Princeska na zrnu graha
Spat sem šla pred sedmo uro zvečer. Nisem mogla bit več pokonci, glava je bla preveč težka. Nekje ob treh zjutraj sem se zbudila s strašnimi bolečinami v hrbtu. Vem, kaj pomenijo. Še dve uri sem se potem premetavala po postelji, se skušala zravnat ali vsaj spravit v položaj, ki bo manj boleč, potem pa sem vstala in šla pod tuš. Ves hrbet me boli, kot bi imela steznik, tisti na žice, ki ga je imela moja znanka v otroštvu, ko so ji ravnali hrbtenico. Moji grahi …
Imam francosko posteljo, na kateri res dobro spim. No, dobro spim, kadar nimam skrbi, kadar je glava lahka, sicer pa prav skozi spanje na tej postelji vidim in čutim kaj me teži, koliko skrbi imam in kdaj se te skrbi razčiščujejo. In zdaj imam mnogo skrbi. Ker pa sem človek, ki ima sicer glavo vedno jasno, torej me zaradi skrbi ne boli, in lahko kadarkoli razmišljam trezno, gredo vse skrbi b želodec, črevo in hrbtenico. V prvih dveh so že bile zadnji 14 dni, pa ker jih še vedno nisem odpravila, so se preselile v hrbet in me bo zdaj bolel toliko časa, dokler ne rešim vsega. In kaj moram pravzaprav rešit?
Avgusta bom prenavljala hišo. To je zdaj dorečeno, našla sem izvajalca, dogovrila dela, denarja imam dovolj. Zaradi določenih razlogov, ki jih zdaj še ne bi razlagala, besno iščem službo in se nameravan čimprej preselit gor. To sicer pomeni, da bo šla tamala v deveti razred v Ljutomeru. To opcijo sem ji sicer že spomladi predstavila, a je mislila, da se šalim oz. da se bodo stvari uredile. Zdaj, ko je že jasno, da me bodo položnice pokopale, če ne bom nekaj hitro naredla, to ni več šala in predmet premišljevanja, temveč odločitev, da gremo gor.
V avgustu me torej čaka ogromno dela. Prenova, selitev, nova služba, prešolanje, … sliši se malo, a v bistvu je ogromno in bolj kot fizčnega napora se bojim psihčnega, saj mi bo ena travmirala zarad odhoda v internat, druga zaradi prešolanja, obe pa zaradi selitve iz znanega okolja v neznano (in kar je bolj pomembno, obe bosta šli kakih 200 km stran od svojih fantov kar je sploh grozno). Kako lažje bi mi bilo, če bi bila sama … Tolažim se s tem, da bosta pol avgusta na morju in bm takrat imela malo miru, sicer pa bom morala njuno najedanje preživet in trdno stat za svojimi odločitvami. Da ne bi slučajno kdaj prišla do točke, ko bom od pritiska padla v jok … vsaj pred njima ne, ker … otroc ito s takim užitkom pograbijo češ “sej tebi je tut hudo, kaj si pa silila sem, raje bi tam ostale”. Ne, hočem it naprej, moram it naprej. In ne moreš it naprej, če stojiš na mestu.
Skratka hrbet me boli za znoret, a se tolažim s tem, da bom našla službo, da bom najela selitveni servis, da bom na novo napeljala elektriko, da bom prenovila hišo, da bom uredila sobo, da bom šla jeseni v večerno šolo, da bom … vse bom, samo vzdržat moram ta pritisk.
blažka pravi:
Zelo si pogumna..vsaka ti čast
Držim pesti, da se vse uredi kot pričakuješ
15. julij 2009 ob 06:56
Ninan pravi:
Katarina, po moje pa bo tudi tvojima deklicama lažje, če boš kdaj planila v jok pred njima, da bosta dejansko dojeli, da je tudi tebi hudo in da selitev … ni stres samo zanju.
Mojaje bila nepolnih 12, ko sem odhajala še z dveletnim sinom iz Ljubljane v drug kraj. Počitnice (vmesni korak) smo sicer preživeli pri mojih starših, 1. septembra pa smo se znašli jaz v novi službi (šola), sin v novem vrtcu, hčerka v novi šoli in z novimi sošolci, vsi skupaj pa v vzgojiteljski sobi v domu učencev. Stanovanje je bilo sicer obljubljeno …
Kakorkoli sem obračala plačo, za plačilo sobe, kosila v domu (kje naj bi kuhali?, vrtec, stroške ob začetku leta, kakšno zimsko cunjo, saj sta hitro rastla, je zmanjkalo. Potem sem ugotovila še, da imam enkrat pouk popoldne, vrtec dele pa do treh in da mora punca v kraju, kjer je bila tretji dan, sama po dveletnika 2km daleč in ga potem čuvati. Pa sama z motnjami koncentracije in VELIKIMI učnimi težavami. Ko sta se spravila na lokalni avtobus, pri izstopu padla na pločnik in vsa krvava prištorkljala v razred, se mi je zrolalo. Po koncu pouka sem začela doma jokati, tuliti … Deklica je začela jokati nekaj za mano in govoriti, kako ve, da moramo iti in kako je fajn, ko ve, da tudi jaz ne prenašam s takšno lahkoto. Takrat smo bili na dnu. Potem se je pot samo še dvigala …
15. julij 2009 ob 06:57
katarina pravi:
Ninan: hvala za komentar. levo oko mi je tko zateklo, da sem kot bi me en na gobec. prav zanimivo mi je gledat, kako stres vpliva na telo.
v petek gremo spet skupaj gor. upam, da bo lepo vreme, da bosta na bazenu in spet spoznavali ljutomersko mladino. a kot zakleto imata zdaj obe fanta iz ljubljane in je cela štala. bili onidve bi bili raje v kranju, da bi šli lahko v ljublajno za vikend, ljutomer ima je itak bruh, dolgčas, beda, saks, tavelika kar naenkrat nima več veselja it v maribor (zaradi fanta, jasno. preden ga je dobila, je bla pa vsa hepi). mislim, da me od vsega najbolj obremenjuje njun pritisk name.
15. julij 2009 ob 07:11
MMMZ pravi:
ste prebrodile marsikaj, tako boste tudi to.
zdržite…
hvala bogu, da prihaja morje, mogoče pa se zgodi kakašna zaljubljenost tam, in bo potem lažje pustiti Kranj.
baje v Jelovici MB rabijo komercialista. baje….
15. julij 2009 ob 07:56
katarina pravi:
MMMZ: ja, t vikend gresta z mano in je tavelika čist nesrečna, ker gre njen fant v ponedeljek na morje pa se ne bosta mogla zaradi mene (mene, ker jo silim v ljutomer) nič videt ta vikend. potem pa gre na morje ona in se spet ne bosta nič vidla, potem pa gre itak že v maribor. skratka cela štala, kriva sem pa kao jaz (ne ona, ker se je premalo učila in sta ji zmanjkali dve točki, d abi bila sprejeta v ljuboano v šolo, jaz sem keriva vsega).
15. julij 2009 ob 09:10
bima pravi:
Tega ti pa nisem čisto nič fouš….se mi zdi, da si si zadala precej naporne projekte, mal preveč….ampak držim pesti, da ti uspe…
15. julij 2009 ob 09:23
nočni metulj pravi:
glede zateklega levega uča, informacija iz prve roke, 100 % preverjeno s strani okulista, če spiš ponavadi obrnjena na levo stran obraza, je oteklina ali nek tak večji podočnjak, posledica ležanja na to stran, torej če zavestno se ponoči obračaš še malo v desno , bo oteklina izginila
15. julij 2009 ob 12:37
MMMZ pravi:
ja, mame smo krive za vse.
jih bo že minilo…. ko se bo med polizal v ljubezni.
potem bo mama dobra.
ne skrbi. boste pregurale vse…
hvala n.metulj, za nasvet. nisem vedela, da to pomaga, ker moja desna učka je včasih kot pri žabi.
15. julij 2009 ob 14:16
katarina pravi:
ne grem več spat.
16. julij 2009 ob 07:37