delovno okolje oz. okolje ,v katerem se največ zadržuje. Moja miza je ob koncu delovnega časa vedno pospravljena ne glede na to, kaj delam. Liste zložim na kup in počistim mizo, pospravim spenjače, svinčnike, sponke, 0dnesem proklik kartico in dam polnit telefon ter pripravim pošto. To počnem ne glede na to, da je sosednja pisalna miza obupno razmetana in da je sama pisarna sicer prava mala katastrofa. Moje delovno mesto je vedno pospravljeno.
Torej … direktor je v rokah držal moj življenjepis oz. moj seznam delovnih izkušenj in se trudil ostati močno resen. Mejdun, veliko delodjalcev ste zamenjali, je slednjič rekel. Nasmehnila sem se. Od vsakega sem vzela tisto, kar mi je lahko dal – znanje, in tudi če pridem v vaše podjetje bom vzela tisto, kar mi lahko daste oz. česar še nimam. Potem sem mu naštela, kaj sem pri vsakem od bivših delodajalcev delala, kaj sem se naučila in sklenila z “veste, če mi pri vas ne bo všeč, bom tudi šla. Mene ni streba podit, jaz grem sama. Brez problema.” Ne prav vzpodbudne besede nekomu, ki je resno premišljeval o tem, da bi me zaposlil. 
Potem mi je dal v roke povpraševanje in hotel, da odigrava vloge komercialist / stranka. Ni šlo. Tako je kompliciral in toliko besed, značilnih za to delovno področje ni poznal, da je bilo preigravanje nemogoče. Eno uro sva potrebovala, da mi je razložil kaj bi rad, si vmes zapisal en kup informacij, o katerih se mu niti sanjalo ni, da sva slednjič zaključila to komedijo. Po eni strani mi je bilo žal, da se je stvar tako končala, torej da nimam namena delati tam, saj bi pridobila novo znanje s področja, ki ga poznam le bežno, po drugi strani pa … podjetje, ki je v državni lasti, ki ga vodi direktor s pisarno v razsulu in komercialo, ki ni sposobna ponesti imena podjetja širše kot cca 60 metrov okoli sebe … ni ravno perspektiven delodajalec. Sploh ne za 800 evrov neto in ne, če direktor misli, da je študij socialnega dela namenjen samo alkoholikom in problematičnim skupinam. Sicer sem mu želela razložiti, kja pomeni “Socialno delo v podjetjih in drugih organizacijah”, pa sem sredi razlage nehala in samo zamahnila z roko. Ni imelo smisla. Škoda …
Kadar doživim tak odziv tistih, ki vidijo mojo delovno knjižico, se najprej cinično zasmejem. Pa kdo vam je kriv, če ste preveliki pusiji, da bi zamenjali stolček, ki ga grejete že toliko let. Enkrat ste prilezli višje in se zda joklepta svojega mesta kot svetega grala. Meni ni bilo nikoli žal, da sem zamenjala toliko delodajalcev, ker če bio spustila samo enega, danes ne bi imela toliko izkušenj, kot jih imam. In resnično mi ni problem zamenjati delodajalca, če mi kaj ne odgovarja, kar sicer pomeni, da sem človek, ki se ne trudi preveč prilagajati, po drugi strani pa sem človek, ki posrka vase vse znanje, ki ga lahko dobi. In ki dela, kar je itak zelo pomembno.
Moja odločitev, da odprem svoj s.p. se mi torej zdi najbolj na mestu. Tako bom dejansko neodvisna od kogarkoli, po drugi strani pa bom lahko počela več različnih stvari za več različnih podjetij, konec koncev pa bom lahko svoje delo tudi sama ocenila in zahtevala primerno plačilo zanj. Niti malo ne dvomim, da mi ne bi uspelo to, kar sem si zadala, bom pa na začetku zelo zelo delala in se borila. Ampak … hej, mi vsaj ne bo nek fosilni direktor govoril, da so delavci, ki v življenju zamenjajo mogoče eno ali dve službi, več vredni kot tisti, ki jih zamenjajo več in ki v vsaki napredujejo vsaj z stopničko, pri tem pa si še širijo znanje.
Mimogrede: tudi temu državnemu podjetju ne kaže ravno dobro. Če bo potonilo, bom vsaj jaz vedela zakaj.
Ninan pravi:
No ja, to o pospravljenosti in učinkovitosti velja le delno. Sama spadam med tiste, ki svoje predale, zapiske, dokumentacijo (svoje pisalne mize v šoli tako nimam) uredijo. Moja najboljša prijateljica ima po mojih kriterijih okoli sebe nered. Preveč stvari, za moje pojme neurejeno. A ko bi bilo treba uporabiti 35 let stare zapiske iz predavanj, ker se spomniva tam podobnega problema, jih jaz seveda nimam in jih sploh ne iščem, ona jih najde v petih minutah. Tiste stvari, ki so za vsakodnevno uporabo, pa ona v svojem “kaosu” najde enako hitro kot jaz v svojem “laboratoriju”. Je pa seveda res, da bi ona v mojih predalih našla stvari desetkrat hitreje kot jaz v njenih, pač njeni možgani beležijo ogromnkrat več podatkov o položaju določenih stvari.
Menjava delovnih mest? Da, če se na prejšnjem ne počutiš več dobro, če ti ne nudi več razvoja, če ne hodiš v službo rad, če se ti spremenijo življenske razmere in se preseliš drugam, če najdeš ugodnejšo priložnost. Ne, če si na delovnem mestu zadovoljen, si lahko kreativen in ti omogoča osebno rast. Takšni “dragulji ” so preveč redko posjani, pa še vsak ima kakšno lepotno napako. Pretehtaš le, če ni prevelika.
Še nekaj, novega šefa, sodelavca, dijaka … ne upam oceniti v nekaj minutah. Včasih ima lahko ne tako bleščeče znanje, pa čudovite karakterne lastnosti, drugič se za na prvi pogled nadutim vedenjem lahko skriva pravzaprav slaba samopodoba, a dober sodelavec, je pa lahko tudi vrhunski strokovnjak kot človek pasji.
Dolgoročno je še najbolj preprosto, če je vse nekje v običajnih okvirih.
Veliko sreče pri s.p. Naj bo dovolj povpraševanja, predvsem pa imej srečo, da bo čim manj takšnih, ki ne plačujejo ob rokih.
7. avgust 2009 ob 08:50
MMMZ pravi:
ne bi komentirala menjavanje služb. delam, dokler sem srečna v podjetju, da ne hodim s kepo v želodcu v službo in dokler me dobro plačajo.
želela sem reči, da v Evropi poznajo ta sistem dela, ki ga želiš ti delati. naprimer komercialist za keramiko zastopa 5 različnih tovarn in se nobena ne jezi, ker kao dela za konkurenco, samo da dovolj proda….
o t.i. direktorjih državnih podjetjih pa ne bi zgubljala časa, ker samo še grejo delovno mesto in spijo na lovorikah. delajo pa na tem mestu še iz prejšnega sistema, samo barvo so spremenili, ali člansko izkaznico..
sem za sistem kolikor delaš, toliko dobiš, ampak žal ne gre vse povsod tako…
mizo pa lahko popsraviš vedno, pet minut ostaneš dlje v službi pa je. pa s.p. gor ali dol.
7. avgust 2009 ob 09:23
skery pravi:
Državna uprava, vojska… ti ljudje vsak mesec dobijo plačo al je kriza al ni njih ne zanima. Na oko jih je 30% al pa 40 % preveč. Kaj delajo? Nisem še skužu. Največji hudič pa je politika ta je vmešana povsod, ni pomembno da si dober glavno da si naš. Poznam par primerov k so v državnih službah ljudje ki nimajo pojma in nič ne delajo, vendar so v pravi stranki ki jih ščiti. Tlak mi dvignejo SŽ; kakšne majo plače?! Kdaj jih bodo privatiziral da jih pol odpustijjo? Al pa zdravniki kakšne majo plače 1200e? Haha. Je kdo od njih že odgovarjal? Ne.
Vse bi moralo bit privat pol bi bil red.lp
7. avgust 2009 ob 09:32
skery pravi:
Pozabu sm sodnike. Ti so šele podkuplivi al pa glupi. Je un Železnik kdaj odgovarjal k je spis BTC založu. Ne zakaj bi. Kuk je dobu miljon evrov, več? Notarji=Golazen. Slovenska privatizacija?
Največja kraja družbenega premoženja ki so si jo razdelil potomci komunistov. Je že kdo odgovarjal? Ob vsem tem mi je lažje k pomislm da nas čaka isti konec. K bo matilda pršla po Horvata iz Aktiv Group bo rekla gremo, on jo bo hotu podkupt ampak nje se ne da. Edin to zadoščenje imam. Ajd.
7. avgust 2009 ob 09:39
skery pravi:
Drugač sm pa v desetih letih delovne dobe zamenjal tri službe.
7. avgust 2009 ob 09:44
skery pravi:
Dopoldne je v čakalnicah pr zdravnikih gužva da te kap. Naročen sem ob 10 na vrsto pridem ob 12. In nikomu ništa. Popoldne k ma zdravnik privat na istih mašinah in prostorih pridem na vrsto tako k mam zapisano točno ob 17:05:00. Dopoldne majo zdravniki laganico, izobraževanja, mau tud delajo, popoldne k majo pa privat so pa zavzeti da ne morš verjet. Pa še neki mi je zanimivo kako majo lahko zdravniki (poznam jih karnekaj)
vikendico na morju, X5 ali pa Q7 (to so avtomobili) pa en čolnčk no gliser če majo 1200e plače? To bi res rad vedu.
7. avgust 2009 ob 09:54
katarina pravi:
MMMZ: moja miza je konkretno založena z vse mogočimi dokumenti, ko delam. pa pridejo iz proizvodnje in moram narest kak nalog, pa pride stranka ali me pokliče in moram takoj zrisatr ponudbo, vmes kak faks in plačam ponudbo, pa dokumenti od merilca in šefa, pa računi, pa … ko delam imam polno mizo, včasih tudi kaj založim, ampak na koncu delovnega časa imam vse posortirano, spravljeno v predalih in če bi kdo prišel naslednji dan bi takoj našel, kar bi iskal. sponke in svnčniki .. to je najlažje pospravit.
jaz sem v 8 letih zamenjala 5 delodajalcev. pri vsakem od njih sem se kaj naučila in summa summarum imam prav zaradi njih tako široko znanje s področja gradbeništva. manjka mi samo še zidarstvo in sem zmagala. vse službe sem dobila po priporočilih in zato, ker so vedeli, kaj znam, pa bom tudi to naslednjo najbrž dobila zato. žalibog … jaz sem res sposobna in se nima za kaj delat skromno. zato tudi ne hodim na razgovore z veliko željo, da službo dobim, ampak grem zato, da vidim kaj mi oni lahko ponudijo, kaj se lahko pri njih naučim in koliko cenijo moje znanje. včasih sem šla na razgovor zato, da sem službo dobila, pa ni bilo važno koliko so me plačali, samo da se mjo imela, danes grem zato, da vedim, kaj mi oni ponujajo. in vprašam za plačo in če je prenizka .. hvala lepa za razgovor in na svidenje.
7. avgust 2009 ob 09:59
MMMZ pravi:
Pospravljanje miz je bilo namenjeno sicer nekomu drugemu…
te pa razumem, ko delaš, delaš, daš vse od sebe.
jaz sem v teh 15,5 let zamenjala… štejem..6 delodajalcev, s tem, da zadnjih osem let delam, to kar me veseli…
ko mi pa dosadi….ko ni več izziva, ko ni plačila in spoštovanja, pa dižem sidro.
hvalabogu, vsakič sem šla na boljše..
7. avgust 2009 ob 10:46
katarina pravi:
MMMZ: to pomeni, da imaš tako bilanco kot jaz. osem let si pri zadnjem, prej si pa v 7 letih zamenjala 5 delodajalcev. no ja … kako sva s podobni.
jaz sem tak nemiren človek. če čutim, da začnem mentalno stagnirati, da ni več ničesar, kar bi se še lahko naučila, če mi postane delo – pa četudi ga je veliko – dolgočasno in ni več izziva … grem. sicer že v nekaj mesecih vidim al je to to al ne, tko da sem v treh primerih pičila po pol leta dalje. kaj bi se človek matral nekje, kjer mu je muka bit. najbrž tudi zato ne razumem folka, ki vztraja in se muči v eni službi. no ja, ti imajo najbrž v glavi čip “nikjer drugje me ne bodo marali, nisem sposoben najti druge službe, lahko sem vesel, da sem tukaj, kjer sem”. eh …
7. avgust 2009 ob 11:44
katarina pravi:
Ninan: to slednje .. plačilna disciplina .. to je edino, česar me je recimo da strah. zato se moram pa vezati na več različnih kupcev.
7. avgust 2009 ob 11:48
Polde pravi:
Mislim, da se je brez veze pogovarjati o temah v državi, ki to ni. Nismo ne pravna ne demokratična država..pa po moje tudi nikol ne bomo. Ka je to poslovna kultura velika večina firm v SLO niti pojma nima. KAj je to delavec, oziroma kakšna vrednost v resnici leži v njem – se jim niti ne sanja. So in smo še vedno na začetku 20. stoletja, tam ko je bila Z. Evropa pred dobrimi 100 leti! Ne ga srat no.
Smo centralizirana diktaura, kjer šteje le eno mesto – Ljubljana, drugo kot da ne obstaja. Državo vodijo poleg tajkunov še notarji, advokati in sodniki. Vse podkupljeno. Brez perspektivno. Brez veze o tem…
7. avgust 2009 ob 13:43
neznanec pravi:
NAJBOLJŠA v vseh pogledih
7. avgust 2009 ob 13:57
Mac pravi:
Kaj pa napr. delo na področju sociale? Mislim, da si se za to področje tudi usposabljala oz. študirala? Morda je tudi tu možno imeti s.p. ali pridobiti koncesijo za določene oblike organiziranja ali vodenja raznih delavnic ali tečajev usposabljanja za razne uporabnike ali pa sodelovanje v raznih projektih socialnega varstva, pomoči ipd.?
7. avgust 2009 ob 15:58
MM pravi:
Vsakemu svoje, jaz vem da pri meni ti po vsej verjetnosti nebi delala. Bi morala najprej malo zraka spustit iz balona.Se mi zdi da nisi ravno prava da ocenjuješ delo direktorja, če pa misliš da si potem pa res bolje da greš če ti ne paše. In od nekoga ki v 8 letih zamenja 5 služb ne morem pričakovati lojalnosti, lahko pa pričakujem da bodo v teh letih izkoristili vse kar jim bom ponudil (izbraževanje, izkušnje), potem pa šli nekomu, ki jim bo ponudil 50€ več in okno s pogledom na zelenje. – pfuj!
8. avgust 2009 ob 10:56
Dejan pravi:
Hm … jaz pa 7 let v isti službi. Čas bo za zamenjavo.
8. avgust 2009 ob 11:01
duko pravi:
Pa dosti sreče z espejem! To, kolikor vem, dobro funkcionira, če poznaš dosti ljudi. Zveze torej. Ampak to pri tebi, kot kaže, ne bo največji problem. Sicer pa – zakaj sploh menjaš službo?
9. avgust 2009 ob 11:06
blažka pravi:
Pa zakaj tako dolgo traja, da objaviš kaj novega, udarnega, žgečkljivega
Vem, čisto off topic, pa vseeno
10. avgust 2009 ob 08:22
katarina pravi:
MM: pri tebi tudi najbrž ne bi delala jaz.
misliš, da ste delodajalci od boga poslani? upam, da se bo mentaliteta delavcev kdaj toliko zasukala, da bodo dojeli, da jih delodajalci POTREBUJEJO in se bodo tudi tako obnašali.
Jaz lahko ocenjujem delo direktorja. zakaj ne? če on lahko ocenjuje moje, bom jaz njegovo. misliš, da je on kaj več vreden kot jaz? glede na to, da ta dotični direktor ne pozna niti trga, na katerem se njegovo podjetje nahaja … hmmm ja, sem mu dala dovolj informacij, da se bo lahko pobrigal in ga spoznal. NPR. po treh letih še vedno ne ve, da obstaja EKO SKLAD.
LOJALNOST? ne ne, dragi moj, POŠTENOST, potem pa lojalnost. glede na to, koliko lastnikov podjetij je nagnjenih k goljufanju strank, pranju denarja na črno, itd. je res bolje, da je zaposleni lojalen, kajti pošten delavec ti bo slej ko prej vrgel naprej tvojo barabijo.
jaz sem si do sedaj vsa izbraževanja plačala sama, se sama angažirala za to, da sem pridobila tako znanje, kot ga imam. nihče mi ni dal centa za to, nobenega prostega dneva, ipd. na sejme sem hodila v lastni režiji, prebiram strokovno literaturo zaradi lastne inciative, če potegnem črto pod svoje delodajalce lahko mirno rečem, da so bili vsi v tem pogledu – torej kar se tiče izobraževanja zaposlenih – zaostali. kdor v delavca noiče vlagat ga vreden ni. pika. sej vas bo srečala pamet.
MAC: nimam pripravništva. danes sem bila na razgovorui za eno tako službo, pa je plača samo 800 eur neto in še ta je neredna. seveda obstaja možnost sodelovanja preko s.p. na projektih. bom videla kako se bo ta zgodba obrnila. to je vsekako še železo, ki ga nisem potegnila iz ognja, a zaenkrat potrebujem višji dohodek kot 800 eur.
duko: selim se.
blažka: v ljutomeru nimam interneta. no imam v knjižnici. in v njej sem zdaj.
10. avgust 2009 ob 13:24