Starševstvo +

Prenova hiše – mentalna priprava

Doma imam PZI in sem čisto navdušena nad projektom. Betonski temelji, vrezani  v stene, na katerih so leseni nosilci za strešno konstrukcijo, pa kuhinja in klet ter stopnice, ki so del terase, pa del hiše, ki bo od malih dveh, pa nova kopalnica … naravnost fantastično. Tudi račun je fantastičen … vse skupaj in vse tako, kot je izračunano po popisih … reci in piši 56.000 eur. Ja, vem, nimam toliko. Sem se takoj odpovedala kleti in novi kuhinji ter delu terase in stopnicam, tudi drugo kuhinjo bom pustila za potem, pa obnovo kopalnice tudi, celo strešno opeko bom obdržala obstoječo, pa mansada bo nedodelana v celoti, tako da … bom naredila samo temelje in nosilno konstrukcijo ter novo streho in strop. Tisto, kar potrebujem, da lahko potem delam dalje.

In zdaj … se mentalno pripravljam na iskanje izvajalcev del. Priznam, da me je strah. Najprej zato, ker ne poznam nobenih izvajalcev tovrstnih del, potem zato, ker vem kakšno veselje imajo obrniki z nategovanjem strank, in končno zato, ker sem ženska in ker sem po defoltu “neumna”, če bom pa čisto malček pre-pametna znabiti, da bom takoj označena s “potrebno, zafrustrirano in zoprno ženšče”. In ne mi govorit, da to ni res, ker … halo, jaz delam v gradbeništvu, rimember? In zelo dobro poznam mnenja obrnikov o ženskah, ki jim gledajo pod prste in ki sprašujejo kaj počnejo in ki si upajo podatio pripombe na njihovo delo.

Ja, ta odločitev, to delo visi nad mojo glavo kot težak siv oblak. Strah me je. Če bi bilo po moje, bi našla enega izvajalca za vsa dela, pa ne vem, če ga bom. Tudi ne vem koliko časa bom iskala in kdaj bom začela z deli, čeravno bi lahko že naredili temelje in pripravljali les ter ostali potreben material za delo. Eh …  Najbrž bi se morala veseliti, pa …

Sedim ob načrtih in jih gledam. V mislih grem po novi kuhinji in občudujem visok – preko 3 metre visok, strop, stopim ven na teraso in vonjam vrtnice, ki se vzpenjajo po lesenih stebrih okoli nje. Nato grem po polkrožnih stopnicah v spalnico in s pogledom oplazim knjižne police ter ležalnik … zame. Skozi strešna okna pronicajo zadnji sončni žarki. Vidim sončni zahod. Dnevna soba je v temno rdeči barvi, pohištvo pa je umazano belo. Na steni poleg drsnih vitražnih vrat je zelena plezalka, ki se vije okoli samostoječih luči … Sanje …      Kdo ve, ali bom dočakala svoj dom tak, kot ga vidim v sanjah.

Prve korake sem naredila. Denar imam, načrte tudi, čez nekaj tednov dobim gradbeno dovoljenje, zdaj moram najti obrnika, ki me bo spoštoval in ki bo spoštoval mojo hišo ter narediti prve konkretne korake pri prenovi svojega doma. Jap, strah me je.

Ko se ozrem okoli sebe …

Zadnjič sva šli s tamalo v kino in sva šli mimo klopc, ki jih je po Planini vse polno. Mimogrede sem pogledala proti njej in … prešinila me je misel, da na Planini stanujem že več kot tri leta, pa ne poznam prav nikogar, z nikomer se ne družim, ne hodim v okoliške lokale, niti na sprehode po ulicah. Skratka … živim v srcu đungle, pa nisem del nje. Hmmm …

Na klopci so posedali kloni Mojega bivšega.    Visoki, črni čefurji. Prvič sem jih opazila. Najbrž jih je povsod polno, ravno prav starih, ravno prav samskih (ali pa tudi ne), zagotovo jih je največ kakih 300 m stran v samskem domu – ogromni stolpnici. Jaz tega sploh ne vidim. Niti ne vidim tipov, ki na Vestsajdu – ogromno igrišče med bloki na Planini 1, igrajo basket ali mali nogomet. Pa tisti, ki balinčkajo pri Mercatorju in tisti, ki se igrajo pred samskim domov. Sploh ne hodim ven, ne grem okoli, pa nikogar niti vidim ne, kamoli, da bi koga spoznala.

Enako je v službi. V gostilni poleg moje službe je vse polno moških – vojakov, gradbenih delavcev, poslovnežev. Ženske tja zahajamo res zelo poredko, moških pa je vedno polno. Jaz pa … sploh nikogar ne vidim. Kot bi bila slepa, pa sem tam skoraj vsak dan na malici. No ja, nič čudnega sicer, ko pa vedno, kadar pridem, berem časopis in jem, okoli sebe pa pogledam šele takrat, ko moram plačati. Dddd …

Nič drugače ni v Ljutomeru. Mimo moje hiše gre vsak dan malo morje traktorjev in drugih vozil, pa kolesarjev in motoristov, tekačev in pešcev .. Jaz ne opazim nikogar. Kot da jih ni. No, enega sem opazila, ko se je peljal po drugi strani vrta prav počasi in buljil v mojo hišo. A pogled, ki sem mu ga namenila, je bil vse prej kot prijeten, prijazen, dobrodošel.

Skratka … ko se ozrem okoli sebe, mislim, ko odprem oči in pogledam okoli sebe, vidim ogromno moških, takih in drugačnih, in če bi si vzela čas in če bi imela voljo in če bi se mi dalo, bi najbrž tudi koga spoznala. Pa … ne. Hm … prav smešno … tri leta živim v stanovanju v naselju, kjer sem si vedno želela stanovanti, pa sploh ne poznam svoje okolice, ne ljudi, ne njihovega načina življenja, dnevnega in nočnega utripa. Moji hčeri vesta veliko več o teh ljudeh kot jaz. Kot da sem izolirana od sveta, od družbe. Saj … s kom pa se sploh družim?

Moja družba so moji sodelavci. Devet jih je. Pa natakarici iz bližnje gostilne in prijateljice, s katerimi se bolj redno slišim, čeprav se samo z eno tudi res vsak teden vidim. In stranke, ki pridejo v salon ter sosed, ki me občasno tudi razveseli s kakšno sladkarijo. In to je to. V bistvu se sploh ne družim. V bistvu sem zelo sama, prostovoljno izolirana v svojem svetu, daleč od svoje okolice. Živim v nekem svetu, ki nima kaj dosti s svetom okoli mene. Zbujam in ležem spat z mislimi na to . In od vedno sem taka, od vedno.

Spomnim se, ko sem kot mula hodila v disko. Tam sem vedno samo plesala. Redkokdaj sem se s kom družila, prišla sem peš ali s kolesom, odšla peš ali s kolesom in vmes plesala. Sploh ne vem kje oziroma kako sem spoznala vse svoje fante.    Pa ljudje mislijo, da sem izredno družabna in da imam ogromno prijateljev (teh imam res veliko, vendar ne zaradi svojega družabništva), da veliko hodim okrog, da sem vsak vikend zunaj, pa je to ena od večjih zmoti, ki krožijo o meni.

Jaz sem izredno samotarski človek. Veliko se pogovarjam … sama s seboj. Ko odbije ura 16 in grem domov se mi ne da več pogovarjati, hočem mir in tišino. Tudi doma ne maram govorjenja tja v tri dni, ti. čvekanja. Ljudi, ki mi ne morejo povedati nič zanimivega, novega, mi razširiti obzorje, se po pravilu izogibam. Ven že dolgo ne hodim več, sploh se ne morem spravit v družbo. Ni mi. Če bi šla ven bi šla zato, da kaj spijem, si ogledam kakšno je nočno življenje in … pičim domov.

Včasih, ko sem šla tu in tam s sestro ven, sem vedno doživela isti očitek, da sem namreč preveč ignorantska do okolice. Da bi se obme kdo obregnil? Niti po pomoti ne. Moja pojava – mrk obraz, strupen pogled, prekrižane roke, temna oprava, so jasno izražale mojo željo po tem, da se me pusti pri miru. Seveda sem opazovala okolico in ko / če je moje oko sokolovo uzrlo kaj takega, kar mi je privabilo nasmešek na obraz, sem se malenkost omehčala. Hja, ponavadi sem palila na iste take zajebane igraće, ki so se delali nedohvatljive, pa smo se potem mrkali ves večer in to je bilo to. 

Torej … mene se poznati tako, mimogrede, na ulici ali v lokalu ne da. Enostavno ne da. Sploh ne vem kako se me da spoznat.   Damn … Ampak meni je tako ok. Jaz sem rada sama. Zato me najbrž niti ne moti, da ne poznam svoje okolice, da ne vem med kakšnimi ljudmi živim. Dokler ne pritegnejo moje pozornosti (in prej bi pritegnili pozornost z negativnimi situacijami kot s pozitivnimi) je vse ok. Jaz po svoje, ostali po svoje, dokler ne treščijo vame. Ampak to se praviloma ne dogaja.

Tihožitja

Če me slučajno kdo vpraša zakaj obožujem tisti konec Slovenije in svojo hišo …

Kmalu bo sedem let …

… ko sem na telefonu prebrala njegov prvi sms in naslednji dan slišala njegov glas. Takoj me je spravil v smeh. In njegov glas je bil tako … tako poslušljiv. Na vsa moja vprašanja je poznal prave odgovore, odgovore, ki sem jih hotela slišati. Komaj sem čakala, da ga vidim …

Danes sem se po dolgem času spet peljala po stari cesti in v Medvodah s pogledom objela parkirišče na Petrolovi črpalki, kjer sva se prvič srečala.  Hmmm … Še vedno se spomnim njegove pojave … njegovih temnih oči, postave, rok … bil je … moj.  Preprosto moj. In nisva šla na pijačo. Vrezala sem se po prstu in na majci sem imela krvav madež, pa sem predlagala, da greva najprej k meni domov, da se preoblečem, potem pa … ven?

Sedela sva na kavču, prosil je za kozarec soka. Gledal je fotoalbume, jaz pa sem sedela obrnjena proti njemu in čakala … O kako sem si ga želela, še danes čutim to strast, ko pomislim na tisti trenutek. Sedel je hladno in povsem skulirano, kot da ne opazi mojega čakanja. Potem pa se je iznenada obrnil proti meni, me z eno roko prijel za pas in položil na kavč ter me poljubil … točno tako, kot meni najbolj paše. Kako strastno sva se ljubila tisto noč …

In potem je naslednjič pozabil priti. Pozabil … simpl. Kako sem jokala … In potem sva se začela redno sestajati, hodil je k meni nekajkrat na teden, kasneje skoraj vsak dan. Postala sva par …
Z njim sem dobila nekaj, česar nikoli nisem iskala, se naučila stvari, ki jih nikoli nisem načrtovala znati, spoznala nov svet ljubezni, uležanosti, čustvene varnosti in stabilnosti …

Večino časa sem čisto ok, a pridejo dnevi, trenutki v dnevu, ko z vso hitrostjo iz višine zgrmim na dno  in se čustveno povsem raztreščim. Toliko ga je v meni, tako ga čutim ob sebi. Ko ga zjutraj kdaj vidim, ko se pelje mimo mene, mi je za umret. Pa bi ga poklicala, samo toliko, da slišim njegov glas, pa … ga ne. Nekako se zaustavim, ko mi roka seže po telefonu in spustim trenutek mimo.

Pogrešam ga, pogrešam “naju”, pogrešam tiste lepe stvari, objeme, pogovore, smejanje, najin humor. Pa to, kako mi reče mala, bejbi, moja, pa da sem lepa, pa ko me gleda v oči in “kaj jaz vidim na tebi” … Đizus, kako zelo pogrešam njegovo nežnost … In potem trenutek mine in sem spet hladna kot špricar … mrtvo hladna, odvratno trda. Ko spet nadenem okoli srca obroč grdih spominov, stvari, ki jih nisem marala, situacij, ki so mi najedale, … Ko vse lepo zbrcam v najtemnejši kot in si ne dovolim, da bi sploh pogledala v tisto smer.

V teh letih se nama je vendarle zgodilo veliko lepih stvari. Naučil me je ljubiti, se pogajati, sklepati kompromise, česar za živo glavo ne priznam. Pomagal mi je pri tamalih dveh, me psihično podpiral, ko sem bila na dnu, mi vlival pogum in moč, ko nisem znala ali hotela naprej. Bil je moj prijatelj in ljubimec, moja desna roka, moj prva misel za dobro jutro in zadnja misel za lahko noč. Bil je moj.

Bili so trenutki, ko sem ga strašno prizadela. Vem. Najbolj me boli, da sem mu zadnjič, ko sva spet prišla skupaj obljubila, da ga ne bom nikoli več prizadela, da ne bova šla nikoli več narazen, potem pa … Mogoče mi bo vse življenje žal, da sem šla stran, mogoče si ne bom prav res nikoli oprostila tega, a to je bila edina logična posledica dejstva, da sva zadnje pol leta drug iz drugega vlekla same slabe stvari, se obnašala drug do drugega kot do sovražnika, čakala na napake in slabosti drug drugega, da sva se lahko še dodatno izživljala. Vem vem, prevzamem svoj del krivde, a opravičilo ne bo zavrtelo časa nazaj.

Pridejo trenutki, ko spustim tiste lepe stvari okoli sebe, se obdam z njimi kot z biseri in jih med solzami božam, ljubkujem … Oprosti mi za vso bolečino, ki sem ti jo prizadejala. Vem, da veš, da mi je žal, in vem, da veš, da taka sem. Da ti dolgo nisem verjela, da me imaš res rad, te preizkušala in ti metala polena pred noge. Ti si me naučil, kaj pomeni, ko te ima moški res res rad.

Premišljujem o najinem zadnjem seksu. Ne bi smelo biti tako kot je bilo. Po eni strani sem upala, da se boš naslednji dan res pojavil v moji službi in mi dokazal, da sem se motila, da bova spet skupaj, da bova spet “midva”, po drugi pa … Tisto noč si bil tako hladen, tako neoseben, da si nisem želela bit več s tabo. Jaz te nisem nehala imeti rada, nisem te nehala čutiti ob sebi, nisem izklopila frekvence za tvoj glas … in me je tista noč neznosno bolela. Tvoje obnašanje, kako si se ulegel na svojo stran in vso noč nisem čutila tvojega telesa, pa način, kako si delal z mano … tisto nisva bila midva. Kot da te sploh ne bi poznala … takega te ne bi nikoli hotela imet. Zato sem bila tudi tako hladna naslednji dan in dan zatem in … zato nisem rinila vate in te pustila, da si … šel? Najbrž, ja.

V bistvu mi gre kar dobro. Delam se, da te več ne poznam, da mi je vseeno, da mi je v bistvu super brez tebe. A ti veš in jaz vem, da sva se imela noro rada, da bi bilo dovolj, da se samo vidiva … en pogled in bi bila spet “midva”. Pa ne boš ti in ne bom jaz … in bova mogoče kdaj v prihodnosti mislila na to in nama bo žal, da zdaj tega nisva naredila.

Ne vem, če bom še lahko kdaj imela tako rada. Kaj če si ti edini, ki sem ga lahko imela tako rada? Kaj če do nikogar več ne bom tako čutila, se počutila ob njem varno, sprejeto, stabilno, uležano?
Kje sva se midva pravzaprav izgubila … Ker jaz še vedno ne vem prav dobro, kdaj in zakaj sva postala tako pasja drug do drugega, tako ignorantska … Pa so bli vmes sončni trenutki, ko sva bila “midva”, a sva takoj spet postala nasršena drug do drugega.  A ta prvinska privlačnost vendarle nikoli ni zamrla. To “kad te skinem pogledom”  in začutim z vsem svojim bitjem, da si moj, da sem tvoja.

Nora je misel – Elda Viler

Ne daj bože, da se na stara leta kajem, ker sem te zdaj izpustila iz rok.

… da Bog da stane cijeli svijet stane bar na tren, da se opet tebi vratim….
da me zagrlis kao dijete, pa nek glavom platim…

Pa sem posadila prve sadike sivke

Pjotr je kriv, on me je pripravil do tega. Resno. Če bi bilo po moje, bi jih še naprej crkljala v bloku pred oknom, tako pa sem prvih 45 porinila v kruti svet. Te sadike sem ujčkala od januarja, torej skoraj 5 mesecev. Če umrejo bom … žalostna? Se pa tolažim, da imam še 300 novih sadik (jaka tolažba, res).

Torej … 23.5.2009 – prvi dan sajenja sivke:

 Sadila sem jih na razdalji 60 cm med sadikami in 1 m med vrstama.

Po prvih petih sem snela obe rokavici, ker ne morem svojih “dojenčkov” sadit v plastiki.  ))

Hja, majhne so, v njivi so še manjše. Tako male so, da jih najbrž nobena žival niti po nesreči ne bo pohodila.  Jaz samo upam, da ne umrejo. In nisem jih nič ekstra zalivala. Zjutraj sem jih zalila ko so bile še v lončkih, potem pa ne. Je pa prejšnjo noč zelo padal dež, tko da je bila zemlja konkretno mokra. Se zanašam na to, da sem jih v nekaj mesecih “pripravila” na sušo, ker sem jih malo in poredko zalivala.

Zdaj pripravljam drugo rundo sadik, ki pa jo bom posadila konec junija najbrž. Prej ne.

Navdušena sem nad tem, kar je nastalo iz sivke, ki jo imam na drugi strani hiše:

Porezala sem jo konec marca/ začetek aprila enkrat in je osupljivo ozelenela ter pognala ogromno cvetnih nastavkov. Tako bogata lansko leto ni bila. Komaj čakam, da vzcveti. Ob tem naj pripomnim, da je sivka edina roža na tem delu vrta, ki se je divjad ne dotakne. Vrtnice, maline, grmičevje … vse mi osmukajo, sivke pa ne. Očitno jim smrdi.

Za konec bi rada še pokazala izbeglico iz Kolorada.

Vlado Kolorada pozivam, da nemudoma odstrani svoje izbeglice iz mojega krompirja. V nasprotnem primeru bom morala poseči po sili. WW,  v priročniku poljedelcem sem brala naslednjo taktiko odstranjevanja hroščev:
hrošče naberemo v posodo in shranimo za naslednje leto. Nato jih zažgemo. Pepel razredčimo z vodo in z njo poškropimo krompir, še bolje pa je, če že pred sajenjem poškropimo zemljo, kjer bomo sadili krompir. Vem ja, totalno diskasting, je pa naravno.  ))  Jaz sem zaenkrat dobila celih 5 hroščev in si podrobno ogledala okoliške vrtove ter njive. Nikjer ne sadijo krompirja, samo jaz ga imam. Od kje so torej zavohali moje tri vrste krompirja …. pitaj boga. Vsekakor pa jih bom najbrž nabirala v posodo in nato naslednjo pomlad naredila kres.  Bljak, res. 

V glavnem … prve sadike sivke so posajene. Zdaj pa … živeli pa videli.

Pogled na italijansko obalo

Se kdo spomni kako je, ko se zvečer sprehajaš po Koperski obali, ali Izolski, ali Piranski, in gledaš proti Italiji? Vidiš tiste drobne lučke, ki mežikajo v noč in …

Ena od stvari, ki jih … ne obožujem, ne občudujem, temveč dosti dosti več, je tale razgled …

To ni italijanska obala, to je pogled z mojega hriba. In to je ena od bolj fascinantnih stvari moje domačije. Ko se zmrači sedem v fotelj, stegnem noge in spustim pogled po daljavi. Kot bi bila pri Simoni v Kopru in z njenega balkona gledala na italijansko obalo. Lahko bi prisegla, da voham morje …

Lahko je bit dober vrtnar, težko pa je bit dober gospodar

))))

Spoznala sva se preko nekega portala. Navalil je ko svinja na kuruzo in ok, da ne bi izpadla prasica, sem se zmenila z njim za kavo. Mi je bilo še isti dan žal, ker je takoj predlagal kozarec vina pri meni doma in ko sem odvrnila, da sem že predelala moške, ki nimajo svojega fleta, se je pardoniral, da ima stanovanje na morju, tu pa žal ne, ker se je pred kratkim ločil in še ni z ženo rešil premoženjskih zadev. Dddddd ok, ampak k meni na vino vseeno ne bova šla. Če sem pristala na kavo sem mislila kavo, ok, pijačo pač, nekje na javnem mestu, v lokalu, aj ges.

Vsak dan me je klical. Vem, petek je bil še daleč, kava tudi, na moje slike se je nenormalno napalil. Da se lahko srečava v Ljubljani, je rekel, da pride kamorkoli. Ja ne, če sva se zmenila v petek zvečer, potem v petek zvečer. Kuda čovjeće, meni ravno ni, da se na vrat na nos srečam z njim. Sem mu povedala, da mi po tistem, kar sem videla na slikah, ni ravno potegnil, da je preveč suh, pa obupno siv (kot božiček), ampak vsaj plešast ni (to bi bila druga skrajnost). Še vedno sem bila sicer pripravljena it z njim na pijačo, ko pa je začel razpredati o tem koliko žensk je v tem letu, kar je ločen, podrl in kak velik jebač je – celo penis da si je izmeril in da – OMG kok kul – meri celo 18 cm – mi je pa res že rahlo do pretežno dosadil. Dddddd dud, saj imaš preko 40 let, misliš, da sem še v srednji šoli, al kaj.

Skratka … ko sva tako v sredo ali četrtek govorila o njegovih ljubimkah, je zinil, da na morju obdeluje eno, ki je sicer poročena, ampak jo očitno mož ne zna zadovoljit. WTF??? Če spodnja čeljust ne bi bila pripeta na zgornjo, bi mi padla v naročje, prisežem. Kakšen moron. Čaki mal … po več kot 15 letih zakona si ženo dobil z drugim tipom v domači spalnici, se po hitrem postopku ločil, ker nisi prenesel, da ti dober vrtnar obdeluje vrt, ki si ga očitno zanemaril, zdaj pa TI delaš to isto drugemu tipu? Pa ti nisi gladek, majkemi. Đizus …

Ampak njemu se to, valjda, ne zdi nič grdega / nemoralnega / debilnega. Če jo pa njen mož zanemarja. Ja? Sej ti si svojo očitno tudi, da se je skurbala z  drugim. Pa se ob tem nisi zamislil, temveč si na vrat na nos odšel in jo pustil samo s froci, zdaj pa se klatiš okoli in porivaš poročene ženske drugim možem. Bljak. Svaka ti čast.
Seveda mi je takoj vse dol padlo in sem se potem in v petek in ves vikend vadila ven, da ne morem z njim na kavo, na pijačo, karkoli. Sem bila pa prej tolk stupid, da sem mu povedala kje približno živim in se zdaj vozi mimo ter mi pošilja sms-je v smislu “sem te videl, imaš parkiran avto”. Kwa? A če si videl avto, si potem že avtomatično videl tudi mene? Ok ok, ne bom dalje razpredala. Očitno ne štekam čudakov over 40.

Kakorkoli … njega niti ne moti, da imam jaz nekoga, ker je on itak vrtnar, ki obdela vse in vsako in zelo samozavestno trdi, da je najboljši. No ja, očitno se ga mora prej malo napit (kozarec, dva ali pa kar celo steklenico), ampak nima veze. Vrtnaril bo, po moje, tako dolgo, dokler ne bo prebolel dejstva, da je slabo skrbel za svoj vrt in ga je hodil plet drug.  )))   Ups, kaj pa otroci? So sploh njegovi?

Nova okna tako tesnijo, da stene plesnijo

Ne razumem in ne razumem. Toliko strank sem že imela, tolikim svetovala, celo mojim sorodnikom, pa … niti ena stranka si nikoli poleg oken ni omislila še dodatnega zračenja bodisi v obliki zračnikov bodisi s sistemom prezračevanja. Kot da so moje besede odveč, nepotreben balast, neumno opozorilo ali … kaj vem … Mogoče mislijo, da želim iz njih izvleči še več denarja …

Kakorkoli. Danes sem bila po dolgem času na terenu in sem obiskala vsaj 13 hiš. V tistih, v katerih sem videla stara dvojna škatlasta okna, sem si mislila “Ne menjajte jih, le obnovite jih”, v tistih pa, kjer so že imeli nova pvc ali lesena okna, pa sem najprej pogledala v kote kuhinje in mi je bilo takoj jasno: okna daleč preveč tesnijo. Tudi v zraku je bilo čutiti prenasičenost z vlago in tudi okno, odprto na ventus, ni moglo prezračiti sob. Ko sem to omenila lastnikoma mi je žena stisnila roko in “ja gospa, mi smo tako nesrečni. Saj pokurimo že manj, a so vsi koti plesnivi in tisto steno tam, tisto pa vsako leto drgnemo in belimo na novo, pa nič ne pomaga.” In zakaj je tako?

Tako je zato, ker proizvajalci oken – vsi po vrsti, a tisti največji so najbolj krivi – strašno promovirajo varčevanje energije z novimi okni, ki super tesnijo in zraka ne prepuščajo več  skozi krila, a pri tem pozabijo navesti, da tudi vlage več ne spuščajo ven, in le-ta se vseda na stene, ponavadi v kote in od tod dalje po stenah kot pajek. Kam pa naj sicer gre? In potem ti ljudje menjajo še fasado in dajo stiropor z akrilnim zaključnim slojem ter hišo popolnoma zaprejo. Nepredušno. Za stare hiše je to smrt, a tega ljudem bodisi nihče ne pove bodisi ne verjamejo in vztrajajo pri nakupu osnovne izvedbe oken in najcenejše fasade (čeprav je cena za akrilni in silikatni zaključni sloj enaka, a tega nepoznavalci ne vejo).

Dvakrat sem šla mimo stare hiše, ki je vsa okrancljana in v stilu -temna polkna s svetlo karo na prvi tretjini, robovi hiše poslikani v enakih odtenkih, vhodna vrata izrezljana, dvojna škatlasta okna z železnimi palicami med krili  … V to hišo naj bi vgradila pvc okna? Priznam, milo se mi je storilo in če bi bial to moja hiša niti pod razno ne bi naredila česa takega. Pljunila sem v lastno skledo in gospe zraven – sorodnici prebivalke tiste prečudovite hiše – povedala svoje razmišljanje ter ji položila na srce naj se za boga ne odločijo za menjavo oken. Dva tedna sem ji dala časa za premislek in močno upam, da bo zavrnila zamenjavo. Srce me bo bolelo, če se bo kljub temu odločila za slednje, a proti njeni odločitvi ne morem nič.

Tudi moja mama me ni poslušala, ko sem ji predlagala naj vgradi zračnike v okna. Da je predrago, je rekla, in v cca 50 let staro hišo vgradila standardna pvc okna. Niti nočem vedeti kaj se dogaja zdaj v njeni kuhinji, a če plesni …. bog pomagaj.

Povsem drugače je v blokih, ki so grajeni drugače od starih hiš, in pri katerih nova okna ne povzročajo plesni. No, vsaj v večini primerov ne, tu in tam slišim, da se komu pojavlja plesen v kuhinji, a to so večstanovanjske hiše, ne bloki. V slednjih je ogrevanje drugačno in tudi sicer stane / fasade  funkcionirajo drugače. Sama imam (v stanovanju v bloku) zračnik in v kuhinji in v kopalnici, v prejšnjem stanovanju (v večstanovanjski hiši) nisem imela nič, imela pa sem nova lesena okna, ki so tako dobro tesnila, da so mi vse zunanje stene splesnile.

Skratka …. ponovno milo prosim tiste, ki se odločate za prenovo starih hiš, dajte premislit o prezračevanju in se ne odločajte za okna glede na reklamo in zaradi zatrjevanja, da odlično tesnijo. Tesnijo že, a zato stene plesnijo.