Starševstvo +

Prenova hiše – mentalna priprava

Doma imam PZI in sem čisto navdušena nad projektom. Betonski temelji, vrezani  v stene, na katerih so leseni nosilci za strešno konstrukcijo, pa kuhinja in klet ter stopnice, ki so del terase, pa del hiše, ki bo od malih dveh, pa nova kopalnica … naravnost fantastično. Tudi račun je fantastičen … vse skupaj in vse tako, kot je izračunano po popisih … reci in piši 56.000 eur. Ja, vem, nimam toliko. Sem se takoj odpovedala kleti in novi kuhinji ter delu terase in stopnicam, tudi drugo kuhinjo bom pustila za potem, pa obnovo kopalnice tudi, celo strešno opeko bom obdržala obstoječo, pa mansada bo nedodelana v celoti, tako da … bom naredila samo temelje in nosilno konstrukcijo ter novo streho in strop. Tisto, kar potrebujem, da lahko potem delam dalje.

In zdaj … se mentalno pripravljam na iskanje izvajalcev del. Priznam, da me je strah. Najprej zato, ker ne poznam nobenih izvajalcev tovrstnih del, potem zato, ker vem kakšno veselje imajo obrniki z nategovanjem strank, in končno zato, ker sem ženska in ker sem po defoltu “neumna”, če bom pa čisto malček pre-pametna znabiti, da bom takoj označena s “potrebno, zafrustrirano in zoprno ženšče”. In ne mi govorit, da to ni res, ker … halo, jaz delam v gradbeništvu, rimember? In zelo dobro poznam mnenja obrnikov o ženskah, ki jim gledajo pod prste in ki sprašujejo kaj počnejo in ki si upajo podatio pripombe na njihovo delo.

Ja, ta odločitev, to delo visi nad mojo glavo kot težak siv oblak. Strah me je. Če bi bilo po moje, bi našla enega izvajalca za vsa dela, pa ne vem, če ga bom. Tudi ne vem koliko časa bom iskala in kdaj bom začela z deli, čeravno bi lahko že naredili temelje in pripravljali les ter ostali potreben material za delo. Eh …  Najbrž bi se morala veseliti, pa …

Sedim ob načrtih in jih gledam. V mislih grem po novi kuhinji in občudujem visok – preko 3 metre visok, strop, stopim ven na teraso in vonjam vrtnice, ki se vzpenjajo po lesenih stebrih okoli nje. Nato grem po polkrožnih stopnicah v spalnico in s pogledom oplazim knjižne police ter ležalnik … zame. Skozi strešna okna pronicajo zadnji sončni žarki. Vidim sončni zahod. Dnevna soba je v temno rdeči barvi, pohištvo pa je umazano belo. Na steni poleg drsnih vitražnih vrat je zelena plezalka, ki se vije okoli samostoječih luči … Sanje …      Kdo ve, ali bom dočakala svoj dom tak, kot ga vidim v sanjah.

Prve korake sem naredila. Denar imam, načrte tudi, čez nekaj tednov dobim gradbeno dovoljenje, zdaj moram najti obrnika, ki me bo spoštoval in ki bo spoštoval mojo hišo ter narediti prve konkretne korake pri prenovi svojega doma. Jap, strah me je.

Št. komentarjev: 12

1. bima pravi:

   To pa občudujem….ker tole je kr načrt, ampak verjemem, da ti uspe,držim pesti….tudi mene bi bilo strah, sploh ko se zavedaš dejstva, da zna biti res velik napor dobiti dobrega in poštenega izvajalca…sama sem imela ravno tako nešteto prigod, kako so me obrtniki “nategovali” samo zato, ker sem ženska in se kao po njihovem ne spoznam na zadeve….ja seveda, na čelu mi piše, da sem budala…in to niso nič prijetna dejstva…

   29. maj 2009 ob 06:15

2. saso pravi:

   no vsaj tem za blog ti bo zmanjkalo:

   -prekleti obrtniki
   -obrtnik nima pojma
   -obrtnik me je prijel za rit
   -obrtnik zamuja
   -zato ker sem ženska me obrtnik nateguje z roki
   -obrtnik pripeljal napačni material
   itd itd itd

   TO BO ŠE SMEHA

   29. maj 2009 ob 06:16

3. bima pravi:

   jooo, sašo…men pa tole ne bi blo čist nč smešn…vsi imamo v večji meri zastavljen svoj cilj in za dosego tega cilja si rečeš: za pošteno delo, pošteno plačilo…pika…amen…inres se po nekajkratnih nategovanjih počutiš, ko ena poceni lajdra…

   29. maj 2009 ob 06:29

4. saso pravi:

   Bima, sicer ne vem koliko hiš si zgradila, sam pa iz svojih izkušenj vem, da vse kar sem napisal velja tudi za moške naročnike obrnikovih storitev!!!
   in ko ti ni več do joka od besa ti ostane samo še smeh!
   SIMPL A NE:)

   29. maj 2009 ob 06:34

5. bima pravi:

   ja, sašo…simpl ja…:):)

   29. maj 2009 ob 06:40

6. katarina pravi:

   no ja, jaz se same komunikacije z obrtniki ne bojim sploh. in se mtzelo dovzetna za nova znanja in izkušnje. edina jeba, ki zna bit, je, ko/če me bo hotel okol prinest ali mi poturit kaj, česar v popisu in ALI če bo izstavljal račun za dodatna dela. v bistvu me ej najbolj strah dodatnih del, ker tam ponavadi najbolj mastno služijo.

   29. maj 2009 ob 06:57

7. polžek pravi:

   Ni tako hudo Katarina. Saj so fantje v principu kul, pa lepo naredijo. Samo malo se pripravi na “kdo vam je pa tole delal”…pa “tole se pa ne bo dalo”…na koncu se pa vse da in je vse narejeno, samo poslušat je treba in kimat in kakšno strokovno besedo vmes pripomnit
   Meni so 3x prezidavali, pa streho novo delali, pa okna..pa sem samo gledala, da je bila dobra malica in dovolj pira in je šlo tik tak.
   Za hudo silo pa lahko treniraš pogled blondinke in besno utripanje s trepalnicami )

   29. maj 2009 ob 07:38

8. Ninan pravi:

   No, po mojih izkušnjah izpred 25 let je deloval malo prestrašen pgled, potem pa odprte oči, a vi pa bi to res znali, naivno čudenje, če se bo res dalo za takšno ceno,ja, pa saj ste nekam zapisali, a ne, pa kuhanje kave, pa kakšna obara,pa nemo občudovanje opravljenega ali pa kopica prav butastih vprašanj… Potem pa kar precejšen šok, ko sem se začela proti koncu del pogovarjati bolj stvarno, oborožena z predračunom, z natančnim popisom opravljenih ur in del in s popisom materiala, ki so ga pripeljali. In seveda, ko nisem bila zadovoljna z vsakim opravljenim delom … Res pa je, da si tak štos lahko privoščiš le v večjem kraju, kjer je na izbiro dovolj obrtnikov …

   No, opisala ti bom, kako smo montirali peč za centralno. V trgovini in ob dostavi nisem opazila, da na peči ni prirobnice, s katero na peč pritrdiš cev. Ostala montaža centralne gotova v soboto okoli dvanajstih, brez te presnete prirobnice ne moreš preizkusiti ničesar. V trgovini se znajdem malo preden jo zaprejo, na vprašanja, kaj rabim, rečem da nič in da sem le prišla ukrast eno prirobnico. Gledajo me kot deveto čudo, se hahljajo in čakajo, ko odkorakam do takšne peči, kot je naša, odvijem prirobnico, rečem hvala, se prisrčno nasmehnem, pomaham, mislim, da sem jim poslala še poljubček v slovo in oddidem. Nihče ni rekel prav ničesar …, tudi potem, ko sem prirobnico dobila od proizvajalca in jo nesla nazaj v trgovino, so samo debelo gledali. Je pa res, da mi danes takšen podvig verjetno ne bi uspel več, je že četrt stojetja mimo …
   Ali pa, ko sem četrt colske pocinkane cevi spravljala v Ljubljano z avtobusom in prosila prodajalca, naj jih nareže na takšne kose, da bodo šli v prtljažnik … Nepozabni časi!

   29. maj 2009 ob 16:53

9. Deana pravi:

   Kaj pa pomeni butana hiša?

   31. maj 2009 ob 15:59

10. katarina pravi:

    Deana: butana hiša je hišpa iz gline, torej glinena hiša.

    1. junij 2009 ob 06:50

11. katarina pravi:

    Ninan: jaja, sej mene tudi čudno gledajo, ko pridem v kmetijsko zadrugo, pa ko kupujem žice in drugo orodje. to počnejo samo moški, vsaj ženske še nisem vidla. kaj čem, če pa živim sama.

    1. junij 2009 ob 06:51

12. Pike pravi:

    Pri nas v KGZ moški počakajo zunaj v avtomobilu. Nakupujejo ženske!

    3. junij 2009 ob 12:57

Povej svoje mnenje