Takle čas pred enaidvajsetimi leti …
Gledam taveliko … Ko sem bila njenih letih …. tisto poletje … Zdaj počasi dojemam, zakaj me je tako zadelo, zakaj sem tako trpela, zakaj sem tako reagirala, kot sem in zakaj … Ne, zdaj šele vem, da nikoli ne bom razumela, zakaj sta se mama in oče obrnila stran in me pustila popolnoma samo. In naj si še tako prizadevam vsaj deloma razumeti njuno reakcijo, ne morem razumeti zakaj sta ignorirala moje rezanje, moje jasne klice na pomoč, mojo promiskuiteto …
Me je bilo res tako težko pri 15 objeti, me stisniti k sebi, pobožati po laseh in mi verjeti? Ko gledam njo, ko gledam njeno nedolžnost, otroškost v očeh, naivnost in nevednost, njeno prepričanost kako lep je svet in kako je varen … Ne morem verjeti, da sem bila nekoč tudi jaz vse to, kar vidim v njej. In še manj lahko verjamem, da je tisti moški – bil je v mojih zdajšnjih letih – lahko tako surovo, brezsramno, naduto in mačistično, vse to ubil zato, da je potešil svojo pohoto, da je podrl plen, v katerega se je zapičil, da je zadostil svojemu egu.
Ne, ne morem verjeti, ne morem razumeti in nikoli ne bom, a ko gledam svojo taveliko in se spominjam same sebe v njenih letih …
Ko sem bila pred leti na regresiji sem takoj padla v to noč, divje sem jokala, kaj jokala, tulila in ženska, ki me je vodila, mi je prigovarjala, naj se pogledam, naj se potolažim, naj potolažim tisto deklico petnajstih letih, ki je v tistem avtu tisto noč postala ena velika rana, naj ji rečem, da sem z njo … Tako živo se spominjam tistega momenta, ko sem skozi spomine stopila pred okno tistega avtomobila in se zagledala v avtu … Če bi imela to moč in bi res lahko ponovila dogodek, bi stopila ob avto, razbila šipo in se lastnoročno spravila na posiljevalca, ki tisto noč ne bi posilil tiste deklice. A takrat, tiso noč, ni bilo nikogar, ki bi me obvaroval, pa tudi naslednjih nekaj let ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal preboleti, preživeti, iti ven iz tistega avta in si priznati, kaj sem doživela ter da sama nisem bila nič kriva
Ne, še vedno ne razumem, da moški lahko naredi ženski kaj tako nagnusnega kot je posilstvo. Ne razumem in ne sprejemam nobene razlage. Vem pa, da neizmerno odleže, ko posiljevalec neha teptati zemljo, ko gre nekaj metrov pod njo, ko ni več bojazni, da bi ga kje srečala. In pomislim … če bi pobili vse posiljevalce … koliko poročenih mož in partnerjev bi umrlo, koliko vojakov, koliko mladcev, ki v navalu hormonske podivjanosti kot za šalo posilijo sovrstnice bodisi tiste, ki so mrtvo pijane, bodisi tiste, ki jim prej zmešajo v pijačo rape drogo.
Dragica pravi:
Tako ganljiv zapis, da me je zabolel…
Moska nenasitnost,bolestni nagon, ki jih zene v posilstva, je pravzaprav dusevna deformacija in nekaj najbolj podlega v moskih.
Neke vrste sla po ubijanju, ki se manifestira skozi spolnost.
Eni streljajo, drugi posiljujejo. Eni ubijejo duha, drugi telo.
Katarina, lep dan ti zelim.D
23. junij 2009 ob 09:41
katarina pravi:
ne vem zakaj podoživljam tisto noč, a kar naenkrat se mi ejzačelo to dogajati in zadnjih 14 dni ne mine dan, da se ne bi znašlav njej. ko pogledam taveliko, jo objamem .. in mi kar samo izleti “ko sem bla tolko stara kot ti, takle čas poleti …”
kakšna preteklost neki. to je še vse še kako živo.
23. junij 2009 ob 09:44
Dragica pravi:
katarina, se ti javim popoldne na mail:)))
23. junij 2009 ob 09:54
alcessa pravi:
Katarina, kot odziv na razumljivo tesnobo, ki ji namenjaš prostora v zadnjih nekaj zapisih (in torej ne kot reakcija nate!): a kaj nameravaš poskrbeti za smeh in zabavo, preden hčerka gre v internat? Da si boste ta prehodni čas zapomnile po nečem lepem in se ji ne bo treba ukvarjati ali celo, bohnedaj, identificirati s čisto vsemi grozljivimi scenariji, za katere se ti, tako izpade na blogu, mogoče zdi, da grozijo tudi njej?
Smeh? Skupni podvigi? Družinska fotka iz ateljeja? Izlet? Obujanje lepih spominov? Ji narediš poseben album samo zanjo, z vašimi taboljšimi slikami? Ju pelješ nekam, kjer bo nepozabno, kakor koli že?
Saj veš, največ hudega se zgodi tistim, ki so bili vnaprej prestrašeni.
@Dragica: odkar sem se osebno prepričala o tem, me pri opisovanju požrešnih, posiljevalskih moških daje močan občutek dolžnosti, da vzpostavim ravnovesje, ki v naravi obstaja. Torej, dovoli mi naslednjo izjavo: ženske tudi posiljujemo in se nas je ravno tako treba paziti.
23. junij 2009 ob 17:00
Dragica pravi:
Alcessa, se bolj LAHKO posiljujemo,se strinjam, a ne fizicno, custveno:))))
Oboje povzroca bolecine, trpljenje, a custvenemu se lahko upremo, zbezimo, fizicnemu posiljevalcu – NE, vsaj nakljucnemu posiljevalcu, ne.
Moski nas fizicno obvladajo.
In tu je razlika.
23. junij 2009 ob 17:03
alcessa pravi:
Dragica, ženske obvladamo tudi fizične manifestacije čustvenega posiljevanja, čeprav seveda ne govorim o direktnih spolnih kršitvah, temveč o krivih poteh do tja.
Torej o pretvorbi nasilja (ki je psihično in tudi spolno motivirano) v druge oblike ravnanja, ki ne bi obstajale, če ne bi obstajala želja po penetraciji sočloveka kot dejanju moči.
K tvojemu opisu samo pristavljam dejstvo, da moškega posiljevalca lahko odkrito sovražimo ves čas, pri ženski pa zaradi nejasnosti situacije lahko prihaja do izmenjavanja naklonjenosti in sovraštva ter posledično mukotrpne zmede, ki iz nas ravno tako naredi nebogljene žrtve.
23. junij 2009 ob 17:40
alcessa pravi:
Katarina, hvala za rešitev.
23. junij 2009 ob 17:45
katarina pravi:
alcessa: nič bat, vsi tvoji komentarji so bili varno spravljeni v spamu.
))
sicer pa … to sem morala dat ven, da mi je lažje. tozadevno je blog – dnevnik. s taveliko se veliko objemava, crljkava. kot da prinašava noter vse te telesne dotike za potem, ko se ne bova več videli vsak dan. zdaj bomo ves vikend v ljutomeru, pa potem upam, da bom čimmanj zdoma, da bomo tudi vsak dan vsaj nekaj ur skupaj. sej doma ni te tesnobe, to imam jaz v sebi. in ona tudi … to je najino, očitno, ker se čuti v pogledih, ki jih namenjava drug drugi. mešanica komprnenja, strahu pred izgubo, želje po biti z … ne znam razložit, a ko se spogledava je tolk tega v najinih pogledih. “bodi tu, objemi me, imej me, ne hodi stran”.
23. junij 2009 ob 17:50
alcessa pravi:
Ja no, upam si trditi, da je to normalen del razmerja med mamo in otrokom, globina čustev, sploh v prelomnih situacija. VSEENO: treba je poskrbeti tudi za lahkotnost, ven iz tega emocionalnega dušenja, “na zrak”!
Poznala sem mamo, ki je svojega sina tako obremenila z medsebojnim odnosom, da na testu za šolo zaradi vsega čustvenega overloada ni znal pokazati svoje prave inteligence in so ga hoteli dati v posebno šolo
Doštudiral pa je potem šele ob delu. In zgodbo mi je povedala kar mama … 
23. junij 2009 ob 17:56
katarina pravi:
alcessa: moram povedat, da sesm bial izredno impresionirana, ko sem videla, kakšen vpliv imajo moje bsede na hčero. da je šla edina od vseh v maribor v šolo, da se je za to odločila zato, ker je zaupala mojim besedam, razmišljanjem, mojim vzpodbudam naj je en bo strah, da je tudi ta opcija in da ji bo tam super. veš kakšen miselni preobrat je bil to zanjo?
ne ne, ti zadnji zapisi so nastali ta vikend, ko sem bila sama v ljutomeru. sem si končno priklopila računalnik in … eto, to je dokaz, kaj vse mi dogaja tam. imam še nekaj teh zapisov, ki so vsi po vrsti tko čustveni, da sumim, da jih nisem jaz pisala.
24. junij 2009 ob 06:31