Sama sebe ne dohajam
Stojim sredi njive, gledam okoli sebe in si mislim:
Kaj jaz delam tukaj? Kaj mi je, da sem se znašla tu? Fak, kaj mi je bilo tega treba?
Lahko bi bila v Kranju, uživala bi na verandi, poslušala glasbo s sosednjega lokala in v nosnice bi mi silil vonj po čevapih. V zraku bi viseli pogovori mimoidočih in ptičje žvrgolenje bi tu in tam presekale vrane s svojim vreščanjem. Čisto nič mi ne bi manjkalo. Imam službo, imam stanovanje, imam denar za plačevanje položnic, imam dva zdrava otroka … Kaj za vraga mi je, da sem se znašla sredi te njive, s škropilnico za krompirjevo plesen na rami, v visokih gumijastih škornjih?
Ozrem se proti hiši in jo s pogledom objamem.
Tole je moje? Ja, tole je moje. Še vedno nimam občutka, da je res moje. Še vedno nisem vrgla ven rož, ki jih je nasadila prejšnja lasnica, in še vedno se obnašam kot da sem v tej hiši najemnik. Ko sem hišo kupila sem lastnici obljubila, da bo ostala taka kot je. To obljubo nameravam držat, pa ne samo zato, ker je bila dana, temveč tudi zato, ker to v resnici hočem. In bolj ko mi folk govori naj jo podrem, bolj trmasto vztrajam pri tem, da jo hočem imet tako, kot je. Najbrž tudi zato, ker se še ne identificiram z njo ali pa zato, ker se, pa zato ne morem pomislit na to, da bi jo zamenjala za kakšno drugo. Zakaj sem jo sploh kupila?
Kaj mi je, da se hočem preselit na ta konec Slovenje? Tukaj vendar nimam nikogar, ne poznam nikogar, preden sem kupila hišo, sem prišla v ta konec kvečjemu enkrat na dve leti. Ta del Slovenije me sploh ni zanimal. Zdaj pa imam hišo tukaj in to hišo, ki bi jo vsak podrl. Kaj mi je?
Ko se takole pogovarjam sama s seboj ugotavljam, da sama sebe ne dohajam. No, miselno ne dohajam svojih dejanj. Kot bi bila sestavljena iz dveh polovic od katerih ena dela, načrtuje, organizira, druga pa to razčlenjuje, se vživlja in sprejema. In ti dve polovici ne delujeta enakomerno. Včasih imam občutek, da to sploh nisem jaz, da nisem jaz tista, ki sedi na hribu in spušča pogled po dolini, da nisem jaz tista, ki se meni za študij gradbeništva, da nisem jaz tista, ki zvečer v Kranju zaželi hčerama lahko noč, da nisem jaz tista, ki ob 7 zjutraj odpre pisarno in sodelavcem razdeli žetone za kavo, da nisem jaz tista, ki sem tukaj in zdaj, da mene sploh ni. Včasih imam občutek, da sem razdeljena na več Katarin, od katerih je vsaka en moj del in dela in je tisto, kar si sicer želim delati in biti jaz.
Ne počutim se kot eno, ampak kot razdeljena celota, ki lovim svoje dele, jih obiskujem, se stapljam z njimi in od njih odcepljam. Ko zaklenem vrata hiše in sedem v avto, pogledam v vzvratnem ogledalu hišo in vem, da me skozi okno gleda del mene, da jaz sem tam, čeprav fizično odhajam. In ko v petek zjutraj odhajam skozi atrij s potovalko v roki vem, da v postelji poleg tavelike še vedno ležim jaz, samo del mene odhaja drugam.
Sem, pa nisem. Sem tukaj in sem tam. Povsod sem. In vem, zakaj sem sredi tiste njive s škropilnico na rami. Tam sem zato, ker sem šla naprej, naprej od tiste verande v Kranju, naprej od vonja po čevapih in naprej od let, v katerih sem vsako jutro in vsak večer bila otipljivi del mojih dveh hčera.
Ko / če bom jeseni res spet sedla v šolsko klop in čez dve leti diplomirala bom to zato, ker sem si to želela naredit že pred dvemi leti in bo moj študij samo fizična posledica razmišljanja o njem.
Nisem še dojela vsega tega, kar delam Nisem še ponotranjila, vzela za svoje, se popolnoma identificirala s tem, kar imam, kar sem naredila, kar sem, kar počnem. Ne dohajam se. Včasih imam občutek, da sanjam, da to nisem jaz, da jaz to, kar delam, gledam kot zunanji opazovalec. Na eni strani sem jaz, ki načrtujem, razmišljam, m ozgam kaj naredit, kako naredit, kaj se še zmislit, na drugi strani pa sem jaz, ki opazujem kako to delam, kako mozgam, in se včasih sprašujem kaj bom naumila glede tega in tega in onega. Kot bi bili dve Katarini v eni, dva dela celote.
Dragica pravi:
Krasno razmisljanje, Katarina.
Za ponotranjenje – kako dober in tocen izraz si uporabila – potrebujemo leta, vsi, ne le ti.
Sele ko nekaj ponotranjimo, postanejo spoznanja nasa, do takrat pa so le na razumski ravni.
Bodi lepo! Jaz te silno obcudoujem, kaksna zagnana borka si.
o, D
3. julij 2009 ob 07:50
katarina pravi:
veš, to, o čemer pišem, že nekaj časa premišljujem, samo ubesedit nisem znala. sej mogoče še vedno ne znam. mislim, da se m je nekaj takega dogajalo nekaj let nazaj, ko sem šele dojela – na zavestni ravni – kaj se mi je zgodilo, ko sem šla iz mamine hiše. toliko le nisem mogla o tem govorit, nisem dojela, kaj se je zgodilo, nisem znala pogledat na tisto obdobje, na tiste dogodke z nobene perspektive. potem pa … sem dojela, da je to moje, da se je to zgodilo meni, sem ponotranjile, vzela za svoje in je moje. in zdaj se lahko s tistim igram, obračam, premišljujem o tem, grem še bolj noter in malo bolj ven. je moje.
zdaj čutim drugače, ampak najbrž zato, ker sem se že enkrat soočila s temi občutki. najbrž bom dojela razsežnost tega, kar delamo zdaj, teh premikov znotraj družine in vsakega posamenka posebej, čez nekaj let, ko bo to obdobje tako daleč, da bomo nanj lahko pogledale z “varne” distance ter ga analizirale. zdaj pa smo noter, v tem in … pri najboljši volji ne vidim vsega, kar se nam dogaja.
3. julij 2009 ob 08:05
Vanja pravi:
jaz mislim, da je bila ta hišica fajn poteza, slej ko prej človeku preseda živetu v čebelnjaku…imaš svoj delček oaze v narave. Lepo te je bilo videti včeraj, crna ženo
3. julij 2009 ob 09:44
saso pravi:
PODERI
3. julij 2009 ob 11:52