Starševstvo +

Ko grem takole skozi čas …

Leto je okrog. Ko sem ju s pogledom spremljala odhajati v avtobus, sem si mislila “koliko časa in energije sem vložila v ta dva človeka”. Letos gresta zadnjič v kolonijo. Naslednje leto bomo šle mogoče skupaj, m ogoče pa tudi ne bosta šli na morje. Glede na to, kako zelo se nam stvari spreminjajo, si niti ne upam špekulirati kaj bo čez leto dni. Vi šel si.

Pa enem letu sem spet sama doma. No, sama v tem stanovanju. Niti ne vem kaj naj počnem, razen da poslušam svojo glasbo – hvala za to – , da sem pokosila travo in porezala živo mejo. Umazane posode se še nisem lotila, pospravila pa tudi še ne bom. Stanovanje je … no, ko ga gledam zdaj, je prava katastrofa … počasi ga je treba spravit v red in začeti metat stran stvari, ki jih ne bomo nesle v Ljuztomer. Še dobro, da nisem hrček.

Čudno mi je. Tiho je, nihče ne gleda televizije, v kopalnici ne teče voda, nihče me grdo ne pogleda in nikogar nebom podila v drugo sobo, ko bom šla spat. Letos smo se tiho dogovorile, da hodim jaz spat ob devetih ali pol desetih, onidve pa b kuhinji gledata televizijo do onemoglosti. Me ne moti, da sta le doma in je tišina v sobi.
Včeraj sem si obupno zaželela it v Bihać, pa … ne morem it. Jutri sem dogovorjena z električarjem in zidarjem, pa sivko moram it pogledat in krompir okopat ter pospravit ropotarnico (v njej bo shramba). Naslednji vikend moram k tamalima v Pineto (naš vsakoletni obred, ko prinesem vodo in lubenice), pa potem v Ljutomer, da vidim, kako delajo temelje. Tretji vikend že prideta tamali domov in itak ne morem it, četrti vikend tudi ne, ker bodo metali dol streho in moram bit tam, peti vikend se že selimo na polno in potem bo poletja in korze konec. Damn … Pa si res želim it dol, res res si želim sesti v lokal ob Uni, spiti kaficu … Očitno nema ništa od toga. Jebiga.

In kaj bom sicer počela teh 14 dni? Končala bom nalogo za fax, ki je nikakor ne morem delati, ko sta tamali doma, gor pa tudi nimam več prostora, ker mi je električar sesul celo sobo. Mogoče bom šla v kino, kar bi šla tudi če bi bili tamali doma. Ah ja, doma bom imela pospravljeno in spedenano v nulo. Pa lahko bom šla zvečer ven ne da bi premišljevala o tem, da moram biti kmalu doma. In zvečer bom dlje brala knjigo. In to je to. Že zdaj ju pogrešam. Življenje z njima mi je v krvi in kad tad bom morala na transfuzijo, sicer ju znam prikleniti nase ali jima vsaj greniti dneve s klici v stilu “kdaj prideta domov” in “sta čisto pozabili name” in “pridita domov, pogrešam vaju”. Ko bo šla septembra tavelika v internat se bom vsaj jaz morala delati močno in “dej no, sej to ni nič takega, sej boš že v petek doma”. Zato pa že zdaj jokam na ta račun, da bom potem trdna in pokončna opora taveliki. Eh …

Na momente začutim tako silno utrujenost. Vem, zdaj se z vso silo filam z energijo, da bom lahko speljala vse, kar sem si zadala, potem bom pa spet strmo padla na glavo direkt v beton. In bom kot cunja, brez energije, totalno ubita, sama sebi odveč. In vse, kar bom do takrat naredila, se mi bo zazdelo totalno brez veze, glupo, idiotsko in se bom spraševala, kaj mi je, da to počnem. In ko bom prišla čisto na dno tega mentalnega govna si bom od nekod potegnila žarek dobre volje in se bom počasi pobrala ter splavala na površje. To tko je, to tako pri meni gre. Pa še jesen bo takrat. Na kup bom grabila liste in jih trosila po sivki, da mi ne zmrzne. Zvečer bova s tamalo zakurili v peči. Če bo še vedno jezna, bo zlezla v svojo posteljo in me mrko pogledovala izpod čela, če bo pa že skulirana, bova pa skupaj ležali na moji postelji in se crkljali. Živeli, pa videli.

Razlogi za selitev

O tem, da bi se čimprej preselila, sem premišljevala že lansko leto. Pa ne iz razloga lastne sebičnosti ali principa ali zato, ker hočem nagajat svojima otrokoma. Nikakor ne. Najbolj tehten razloga za to, da sem o tem premišljevala že lansko leto in se letos naposled odločila, da gremo, je bil …

Že nekaj časa žvečim knjigo “Najstnika oblikujejo vrstniki”. Kako zelo to drži se vidi na moji tamali. Preden smo se pred tremi leti preselili iz mesta Gogi na Planino je hodila v osnovno šolo, kjer se nikakor ni našla. V razredu so se norčevali iz nje, učitelji njene drugačnosti niso prepoznali, otroci iz bloka  so imeli neke svoje fore, ki jih ni mogla ponotranjiti in ko smo se selili je bila najbolj srečen človek na svetu. Ne morem opisati njenega navdušenja nad tem, da bo šla v novo šolo, dobila nove sošolce. Zdelo se je, da je končno oživela. Tavelika je bila, na drugi strani, izredno žalostna in mi je dva meseca pila kri, češ, da ne gre v novo šolo, da sovraži novo stanovanje, da bo hodila peš v staro šolo, če bo treba, itd. Ona je bila v razredu, ki je na celi šoli veljal za najboljši razred tako po obnašanju kot po uspehu. Med sošolci se je počutila krasno in tudi z otroci iz bloka je znala navezati stik.

Kmalu potem, ko sta začeli hodit v novo šolo in sta se vživeli v novo okolje, so se začele spremembe. Tavelika se je sicer najbolj spremenila vizualno, tamala pa se je v treh letih karakterno tako zelo spremenila, da je ne spoznam več. V svoji skupini je težka frajerka in večinoma se druži z otroki, ki so prav taki nastopači kot ona. Ne glede na to, da je njena bestika čisto normalna punca z odličnim uspehom, največ časa preživi z mulci, ki jim je pomemben videz in izstopajoče obnašanje. Že več kot leto dni nazaj sem ji rekla, da to ne pelje nikamor, prvič pa mi je dvignilo plafon, ko sem morala tretjič v šolo na pogovor zaradi njenega obnašanja. Med poukom je poslušala Ipod, odgovarjala učiteljem, igrala vlogo razrednega klovna, itd. Iz otroka, kakršnega sem poznala 10 let, je nastalo … kr neki. Zato sem lansko leto prvič rekla, da bomo šli v Ljutomer prej, preden konča osnovno šolo, ker je njeno obnašanje totalno nesprejemljivo in ker mislim, da tam ne bo mogla biti taka đekica, ker je okolje take ne bo toleriralo. Ok, se je malo umirila in letošnje šolsko leto res nisem šla več v šolo zaradi njenega obnašanja. Mogoče se je tam res unesla, doma se ni, svoje frajerstvo samo še stopnjuje. Če pustim ob strani to, da si je meni nič tebi nič pobarvala lase, da je skrivala cigarete in se začela mazati daleč preko dovoljene meje, je njeno obnašanje postalo milo rečeno čudno in na trenutke me z njim zelo odbija. Resno sem začela razmišljati o tem, da to okolje nanjo negativno vpliva in se slednjič navljkub temu, da je šolo izdelala z boljšimi ocenami kot lansko leto, odločila, da pretrgam to kvarno simbiozo. Seveda mi veliko pomeni, da je moj otrok srečen in zadovoljen, nikakor pa ne pristajam na vpliv, ki ga ima to okolje nanjo. Če sem zato obsojena na nekaj mesecev sovrašta rade volje pristanem na to, da le ona ostane pozitivec, kot je bila, in da se otrese nastopaškega obnašanja.

Po drugi strani sem obema že marca letos prvič rekla, da obstaja zelo verjetna možnost, da gremo poleti v Ljutomer, ker … o službi ne pišem, to sem že napisala. Torej tudi tukaj ne bom razlagala zakaj točno gre, je pa zelo pomemben razlog zame, ki sem financ minister svoje družine. Tako da ne drži, da bi tamalima prikrivala svojo odločitev. Le taeej bila zelo jasno in nedvoumno nakazana pred pol leta, dokončno pa sem se odločila pred cca 14 dnevi in v tem času že potegnila odločilne poteze, ki mi preprečujejo povratek nazaj.

Zadnji tehen razlog, da gremo zdaj, je ta, da stanovanje stane 550 evrov na mesec in hiša 570 evrov na mesec. Ta dva stroška moram vsak mesec plačati, kar je izredno velika vsota, ki se mi jo zdi absolutno brez veze financirati, edina možnost, da se prepolovi pa je, da je eno od teh dveh stvari pustim. Hišo sem kupila, jo prenavljam, moja je. Stanovanje imam v najemu, moje ni in nikoli ne bo. Logično je, da bom pustila stanovanje in obdržala hišo. In ko seštejem vse te tri nabolj tehtne razloge za selitev, pridem do tega zaključka:

če ostanem v Kranju, bom še devet mesecev plačevala 550 evrov na mesec za to, da bo moja tamala lahko igrala frajerko in trenirala nastopaštvo s svojimi frendi, pri tem pa se mi lahko zgodi, da bom ostala brez službe ali z manjšo plačo ali kaj drugega, kar je povezano s financami in mi bo veliko težje zbrati 1120 evrov za pokritje osnovnih stroškov kot pa 57 evrov.
______________________________________

Selitev je potem, ko človek premisli tri najtehtnejše razloge, edina logična poteza. Mogoče bom glede tamale falila, čeprav ni verjetno, da bom. Tamkajšnja šola je manjša, ljudje so bolj povezani, otrok je manj in so bolj razkropljeni, ona pa jim tudi ni tako blizu, da bi bila z njimi non stop (ne štejem sosedov, ki jih ni veliko okoli naas). V enem letu se marsikaj zgodi in tudi ona se bo lahko otresla tega obnašanja, ki ga je zdaj povzela od svojih prijateljev. Ne verjamem, da bo zabredla, ker še vedno držim roko čez njo. To pomeni, da hodi ob devetih spat, da potem, ko se prižgejo lučke, nima več kaj zunaj delati, da hočem vedeti, kje hodi in s kom hodi. Načeloma vem, kaj se z njo dogaja, tisto pa, kar mi hoče zamolčati, mi seveda brez težav zamolči. Naj me zdaj sovraži, naj mi odteguje svoje objeme in poljube, jaz bom preživela, čeprav mi je hudo.

p.s.: ne, moja tamala ni kriva za to, da se selimo. Selili bi se tako ali tako, le nekaj kasneje mogoče. Ali pa tudi ne. A tega ne bom nikoli izvedela, vsekakor pa tamala ni kriva tega. In ja, tudi mene je strah, tudi jaz premišljujem kako bom speljala vse skupaj, sem pa odločena, da bom in da mi bo uspelo. Da nam bo uspelo.

Fali mi občutek, da je poleg mene moški

Takale pesem me ponavadi kar malo vrže iz tira. Temperament .. bobni, kaj vem kaj je takega na njih, da sem potem čisto nabita z energijo. Čutim jo v vsakem delčku svojega telesa. Huh …

Včasih ob takih pesmih pomislim na Mojega, na njegovo telo, na tisto, kar je v meni pogled nanj vzbujal. Huh … Tebi moja mazo …

Se spomniš, ko si mi tole prvič zapel? Joj, kolk mi manjkaš. Ne mogu sa tobom, a još teže mi je bez tebe. Damn. Kaj bi dala, da bi se zdaj pojavil pred mano, me brez besed peljal v posteljo. Mašta radi svašta. Vem.  E pa nek krene …

Sej veš, tega ne morem počet z vsakim. Še se mi bo kolcalo, vem. Še zelo dolgo časa. Sploh po tistem, kar sva imela samo midva. A jebemu sunce …

Moli me, da ti oprostim,
voli me i kada pogrešim …

  Aha, seveda. Itak, da ne. Tako se lahko igrava do konca življenja.

Svima sam pominjala ljubavi nove in svi bi vjerovali rječi moje …  Sej vem, da ne znam pisat. E pa šta … naj se ti malo smeji. Tvoja mala ima svojih pet žutih minuta. Pročiće i te.

Zdej bo sedem let, kar sva šla prvič skupaj v kolonijo k tamalima. Se spomniš? Kako sva se sprla … celo pot nazaj sem molčala. Damn … kdo bi si milsil, da bova sedem let skupaj. Nekaj manj, dobro, ne bodi spet malenkosten.

Fali mi tvoj temperament … in občutek, da je poleg mene moški. I na to ću se naviknuti. Il možda i neću …

Postala sem teta

Teta sem sicer že nekaj let, a svojih dveh nečakinj po polbratovi strani ne čutim kot nečakinji, ker sem ju spoznala samo mimogrede in površno. Mogoče se bomo kdaj kasneje zbližale, zdaj sta v moji zavesti samo zavestno. Vem, da sta, vem, kje sta, vem kdo sta.

Moja tamala sestra je v petek rodila. Dvojčka. Fantka in punčko. Nekaj dni prej sva govorili in mi je povedala, da gre v petek rodit. Nekje okrog 11 sem klicala v porodnišnico in ko so mi potrdili, da je že rodila, sem tekla na pošto poslat telegram z medvedkoma. Roza za nečakinjo in modrega za nečaka. Teta sem … Sploh ne morem verjet.

In potem premišljujem … imam 36 let, ona še ne 32. Med nama ni velike razlike, pa vendar … Moji dve hčeri že počasi odhajata, ona je šele na začetku. Jaz bi se včasih na trenutke kar zjokala, tako me spravita iz tira, ona bo komaj čakala, da zaspita in potem željo pogledovala k njima kdaj se bosta zbudila. Jaz sem danes poznala fanta od tavelike, ona bo vsaj 10 let njuna najbolj pomembna oseba. Jaz ju opozarjam naj pospravljata posteljo in ju treniram v gospodinjskih delih, ona bo veselo gledala kako se malkča igrata in puzata po stanovanju in ji vse razmečeta. Jaz bom ponoči bedela in ju čakala, da se vrneta domov, ona ju bo zvečer poljubila za lahko noč in vedela, da ju bo zjutraj dobila v svojo posteljo.
15 let je med nama … 15 let časa, v katerem sem stkala vez med sabo in tamalima, 15 let časa, v katerem sta mi prirasli na srce in bi se mi življenje sesulo, če bi njun korak na zemlji utihnil. 15 let …

Srečno … pot je dolga.

Krvosesi

Ura je bila nekaj čez tretjo zjutraj. Sedela sem v postelji, v rokah stiskala zmečkano trenerko in jokala. Od besa in utrujenosti in naveličanosti. Izustila sem vse kletvice, ki so mi prišle na pamet, preklela ves njihov rodovnik in vse bližnje in daljne sorodstvo, se ozirala okrog sebe in iskala njive obrise. Ne spomnim se, kdaj sem bila zadnjič tako pozno pokonci in kdaj sem bila tako utrujena. Bila sem besna, prav res besna.

Pred kakim tednom dni, nekaj takega, sem prvič naletela na trop komarjev, ki se je zapodil vame, ko sem prišla na njivo sadit sivko. V nekaj minutah sem imela bulo pri buli, roki sta me boleli od pikov in enostavno nisem več zdržala na njivi. Mislila sem, da jih zjutraj ne bo več in sem vstala malo prej ter že pred sedmo marširala na njivo. Še vedno so bili tam. Kot bi me čakali. Zaletavali so se vame in celo v oči sem jih dobila. In to je ena bolj zajebanih stvari. Ko riješ z rokama po zemlji in si umazan do komolca, se ti prasec zabije direktno v uč in te oslepi. Pa ima`l išta gore? Ne ne, to je ena od stvari, ki se mi po pravilu dogaja vsakič, ko rijem po zemlji. Mrčes v očesu ja, pa tudi v ustih, če imam odprta, pa za majico, pa v škornju, pa še kje. Ne, v riti pač ne.

Ne spomnim se, da bi jih kdaj bilo toliko kot jih je zdaj. In ne spomnim se, da bi mene kdaj tako pikali. Tavelika, ki sem jo poslala pobirat fižol, je bila u tren oka nazaj, ker so jo komarci napadli takoj, ko je stopila na njivo. Pa doli rokavi in hlače n pomagajo. Pikajo skozi obleko, boli njih kaj imam oblečeno. In tamala je imela po hrbtu piko pri piki. Fak res … Pri vsem je najbolj zanimivo to, da jih nekaj metrov stran na cesti ni bilo in smo lahko mirno hodile po cesti, na njivi pa jih je bilo kot dreka.

Skratka … ob treh zjutraj mi je prišlo na misel, da bi celo sobo zaplinila, ker sem bila totalno utrujena in uničena od teh ujed. Nekaj časa sem ležaal pod odejo, čez glavo pokrita z njo, in poslušala krvosese, ki so letali koli, potem sem se odkrila in »jebemti sunce, da niti spat ne morem normalno v lastni postelji«, prižgala luč in besno iskala komarce. Nato sem se do vratu pokrila z deko in eno roko pustila zunaj. Z njo sem potem kar na slepo udarjala po zraku, ko se je trobla pojavila dovolj blizu mojega ušesa. In tako sem naposled tudi zaspala ter se zbudila z oteklo roko od pikov. Zunaj je bil prelep sončen dan …

Elektrika

No, pa se je začelo.

V soboto smo potegnili nov glavni vod, ker sploh ne vemo, kje poteka obstoječi. Kdo bo mogoče rekel, da nove električne napeljave sploh ne potrebujem, ker je obstoječa čisto ok oz. ker luči svetijo. No, svetijo že, svetijo.

Obstoječa elektrčna omarica je takale:

Bi jo imeli doma? Jaz tudi ne.  Vsa napeljava je speljana po stropu:

(mimogrede: takle strop bom imela po prenovi po vsej hiši. Seveda v rjavi barvi.)

Strop bomo dali dol. Komplet. To pomeni, da bo elektrčna napeljava tako ali tako sesuta in bi jo morala potegnit na novo. Pa sem se zato odločila, da izkoristim teh 14 dni preden začnemo delati na strei in stropu ter potegnem novo napeljavo po stenah. Komplet. Na hodnikih in v kuhinji bom imela stenske lučke, v sobah pa samostoječe, kar pomeni, da bo strop prazen. Morala sem se š odločiti kjebom imela pralni storj (zanj namreč nimam prostora in sploh nevem kako bom prala perilo),. zmrzovalno skrinjo in električni štedilnik. Kuhinja ima samo 6 m2 in tri vhode, kar pomeni, da imam res malo prostora za pohištvo. Kakorkoli, z Maretom sva dorekla, da bosta hladilnik in zmrzovalna skrinja na hodniku dokler ne naredim nove kuhinje, to pa pomeni dve dodatni vtičnici.

Glavna soba je bila ob odhajanju prekrita s polivinilom in brez zaves. Prav uboga je bila. Pa me mika, da bi dala stenske lučke vanjo, ampak … so mi samostoječe bolj praktične. Ne vem kje bom imela omare in bi bilo nerodno, če bi jih imela tam, kje bi dala zdaj lučke. Eh …

Za konec še sliki norcev, ki so grozili, da se mi zaletijo v glavo:

Ne, ne vem kaj jim je bilo, a ni bilo nič kaj prijetno, ker so letele zelo blizu mene in … alo, a se mi lahko tudi ne zaletite v glavo.

Samozadovoljevanje

O tem se odrasli največkrat pogovarjamo v kontekstu spolnosti pri otrocih, kar je zanimivo, saj implicira na to, da tega odrasli ne počnemo. Pa je res tako? To tematiko najdem praviloma samo v revijah Antena, Smrklja, ipd. in pred časom sem brala zanimiv odgovor najstnici, ki je pisala o tem ali je normalno, da se samozadovoljuje pod tušem, torej tako, da si v ščegetavček usmerja curek vode. Psihologinja, ki ji je odgovarjala, je napisala, da je to povsem normalno, da to počne veliko deklet in da naj brez skrbi to počne. No ja, normalno gor ali dol, ko sem se s tamalima pogovarjala o tem, sem jima rekla, da naj to smrklje počnejo na lastne stroške. Glede na to, kako draga je topla voda, je samozadovoljevanje z roko daleč cenejše in bolj naklonjeno družinskemu proračunu. 

Skratka … to počne mularija, mi odrasli pa ne. Ali pač. Pri samozadovoljevanju gre za to, da si stoprocenten s kom seksaš in da ti tisto, kar počneš, nedvomno zelo paše. Pa še nobene bolezni ne dobiš in celo zaščite ne potrebuješ. Kaj češ lepšega, kot igrati se sam s seboj. In to počnejo tudi vezani ljudje, kar je sploh šokantno za … No ja, recimo bobu bob, kar nekaj tem je bilo že odprtih o tem, kako se je žena zgrozila, ko je dobila moža med masturbiranjem. »Kaj je narobe z njim? Saj ima vendar mene za seksat? Zakaj to počne? Mu nisem več všeč?«. Sama to počnem to že dolgo vrsto let ne glede na to ali sem v vezi ali ne. Sploh kadar sem nervozna ali pod stresom skozi orgazem doživim sprostitev in najbolj enostavno in hitro to naredim sama. Za hitro sprostitev pač ne potrebujem tuširanja, mazenja, seksanja v vseh možnih pozah in šele potem orgazma. Roka v mednožje, minuta, dve, tri in … gremo dalje delat. Simpl. To nima nobene veze s partnerjem. Zakaj si le-ti sploh domišljajo, da so tako pomemben del življenja drugega partnerja? Dddd …

Samozadovoljujejo se torej otroci, mi odrasli pa ne. Zanimivo je tudi to, da se o tem sploh ne pogovarjamo. Še jaz, ki se kar dosti pogovarjam o seksu, se o tem nikoli. Z nikomer. Tabu tabujev. Grda desna roka, ki se bo posušila. Še dobro, da sem levičarka, hehehe. Če pa že kdaj slučajno zanese beseda na to temo, pa moški mimogrede navrže, da si da je vrgel na roko, ker si ga sam zdrka najbolje. ) In potem sledi huronski smeh. Đouk a ne, ker tega v resnici ne počne, saj je srečno poročen. Mhm, po moje tudi ne. No, njegova žena tega sigurno ne počne. Ženske o tem še nisem slišala govorit. Nikoli.

V knjigi, ki sem jo zdaj prežvečila, sem prebrala, da je samozadovoljevanje ena od značilnosti spolnosti ljudi, ki se razvežejo, ki prekinejo/končajo partnersko zvezo. Seveda se bolj pogosto samozadovoljujejo moški kot ženske, a lepo vas prosim, katera bo pa priznala, da ima obdobja, ko si jo drka nekajkrat na dan. Nobena, niti jaz ne. Me tega vendar ne počnemo, čeprav paše, sprošča in celo osrečuje. Ali pa zagreni življenje, ko takoj potem, ko ti pride, pomisliš na to, da tako ne bi smelo bit, da bi to lahko počela z »njim«, da je bilo z njim veliko lepše in … fak, zakaj sem šla stran od njega, v spolnosti sva se tako perfektno ujela«. Tudi taka razmišljanja so pri razhajajočih partnerjih pogosta in posledično se dogaja tudi to, da se dva med ločitvenim postopkom še tu in tam dasta dol, ker …je navada železna srajca, ker nas partner najbolje pozna, ker smo bili v skupni postelji sproščeni in smo marsikaj počeli. In potem pomislimo na to, da bi šli nazaj v vezo, ki se ravnokar končuje.

Ja ja, spolnost je zaje**na reč, polna tabujem in zavitih poti. Če se malčkom, ki si okoli prsta navijajo penise, samo nasmehnemo in med poslušanjem tuša, ki kar ne neha teči, zavijamo z očmi, smo totalno nepripravljeni spregovorit o lastnem samozadovoljenju, o tem, zakaj to počnemo, s čim se vzburjamo, na kaj takrat mislimo in kako pogosto to počnemo. Odrasli naj tega namreč ne bi počeli, če pa, pa je nekaj narobe z nami oz. z našim partnerjem. Posušena desnica vendarle ni tako daleč.

Na trenutke se mi spolnost gabi

O tem premišljujem že več kot leto dni in iščem razloge zakaj mi je občasno vse, kar je povezano s spolnostjo, odvratno. Prav res odvratno. In posledično mi je odvraten tudi seks kot tak.

Prvič se mi je tak občutek zgodil pred kakima dvema, tremi leti. Ne spomnim se več, kaj točno je vzpodbudilo tak občutek, ampak zelo se mi je, da se povsod govori samo o spolnosti v kakršnikoli obliki. Reklame, pogovori na forumih, odmevne informacije, … Ko mi je Moj enkrat omenil, da sem nekam drugačna in zakaj se izogibam seksu, sem mu odvrnila, da se mi gabi, da ne morem. Gabila se mi je sama misel, da bi počela to, o čemer vsi govorijo na dolgo in široko. Tako pač, kot govorimo o kuhanju in gradnji hiše in vzgoji otrok.

Sama nimam nič proti pogovorom o seksu. Nasprotno, vsak dan se s kom pohecam na ta račun, ampak v tem ni nič osebnega, nič takega, kar bi se mene ali sogovornika v resnici dotikalo in vzbujalo kakršnakoli čustva. Nekaj čisto drugega pa je, ko berem temo o erotični masaži, v kateri vezane ženske razpredajo o tem, kako je to fino, ko ti maser na koncu masaže zdrgne ščegetavček in ti pride ter da to ni varanje, ampak samo masaža. WTF? Ali tema o tem, kje se da seksati v savnah, đakuzijih in še kje. Nekje drugje se pogovarjajo o tem kako seksati med nosečnostjo, pa kolikokrat ga ženske fafajo svojim moškim in kako se doma med seksom snemajo. Pustimo ob strani pogovore o tem kakšne penise imajo sinovi teh mam, pa kdaj se začnejo spodaj briti najstnice, ki mi dvignejo žolč.

Vem, spolnost je gonilo naše družbe. Vem tudi to, da se fuka vsevprek in da so uradno postavljene norme in že v otroštvu vcepljena prepričanja o zvestobi in ne-odpustljivem varanju samo slepilo, da ne vidimo tistega, kar se v resnici dogaja (kot pravijo Irci: pri njih ni splavov, pa čeprav gre vsako leto preko 10.000 Irk v Anglijo na splav). Do neke meje še vse to bombardiranje s spolnostjo prenesem, potem pa se mi enostavno zagabi in nočem ne videt ne slišat nič o njej. Porničev že itak ne gledam več, ker se mi zdi debilno gledati nekaj, kar lahko sama počnem, ne morem pa mimo reklam za celulit, gube, velike pokončne prsi in vitko zapeljivo postavo, ki nam bo omogočila uživati v seksualnih užitkih. WTF?

Ne ne, nisem zafrustrirana debela lezbača, zelo rada imam seks in neizmerno uživam v njem. Nikoli pa me ni zanimalo kako to počnejo drugi, kje to počnejo, s kom to počnejo in kolikokrat na teden. Nikoli me tudi ni zanimalo kako kdo drug občuti seks, kakšne težave ima pri njem in kaj si želi. Nikoli se nisem med seksom slikala ali snemala, nisem iskala javnih krajev, kjer bi me lahko kdo gledal. Ni mi niti so seksa v troje ali do orgij, nisem pa niti za razne neobičajne prakse ala mazohizem, sadizem, domina varianto, itd. O seksu govorim brez težav in zame je sestavni del življenja, a občasno se mi resnično zagabi. Zame je spolnost kompleks občutkov, ki jih ne morem ubesedit in ki jih lahko doživljam samo z enim. Nekoč so se ljudje zgražali nad mano češ, kako lahko tako odkrito govorim o seksu,. Me zanima kako se počutijo zdaj, ko je vse okoli njih spolnost. Jo sploh opazijo? Jih odvrača ali jim je to zdaj fino, da lahko tudi sami anonimno pisarijo po raznih forumih o tem, kaj vse počnejo, kako varajo, kakšne spolne prakse uporabljajo, itd?

Ne vem, nisem več dovolj pametna za razvozlavanje te uganke. Vsekakor se moram čimbolj oddaljit od vseh vrst medijev, če hočem ohranit vsaj približno zdrav in naraven odnos do spolnosti. Mene spolno privlači moški kot tak, fizično in psihično. In ne potrebujem nobenih pripomočkov in drugih stimulansov, da si zaželim seksa. Sicer pa … bo tudi tole obdobje ogabnosti minilo in bo vse ok do naslednjega takega obdobja.

P.S.: in kaj še najmanj razumem? Najmanj razumem to, da nekdo, ki se je ločil potem, ko je zasačil svojega partnerja pri fuku s tretjo osebo, sam počne isto. Ali to, da nekdo obsoja druge, sam pa je še večja svinja. Ampak o papeštvu kdaj drugič.