Starševstvo +

Razmišljanje o službi ni tema za blog

Gledam v monitor in sem vedno bolj slabe volje. Zdaj sem že tako slabe volje, da sem pripravljena že na skrajni ukrep, za katerega pa sem skoraj stoprocentna, da ga ne bo, vsaj takega ne, ki bi si ga jaz želela. Pa ne zato, ker si ga sama ne bi resnično želela, temveč zato, ker … ah, toliko razlogov je za to.

O vsem lahko pišem, samo o službi ne smem. Zanimivo, mar ne. Pa v njej vsak dan preživim devet ur in se mi definitivno dogaja marsikaj. Dobro, saj sem spisala post o mojih sodelavcih, pa o strankah in o terjatvah ter o nasilnih oglaševalskih agencijah, a o tem, kako se počutim jaz, kaj se dogaja v odnosih jaz-direktor in jaz-še kdo, pa o tem, kako imamo organizirano delo, nisem pisala še nikoli. Hmmm … le zakaj ne. No ja, glede na to, da me boli glava že ko samo pomislim na službo, je odgovor kot na dlani. Za vas ne, zame pač.

V glavnem … o službi ne smem pisat, pa čeprav je vir prenekatere moje slabe volje, občutka debilnosti in zaostalosti. Slednje zato, ker v znanju ne napredujem niti za debelino lasu, svojega dosedanjega znanja in sposobnosti pa tudi ne morem razvijati, ker … cenzura.
Včasih nisem hodila na dopust zato, ker mi je manjko denarja za malico preveč pomenil, danes si ne upam it na dopust zato, ker se bojim, da me ne bo nazaj. Sicer sem kakih 15 let nazaj tudi delala tako, da sem šla na dopust in potem prvi dan službe prinesla odpoved, a takrat nisem imela toliko finančnih obveznosti … Eh pa kaj jamram, važno je, da službo imam, da je kar dobro plačana in da v njen devet ur … cenzura. In premišljujem o tem, kaj vse bi dala, da bi bila lahko spet terenec, da bi letala okrog in se prišla v pisarno spočit. Nikoli nisem bila za v pisarno, očitno nisem tudi zdaj in ne bom nikoli. To je eno izmed najbolj demotivirajočih del, kar sem jih kdaj delala. Saj je veliko dela, tudi raznolikega, a to so vse papirji, papirji, papirji. Samo prekladam jih, spenjam, sortiram, vnašam podatke z njih, jih pregibam in pakiram. Sovražim papir. In kulije. In štampiljko. In to, da nikoli ni pospravljeno, da se nam nikakor, pod nobenim pogojem in na noben način ne uspe organizirati tako, kot bi se morali, da bi sami sebi olajšali delo. In to vsak dan devet ur.

Jutri je torek. Še tri dni. Tako sem nekoč v srednji šoli odštevala dneve. Petek je bil dan za metek, danes pa je petek magnetek, ki me vleče skozi teden. Še tri dni. Še dva dni. Še enkrat grem spat. Aleluja

Skratka … služba. Služba je izredno občutljivo področje, o kateri ljudje zelo neradi javno govorimo. Povemo že, kje delamo, kaj več o njej – kako sodelavci, direktor, kakšna je plača, delovna klima – to so pa že zeli intimna področja z nalepko »cenzura«.
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem se znašla v hudi dilemi: biti lojalna ali biti poštena. To sicer ne velja samo za to službo, temveč za vse službe dosedaj, sem pa šele v tej službi to dilemo občutila kot skrajno neprijetno in napad na moje osebne moralne in etične vrednote. Če bom poštena, bom poštena do vseh – do sodelavcev, direktorja, strank, dobaviteljev. Če bom lojalna, bom lojalna podjetju, poštena pa … do nikogar, najbrž, ker lojalnost ni povezana poštenostjo, ki dandanes itak nima nobene večje vrednosti in je prej metek v čelo kot razlog za pohvalo ali – bog pomagaj – povišico.

Služba … če bi bilo po moje bi delala 24/7 oziroma povedano drugače, služba bi bila samoumevni del mojega življenja. Pa ni. Je prisila, nuja, ki me vsako jutro ob šestih vrže iz postelje in natera na AC Kranju-Ljubljana; je nuja, zaradi katere vsakega petnajstega v mesecu nesem na pošto kup vijoličnih listkov; je nuja, zaradi katere se včasih počutim kot totalni debil, ko me stranka nadira in ima celo prav, jaz pa … jaz pa ponavadi naredim tisto, kar baje nikakor in pod nobenim pogojem ne bi smela. Eh … brez veze.

Zdaj gledam v ekran in vidim množenje modrih vrstic, ki jih doslej ni bilo. Jaz ne morem naredit nič več, kot da sem prijazna, strokovna in da se maksimalno potrudim. A moje nezadovoljstvo nezadržno narašča in če se mi odpne … Mah … Še dva dni.

Št. komentarjev: 9

1. Pike pravi:

   Tudi jaz sem po desetih letih dela na gradbiščih pristal v projektivi. Sedaj gre drugo leto sedanja za računalnikom h koncu in študiram kako bi vse skuapj nekam poslal in spet odšel na gradbišče. Dovolj imam vsega.
   Pošten se pa že dolgo več ne splača biti.

   7. julij 2009 ob 06:55

2. katarina pravi:

   jaz sem že čist zamrznila tukaj. nisem še vdana v usodo, vem pa, da bom morala imet ogromno srečo, da bom spet prišla na teren. nekako … ni za ženske. kao. sej veš, kolk žensk je na gradbišču. nobena.

   7. julij 2009 ob 06:57

3. pike pravi:

   Ženske je res bolj malo na gradbišču, vendar tiste, ki so vsaj po mojih izkušnjah so full zaje….. Moja šefinja je direktorica. Zajeb… u tri PM. Bistveno preveč za normalen odnos in delo.Bom še to omenil, dd sem že ene osmi zaposleni v zadnjih treh letih, ker nihče ne zdrži.
   Tu v pisarni sem več ali manj sam cele dneve in mi že vse počasi presega.Zato sem tudi začel brati tvoj blog.
   Dela je toliko, da sploh ne vem kje bi se česa lotil.

   7. julij 2009 ob 07:43

4. katarina pravi:

   jaz mam tut tolk dela, da se ven ne vidim, ampak če se spravim naredit, pa naredim v nekaj urah vse. nimam motivacje, niti želje, niti nič … delam sproti, kar pač moram delat, znam itak večino stvari, česar ne znam ne znam zato, ker mi točno določen oseben ne pove kako se tisto naredi, skratka … delam pač. in premišljujem o tem, kako je blo čisto drugače, ko sem zjutraj prišla na gradbišče, razporedila delavce, bla mal z njimi, šla na sestanek, šla na drugo gradbišče, pa po kakšno robo, pa spet nazaj, včasih kaj podiskutirala s kakim drugim izvajalcem in je šel dan h koncu.

   viš, z mano so pa radi delali, še vedno radi delajo. sem človeška in priljudna in zelo rada diskutiram o strokovnih dilemah in rešitvah. ne pustim se pa poniževat in jebat v glavo.

   7. julij 2009 ob 07:51

5. saso pravi:

   a si kdaj razmislila da bi igrala loto?

   7. julij 2009 ob 08:05

6. katarina pravi:

   ne more srečka igrati lota.

   7. julij 2009 ob 08:09

7. saso pravi:

   ponudil bi ti “najstarejšo obrt” samo za to si:

   -prestara
   -nisi bi sex
   -nimaš prostega časa
   -preveč ljudi te pozna
   -pa še jaz bi bil potem slabe volje:)

   7. julij 2009 ob 08:20

8. katarina pravi:

   )) najstarejša obrt ne pride več v poštev, ker :

   - se mi ne da ležat na hrbtu
   - nimam volje poslušat moška jadikovanja
   - moški so pri meni dobrodošli samo še kot delavci za dela okol hiše
   - cena bi bila previsoka zato, ker je moj čas dragocen

   ))

   7. julij 2009 ob 08:23

9. saso pravi:

   uf kramp pa hrbet ((

   7. julij 2009 ob 08:50

Povej svoje mnenje