Starševstvo +

Točno vem, v kateri vasi pada dež

)

Raport s podaljšanega vikenda (od srede do nedelje). Razen tega, da sem v dveh dnev napisala 20 strani naloge za fax (in če bi bila sama še dva dni bi napisala celo, tko pa .. jo bom pisala še vsaj 14 dni), sem med plohami uspela izvesti genocid nad koloradskimi hrošči, lazarji, mravljami, itd. Pa po vrsti:

oloradskim hroščem sem že pred časom napovedala vojno. V soboto sem se odločala al bi raje imela to

ali to

Ker imam na krompirju tudi plesen, sem v lekarni kupila še strup za koloradske hrošče (legalno, da ne bo VURS spet na nogah. In mi je čist vseeno, če hrošči umirajo v mukah, jaz jih na svoj krompir nisem vabila). V šprico sem stresla tolk strupa, da … no, upam, da škoduje samo in samo tem hroščem. Štirikrat lahko špricam, upam, da je bilo enkrat dovolj.

Dalje …

Sem sadila sivko v maju? Sem. Sem rekla, da mi je čudežno izginila? Sem. No, pa sem v soboto sadial an tistem koncu paradižnik in … glej ga zlomka …

in tukaj

Kot da je ni, čeprav je in je čist drugačna, kot sadike v bloku. No, 45 jih nisem našla, samo 5. Očitno jih je dež zalil z zemljo (kakorkoli čudno se sliši). In zdaj sem v tem dežju videla, da ne bo ravno ok, če bom sadila poljščine vertikalno po njivi, ker ima njiva padec in mi vsak močnješi dež dobesedno pomije njivo – zemlja je kot ogledalo.

Kar je zraslo plevela sem ga pustila in ga kosim, med plevelom pa je tista nesrečna sivčica. Tile koli na levi so … paradižnik.  )))  Desno je pa krompir, pa čebula, česen, itd. Sivko bom spet sadila v avgustu in jo bom kar me plevel posadila. Si bom pa sadike označila, da mi jih spet ne bo zalilo. In zakaj še vedno vztrajam pri sivki? Zato …

Na drugi strani hiše jo imam. Pa tele tudi …

Leteče mravlje …  ))) me prav nič ne moti, če letajo na vrtu, ko pa se spravijo letat po moji sobi sem pa Pips-killer.  In ko sem tkole zjutraj občudovala sivko zaslišim v sosedovi pšenici neko premikanje. OMG … to je bilo že drugič … In potem nekaj steče po njivi, jaz pa za njim. Damn … šele na koncu druge njivo ugledamo to pošast … poljskega zajca.  Pa ne moreš verjet …

Tile stvori si umišljajo, da je moja hiša njihova. Nič hudega, tudi zanje obstaja strup. Najbolj hecno je, da na tem strupu piše, da NI ŠKODLJIV ZA ŽIVALI. Ben, sem mislila, da so polži živali, ampak ok, očitno niso. Bom skenirala ovitek, da se boste lahko tudi ostali narežali tej gluposti.

Dalje …

Takole se z moje zemlje vidijo krajevne padavine. Če bi bila meteorolog, bi lahko s 100% natančnostjo povedala, v kateri vasi bo naliv:

Najlepše pri vsem pa je, ko zjutraj sedem pred hišo, pijem kavo in občudujem tole:

___________________________________________

Sicer pa sem imela dva potencialna izvajalca gradbenih del na obisku. En je rekel, da se vse dan, drugi pa, da ima tolk dela, da mu je vseeno al dela al ne, pa da je itak vse tko zakomplicirano, da ne ve, če bo šlo. Najbrž se bom odločila za drugega, ja.

Mal me boli srce, sicer pa delam nalogo za fax.

Takle čas pred enaidvajsetimi leti …

Gledam taveliko … Ko sem bila njenih letih …. tisto poletje … Zdaj počasi dojemam, zakaj me je tako zadelo, zakaj sem tako trpela, zakaj sem tako reagirala, kot sem in zakaj … Ne, zdaj šele vem, da nikoli ne bom razumela, zakaj sta se mama in oče obrnila stran in me pustila popolnoma samo. In naj si še tako prizadevam vsaj deloma razumeti njuno reakcijo, ne morem razumeti zakaj sta ignorirala moje rezanje, moje jasne klice na pomoč, mojo promiskuiteto …

Me je bilo res tako težko pri 15 objeti, me stisniti k sebi, pobožati po laseh in mi verjeti? Ko gledam njo, ko gledam njeno nedolžnost, otroškost v očeh, naivnost in nevednost, njeno prepričanost kako lep je svet in kako je varen … Ne morem verjeti, da sem bila nekoč tudi jaz vse to, kar vidim v njej. In še manj lahko verjamem, da je tisti moški – bil je v mojih zdajšnjih letih – lahko tako surovo, brezsramno, naduto in mačistično, vse to ubil zato, da je potešil svojo pohoto, da je podrl plen, v katerega se je zapičil, da je zadostil svojemu egu.

Ne, ne morem verjeti, ne morem razumeti in nikoli ne bom, a ko gledam svojo taveliko in se spominjam same sebe v njenih letih …

Ko sem bila pred leti na regresiji sem takoj padla v to noč, divje sem jokala, kaj jokala, tulila in ženska, ki me je vodila, mi je prigovarjala, naj se pogledam, naj se potolažim, naj potolažim tisto deklico petnajstih letih, ki je v tistem avtu tisto noč postala ena velika rana, naj ji rečem, da sem z njo … Tako živo se spominjam tistega momenta, ko sem skozi spomine stopila pred okno tistega avtomobila in se zagledala v avtu … Če bi imela to moč in bi res lahko ponovila dogodek, bi stopila ob avto, razbila šipo in se lastnoročno spravila na posiljevalca, ki tisto noč ne bi posilil tiste deklice. A takrat, tiso noč, ni bilo nikogar, ki bi me obvaroval, pa tudi naslednjih nekaj let ni bilo nikogar, ki bi mi pomagal preboleti, preživeti, iti ven iz tistega avta in si priznati, kaj sem doživela ter da sama nisem bila nič kriva

Ne, še vedno ne razumem, da moški lahko naredi ženski kaj tako nagnusnega kot je posilstvo. Ne razumem in ne sprejemam nobene razlage. Vem pa, da neizmerno odleže, ko posiljevalec neha teptati zemljo, ko gre nekaj metrov pod njo, ko ni več bojazni, da bi ga kje srečala. In pomislim … če bi pobili vse posiljevalce … koliko poročenih mož in partnerjev bi umrlo, koliko vojakov, koliko mladcev, ki v navalu hormonske podivjanosti kot za šalo posilijo sovrstnice bodisi tiste, ki so mrtvo pijane, bodisi tiste, ki jim prej zmešajo v pijačo rape drogo.

Prvi najstniški prepiri in kako se vame plazi prav posebne vrste strah

Se spomnite prepirov med najstniki in starši? Se spomnite bolečine, ki jo ti prepiri povzročajo. Težkih besed, obtožb, izrekanje stvari, ki jih v resnici spol ne mislimo, bolečine, ko se tak prepir konča. Pred dnevi sva imeli s taveliko prvi tak prepir, ki se je začel zaradi nepomite posode.

Že kakšno leto jima dan za dnem najedam z gospodinjskimi deli. Si pomila posodo, si pometla, si obesla perilo, si pospravila perilo, si pospravila svojo mizo, si odnesla smeti, blablabla … Ne glede na to, da sem že tisočkrat ponovila te stavke, jih bolj ali manj ponavljam vsak dan in včasih se sprevržejo v prepir, v katerem mi ponavadi zmečeta naprej, da eni VEDNO nalagam več stvari kot drugi (to mi govorita obe, tako da res nevem kateri vedno nalagam več stvari), da je ona to že naredila včeraj in naj danes naredi to ona druga, da je ona kuhala in zato naj pomije posodo ona druga, da se njej ne da odnesti smeto zdaj in jih bo kasneje, skratka odgovori so prilično enaki kot moje teženje. A tokrat je šel prepir dlje.
Sporekli sva se zaradi posode in tega, da je zdaj pač doma in ima dovolj časa, da zjutraj pospravi stanovanje. Da nima časa, da je spala do 10, da je šla potem ven, da je šele pred pol ure prišla domov, itd. In kje si bila, vprašam. Tam in tam, malo naokrog, z nekimi prijatelji, ki jih ne poznam, skratka ni imela časa. In tako mi počasi dvigne plafon in ji zabrusim, da pač pričakujem od nje, da pri 15 letih že vidi delo okoli sebe, da že toliko let driblamo te stvari in mislim, da mi ni treba posebej reči, naj obesi mokro perilo, ki sem ga pred službo zložila in postavila na pralni stroj. Ja, da je šla samo dvakrat mimo njega in ni vedela zakaj sem ga tja postavila in da … no, da bom itak imela pred njo kmalu mir, ker gre v internat, da mi ne bo več treba pospravljat za njo in ji težit zaradi nepostlane postelje, da se je bom kmalu znebila … Ja fajn, sem ji zabrusila nazaj, bo končno pospravljeno in ne boš non stop za računalnikom. Ona pa seveda itak ve, da jaz komaj čakam, da gre, in tudi ona komaj čaka, da gre, da ji ne bom več najedala. In potem je odvihrala v sobo, jaz pa v jok.

Še isti trenutek sem se zavedala, da sva imeli prvi najstniški fajt, da sva si prvič izrekli stvari, ki jih ne misliva, da sva tekmovali v tem, katera bo katero bolj prizadela in … in da tega nočem, nočem, nočem.

Šla sem za njo in počepnila pred njo. Jaz tega nisem mislila resno in nočem, da se še kdaj tako prepirava. Ti veš, da ni res, da komaj čakam, da greš, ampak me je prekleto strah dne, ko boš šla in … in prvi teden bom najbrž vsak dan jokala zaradi tega, pa drugi teden tudi, pa tretji teden tudi, pa … Ti veš da te imam najraje na svetu, da si sploh ne predstavljam, da boš šla in da mi je čisto vseeno če ne postiljaš postelje in če ne obesiš perila in če ne odneseš perila za prat, samo ne kregajva se tako, ker to res boli. Pritrdila je in dodala, da pač ne more bit tiho, da ve, da je rekla stvari, ki niso resnične, a ne more bit tiho. Tudi njo je strah odhoda v internat, tudi ona se boji, obe pa sva zaradi tega zelo napeti. Ma ja … ko sva pred letom ali dvema prvič začele govorit o tem, je bilo to še tako zelo daleč in tako imaginarno. Niti pod razno si nismo predstavljale, da bo internat postal resničnost in celo iz razloga, na katerega nikoli nismo računale. Tavelika je edina, ki gre iz Ljubljane v Maribor na Srednjo oblikovno šolo. Vsi tisti, ki so z njo delali sprejemce in niso bili sprejeti (zaradi premalo skupnih točk) so se prepisali na druge srednje šole, samo ona je vztrajala pri svoji odločitvi, da gre na oblikovno, pri čemer nosim del »krivde« tudi jaz, ker sem ji povedala za opcijo, da gre lahko v Maribor v šolo in v internat, pa se ji potem ni zdelo nič čudnega, da se prepiše tja, česar drugi niso naredili, ker jim je bila ta opcija Misija nemogoče.

Zdaj nas samo še dva meseca ločita do odhoda v srednjo šolo in internat. V Kranj se najbrž nikoli več ne bo vrnila ali pa samo občasno, saj bo ob vikendih hodila v Ljutomer. In to bo zanjo velika sprememba, velik šok, česar se zdaj že deloma zaveda, njegovo polno razsežnost pa bomo dojeli najbrž šele po mesecu, dveh, ko bomo dejansko v njem. In napetost pred prihajajočim šokom, se kaže že zdaj, v vseh treh. Kadarkoli smo se namreč zadnji mesec sprle, je padel stavek »Sej bom šla v internat, pa boš imela mir«. Ampak jaz nočem miru, jaz hočem, da je moja hči zraven mene vsak dan, vsak dan jo hočem pobožat po laseh, ji dati poljub na lice, nočem miru za ceno izgube njene prisotnosti. Zato me taka opazka iz njenih usta zaboli bolj kot karkoli. In ne glede na to, da je na razumski ravni vse jasno in razumljivo, je na čustveni ravni pravi kaos. Sama svojemu kaosu nisem kos. Imam napade joka, govorim si, da morata it od mene, ker je tako prav, da grejo otroci od staršev, ker se morata naučiti samostojnosti, ker ju moram spustiti, da postaneta odrasli, istočasno pa se v meni vse trga od zavedanja, da izgubljam svoji mali punčki, svoji sostanovalki, svoji opori v dobrem in slabem, … Vem, da se popkovina mora pretrgati, da je ločitev na tak ali drugačen način neizogibna, a pri nas je tako vidno to trganje, tako oprijemljivo je.
Ta velate … to ni bil samo simboličen konec otroštva, za mojo družino pomeni tudi oprijemljv konec 24/7 življenja v skupnosti jaz, tamala in tavelika. Letos ostanem brez tavelike, naslednje leto brez tamale in … sama. Tega si kljub navidezni trdnosti in samozavesti ne predstavljam. Zadelo me bo tam, kjer sem res res ranljiva … v srce, v dušo, v moj prvi in doslej najpomembnejši smisel življenja – v mojo popkovnico s hčerama.

Spomnim se pogovora z Jano, ki je sama živela s hčero. Prvič in edinkrat sva se srečali pred leti na srečanju enostarševskih družin, ko smo govorili o samoti. Rekla je, da se nikoli ni počutila samo dokler ni njena hči stopila v najstništvo in se je njen svet odprl novim dimenzijam življenja, druženju s prijatelji, srednji šoli, odhodu od doma … Takrat se je prvič počutila samo samo, ko hči ni imela več časa z njo kolesarit, iti v kino, gledati televizijo, se zvečer pred spanjem pocrkljati, iti na sprehod. To je bilo pred kakimi dvemi leti in takrat si niti predstavljati nisem mogla, kaj je mislila s temi besedami, bilo mi je povsem tuje. Zdaj pa …. Zdaj pa se zavedam tega … te prihajajoče samote, tega manjka na srčni strani, občutka potrebnosti, vsenavzočnosti, ko veš, da tvoj otrok ni več samo tvoj, da tvoj otrok nima več časa samo zate, da ti nisi ves njegov svet, da ne veš s kom se druži, kod hodi, kaj počne, da je tvoj otrok samostojen človek, ki si sam izbira svojo pot, ti pa … ostajaš tam, kjer te je tvoj otrok pustil … na istem mestu, kjer si ga zadnjič kot otroka stisnil v medvedji objem.

Zdaj še vem, da vsako noč spita doma, v svojih posteljah, vem, da ju bom zjutraj videla v hrček položaju in vem, kdaj končata šolo, da bosta doma, ko pridem iz službe, da bom nekaj čez osmo zvečer težila naj se gresta stuširat in počasi spat. Jeseni pa tavelike ne bom več videla zjutraj v svoji postelji in pogled jo bo zaman iskal, ko bom prišla iz službe. Zvečer ne bom več poslušala njunih pogovorov, najverjetneje bova s tamalo hodili skupaj spat in se pred spanjem pogovarjali. Potem … pa bom čez leto dni hodila sama spat in nobeni ne bom zvečer pritisnila poljuba za lahko noč. Prav tako ne bom zjutraj nobene videla krmežljave hodit po stanovanju in ko bom prišla iz službe … bo dom prazen. Kako se bojim tega časa, ki prihaja. Že zdaj čutim kako me boli srce, koliko solz bom prejokala …

Prav je, da ne čutita vse te moje ljubezni do njiju, ker bi ju znala bolečina, ki se plazi v moje srce, preveč boleti. Morata it in jaz moram ostati. Z njima ne morem, pri meni pa ne smeta ostati. Kot njun pristan bom, v katerega se bosta vračali, kadar bosta potrebovali tisto, česar jima nihče drug ne bo mogel dati.

Katarinin monolog o vračanju domov

Počasi prihajam tja, kjer sem si vedno želela biti: v svojem kotu, med svojimi knjigami, v sobi polni svoje glasbe in v svojih razmišljanjih, skratka v svetu, ki mi je bil nekoč davno davno, ko sem še imela svojo sobo, domač. Ko takole sedim ob oknu, ki je na las podobno tistemu, poleg katerega sem nekoč posedala v svoji sobi (dvojno, škatlasto, belo) se počutim na nek prav poseben način … domače. Kot bi bila doma, ja, čeprav je glasba druga, soba večja in drugače opremljena in čeprav skozi to okno sije sonce, ki skozi ono nikoli ni sijalo, je bil pa fantastičen razgled na Storžič. In Hudičkov boršt .. in tam nekje vmes se je rezala cesta do Jezerskega …

Tisti čas se je končal, ko sem s taveliko prišla iz porodnišnice. Spomnim se občutkov, ko sem videla, da moje sobe ni več, da so jo med tem časom spremenili, predrugačili. Dobila sem spalnico, tavelika pa je spala v nekoč moji sobi, ki … mi je bila na prav poseben način prazna, tuja. Ni bila več moja soba, tavelikina pa tudi ne, saj ni bila opremljena po otroško. Odsevala je praznino, ki je nastala v meni z izgubo mojega kota, moje intimnosti, čeprav se te izgube takrat nisem zavedala.
V njej sva imeli babičin gugalnik in na njem sem posedala z njo v naročju ter ji prepevala pesmice …
Lipa zelenela je
tam v dišečem gaju
s cvetjem me posipala
djal sem da sem v raju …

In

Kje so tiste stezice
k so včasih bile
zdaj pa raste grmovje
in zelene trave …

Imeli sva igračko v obliki punčke, ki spi v posteljici. Neštetokrat sem navila tisto pesmico in ji jo popevala še potem, ko je že zaspala. Spomnim se, kako sem jo pestovala v naročju, jo božala po laseh, ji šla s prsti po licih, jo prijela za roko, jo pobožala po hrbtu, dvignila in prav na lahno položila v posteljo. Mislim, da ni bilo večera, da je ne bi uspavala v gugalniku. In potem sem šla iz sobe ter pustila priprta vrata in podzavestno čakala, da se bo zbudila in jo bom prinesla k sebi. Do rostva tamale je bil ves moj svet tavelika. Imela sem jo tako zelo zelo rada, da me je bolelo, ko sem morala v službo ali ko jo je kdo vzel in nekaj časa ni bila z mano. Z rojstvom tamale sem to ljubezen razdelila, a v mojem srcu ima tavelika prav posebno mesto že zato, ker je bila prva in nadvse pričakovana, pa zato, ker mi je na prav poseben način blizu in zato, ker me uči potrpežljivosti, argumentiranja odločitev in popuščanja principom. Tamalo imam rada na povsem drug način. In tudi blizu mi je na drug način. Rada se crkljam z njo, se pogovarjam o življenju. Všeč so mi najini pogovori o občutkih, razmišljanjih ob določenih situacijah, načrtih za prihodnost … Preseneča me njena iznajdljivost, njena trma pri doseganju zastavljenih ciljev in učenje na »napakah« drugih. Obe skupaj sta moji najljubši učiteljici in onidve me učita stvari, ki se jih nikjer drugje ne bi mogla naučiti.

Dom je tam, kjer te imajo ljudje radi. Moja prijateljica bi dodala, »kjer te imajo ljudje zdravo radi« in ima prav. Moji hčeri sta imeli več domov, a noben ni trajal tako dolgo, kot traja naš. V vsakem je bilo nekaj »bolanega, nezdravega« in kakorkoli sem ju skušala obvarovati pred slikami in doživljaji, ki so boleči, otroku nerazumljivi in nepotrebni za kogakorli, ju nisem obvarovala ne pred pogledom na pobruhanega alkoholika, pobesnelo pijano žival, ne pred vdorom v najbolj intimno področje – njuno telo. Ne glede na to, kako topel, prijeten, varen je moj dom, sem ju, ne zavedajoč se posledic, pošiljala v druge domove, kjer je sicer bila ljubezen, ne pa tudi varnost. Si očitam? Si. Če bi lahko, bi popravila te stvari, čeprav za ceno tega, da nikoli ne bi spali pri nobenem dedku in babici. Prepozno sem postavila zid, se uprla obtoževanju, da hčerama ne dovolim biti s starimi starši, da ju odtujujem sorodnikom. Šele zdaj počasi spoznavam, kaj vse sta doživljali pri njih.

Ko sem bila majhna, ko smo še živeli v Štepanjcu, sem morala hodit po očeta v bife, ker je bilo mamo preveč sram ga vleči za rokav in siliti domov. Kako mi je bilo nerodno. Včasih mi je podal vrečo s hrano in me z njo poslal domov, drugič mi je plačal sok ali mi dal denar za sladoled, zgodilo pa se je tudi, da me je pred vsemi nagnal iz bifeja. Ko sem prišla domov se je mama kregala name, zakaj ga nisem pripeljala s seboj, jaz pa sem se počutila nemočno in nesrečno, ker pri 8-10 letih nisem znala mami ustreči in očeta privleči domov.

Tudi moji hčeri je ena od babic pošiljala v gostilno po njunega deda češ, naj ga pripeljeta domov. Sama ni hotela ponj, ker je bilo stram in ker je bilo bolj prikladno poslati otroka, in moja otroška zgodba se je ne glede na to, da sem jima jo želela prihranit, ponovila z vsemi detajli. Absurdno … In tudi nanju, zlasti na taveliko, se je en od dedov drl v svoji pijanosti, jo zmerjal z vsemi mogočimi zmerljivkami. Videli sta ga pobruhanega, podivjanega. Tudi drugi ded ni bil kaj boljši, mogoče za malenkost manj živalski in ko sta prvič to videli, bi ju morala odpeljati in ju nikoli več pustiti tam. Pa tega nisem storila. No, na moji strani sem, na drugi pa ne in ker njun oče živi s svojimi starši, sta med stiki z njim doživljali stvari, ki jima jih ne bi bilo treba nikoli doživljati. Včasih se … ne sovražim, ne sramujem … ali pač, sramujem se svoje nemoči, ki sem jo imela, da ju prav res obvarujem pred temi stvarmi. V tolažbo mi je lahko edino to, da tega doma, pri meni doma, nista nikoli doživljali. In da sem se postavila zanju, koassem izvedela za določene stvari, ki bi lahko imele zelo boleče posledice, če ne bi ravnala tako, kot sem. Obliž za rano …

Komaj čakam, da jima uredim sobo. Prvič v življenju bosta imeli prav res svojo sobo, v katero se bosta lahko zaprli, jaz pa bom potrkala, ko bom želela k njima. Ko sta bili majhni in smo živele v prvem stanovanju, sem bila ponavadi v kuhinji, onidve pa sta se zaprli v drugo sebo ter se ure in ure igrali z barbikami. Včasih sta iz stolov naredili šotor, največkrat pa sta postavili grad in bili princeski. Vse sem jima kupila .. Barbike, Kene, kočijo, grad, obleke za preoblačit, … in včasih nehote slišala njune dialoge. »Ti rečeš …« in je tamala rekla. Potem je tavelika nadaljevala in na koncu spet rekla »Zdaj pa ti rečeš …« Še vedno imamo vse tiste barbike. Ko se bomo preselile bodo dobile posebno mesto, prav tako kot njune slike. Kako radi sta risali … Nešteto njunih slik imam. Tavelika je najraje risala naravo in ljudi, našo družino, ki se ji je vsake toliko časa pridružil Moj (ne spomnim se, da bi kdajkoli narisala očeta), tamala pa je risala abstraktne stvari. Goreči grad, recimo, pa Kristusa na križu. V tretjem ali četrtem razredu je narisala vijolični gozd in bila žalostna, ker jo je učiteljica negativno ocenila. Mislim, da imam še vedno to sliko. Potolažila sem jo, da učiteljica nima takih sposobnosti kot ona, da ljudje pogostokrat ne vidijo v stvari, ampak vidijo samo stvari take kot so … in tista enka je hitro utonila v pozabo.

Tukaj, v tej hiši, se bom počutila res doma doma takrat, ko bom slišala v drugem delu hiše njune glasove, njuno glasbo, ko bom vedela, da lahko vsak čas katera pride k meni v bojem, crkljanje, pogovor ali samo sedet. Želim si, da bi tudi njina ta hiša postala dom, da bi si želeli priti sem, v svoji sobi, v svoj kotiček. Želim si, da bi jima bilo tu prijetno, varno, da bi se počutili pričakovano in sprejeto. Očitno je, da ju pred veliko stvarmi, ne glede na to, kako zelo si želim, ne morem obvarovati. Naj imata potemtakem vsaj pri meni zatočišče, tolažbo in razumevanje. Naj se vsaj pri meni počutita doma doma.

Po valeti

Sedla sem v vrsto poleg odra. Nasproti je na drugi strani sedela ona, moja najstarejša hči. Ko sem gledala njen obraz, njen nasmeh, ko mi je pomahala in mi poslala poljub, sem zajokala. Moja hči …
Pred dnevi je končala deveti razred osnovne šole. Jeseni se odpravlja v nov svet, v srednjo šolo na drugem koncu Slovenije in v internat. S seboj bo vzela spomine na osnovno šolo in spomine na naše skupno življenje. Ob vikendih se ne bo več vračala v svojo staro otroško sobo, saj se selimo v nov dom, tako da po tem poletju vstopa v resnično nov svet.

Med valeto sem se spominjala časa od njenega rojstva dalje. Želela sem si jo že nekaj let prej, preden sem jo prvič stisnila v objem. V mislih sem si slikala podobo deklice sinje modrih oči in pšenično dolgih las. Želela sem si Ines in Ines je prišla v moje življenje. Rodila se je mesec in pol prezgodaj in bila je tako drobna. V njej je bilo toliko silne želje po življenju, da je pila mleko z mojih prsi še ko je bila v topli posteljici. Moja hči …

Bila je moje sonce. Vsak večer sva se gugali v gugalniku in pela sem ji uspavanke. Ne spomnim se, da bi kdaj drugače zaspala. Ponoči sem šla ponjo ter jo dala k prsim, da se je do jutra crkljala. Kmalu zatem ko je shodila, je že plezala po kamnitih stopnicah. Bila je strašno radoveden otrok in je ob vsakem večjem deževju tekla na vrt ter nabrala lonček deževnikov. Ko se mi je pri nekaj več kot dveh letih skrila in sem jo po uri iskanja našla v travniku, kjer me je hihitajoč se čakala, sem prvič začutila, koliko mi to bitje pomeni. Še vedno jo vidim v njeni najljubši majici iz tega obdobja, na kateri je naslikan Hugo.

Po rojstvu sestrice je šla v vrtec. Nikoli ni jokala ali cepetala, ko sva šli zjutraj tja. Tudi učiteljice so bile nad njo navdušene, saj je bila sila samostojen otrok. V tem je šla celo tako daleč, da je sestrico že pri nekaj več kot štirih mesecih učila jesti z žlico. Eh, tega, kaj vse sta skupaj ušpičili, kaj vse je pokazala sestri, med drugim to, kako se spleza iz posteljice in kako se gre zadenjsko po stopnicah v pritličje, se sploh ne da opisati. Vsakič, ko gledamo slike, se spomnim kakšne prigode.

Spomnim se, ko je šla v prvi razred. Prijazna in družabna kot je bila, je imela vedno dovolj prijateljev okoli sebe. Takrat je bila tudi že moja »desna roka«. Znala je pogreti mleko in narediti čokolino, pospravljala je igrače in varovala sestro. Čeprav jima nikoli nisem naložila te skrbi od nekdaj skrbita druga za drugo. Ko sem kupila pograd se je odločila za zgornjo posteljo in na njej spi še danes. In še danes je ne postilja, ima pa še vedno iste medvedke in punčke zatlačene med steno in posteljo. Spomini na šolo pa so še tako sveži … Devet let ni malo in v teh letih je skopnelo strahospoštovanje do učiteljev, ostalo pa je spoštovanje do tistih, ki so ji pomagali, jo podpirali in jo vzpodbujali, ko ji ni šlo.
Učila sem jo poštenosti, odkritosti ter izogibanja laži. Učila sem jo tudi prijaznosti, odprtosti ter odgovornosti do sebe, narave in drugih ljudi. Kadar sva se sprli je svoje vztrajanje pri določeni stvari argumentirala in če je imela prav oz. so bili moji argumenti slabi, sem popustila. Mogoče je tudi zaradi tega postala sijanja sogovornica.

Petnajst let spominov se je takole vrtelo pred mojimi očmi. Njenega otroštva je nepreklicno konec. Še nekaj let in postala bo odrasla. Če sem jo do sedaj lahko varovala pred nevarnostmi, ji pihala koleno, ko je padla v peskovniku in ji brisala solze, ko je bila žalostna, bo čez nekaj let sedla v avto in se podala po naših cestah sama. Najbrž ne bom zatisnila očesa dokler ne bom pred hišo zaslišala njenega avta. Vedno bo moj otrok.

Upam, da ne bo zabredla v mamila, alkohol, neprimerno družbo. Dala sem ji polno dobrih nasvetov, trenirala z njo vstop v odrasli svet, zdaj pa … zdaj pa bo šlo počasi zares. In popravnega izpita ni.
_____________________________________

3600 znakov je premalo za opis vseh mojih občutkov, spominov in razmišljanj, ki sose zvrstili v tistih dveh urah. Pomislila sem tudi na to, kako ji je bilo v vseh teh letih brez očeta oz. z zavestjo, da oče nima časa zanjo. Na valeti ga ni bilo. nismo ga niti klicali in mu sporočile kdaj je, ker … ker se je gnol razlil in asmo odločene, da se bo rana celila drugače kot se je vseh teh 11 let.

Kolikokrat je bil na šolskih predstavah? Enkrat, mogoče dvakrat.
Kolikokrat je bil na roditeljskih sestankih? Enkrat.
Kolikokrat je bil na govorilnih urah? Enkrat. Pardon, za taveliko nikoli.

Kasneje sem taveliko vprašala če ji je bad, ker očeta ni bilo na valeto. Je rekla, da ji je tko tko, ne ravno bad, je pa njej oče in … nekako spodobilo bi se, da je tam. Sej veš, oči in mami …
Meni je bilo ok. Prvič mi ni bilo bedno, ker sem bila sama, prvič nisem bila razočarana, ker ga ni bilo, čeprav smo mu povedale, da imata nastop.
Do sedmega razreda je prepevala v pevskem zboru. Ima prečudovit glas in še danes v avtu popevem nekatere pesmi s teh nastopov. Kolikokrat sem ga klicala, da imata predstavo, da naj pride, pa … ga ni bilo. Ni mu bilo pomembno, jaz pa sem prišla, ker sem hotela biti tam, ker sem vedela, da me bosta z očmi iskali po dvorani in ko sta me zagledali … včasih sem jima na hitro pomahala … jima je obraz prešinil tak, prav poseben, nasmeh … Olajšanje, ker sem prišla? Pomiritev, ker sem tam? Občutek, da bosta peli zame? Zavedanje, da ju imam rada in da sem tam, ker mi toliko pomenita? Najbrž vse po malem. Jaz sem vedno malo zajokala, ko sem ju videla na odru, in zajokala sem tudi na valeti. Kako je bila lepa … moja hči, moj otrok.

Začetek – novi temelji

Končno sem se spravila poskenirat projektantske slike. Huh, sploh se ne morem spravit iskat izvajalcev.

Takole je obstoječe stanje hiše zdaj:

In prva stvar, ki jo moram naredit, je izvedba temeljev okoli hiše.

Temelji bi izgledali takole:

Temelje bom naredila zato, da hiša ne bo več lezla naprej, na njih pa bo tudi naslonjena strešna konstrukcija. Betonski temelji pridejo vrezani v stene, na njih pa so privijačeni leseni podporniki, za katere sem rekla, naj ne bodo skriti v steno, pač pa naj gledajo malo ven, da bodo simetrično delili hišo.

Ko bodo končana ta dela (in podrt prizidek) pride na vrsto kompletna prenova strehe. Huh … sej ne vem, če bom to sploh izvedla. Nekako … mi ni.

Pozivam na demonstracije proti Slovencem

Dolenjci so prišli v Ljubljano in štrajkajo proti Ciganom, ki kradejo, kupujejo rabljene avtomobile, se vozijo brez vozniškega izpita, otrok ne pošiljajo v šolo, ne delajo, skratka so …. kaj že?

Ok, pol bom pa jaz štrajkala proti Slovencem, ki kradejo mejne kamne (ali jih prestavljajo), so prijavljeni na Zaodu za zaposlovanje in prejemajo nadoemstilo plače, v tem času pa delajo na črno in se nočejo zaposlitv; prikazujejo uradno nižjedohodke kot jih imajo, da dobijo višje otroške dodatke in nižji vrtec; so brezposelni a si kupujejo nove avtomobile prestižnih znamk, se ne poročajo temveč uradno živijo narazen (fejkajo enostarševstvo), da dobijo nižji vrtec; po cestah opiti divjajo kot nori; preprodajajo mamila; izvajajo nelegalno prostitucijo; ne vzgajajo svojih otrok čeprav jih plodijo, …

Sem dovolj naštela?

Lahko štrajkamo še proti čefurjem, ker so malenkost pretemne polti, ker furajo nove ali čisto malo rabljene avtomobile, pa nikjer ne delajo, ker nosijo zlatne lance oko vrata in imajo najlepše ženske, ker zasedajo blokovska stanovanja, ker nočejo iz Slovenije, ker govorijo poudarjen L, ker vsak dan igrajo nogomet, ker poslušajo svojo glasbo, ker so samozavestni, ker … Bom še kaj našla, brez skrbi.

Skratka … lahko gremo štrajkat proti svojim sosedom, ker se z njimi itak ne razumemo, se tožarimo, si nagajamo, pa lahko štrajkamo proti Bogu, ki nam ne nakloni sedmice na lotu. Lahko tudi štrajkamo proti naravi, ker nočemo toče, ali pa … točno, gremo na ceste in štrajkamo proti hrčkom. Ali pa tudi ne … zdaj je ravno turistična sezona in Slovenceljčki morajo it nekam noge namočit    Bomo raje štrajkali proti njim jeseni, ko bo morje mimo.

Mislim, da sem dovolj nazorno pokazala, kaj si jaz mislim o včerajšnjem štrajku.
Cigani kradejo … Ja in?
Cigani ne delajo … Ja in?
Cigani vozijo stare avtomobile … Ja in?
Kdo od teh kmetov bi pa dal Ciganu plačano delo? Kdo bi mu pa dal kuro iz kokošnjaka? Kdo od teh bi peljal bolano Ciganko v bolnico? Kdo bi dovolil, da Cigani poberejo krompir z njive, ki ostane, ali rdečo peso ali koruzo? In kdo bi dovolil, da se mali cigani igrajo na njegovem travniku? Nihče? No, pol naj vas pa še naprej živcirajo s svojo drugačnostjo.

p.s.: sem že omenila, da so mene v Ljutomeru najprej opozorili naj se bojim Ciganov? Pa jih tam okoli sploh ni. No, ni črnih, so pa beli, beli Cigoslovenci.

Prijava mučenja živali zaradi … lepila za miši

Dobila sem mail:

Pozdravljeni,
Na VURS OU Kranj smo prejeli  prijavo glede mučenja živali. Z vami bi radi
opravili razgovor in pridobili vašo izjavo. Prosim če nas lahko
kontaktirate.
Lep pozdrav

Tudi poklicali so me in gospod mi je prijazno razložil, da me je nekdo (tožibaba ostaja anonimna) zatožil, da mučim živali. Hmmm … kako že? Takole … z lepilom. Bojda je to lepilo po zakonu prepovedano, pa mi potem res ni jasno zakaj ga lahko kupim v vsaki Kmečki zadrugi, v Merkurju, in še kje. Dokaz …

in še

in še lepilo, na katerem nedvoumno piše komu je namenjeno:

Proizvaja Unichem d.o.o. Ljubljana.

V trgovinah sem vprašala če imajo kaj proti mišim in so mi predlagali lepilo. Hmmm … Kdo točno potem krši zakon? Če so miši tako ljubke živali, jih bom odslej lovila žive in nosila v … zavetišča, na Veterinarske postaje ali kar na upravo VURSA. Pa ja … naj jih imajo tam in tisti, ki jih imajo radi.

Skratka, zdaj se že nekaj dni nekdo dela norca iz te zadeve in danes mi je  poslal naslednje sporočilo:

Dobro jutro mučiteljica malih živali,

kako si? Si danes stopila že kakšni mravlji za vrat? Ti ti ti porednica!
Dobro bi bilo če bi v pisarni izklopila klimo napravo da ne bi motila
bio sistema muh, mušic, komarjev in ostalih naših ljubkih malih živali.

lp
________________________________________

Zdaj tudi komarjev več ne bom tepla z roko, temveč jih bom lovila v lonček in nosila v zavetišče. Pa suhe južine tudi.

No, da ne bo pomote, gospod mi je razložil, kako lahko ubijem miš, da ne bo okvalificirano kot mučenje živali. Lahko uporabim tako past, da ji odseka glavo. Če ji bo odsekalo samo polovico ali bo falilo kakšno žilo in bo umirala v mukah … to pač VURS OU Kranj ne zanima. Načeloma jih tako lahko pobijem in ne bom kaznovana. Kakšni ljubitelji živali …

Zdaj čakam, kaj bo storila VURS OU Ljutomer, kamor so odstopili zadevščino, ker imam tam stalno prebivališče. Če bodo stvar terali tako daleč, da bom res kaznovana, potem bom tožila vse, ki mi prodajajo lepilo in proizvajalca le-tega zaradi vseh psihičnih bolečin, ki jih trpim zdaj.

Mimogrede: bom tožena tudi zato, ker sem eno miš lastnoročno ubila, ko mi je zlezla v hlačnico?

Ta zapis spada v kategorijo: nebuloze.