Katarinin monolog o vračanju domov
Počasi prihajam tja, kjer sem si vedno želela biti: v svojem kotu, med svojimi knjigami, v sobi polni svoje glasbe in v svojih razmišljanjih, skratka v svetu, ki mi je bil nekoč davno davno, ko sem še imela svojo sobo, domač. Ko takole sedim ob oknu, ki je na las podobno tistemu, poleg katerega sem nekoč posedala v svoji sobi (dvojno, škatlasto, belo) se počutim na nek prav poseben način … domače. Kot bi bila doma, ja, čeprav je glasba druga, soba večja in drugače opremljena in čeprav skozi to okno sije sonce, ki skozi ono nikoli ni sijalo, je bil pa fantastičen razgled na Storžič. In Hudičkov boršt .. in tam nekje vmes se je rezala cesta do Jezerskega …
Tisti čas se je končal, ko sem s taveliko prišla iz porodnišnice. Spomnim se občutkov, ko sem videla, da moje sobe ni več, da so jo med tem časom spremenili, predrugačili. Dobila sem spalnico, tavelika pa je spala v nekoč moji sobi, ki … mi je bila na prav poseben način prazna, tuja. Ni bila več moja soba, tavelikina pa tudi ne, saj ni bila opremljena po otroško. Odsevala je praznino, ki je nastala v meni z izgubo mojega kota, moje intimnosti, čeprav se te izgube takrat nisem zavedala.
V njej sva imeli babičin gugalnik in na njem sem posedala z njo v naročju ter ji prepevala pesmice …
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju
s cvetjem me posipala
djal sem da sem v raju …
In
Kje so tiste stezice
k so včasih bile
zdaj pa raste grmovje
in zelene trave …
Imeli sva igračko v obliki punčke, ki spi v posteljici. Neštetokrat sem navila tisto pesmico in ji jo popevala še potem, ko je že zaspala. Spomnim se, kako sem jo pestovala v naročju, jo božala po laseh, ji šla s prsti po licih, jo prijela za roko, jo pobožala po hrbtu, dvignila in prav na lahno položila v posteljo. Mislim, da ni bilo večera, da je ne bi uspavala v gugalniku. In potem sem šla iz sobe ter pustila priprta vrata in podzavestno čakala, da se bo zbudila in jo bom prinesla k sebi. Do rostva tamale je bil ves moj svet tavelika. Imela sem jo tako zelo zelo rada, da me je bolelo, ko sem morala v službo ali ko jo je kdo vzel in nekaj časa ni bila z mano. Z rojstvom tamale sem to ljubezen razdelila, a v mojem srcu ima tavelika prav posebno mesto že zato, ker je bila prva in nadvse pričakovana, pa zato, ker mi je na prav poseben način blizu in zato, ker me uči potrpežljivosti, argumentiranja odločitev in popuščanja principom. Tamalo imam rada na povsem drug način. In tudi blizu mi je na drug način. Rada se crkljam z njo, se pogovarjam o življenju. Všeč so mi najini pogovori o občutkih, razmišljanjih ob določenih situacijah, načrtih za prihodnost … Preseneča me njena iznajdljivost, njena trma pri doseganju zastavljenih ciljev in učenje na »napakah« drugih. Obe skupaj sta moji najljubši učiteljici in onidve me učita stvari, ki se jih nikjer drugje ne bi mogla naučiti.
Dom je tam, kjer te imajo ljudje radi. Moja prijateljica bi dodala, »kjer te imajo ljudje zdravo radi« in ima prav. Moji hčeri sta imeli več domov, a noben ni trajal tako dolgo, kot traja naš. V vsakem je bilo nekaj »bolanega, nezdravega« in kakorkoli sem ju skušala obvarovati pred slikami in doživljaji, ki so boleči, otroku nerazumljivi in nepotrebni za kogakorli, ju nisem obvarovala ne pred pogledom na pobruhanega alkoholika, pobesnelo pijano žival, ne pred vdorom v najbolj intimno področje – njuno telo. Ne glede na to, kako topel, prijeten, varen je moj dom, sem ju, ne zavedajoč se posledic, pošiljala v druge domove, kjer je sicer bila ljubezen, ne pa tudi varnost. Si očitam? Si. Če bi lahko, bi popravila te stvari, čeprav za ceno tega, da nikoli ne bi spali pri nobenem dedku in babici. Prepozno sem postavila zid, se uprla obtoževanju, da hčerama ne dovolim biti s starimi starši, da ju odtujujem sorodnikom. Šele zdaj počasi spoznavam, kaj vse sta doživljali pri njih.
Ko sem bila majhna, ko smo še živeli v Štepanjcu, sem morala hodit po očeta v bife, ker je bilo mamo preveč sram ga vleči za rokav in siliti domov. Kako mi je bilo nerodno. Včasih mi je podal vrečo s hrano in me z njo poslal domov, drugič mi je plačal sok ali mi dal denar za sladoled, zgodilo pa se je tudi, da me je pred vsemi nagnal iz bifeja. Ko sem prišla domov se je mama kregala name, zakaj ga nisem pripeljala s seboj, jaz pa sem se počutila nemočno in nesrečno, ker pri 8-10 letih nisem znala mami ustreči in očeta privleči domov.
Tudi moji hčeri je ena od babic pošiljala v gostilno po njunega deda češ, naj ga pripeljeta domov. Sama ni hotela ponj, ker je bilo stram in ker je bilo bolj prikladno poslati otroka, in moja otroška zgodba se je ne glede na to, da sem jima jo želela prihranit, ponovila z vsemi detajli. Absurdno … In tudi nanju, zlasti na taveliko, se je en od dedov drl v svoji pijanosti, jo zmerjal z vsemi mogočimi zmerljivkami. Videli sta ga pobruhanega, podivjanega. Tudi drugi ded ni bil kaj boljši, mogoče za malenkost manj živalski in ko sta prvič to videli, bi ju morala odpeljati in ju nikoli več pustiti tam. Pa tega nisem storila. No, na moji strani sem, na drugi pa ne in ker njun oče živi s svojimi starši, sta med stiki z njim doživljali stvari, ki jima jih ne bi bilo treba nikoli doživljati. Včasih se … ne sovražim, ne sramujem … ali pač, sramujem se svoje nemoči, ki sem jo imela, da ju prav res obvarujem pred temi stvarmi. V tolažbo mi je lahko edino to, da tega doma, pri meni doma, nista nikoli doživljali. In da sem se postavila zanju, koassem izvedela za določene stvari, ki bi lahko imele zelo boleče posledice, če ne bi ravnala tako, kot sem. Obliž za rano …
Komaj čakam, da jima uredim sobo. Prvič v življenju bosta imeli prav res svojo sobo, v katero se bosta lahko zaprli, jaz pa bom potrkala, ko bom želela k njima. Ko sta bili majhni in smo živele v prvem stanovanju, sem bila ponavadi v kuhinji, onidve pa sta se zaprli v drugo sebo ter se ure in ure igrali z barbikami. Včasih sta iz stolov naredili šotor, največkrat pa sta postavili grad in bili princeski. Vse sem jima kupila .. Barbike, Kene, kočijo, grad, obleke za preoblačit, … in včasih nehote slišala njune dialoge. »Ti rečeš …« in je tamala rekla. Potem je tavelika nadaljevala in na koncu spet rekla »Zdaj pa ti rečeš …« Še vedno imamo vse tiste barbike. Ko se bomo preselile bodo dobile posebno mesto, prav tako kot njune slike. Kako radi sta risali … Nešteto njunih slik imam. Tavelika je najraje risala naravo in ljudi, našo družino, ki se ji je vsake toliko časa pridružil Moj (ne spomnim se, da bi kdajkoli narisala očeta), tamala pa je risala abstraktne stvari. Goreči grad, recimo, pa Kristusa na križu. V tretjem ali četrtem razredu je narisala vijolični gozd in bila žalostna, ker jo je učiteljica negativno ocenila. Mislim, da imam še vedno to sliko. Potolažila sem jo, da učiteljica nima takih sposobnosti kot ona, da ljudje pogostokrat ne vidijo v stvari, ampak vidijo samo stvari take kot so … in tista enka je hitro utonila v pozabo.
Tukaj, v tej hiši, se bom počutila res doma doma takrat, ko bom slišala v drugem delu hiše njune glasove, njuno glasbo, ko bom vedela, da lahko vsak čas katera pride k meni v bojem, crkljanje, pogovor ali samo sedet. Želim si, da bi tudi njina ta hiša postala dom, da bi si želeli priti sem, v svoji sobi, v svoj kotiček. Želim si, da bi jima bilo tu prijetno, varno, da bi se počutili pričakovano in sprejeto. Očitno je, da ju pred veliko stvarmi, ne glede na to, kako zelo si želim, ne morem obvarovati. Naj imata potemtakem vsaj pri meni zatočišče, tolažbo in razumevanje. Naj se vsaj pri meni počutita doma doma.
Dragica pravi:
To pa bom komentirala kasneje.
objem, D
23. junij 2009 ob 09:53
Dragica pravi:
Draga katarina,
en zapis bolj gane od drugega!
kako zelo ti – vam zelim lep in ljubec dom.
mnoge druzine ga nimajo kljub bogastvu in kljub temu, da se starsa ne razideta.
Ti si jima mama in oce, vedno bosta to vedeli in se vracali k tebi. Prepricana sem, saj si polna ljubezni.
23. junij 2009 ob 17:09
mmisaa pravi:
Noben mama ne more nadomestiti očeta!
24. junij 2009 ob 13:20
katarina pravi:
ga tudi ni treba nadomestit. je prisoten v njunem življenju. v kakšni obliki pa je odločil sam.
24. junij 2009 ob 13:25