Starševstvo +

Dan D je mimo

Ponedeljek je, čudovito sončno jutro. Me smo se že drugi jutro zbudilo v novi / stari hiši. Tukaj smo, ja. Preseljene. V eni sobi, kot smo bile nekaj let nazaj. Uležane v dejstvo, da smo dvignile korenine in šle. Stanovanje v Kranju je le še stanovanje, nič več dom. Spomini pa so še tam, seveda. Ko smo se v soboto selili je padal dež kot zakleto. Ves dan. Kot bi nam vreme ne dovolilo se preselit. Pa sem zrinila z glavo skozi zid in prišle smo na drugo stran. V nov dom.

Tukaj je toliko dela. Pa ne samo dela. Tudi dogaja se. Danes je zadnji dan moja tavelika doma doma. Doma z nama s tamalo. Popoldan gremo v internat. Jutri se začne šola. Prelomnice se vrstijo ena za drugo. Fino je, da so na kupu, da je šok enkraten in se ne ponavlja. Niti nimamo časa razmišljt o tem, kako bo zvečer, ko bo ena manj v sobi. Tamala se bo jutri zbudilo v novo šolsko jutro sama, tavelika pa 60 km stran prav tako sama. Onidve, ki sta kot rit in srjaca …

Slike pridejo. Računalnik in internet nista primarna prioriteta. Najprej smo usposobile pralni stroj. Take situacije, v katerih smo zdaj, v ljudeh sprožajo iznajljivost.    Boste videli, kako smo se znašle me. Skratka … dogaja nam in dogaja nam na polno.         Lepo je, a ko bo soba pobarvana bo še bolj lepo.

Še tri dni

Jap, odštevamo. Danes je prišla moja sestra pomagat pakirat. Ona ima več izkušenj oz. ima še sveže, ker se je pred kratkim selila.

Odločila sem se, da dam v mansardo okna. 100m2 brez svetlobe ravno ni ok, zato bom dala na obe čelni strani po dve okni, pvc seveda, naročila in izdelat pa sem dala tudi balkonska vrata na teraso.  Če že delamo …

Andreja moram posebej pohvalit (Miha, Matija in Refika pa tudi), prečke je res zelo lepo zmontiral. Upam, da bodo šla naročena stekla noter.  )))

Je bilo kar zanimivo spremljat nastajanje mojih lastnih oken. Do sedaj sem risala samo okna za druge, zdaj pa … hudič je, ker poznam vse možne variante, pa se nisem mogla odločit ali bi dala nizek prag ali standardnega, kljuko s ključavnico ali brez, zunaj dekor ali belo, običajna stekla ali refleksna … Zdaj je kar je.  Stekla pridejo jutri, montaža bo v petek / soboto.

Ko sem bila v ponedeljek tam so fantje podeskali polovico strehe. Malo sem bila slabe volje, ker sem pričakovala več. Danes so bojda že folijo razvijali in latali, torej bodo do sobote prekrili streho. Tudi zidarji so bili tam, na polno pa so začeli delati včeraj. Kako izgleda štukanje sten? Takole nekako:

Not bed, a. Sej pol pa niti ni tko grozno, ko dojameš, da je to samo ena ali dve vrsti opeke in da v bistvu delaš venec, ki se je s sesutjem stropa podrl. Ti leseni tramovi pridejo obdelani (objeti) s siporekom pa naprej gor do vrha bo siporeks. Danes delajo tudi rokice in U profile med podpornike, da bo stvar stabilna. Rokice bodo namesto 1,8 m samo 1,3 m. Statik pravi, da je tudi to ok. Če bi bile 1,8 m bi zakrivale vsa okna. Oh, okna …

Ja, to moram povedat. Ko sem kupila hišo mi tista tri okna v moji sobi sploh niso bila všeč. Prvič zato ne, ker niso stara stara in ker imajo vdelano zunanjo polico, drugič zato ne, ker nimajo zunanjih senčil (da se ne zapirajo je postranskega pomena), tretjič zato ne, ker nimajo rešetk. Pred meseci smo začeli menjavati okna v Hajdoši pri Ptuju in tam se videla prekrasno hišo (o tem sem pisala), ki ji jaz nikoli ne bi menjala oken.

Lastniki so se vseeno odločili, da jih zamenjajo, jaz pa sem se odločila, da bom stara vgradila v … mojo hišo. S polkni vred.  )))  Rečeno storjeno. Danes jih je Dean montiral in čeprav je mrmral, da so obstoječa boljša kot “nova” nisem popustila. Hočem ta, hočem s polkni, pa če jih bom čez eno leto vun metala. Dejstvo je, da so krila narejena povsem drugače kot pri mojih oknih, ki imajo stik les/steklo zadelan s kitom, ta “nova” pa ne, je steklo vpasano v les. Bom slikala, da vam pokažem.
Še vhodna vrata tele kučice vam pokažem, ker mi je tko kjut in gospa je tko prijazna in še vesela je bila, da sem njena okna uporabila. Mimogrede hiša na sliki bo imela čez dve leti 100 let.

I simpli lov it 

Ko premišljujem o fasadi svoje hiše ne morem kaj, da ne pomislim na hišo, ki stoji blizu moje službe. Preveč je skrita, da bi se je videlo s ceste, je pa fenomenalna. Ena slikca:

Fantastično … Jaz sicer ne bom imela frčad, ampak leseno oblogo in nek vzorec na čelni strani pa sigurno. Pri tej hiši je fascinantna tudi okolica, rože, grmičevje, skratka gledam in se učim.

Opa, omenit moram, da se mi po hiši sprehajajo friki. Ne bi o imenih, ker ne vem točno kdo, mislim pa si lahko, kdo bi kaj takega naredil. Zdaj sem poklicala novega električarja, ki bo popravil packarijo, ki jo je naredil prvi. Za začetek 150 evrov, potem pa naprej. Ker prvemu še nisem plačala mu bom to vse odbijala, pa bom videla, koliko bo ostalo. In zakaj sem zapisala, da se mi po hiši sprehajajo friki? Zato:

omarica prej

in omarica zdaj:

Razlika je več kot samo očitna. Vratca se odpirajo na drugo stran, potrgana pa je tudi etiketa z oznakami katera varovalka je za kaj. Najbrž nekdo ne pozna zakona o tem, da je vstop na tujo lastnino in uničenje kaznivo dejanje.

Še kaj? Ah ja … gledam njo, poslušam jo, gledam odziv publike, poslušam besedilo pesmi … in si mislim svoje.

Še pet dni

Še pet dni, pa gremo. Ne ne, sej nimamo še nič spakirano. Da ne bi slučajno … očitno bomo čakale do zadnjega, potem bo pa panika …

Skratka, ta vikend sem spala pri Tanji, moji prijateljici, za katero sploh nisem vedela, da je nekaj podobnega, kar delam zdaj jaz, delala le kako leto ali dve nazaj. Ko sem jaz šele kupovala hišo (oz. jo iskala), jo je ona že kupovala, prenavljala, se selila … Tanja, kapo dol. Imaš čudovito hišo.

Tole je pa moja (ne)sreča:

Moj bodoči strop. Zelo je visoko, ja. Skoraj 3 metre. Na te tramove pride ladijski pod, tramovi bodo vidni.

Tole je ostalo od stare omarice. Ne glede na to, da sem eksplicitno naročila, da se jo mora izklopit in onesposobit, še vedno funkcionira in preko nje teče tok. Šalabajzerstvo erste klase. Gremo dalje …

Mansarda …

Neplanirana terasa. V bistvu je (bo) super. Namesto stene pride siporeks stena in dvokrilna balkonska vrata. V petek. Ta petek. In potem splaniram zemljo, posadim plezalke, vrtnice, naredim stopničke …

Še malo stropa … Stene so pokale in zdelo se je, da bodo padle same vase. No, pokal je samo prvi sloj – OMET, halo, omet, s katerim ej bila prekrita glina. Valjda je pokalo. zdaj sem podrsala dol kar se je dalo, ostalo naredim kasneje. Sama sreča, da v sobi, v kateri bomo živele, ni teh ometov. Tam je samo mestoma spokala stena malo zaradi miši, malo zaradi drsenja naprej. no, drselo ne bo več, miši pa … upam, da se bodo ustrasile tropa mačk.

Do prvih prečnikov je treba stene poflikat. Dokončna odločitev je, da se jih poflika z opeko, naprej gor pa s siporeksom. Na obeh čelnih straneh bosta po dva okna, pridejo v petek.

Hiša je ogromna. OGROMNA. Tako velike si nisem predstavljala. Najnižja točka v mansardi bo visoka cca 130 cm, najvišja pa preko 3,5 metrov.
Ta teden se torej zamenjajo tri okna v sobi z drugimi tremi, vzidajo 4 nova in balkonska vrata, doflikajo obstoječe stene, zazida dimnik in temelj za peč, pobeli in poriba tla, streha pa bo do sobote podeskana, prekrita s folijo, polatana in položeni bodo strešniki.

Za naprej nam najbrž ostane dokončanje drugega dela hiše, tam itak zdaj še ne bomo živeli. V soboto je torej planirana selitev zaziher.

To sem jaz oz. moj najbolj umazan del. Face raje ne pokažem, ker sem bila prekrita z glino čez in čez.

In potem gledam hišo in si mislim … kaj mi bo ta kučura? hotla sem imet majhni hiško, dobila sem ogromno, tako ogromno, da ne vem kakšno fasado naj naredim. Prva zamisel je taka: vse kar je leseno pobarvam v mahagonij barvo, spodnji del dam apneno belo fasado, zgoraj pa 5 cm stiropor, mreživo, lepilo in vse podeskam z mahagonij deskami. Okna bodo pa bela. Prišla sem tudi na idejo, da bi na dveh skrajnih koncih naredila velika okna, ne taka za gledat ven, ampak samo kot del stene in za svetlobo, in ju pobarvala z barvami za steklo v kao vitraž. Zaenkrat bo siporeks, potem pa dalje … drugi ali tretje ali peto leto. Kadarkoli že.

Najprej dol, še bolj dol, čisto do tal, potem pa …

Nekaj slik samo za občutek, zakaj me na momente stisne v želodcu in zakaj sem včeraj pol ure jokala, ker so mi popustli živci, ko je Miran klical in pvoedal, da se je podrla ena od sten. Sicer tista, za katero smo tako ali tako predvidevali, da se bo, pa vseeno ….

En dimnik smo podrli načrtno, drugi se je zrušil solidarnostno do prvega po principu “če ne boš stal ti, ne bom niti jaz”. Takole približno potekajo dela:

Te stene ni več. Zdaj zgleda takole:

Pogled s ptičje perspektive:

(ko je ta drugi še stal)

Ko sem prišla včeraj tja sem bila čisto navdušena. Miran in Damjan sta mislila, da bom klonila in rekla “ok, dejmo jo podret in bomo naredili novo iz siporeksa” (predračun sta mi med tem časom, ko sta čakala name že naredila), jaz pa sem bila čisto navdušena, se smejala, hodila okoli hiše, jo božala in dihala z njo. Fantastično, noro, neverjetno, totalni odfuk … Moja hiša, podrtija, ruševina, nesnaga, kakor ji pravi Miran, bo čez teden dni že živela z nami, po njej se bodo pojale mačke, jaz pa bom imela rdeče stene in rožaste zavese. Nič ne bomo podirali, no way. Na mestu tiste stene, ki se je sesula, bodo balkonska vrata, sesuto steno pa bo bager danes samo poravnal po vrtu, da bo zravnal teren in bo lahko tam terasa. TO JE EKO GRADNJA.     Katero hišo še lahko samo podreš in zravnaš, a a ??

En dimnik bomo itak naredili, drugega najbrž tudi. Mudi se v bistvu samo tista polovca hiše, v katero gremo naslednjo soboto, tisto drugo lahko počasi dodelamo do zime. Če se bo še kaj okoli oken podrlo imam nova že v rezervi (”nova” iz 100 let stare hiše, ki mi jih je prinesel prijatelj potem, ko smo v tisto hišo vgradili pvc okna). Danes grem gor in bom nekaj ur tam, da jo bom napolnila s pozitivno energijo, jutri bom pa ves dan delala okoli nje, da jo uredm. rušitvena dela so namreč zaključena, zdaj prihajata  streha in strop.

Skratka … jaz HOČEM staro hišo in ker jo tako srčno hočem jo bom tudi imela. Nova bi bila “samo” 11.000 dražja, ampak jaz je NOČEM.

p.s.: med kavo sem jima rekla, da ok, če bi se podrli še dve steni, potem bi začela razmišljat o siporeksu. Spogledala sta se in hudomušno nasmehnila.          Rušila bi jo? Rušila bi mojo ljubezen? Pa kako vas bre nije sramota    

Sanjala sem …

Vozila sem se po avtocesti. Nekdo je sedel poleg mene, ona od hčera, se mi zdi. Vozila sem hitro in se komaj izognila oviri na cesti. Vožnja je bila sicer prijetna, a v zraku sem napetost. Nato sem se bližala cestninski postaji in z nezmanjšano hitrostjo zapeljela proti njej. Morala bi zaviti malo bolj desno, v bsitvu bi morala sunkovito zaviti, pa nisem, ker sem imela preveč hitrosti in sem samo blago zavila ter upala …
V prsih sem začutila strašno bolečino. Tema.

Na pol sem se zbudila. Zavedala sem se, da ležim v postelji in da sem trk v steber samo sanjala, a živo mi je bil pred očmi zadnji trenutek, ko sem se bližala stebru in sem vedela, da bom zadela vanj z mojim delom avta. Vedela sem, da se bo steber zarezal v avto in da bom najbrž umrla, če pa ne umrla, pa vsaj zelo poškodovana. Tako živo sem začutila bolečino v prsih, da bi prisegla, da sem se res zaletela. Težko sem začela dihati in z roko sem pokrila prsni koš. Prevalila sem se na hrbet in zamižala v temo. OMG … kakšne sanje.
___________________________________

Včeraj sem bila zelo utrujena. Utrujena sem zaradi tega, kar se dogoaja okoli hiše, pa zato, ker sem iskala selitveni servis in se dogovarjala za ceno. Malo me je vrglo iz tira to, da se je podrl drugi dimnik, pa to, da je Miran s takim glasom opisoval dogajanje okoli hiše (sem bila v torek tam in sem bila v bistvu navdušena nad tem kako pazljivo delajo z njo in mu popolnma zaupam).
Doma se počasi pripravljamo na selitev, zbiramo škatle, pakiramo in mečemo stran vse tisto, česar ne potrebujemo. V trenutku slabosti sem v kleti malo zajokala, ko sem se zavedala, da je v tem stanovanju in tej kleti vse naše življenje.  Tako sem utrujena …

Slabo spim. Ponoči se veliko zbujam, premišljujem kako bomo razporedile pohištvo v hiši, pa kaj lahko vržemo stran. Tamali se vsak dan menita s svojimi prijatelji in hodita z njimi ven. Čutim njuno željo, da bi čim več časa preživeli z njimi, kot bi si želeli naredit zalogo tega časa za prihodnjost, ko ne bodo več skupaj. Ma ja, vse to vidim, vse to čutim, saj vem … saj tudi jaz počnem isto. Obiskujem prijateljice, se družim z njimi, kot da jih potem nikoli več ne bo videla in ko mi je Beti pred nekaj dnevi rekla, da me bo pogrešala …     Tudi jaz bom pogrešala najine kave in njenega malega.
Huh .. bilo bi prijetno, da bi imela poleg sebe koga, ki bi kakšno stvar naredil namesto mene. Ki bi uredil selitev ali prepis zdravnikov, ki bi zlagal stvari v škatle, ki bi me stisnil k sebi in mi dovolil, da se varno zjočem. Pred tamalima ne morem jokat, ker bi s tem samo še v njima vzpodbudila žalost in jokavost. In tako gre vsa bolečina v sanje, skozi katere se manifestira v obliki fizične bolečine. Kot bi me kdo celo noč pretepal …

Stiskanje v želodcu

Včeraj sem šla k mehaniku. Živi na Visokem , na poti proti Preddvoru in dalje proti Jezerskem. Včasih … no, leta nazaj, ko sem še hodila v disko, sem po tej cesti hodila vsak vikend. Potem smo hodile s tamalimi na sprehod okoli jezer, zdaj pa že kako leto, dve, tri nisem šla nikamor dalje od mehanika. Nenadoma me je stisnilo v želodcu, da potem, ko bom v Ljutomeru, po tej poti sploh ne bom več šla in da Storžiča, ki mi je samoumeven, ne bom več videla, razen če bom prišla v ta konec. Kar malo sem zadrgetala. Ne, ni mi vseeno. V resnici sem šele v tistem trenutku dojela, da grem res zelo daleč, v čisto drug svet in da bo to, kar me obdaja celih 36 let poslej samo še spomin. Moram se poslovit od dedka.

Približno vem, kako se počutita tamalidve. Če odmislim dejstvo, da mene strašno vleče v hišo, si ne predstavljam, da ne bom imela več upanja, da bi kje v kakšni trgovini ali v mestu videla Sebatijana, pa da ne bom šla več tko, mimogrede iz službe še na pokopališče pozdravit dedka in babice. Beti, moja najbližja prijateljica, bo potem postala ena od najbolj oddaljenih in kave, ki jih po pravilu spijeva vsak teden vsaj dve ali tri, bodo poslej samo še občasne, nekajletne. Njen frocek pa je ravno toliko zrasel, da se lahko že boskam z njim.
Tudi moji sestri bosta daleč. In moja nečaka kakopak tudi. In tudi na Bled ne bom šla več kar tako, kadarkoli se mi bo zahotelo – pa ne, da bi kaj veliko hodili tja, ke tja ob vikendih hodijo ljubljančani in delajo strašno gužvo, samo občutek, da ti je na dohvatu ruke je domač, in do morja tudi ne bo več samo uro in pol. Uf …

Še dva tedna. Počasi bomo začele v škatle zlagati stvari in metati stran odvečno kramo. Ko smo se pred tremi leti selile sem škatle z barbikami sploh nismo odprle in tudi družinske slike so ostale kar zapakirane. Kot da bi vedela, da bomo čez nekaj let spet dvignile krila in šle drugam.
Danes sta prišli iz morja. nista še imeli časa poklepetat z mano, najprej morata obletati vse prijatelje. Jutri gremo skupaj v Ljutomer in nekako mi je uspelo, da je sitnarita preveč. Gremo gledat mucke in na obisk k stari prijateljici.

Očitno se imam tudi jaz od česa posloviti. Od vseh spominov na otorštvo – od poti in gozdov, ki so mi bili nekoč blizu, od lokalov in kotičkov, ki jih dodobra poznam. POslovila se bom tudi od mojega ex, ki mi je 11 let tako ali drugače hodil na pot. zdaj bova pa res tako daleč, da mu hčera nikoli več ne bo pripeljala na dvorišče. No ja, saj sem se po rojstvu tavelike tudi poslovila od svoej sobe, pa potem po odhodu od mame od hiše in vrta, pa pred leti od stanovanja, ki je bilo moje prvo najemniško in zdaj … zdaj grem naprej. Na svoje. Končno.

Kje smo izgubili kompas?

Stari ljudje so breme, dojenčki pa prav tako. Samo mi, ki smo v sredini, smo nekaj vredni, mi smo pač od Boga poslani in edini vredni življenja na tem planet. Me je sram, da sem v tej skupini, a pomagati ne morem kaj dosti, samo na glas lahko rečem, da  se ne strinjam z večino in ne mislim tako kot oni.
    
To, da sta se medgeneracijsko sodelovanje in solidarnost nevarno nalomili, je dejstvo. Generacija moje mame je izšla iz vojne, gradila socializem in verjela v enakopravnost vseh, mi smo izšli iz polne riti saocializma in mislimo, da je bilo vse, kar imajo naši starši, dano in pričakujemo toisto tudi sami. Čakamo, da nam bo kdo dal stanovanja, službe, da bodo naši otorci, tisti pač, ki se rodijo, hodili v vrtec, ki bp samo 10 metrov oddaljen od stanovanja, da bo šola zastonj in da bomo šli poleti zastonj na morje. Halo! Resnično ne razumem svoje generacijo, ki tako stupidno razmišlja in se na ves glas dere, da nam starejši kradejo penzije, otrok pa da ne bomo imeli, ker je svet tako ali tako prenaseljne. Kaj konkretno ima dejstvo, da je Kitajcev veliko, veze s tem, da imamo mi premalo otrok in se narod posledično nezadostno obnavlja, ne vem, pa me tudi ne zanima. Vem pa to, da so moji starši delali preko 30 let in vplačevali v pokojninsko blagajno, da jaz vplačujem vanjo in da bosta vanjo vplačevali moji hčeri in si potemtakem vsi mi zaslužimo … pokojnino. Če si je pa ne, pa naj nekdo utemelji zakaj točno si je ne zaslužimo.
    
Tu in tam slišim koga, ki se obrega ob to, da so naši starši stanovanja po Jazbinškovem zakonu dobili na pol zastonj. Nekaj resnice je na tem, a ti ljudje so prej leta in leta plačevali najemnine za ta stanovanja, pa ko so jih odkupovali povečini tudi niso imeli gotovine in so se zakreditirali, med njimi pa je tudi nekaj takih, ki si odkupa niso mogli privoščiti in so še vedno podnajemniki. Takrat so vendar bili drugačni časi, zato je primerjava socializma s kapitalizmom povsem neprimerna in kazanje s prstom na starejše češ, da so oni zavozili državo, milo rečeno gnusno. Žal nikogar od tistih, ki to počnejo, ni kaj dosti sram.
     
Tudi dojenčki so odveč. Najprej zato, ker je ljudi na svetu tako ali tako preveč, potem pa zato, ker je z njimi veliko dela in zahtevajo veliko časa zase. Nedvoumno je, da se jih rodi vedno manj in da so porodnice vedno starejše. Če ne bi imeli možnosti umetne oploditve … koliko, mislite, bi se rodilo dojenčkov? V Franciji se jih vsako leto z raznimi metodami umetne oploditve rodi okrog 20.000, kar je impresivna številka, sploh če jo pogledamo s finančnega vidika. Ena oploditev stane od 4000 – 6000 evrov, nekatere ženske jo uporabijo dvakrat, druge štirikrat, … Veste, koliko denarja gre za to, ker se ženskam ne da več imeti otrok nekaj po dvajsetem letu, ker najprej delajo kariero ali uživajo življenje ali ne vejo točno kaj bi počele v življenju ali pa iščejo primernega partnerja. In ker se pri umetni oploditvi nemalokrat rodijo dvojčki bi bilo zanimivo vedeti, kaj točno je razlog za to, da je letos bojda veliko novorojenih otrok. Mogoče je pa to na račun umetnih oploditev. Kakorkoli …
Na eni strani so stari ljudje, ki so strošek in breme, na drugi umetne oploditve, ki so prav tako finančen strošek državne blagajne. Hmmm, zdi se kot gordijski vozel. 
Kje točno smo izgubili kompas in dobili občutek, da so odveč  vsi, samo mi, srednja generacija, smo potrebni. Potrebni komu in za kaj? Se mi zavedamo, da smo bili nekoč dojenčki in da bomo čez nekaj let del starejše populacije? Ne, mi bomo generacja “večno mladih”. Žal ne tudi pametnih.

Kolumna “Zlata leta”, 8.8.2009

Elektrika III. del

Skoraj pri koncu smo. No, v petek naredi Mare še preklop voda in to je to. Ena polovica hiše je v pritličju kar se tiče elektrike gotova. Druga polovica … enkrat drugič. Do sedaj so vsi stroški za material in delo stali 920 evrov. Upam, da je ta cena dokončna.

To je v kuhinji, ki pa že ima lučke in sicer enake kot je v predsobi:

Bauhaus: 23 evrov, Merkur pa 47 evrov. Če bom kdaj kasneje menjala te lučke bom sigurno vzela takega iz “pravega” železa, zdaj pa so tele čist super.

Elektro omarica:

In kaj še? Nič. To je to. Komaj čakam, da pridem jutri gor, da vidim, kaj vse so že naredili.