Starševstvo +

Pasje značke

Vidite kako pomembne so pasje značke, koliko ljudi se kiti z njimi, pa jih sploh nima. Po drugi strani pa sem sama ena izmed tistih, ki jih vedno znova dobim po betici češ, da je moja pasja značka malo vredna. Ni ne. Prvič zato ne, ker je prava, drugič zato ne, ker je pridobljena n pošten način in tretjič zato ne, ker za njo stoji praktično in teoretično znanje. Res je, da so se v pretekosti že pojavljali komentarji, ki so hoteli zgoraj navedena dejstva prikazati kot laž, toda tako v Cobissu kot na FSD je moja diploma jasno označena in povsem prava. Žalibog.

Zanimivo, kako ljudje lažejo o svojih izobrazbah. Zakaj? Mar kmečka pamet nič ne velja, mar naravni intelekt ni nič vreden, mar delo lastnih rok nima vrednosti? Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo samo osnovno šolo ali poklicno ali srednjo, pa so zelo pridni in iznajdljivi. Po pravilu so tudi razgledani, tako da je pogovor z njimi o marsičem pravi užitek. In ne potrebujejo pasje značke, da imajo v svoji okolici ugled. Le-te so pomembne tam, kjer se lahko kitijo samo z njimi, ker drugega nimajo. Profesorica ga. Ovsenik nam je študentom že pred leti položila na srce, naj diplome oz. naziva ne izpostavljamo po nepotrebnem, temveč samo tam, kjer se ljudje kitijo z njimi. Zato tudi sama nikdar in nikjer ne pišem pred svojim imenom dipl. soc. del. ali po novem uni. dipl. soc. del., temveč to izpostavim samo tam, kjer sogovorniki gledajo name vzvišeno češ kaj boš ti neuka sirotinja nam govorila in tam, kjer ljudje veliko dajo na pasje značke. Včasih je prav zanimivo, ko jim pomaham pred nosom z njo in kar vidim, kako mi v njihovih očeh zrase cena. Neumno, res.

Skratka … kar se mene tiče mi je to, kar se dogaja okoli teh diplom in končanih šol, bolano sprevrženo, naduto in lažno samozavestno. WTF? Če je diploma vse, kar nekdo ima, naj se raje skrije v pasjo hišo in pride ven, ko bo znal tudi vse tisto, kar z diplomo po pravilu pride.

Deklica z najbolj žalostnim pogledom

Ko sem gledala družinske albume sem našla sliko, ki me je prvih nekaj let potem, ko sem šla od moje primarne družine, vedno znova in znova navdajala z žalostjo. Na njej je nekaj tako žalostnega, tako …

Brskala sem po drugih slikah in na vseh ima podoben izraz. Žalost, ki ni žalost, pa vendar v človeku vzbudi žalost. Kolikokrat sem poiskala to sliko … Kolikokrat sem preklela njega, ki je dovolil, da je ta punčka jokala, da se je žalostno smehljala.
Kar nekaj let zatem sem posnela prvo sliko, na kateri je njen nasmeh manj žalosten.

Ime bi ji moralo biti Karla. Ne spomnim se več, zakaj sem si zadnji trenutek premislila in zamenjala dve črki. A ime bi ji moralo biti Karla in vedno pogosteje se spomnim na to. Mogoče si bo kdaj sama spremenila ime.

Deklica z žalostnim nasmehom, žalostnim pogledom in … Ne ne, njeno življenje pač ni žalostno in če bo taka kot je se bo imela še zelo lepo.

Nekaj o srcu, sivki, kaminu in zidarjih

Ko slišim njegov glas se mi kar samo zasmeji. Ko ga vidim in ko me objame mi je nepopisno lepo. Frenda … ok, pa frenda, kakorkoli, samo da mi je pregledal pogodbo, da sva šla na kavo za njegov rojstni dan in da me pokliče preden gre spat. Bom pa spet petnajstletnica. Čutim, da ga imam v srcu, da mi je z njim lepo in pristanem na karkoli, samo da mi ni treba več lagat, da to ni to, kar je. In ne, nič nimava, razen objema in poljuba. In še to vsake kvatre. Kr neki, res.  )))))))

Ok, moja sivka … Če bo še kdo rekel, da sivka nima sovražnikov, ga bom na gobec. Resno.

Takih imam še kakih 50. Pred dnevi sem v Merkurju kupila kosmuljo in očitno so bile v njej neke jebene gosenice, ki so se spravile nad sadike sivke in … eto, to je to. Ko sem jih v soboto zjutraj sadila sem, preden sem šla na njivo, skoraj doživela infarkt. Od 120 sadik je bilo skoraj 30 požrtih, čisto slučajno pa sem na dveh videla dve gosenici, ki sta pridno žrli listke. Eno sem od besa zagnala v njivo – upam, da ni našla poti do sadik, nad drugo pa sem se grdo izživela. Ne ne, nisem ji zavila vratu ali odtrgala glave, samo pohodila sem jo.  Damn … Doma imam še kakih 30 takih bogih, ki jih zdaj ujčkam in jim prigovarjam naj za boga milega ne crknejo, ker bom res jokala.  ;(

Skratka, tiste, ki sem jih vseeno posadila, sem potem, ko jih je dež dodatno zalil, obložila s kamenjem, ker jih je dež preveč zabijal v zemljo in bi se znalo zgodit, da bi spet umrle, kot so taprve. Sicer sem malo skeptična glede kamenja. Če zelo pripeka bi jih znal kamen zažgat, ampak ok, bom vidla v petek, ko pridem gor. Takole sem jih obkamenjala:

)  Sej vem, sej vem. Nena mi govorit.  ) Med plevel sem jih posadila zanalašč, ker plevel zadržuje zemljo, da ne polzi po njivi in še senco daje sivkam. Imam upanje, da postanejo takele:

Tale je majska, ena od devetih, ki so se prijele in ena od petih, ki so do danes obstale. Je konkretno velika in siva. Sicer tudi sadike zelo dišijo po sivkino, ampak tale je pa perla. Pa če od vseh, ki jih bom letos posadila, obstane samo 50 kom bom presrečna. Glede na to, kako so uboge reve same sebi prepuščene in kako moramo res preživet vso jebo, kar se nam lahko zgodi, bo 50 kom več kot samo fenomenalno.

Danes sem klicala pečarja zaradi kamina. Vsi so mi priporočili Žuman Roberta iz Noršincev, ki ima fenomenalno int. stran. Mogoče se oglasi že ta vikend, mogoče po dopustu. Ko sem mu povedala kakšno peč imam je rekel, da je to najbrž njihova peč.  ))  Obudimo spomin:

Če je to peč naredil on oz. njegov ded, potem so carji. Vsekakor bom pristala na kakršnokoli ceno, samo da mi jo mojstrsko podre in postavi na novo v drugo sobo. Sicer premišljujem kaj naj dam po stenah za kaminom, da bo peč stopila ven, pa ne vem, ne najdem rešitve. Ploščice ne, glino ne, mogoče … moram vprašat … bi bilo čisto ok, če samo pobarvam stene s temno rdeče/rjavo barvo, kar bom itak naredila. Če barva ne bo odstopala zaradi vročine, potem bi bilo to najbolje in najlepše. In potem bom kurila v tem kaminu.  ))))  Naslednjo zimo, seveda.

Ta vikend podpišem pogodbo z Miranom Križanom, ki bo prenavljal mojo hišo. Sva dogovorjena in za ceno in za izvedbo in za rok le-te. Komaj čakam, da začnemo. Mu zaupam. Je tako skritiziral hišo, da vem, da jo bo kvalitetno prenovil. Pa tudi popis je znal dešifrirati in iz njega potegniti tisto, kar res potrebujem. mimogrede: gradbeno dovoljenje sem dobila v enem tednu.  
V soboto tudi začnem prenavljati elektriko. Na novo bom potegnila vse žice, nov e vtičnice – imela bom samostoječe lučke, nekaj stenskih. dobim novo električno omarico (bom pokazala, kakšna je obstoječa). Letos bom prenovila polovico, naslednje leto drugo polovico. Nou mani nou fani.  )) Lučk tudi ne bom letos kupovala (hočem tiste iz barvnega stekla, ko vitraže).

Skratka … Ko zagledam njegovo telefonsko številko na ekranu …

Zdravo zarki.
Zdravo, ljubavi.
Kako?
Zdej u redu.   ))

(Ej šta mi radi, prvo me pali, pa onda hladi. Ej šta mi radi, zagorćava mi život, pa ga onda sladi … )

Sonce vzhaja in zahaja

Edino, kar res imam, je zaupanje mojih dveh hčera, da vem, kaj delam in da bom naredila tako, kot je najbolje za nas. In to mi daje moč in pogum, da naredim, kar sem si zadala, da pot naših življenj zasukam v povsem novo stran, da dvignemo korenine, se izkoreninimo, in posadimo v novo zemljo, v drug čas, med druge ljudi, v povsem novo okolje.

Sonce vzhaja in zahaja in s časom, ki mi je dan odločam, kaj bom počela.

Odločena sem, detajlno sem splanirala izkoreninjenje, zdaj pa … zdaj pa bo počasi čas, da dvignemo krila in gremo.

Odločila sem se, da preneham z društvom. In forumom. Prišla sem do točke, ko tega ne potrebujem iz nobenega razloga več. Postavila sem, idejo sem razvila, več kot to mi ni treba početi. Naj se razvija dalje ali pa ugasne.
Odločila sem se tudi to, da v hiši vsaj nekaj časa ne bomo imele interneta. Ko sem tam in ko sem lahko ves čas sama s seboj, mi je najlepše. Ne potrebujem interneta, ne potrebujem niti telefona, niti maila, ne potrebujem nič. Zadnje čase si vedno pogosteje izklapljam gsm in najbrž se bom čez nekaj časa vsaj za nekaj časa odločila, da bom telefon  izklopila ali pa celo zamenjala telefonsko številko.

Potrebujem čas zase, za nas tri. Preveč je me okrog, preveč me je raztreščene na vse konce in preveč me je med ljudmi ter premalo doma. Kar sem hotela sem dosegla. Prepričala sem se, da sem res sposobna toliko, kot že ves čas vem, da sem sposobna. Zadovoljna in zadovoljena sem. Zdaj pa grem dalje.

Imam ljubezen mojih dveh hčera in imam prijatelje, ki so neprecenljive vrednosti in ki sem jih večino dobila zato, ker sem ustanovila društvo in se izpostavila. Za te prijatelje je bilo to vredno narediti in zato mi ne bo nikoli žal, da sem vse to naredila. Tudi z njihovo pomočjo sem spoznala tematiko enostarševskih družin s piovsem novih zornih kotov in naloga, ki jo končujem, je prav zaradi njih enkratna in posebna. In edinstvena. Hvala jim.

Pred mano je nekaj zelo napornih mesecev, v katerih bomo veliko delale na tem, da obstanemo in ne obžalujemo. Niti za trenutek ne. In pr mej duš, da mi uspe vse, kar sem se zadala izpeljati. Na mestu mi ni dano stati, torej grem naprej. Naprej proti sončnemu zahodu … Pokončno, samozavestno in s pogledom uprtim naprej. Pred nami tremi je novo poglavje našega skupnega življenja.

P.S.: Rok, naj naj najlepša hvala za vse Alejandrove Cd-je.

Raport

Moje najljubše rože. Takoj za vrtnicami, seveda.

Plastenka čez sivko … ni dobra ideja. Listki so se mestoma osušili. Zdaj sem dala s polivice sadik plastenke dol, na drugi polovici sem jih ta teden še pustila. Če so plastenke gor so varne pred okolico, a očitno jim ozek prostor ne ugaja.

Končno sem mrtvi kot zakoličila tako, kot mora bit. In posadila maline  …

Ko bodo črne jih fotknem še enkrat. Nimajo trnja.

Še kaj? Aja …. še moje posebno veselje …

Jutri je pa podaljšan vikend … Jeeeee

Princeska na zrnu graha

  Spat sem šla pred sedmo uro zvečer. Nisem mogla bit več pokonci, glava je bla preveč težka. Nekje ob treh zjutraj sem se zbudila s strašnimi bolečinami v hrbtu. Vem, kaj pomenijo. Še dve uri sem se potem premetavala po postelji, se skušala zravnat ali vsaj spravit v položaj, ki bo manj boleč, potem pa sem vstala in šla pod tuš. Ves hrbet me boli, kot bi imela steznik, tisti na žice, ki ga je imela moja znanka v otroštvu, ko so ji ravnali hrbtenico. Moji grahi …

Imam francosko posteljo, na kateri res dobro spim. No, dobro spim, kadar nimam skrbi, kadar je glava lahka, sicer pa prav skozi spanje na tej postelji vidim in čutim kaj me teži, koliko skrbi imam in kdaj se te skrbi razčiščujejo. In zdaj imam mnogo skrbi. Ker pa sem človek, ki ima sicer glavo vedno jasno, torej me zaradi skrbi ne boli, in lahko kadarkoli razmišljam trezno, gredo vse skrbi b želodec, črevo in hrbtenico. V prvih dveh so že bile zadnji 14 dni, pa ker jih še vedno nisem odpravila, so se preselile v hrbet in me bo zdaj bolel toliko časa, dokler ne rešim vsega. In kaj moram pravzaprav rešit?
Avgusta bom prenavljala hišo. To je zdaj dorečeno, našla sem izvajalca, dogovrila dela, denarja imam dovolj. Zaradi določenih razlogov, ki jih zdaj še ne bi razlagala, besno iščem službo in se nameravan čimprej preselit gor. To sicer pomeni, da bo šla tamala v deveti razred v Ljutomeru. To opcijo sem ji sicer že spomladi predstavila, a je mislila, da se šalim oz. da se bodo stvari uredile. Zdaj, ko je že jasno, da me bodo položnice pokopale, če ne bom nekaj hitro naredla, to ni več šala in predmet premišljevanja, temveč odločitev, da gremo gor.

V avgustu me torej čaka ogromno dela. Prenova, selitev, nova služba, prešolanje, … sliši se malo, a v bistvu je ogromno in bolj kot fizčnega napora se bojim psihčnega, saj mi bo ena travmirala zarad odhoda v internat, druga zaradi prešolanja, obe pa zaradi selitve iz znanega okolja v neznano (in kar je bolj pomembno, obe bosta šli kakih 200 km stran od svojih fantov kar je sploh grozno). Kako lažje bi mi bilo, če bi bila sama … Tolažim se s tem, da bosta pol avgusta na morju in bm takrat imela malo miru, sicer pa bom morala njuno najedanje preživet in trdno stat za svojimi odločitvami. Da ne bi slučajno kdaj prišla do točke, ko bom od pritiska padla v jok … vsaj pred njima ne, ker … otroc ito s takim užitkom pograbijo češ “sej tebi je tut hudo, kaj si pa silila sem, raje bi tam ostale”. Ne, hočem it naprej, moram it naprej. In ne moreš it naprej, če stojiš na mestu.

Skratka hrbet me boli za znoret, a se tolažim s tem, da bom našla službo, da bom najela selitveni servis, da bom na novo napeljala elektriko, da bom prenovila hišo, da bom uredila sobo, da bom šla jeseni v večerno šolo, da bom … vse bom, samo vzdržat moram ta pritisk.

Če bi dobila veliko denarja …

O tem skoraj vsakdo kdaj razmišlja. No, večina takrat, kadar je na lotu velik dobitek in folk besno kupuje listke ter upa, da bo zadel. Jaz tega ne počnem, ne igram ne lota ne kakšne druge igre na srečo, pa mi je zato vseeno kakšen je dobitek in kakšne so izžrebane številke. Moje mnenje namreč je, da sem srečen človek in da sreče ne smem preveč izkoriščati. 

Kakorkoli … zadnjič sem takole pomislila kaj bi naredila, če bi dobila veliko vsoto denarja (kak milijon evrov, recimo).  Kupila bi staro vilo, res vilo in res staro, lahko tudi že malo razpadlo. Obnovila bi jo v starinskem slogu, s štukaturami, tapetami, težkimi zavesami, masivnim pohištvom, starinskima kamini, skratka v res starem slogu. To … eto, to bi res naredila, to bi mi bil užitek delati.

Okrog vile bi bilo veliko zemlje, tko kakih 20.000 m2 njiv, travnikov, gozda … Zgradila bi hlev za nekaj konjev (tamali imata radi konje), njive pa bi zasadila z rožmarinom in sivko. Na koncu njiv bi postavila nekaj čebelnjakov, ob gozdu pa bi naredila 5- 6 apartmajev, takih, preprostih, lesenih a udobnih.

Denar, ki bi mi ostal – in sigurno bi mi ga kaj ostalo – bi razdelila. Nekaj bi ga dala vezat, ostalo pa bi dala okrog ljudem, ki ga potrebujejo. Ne b isi kupila nobenega stanovanja ali novega avta ali delnice. Moje sanje bi se že pri apartmajih končale.
___________________________________________________

Včeraj sem dobila položnice za šolo, za knjige, delovne zvezke, učbeniški sklad, rezervacijo za internat, … Na oko 350 evrov, poleg pa še zadnji položnici za minulo šolsko leto, 100 evrov, pa še za en mesec nazaj jih imam, 150 evrov. Niti na jok mi ni šlo več. V roke sem vzela kuli in an hitro izračunala prihodke in odhodke. Spet bom nekaj položnic pustila v mapi, sicer se mi ne bo izšlo. Še v kolonijo gresta 01.08. kar pomeni, da moram plačat še dva obroka po 75 evrov. Pa za na pot jima moram nekaj dat …
Skratka premišljevanje o tem, kaj bi naredila, če bi dobila veliko denarja, se mi največkrat ustavi pri tistih jebenih vijoličnih listkih in sprašujem se, ali bo kdaj tako, da mi ne bo treba premišljevati koliko moram zaslužiti, da pokrijem vsaj osnovne stroške, temveč mi bo denar ostajal na računu.

Komu sem podobna?

Zadnje čase včasih pomislim na to, komu od svojih staršev sem jaz pravzaprav podobna. Odgovor je vedno isti: ne vem. Svojih staršev ne poznam tako dobro, da bi ju karakterno sploh lahko opisala. Pojma nimam kakšna sta.
Oče je … hmmm … v bistvu zelo skuliran tip, sploh ne nasilnež. Kot nasilneža sem ga dolgo dojemala zaradi njegove pojave in dejstva, da jwe vse moje otroštvo, in do pred kratkim še vedno, pil in v alkoholnem stanju je bil res podoben podivjani živali. Ima neke svoje principe, svoje fore, zamere, tihe maše, ampak ni pizda. Vsaj meni se je zdi. Dobro, saj me je tepel, ampak za 90% batin lahko rečem, da sem jih dobila po diktatu mame. Ne vem, če bi me on kdaj udaril iz lastne pobudbe, razen ko me je dobil s kakšnim fantom tam pri 13,14 letih. Takrat me je najbrž iskal in klofnil iz lastnega vzgiba. Sicer pa je skuliran tip, bi si upala rečt, da ima, ko ni pod vplivom alkohola, prijeten ali vsaj znosen karakter.
Mama … hmmm … mama je tiha voda. Je vztrajna, odločna v svojih načrtih, a daleč preveč odvisna od … kaj pa vem, odnosov, najbrž. Tudi zanjo je njen oče rekel, da je zguba in da iz nje nič ne bo, pa je potem še bolj trmasto vztrajala pri cilju postati medicinska sestra in uspela je. Kaj vse je bilo med njo in mojim očetom … zakaj sta družno zatajila mojega polbrata … mi nikoli ne bo jasno. V duetu nista po-srečen par, prej tragikomičen, najbolj žalostno pa je, da sta skupaj zato, da nista sama, ker se vsaj en od njiju boji biti sam, drug pa je spremenjen v parazita. Ampak tudi mojo mamo imajo ljudje radi in je zelo priljudna. No ja, ima vsaj eno dobro lastnost – ne opravlja. Najbrž bi našla še katero. Seveda, še eno – ne komplicira in hitro najde rešitev, ko se znajde v težavah.

Komu naj bom podobna? Mama je vedno, kadar sem imela kakšne prebliske, kadar sem bila besna, kadar sem šla v drugo smer od tiste, ki jo je videla ona, rekla, da sem podobna očetu, oče me je zavračal češ, da ne ve čigava sem, sploh pa nisem njegov sin in torej nimam nič njegovega. Ne njena, ne njegova torej.
Ob vsem skupaj pa je najbolj žalostno in osupljivo to, da svojih staršev v resnici sploh ne poznam, ju ne znam opisat, ju ne dojemam kot ljudi (ampak kot pol boga, žal padla), ne vem, kaj ima kdo rad in česa ne, skratka zame sta skoraj N.N.. Uau … Pa smo skupaj živeli 24 let. Tujci, a. Pa saj niti svojih sestra ne poznam. Niti njiju ne znam opisati. Imam sicer ogromno spominov na skupen čas, pa izsekov obnašanj ene, druge, nobene pa ne poznam kot človeka, celostno. In tako tudi ne vem komu sem podobna. No, zdi se mi, da sem se kot mala s poštarjem nenormalno dobro razumela Pitaj boga …