Zaustavite zemlju, silazim
Tega sestavka mogoče ne bi smela napisati javno, ker … ker se za mamo pač ne spodobi, da pove, da ima dovolj, da se ji ne da več, da nima več moči, da nima energije, da ji je v resnici odveč hodit domov in da si želi le …
V nedeljo, ko sem prišla domov, mi je bilo jasno, zakaj mi je tam veliko lepše kot tukaj. Tam je vse pospravljeno, čisto, urejeno, na mestu, torej popolnoma drugače kot doma, kjer je korito polno nepomite posode, pa še tista, ki je pomita, je sumljivega videza. Na tleh je polno smeti, obleke ležijo vsevprek, čevlji takisto, v kopalnici pa je sploh katastrofa … viseče oprano perilo, ki ga nihče ne pobere, polna posodo umazanega perila, na pol mokre brisače, ličilo in kreme ležijo povsod in banja je … bi jo lahko kdo pomil, prosim. Resno, tako zelo sem naveličana tega majhnega stanovanja, polnega sten in prenatrpanega z nami tremi, da mi je prava muka it domov v 40 m2 celico.
In če tam brez težav pospravm, pomijem, pometen, uredim zunanjost in notranjost, tega tukaj ne bom naredila, ne morem in nočem. Sem delala dokler sta bili majhni, zdaj pa ne bom več. In tako se delam, da ne vidim …
Najraje bi sedla nekam v kot, objela kolena, v naročje sklonila glavo in na trdo zamižala. Mižala bi toliko časa, dokler ne bi bila prepričana, da je vse okoli mene izginilo in da grem dalje od nekega drugega začetka, ki ne bo od mene zahteval toliko opreznosti, pozornosti, odgovornosti, energije in skrbi. Ne da se mi več … pravzaprav se mi ne da že nekaj časa. Kot da nisem jaz, čeprav sem …
Spet se bližam coni “najraje bi umrla“, coni, v kateri mi je vseeno za vse, kjer diham na škrge, se ničesar ne veselim in me nič ne more prizadeti. Mi je vseeno za vse … Izčrpava me to, kar imam na čustvenem področju, pa to okoli hiše (ureditev, kredit, itd), pa to, kar sva imeli s taveliko okoli šole, pa služba, ki je bolj ko ne kaos, pa to, kar imava z mojim ex, pa … pms je mimo, vsaj to. Toliko enih stvari, jaz pa sama za vse. Je potem čudno, če mi popustijo zavore in še malo pohodim plin, da bo šlo ja hitro navzdol, ker ko pridem čisto dol se vedno obrnem navzgor. In zdaj bi bil jako neprimeren čas za valjanje po dnu.
Glavni razlog, da se počutim kot cunja, je, jasno, včerajšnja odločba z Višjega sodišča. Pa ne zaradi sodbe same, bolj zaradi razloga zakaj je bila izdana taka kot je bila. Sploh ne morem priti k sebi in najraje bi se nekje na samem iztulila. Pa se ne morem, nimam se kam skriti. Da imam lahko s takim imbecilom otroke … Ne morem verjeti … Ne razumeti …
Zakaj se že grem to igro? Zakaj točno dovolim to prcanje, izigravanje majmuna, zakaj točno dovolim temu debilu, da je v moji bližini? Aja, saj res, skupne otroke imava … (mislim, da mi ni potrebno naprej razvijati tega razmišljanja, ker tiste, ki ste (bile) v tem veste, da le – to privede do zaključka, da … “če se znebim otrok, se znebim tudi njega”, o čemer pa javno res ne smem razmišljati).
Ne glede na to, kako se človek obrača, v življenju naleti na taka človeška govna, ob katerih je pomisel na zaupanje ena od bolj otročjih misli. Zato in zato sem jaz že leta in leta nazaj zaključila z razmišljanjem o zaupanju, komu in kdaj in zakaj zaupati in kaj narediti, ko je zaupanje izdano / izgubljeno. In glede tolerantnosti … in odpuščanja … in sprejemanja … Kdo ima manj hrbtenice: tisti, ki laže, izneveri, prca, glupira, ali tisti, ki to prenaša zavoljo nekega imaginarnega “višjega cilja”? Kdo je bolj pošten: tisti, ki reče bobu bob ali tisti, ki reče bobu krof?
Napisat imoram nalogo za fax. VSe sem že skupaj dala, samo še oblikovati jo moram, pa … nimam energije. Tukaj mi je obupno pretesno, tam je vse tako prostrano, da se ne morem vsesti in obmirovati. Ti vzponi in padci … Na trenutke se počutim tako izmozgano, sploh kadar jasno vidim tisto, kar mi cuza življenjsko energijo in me podtalno razžira.
Tako nekako sem se počutila ko sem premišljevala o tem, da bi se zaletela v podvoz. Nekoč, pred davnimi časi, ko mi je taisti osebek zjebaval življenje, govoril eno, delal drugo. In t otraja v različnih oblikah že 12 let … Pa kje mi je pamet, da to dopuščam, od kod jemljem energijo, da to vzdržim, ta tempo non stop prcanj v taki in drugačni obliki. Zakaj ne znorim in naredm konec temu? Ah ja … zaradi hčera …
Pa … mislim … sta onidve tega vredni? Oziroma drugače kaj konkretno imata onidve od tega, razen da vidita, kako se njun oče dela budalo iz njune mame; kako mu dopuščam, da me prca in jokam sama zase, namesto da bi postavila mejo in mu jasno ter nedvoumno rekla, da čeznjo ne gre več? Pa ja … kakšno mejo pa naj mu postavim? “Če ne boš poskrbel za to, potem ne boš dobil tega?” ali “Ti njima to, onidve tebi to.” In on točno ve, da mu ne bom nagajala s stiki, ker sem vesela, da se družijo, in zatorej nimam nobenega orožja, s katerim bi mu zjebavala vsakdan, zato pa lahko on mene po mili volji podrkava berz da bi sploh pomislil, da se tudi meni lahko enkrat odpne … Vsak človek ima mejo, preko katere je samo še megla , tudi jaz. Tudi jaz …
Zdaj grem pa dol z odra. Za danes je bilo dovolj.
katarina pravi:
http://www.youtube.com/watch?v=i2mkmy3i2X4
29. april 2009 ob 17:35
alcessa pravi:
http://www.youtube.com/watch?v=d6RAD0mPwLg&feature=related
29. april 2009 ob 20:46
Fany pravi:
Ne obupaj, drž se, uspelo ti bo, samo ne daj mu dihat, “milo za žajfo”. Prevč mu pouščaš.
Srečno..
29. april 2009 ob 21:07
katarina pravi:
http://www.youtube.com/watch?v=hvUi-obbF8g
http://www.youtube.com/watch?v=Y7Rgyr2QzSc&feature=related
29. april 2009 ob 21:14
saso pravi:
Danes sem spoznal zakaj te tako zvesto berem. Zato ker sem navadna pizda!!! Ja edino ta nadimek si lahko pripišem – na žalost. Berem te zato ker se naslajam nad tvojimi problemi istočasno pa pozabljam na svoje. Saj pri meni pa ni tako, saj jaz pa imam pospravljeno, saj mene pa žene ne meče skozi vrata, saj me imajo otroci radi -kao, saj….
Ali moram brati tebe da spoznam kakšna pizda sem ko si privoščim skok preko plota doma pa me čaka ona katera mogoče tudi ve da občasno skočim čez plot??? Zagotovo trpi jaz pa se delam kao pametnega pa pridnega kateri po cele dneve presedi v službi za te kurčeve euvrote.
Sram me je:( Tudi moja tako trpi in drži v sebi kot ti? Bo to prišlo ven in me čaka pekel ločitve? Je še čas da ukrepam? Je to življenje katerega si želim? Je vredno vsega skupaj?
Še na te vprašanja nimam odgovora. Le kako bi vedel ko pa sem navadna pizda in se naslajam na življenem drugih svoje probleme pa pometam pod prag?
30. april 2009 ob 06:37
katarina pravi:
OMG …
30. april 2009 ob 06:53
maya pravi:
Vsak na tem svetu ima vzpone in padce. Če ni slabega, tudi ne veš, da obstaja dobro. In samo upam lahko, da bosta naredila kaj v tej smeri, (in z nekaj koščki sreče) da se vama bo zbolšal, ker tole ni za nikamor! Tebi Katarina in tebi Sašo želim, da se čimprej splezata iz tega dreka.
30. april 2009 ob 08:33
katarina pravi:
maya: jaz sem se šele dobro začela ogrezat vanj. spet.
ta čustveni drek je res en .. drek. znotraj smrdim na zunaj pa moram bit zloščena kot porcelanasta vaza.
30. april 2009 ob 09:00
maya pravi:
dobra stvar pr vse tem je, da tud na zun ne smrdiš…(pa ja, dobr, da obstajajo parfumi,šminke, maskare…)
sej bo. bo. Res imaš srečo, da imaš svoji bejbiki. nehote ti bojo onidve pokazale pot… Kadar si dobr se veselim s tabo, trenutno pa držim pesti… drek ti res ne pristaja. 
30. april 2009 ob 09:17
katarina pravi:
sej to je samo čustveni drek, hvala bogu.
)) v živo se po pravek dreku še nikoli nisem valjala.
)
(sem se pa po govnu od človeka … očitno
30. april 2009 ob 09:21
alcessa pravi:
No ja, rožcam govno koristi – bolje rastejo.
30. april 2009 ob 09:26
maya pravi:
alcessa:
…če ga je pa preveč,se pa korenine skurijo… 
30. april 2009 ob 09:37
polžek pravi:
Jaz sem ta drek hvalabogu že prebrodila, leta nazaj, le še v sanjah včasih prinese tisti vonj..
Nasvet, kolikor je pač vreden: distanca, distanca, distanca.
Ogradi se, kolikor se moreš in se delaj, da urejaš stvari za nekoga drugega, ne pusti si več blizu, ponavljaj si, da se vedno vse izzide, ves čas glej, kako daleč si že prišla in se ne valjaj v preteklosti, ampak jo briši.
Ker…ljudje imamo prag vzdržljivosti, vse se nalaga – pri meni so sledila leta paničnih napadov, potem, ko je bilo že vse za mano, vse ok. Živce imaš samo ene in ne zrastejo nazaj. Zato naj ti bo prva prioriteta, da se ŠPARAŠ. Zamahni z roko in si reči, da je vseeno, da bo vse še dobro…konec koncev gredo stvari svojo pot, pa če se ti žreš ali ne.
In je veliko bolje, da se ne.
Meni je tudi pomagalo, da sem jemala dan za dnem. Danes je dober dan, jutri bo malo slabši, ampak za njim spet pride en dober…
Res.
30. april 2009 ob 09:41
štulič pravi:
http://www.youtube.com/watch?v=0VaEyv_idXA
@saso; ti pa pamet v glavo, če to čitaš!
30. april 2009 ob 09:41
alcessa pravi:
Po eni strani naj bi se iz težkih situacij učili in dozorevali, kar je fajn in nas lahko tudi osreči.
Po drugi strani pa je Katarina v navezi z osebo, ki se komaj kaj ali sploh ne razvija, zaradi česar velik del bremena ostaja na njenih ramenih in to nesorazmerje je treba ves čas nekako preboleti. Poleg tega je dejstvo, da grdobe ostanejo grdobe, če jih nihče ne mahne po glavi – v tem primeru vsaj na lastni koži občutijo težo svoje grdote in se mogoče zamislijo, drugače pa so tako zaverovani v svoj prav, da se stvar lahko vleče v nedogled.
Pri vsem tem se Katarininemu bivšemu še sanja ne, kakšno srečo ima, da živi v Sloveniji. V Nemčiji bi do letošnjega leta po zakonu moral plačevati tudi svoji bivši, ker bi ta imela pravico do istega finančnega statusa kot med zvezo.
Upam, da bo izstavljeni račun dolg in drag.
30. april 2009 ob 09:49
štulič pravi:
Saj ta zakon mora obstajati. S’j smo EU.
Pa d’nar na roke ; No!
30. april 2009 ob 09:58
katarina pravi:
punce in fanjte, naj vam nekaj povem … iskreno … prvič odkar pišem blog imam občutek, da tisti, ki tukaj pišete komentarje resnično veste o čem sem napisala post in mi s komentarji dajete občutek, da nisem edina, ki se tako počutim. najbrž je temu tako tudi zato, ker vsaj okvirno poznate mojo zgodbo …
hvala.
30. april 2009 ob 10:20
štulič pravi:
@Catrinas; konstruktivni ne red, ti res ne bi smel bit’ moteč.
in moške, ki jim vsaka cu’na pade dol: So What? Tako kot so si postlali, tako spijo!
Poznam ženske
Ni pa to razlog za suicid!?
Peleg vsega…?
30. april 2009 ob 10:46
alcessa pravi:
Katarina, tvoji zapisi ustvarjajo zelo “logično” celoto – za katero si sicer vsi želimo, da bi imela drugo vsebino, vseeno.
Matra me nekaj, kar ti bom napisala, čeprav ti to že veš.
Osnova: Tvoj bivši je produkt vedenjskih klišejev, ti pa si produkt razvoja. Se pravi, da v veliki meri izhaja iz želje po ohranitvi moči (hočem vse tri nazaj ipd.) in so mu posamezne osebe, na katere to vpliva, šele na trinajstem mestu. Poleg tega se mi zdi, da je njegova prva reakcija priučena nemoč – takoj se počuti ogroženega, predvsem ga moti udar na njegovo relativno moč, in ni važno, ali je grožnja resnična ali pa je le soočen s čisto normalno situacijo, ki bi jo veljalo sprejeti kot tako (moji hčerki sta odrasli in rabita denar ipd.). Ne mislim ti razlagati tvojega bivšega, hočem reči samo, da je predstavnik vedenjskih klišejev, ki jih pozna marsikatera od nas – najbrž ti te klišeje bolje poznaš in veš/čutiš, da ravna v skladu z njimi, ne odziva pa se toliko na konkretne situacije in konkretne ljudi. Skratka, človek se skriva za klišeji.
Po drugi strani pa ti, na očeh vsem, nadaljuješ pot osebnega razvoja in težiš k optimalnim rešitvam, se pravi, takšnim, ki so v danih okoliščinah možne, tudi v odvisnosti od tvojega trenutnega stanja (ki je tudi pomembna kategorija). Seveda s tem tvoj odziv in odnos do stvari nenehno izboljšuješ, ustvarjaš svoj univerzum,kjer smeš biti nekomu tudi prijateljica in zaupati (namreč hčerkama). Veš, da je to najboljša možna rešitev.
Vendar to ne pomeni, da se bo tvoj bivši kdaj strinjal s tabo. Nikjer ne piše, da tudi njega morajo zanimati najboljše možne rešitve in dobrobit soljudi. Ni ga zakona, ki bi preprečeval, da misli in se boji predvsem zase in pri tem postaja čim boljši. Zadevo optimizira. Edini izhod bi bila iskrena ljubezen do hčera, drugače pa bo zelo verjetno ostal “hodeči, govoreči kliše”.
Skratka, tvoj razvoj je samo zate in za tvoji hčerki, drugi pa se ga najbrž ne bodo želeli udeležiti. Nasprotno, znajo ga celo z veseljem kvariti. Sploh, če so česa sami nesposobni.
Torej moraš ostati močna in se zavedati, da kreteni z veseljem ostanejo kreteni.
Predstavljaj si, da s tem koristiš najmanj 2 osebama, namreč hčerkama. To je zelo veliko!
30. april 2009 ob 11:01
alcessa pravi:
Blog, zakaj me nočeš?
30. april 2009 ob 11:03
katarina pravi:
razmišljam o tvojem komentarju … moram malo predelat, a imaš prav. imaš prav. zdaj sem sicer v trenutku, ko vdim čheri kot “imaginarni podaljšek njega, ki ga videt ne morem” in mi na sekunde vseka ven kakšna taka opazka, ki je totalno neprimerna, a je ne mrom zadržat v sebi. sicer pa ju dojemam kot individuuma in ju ne primerjam z njim oz. njega ne preslikavam vanju in obratno.
vem, da bere moj blog in da ve, kaj se zdaj dogaja z mano, zato se je tudi včeraj maximalno potrudil, da se nisva srečala. mogoče bo prebral tudi tvoj komentar in se zamislil. jaz vem, da mu ne grem več nasproti, je zaigral vse đokerje, še tiste bonusne in bonusne bonusne. on je še moja edna vez s preteklostjo, s tisto vasjo, z bolečino, ki so mi jo družbo zadajali moja familija in on in … naj že enkrat odjebe, da grem jaz lahko dalje brez mentalne spone.
30. april 2009 ob 11:11
alcessa pravi:
Modrčkov nimam več…:lol:
Ni lahko biti fer do otrok, če pa so “predmet izsiljevanja”… Spomnim se, kako so mene odvadili prevelikega veselja zaradi subjektivno dragocenih stvari… Moja pripravljenost odrekanju materialnega, vsega, kar mi kdo z velikim veseljem ukrade ali uniči, je takojšnja in avtomatska. Ampak, ker gre za predmete, ti pač ne bodo trpeli…
Če sem čisto iskrena, bi bilo veliko bolje, da v zvezi s tabo nimam prav! Res, z veseljem se motim.
Kar se bloga tiče, jamram zato, ker vem, da enostavčne komentarje sprejme in da obstaja možnost, da dolge rešiš.
30. april 2009 ob 11:18
katarina pravi:
moj blog je tič posebne sorte. še mene meče v spam.
jaz pa svojega ne dam. kar je moje je moje in držim in raje sama uničim kot da bi mi kdo drug odnesel. ampak teh stvari je malo, predvsem materialnih je malo. sem bolj mentalne narave, si lastim svoje razmišljanje, svoje poglede, svoja mnenja in jih ne dam za nobeno ceno.
hčeri sem vedno držala stran do prepucavanj, se grizla v jezik, da ne bi kakšno grdo rekla čez očeta in ko smo šle zadnjič v kino potem, ko sem dobila pošto od odvetnika, mi je tavelika nabacila, da če ji bom zdaj nehala težit naj očeta spoštuje, ko je vendar jasno, da nas ima vse za norce in da on nas niti malo ne ceni. da sicer njej ne delatakih svinjarij kot meni, ampak vseeno … ona z njim noče bit, noče ga v svoji bližini, skratka … milo prosi, če lahko preneham z uvaljivanjem očetove sence v njeno življenje.
tamala pa je drugačna … ona ga pa pokliče in se zmeni z njim, da jo pelje k prijateljem čeprav ve, da ji bo najedal in težil in čeprav ji je bed ker ve, kaj imava midva. vseeno … ga izkoristi za nek njen drug cilj in sem ji že včeraj zvečer povedala, da ase bova oa tem morali zelo natannčo in globoko pogovorit, ekr nočem, da tako funkcionia, da si postavlja tako nizko ceno in da leze preko drugih do svojih ciljev. ja, njeno obnašanje me na momente totalno iritira, ker jaz nisem taka. pa ne, da je z njenim obnašanjem generalno kaj narobe, ampak ona se z nikomer ne skrega, nikomur ne reče žal besede, še z največjimi sovražniki se skuša družit, prenese vse žalitve, podbacivanja, prcanja v glavo, samo da je v družbi, da je z njimi, da je in … WTF? ne bom sodila ali je to na dolgi rok ok ali ne, ampak jaz tak nisem in tega ne morem niti razumet niti sprejemat. če ti kdo naredi nekaj slabega, če te konstantno odvrača od sebe … zakaj bi že lezel v njegovo senco in ga kao izkoriščal za dosego nekih svojih drugih ciljev? kakšni ljudje to počnejo?
30. april 2009 ob 11:29
štulič pravi:
Ne! Vsak, ki spusti na te roko ali si privošči frustrirajoči govor, je v momentu nezaželjen!
Akcija_Reakcija!
Ne! Si Ne Dovolim!
Pa naj se Svet Poruši!!
Ampak! To si je treba zapomniti in tako delovati all the time in ne eskivirati po potrebi!
30. april 2009 ob 11:48
katarina pravi:
štulić: ne zastopim tvojih komentarjev. ali se boš potrudil napisat svojo misel razmuljivo tudi meni ali pa …. ne piši.
30. april 2009 ob 11:53
alcessa pravi:
To počnejo recimo otroci, ki rabijo starše in druge ljudi okrog sebe. Do preobrata lahko pride, ko je merica polna, lahko pa tudi ne.
Vsekakor pa je to prevladujoča mentaliteta v Sloveniji: starše je treba spoštovati, ne glede na to, kakšni so in kaj počnejo. Gre za željo po prisotnosti vodičev v življenju in marsikdo se je sposoben do smrti pretvarjati, da so ti čisto v redu in jim pripisovati pozitivne lastnosti, ki jih nimajo. Pri otroku je ta želja povsem normalna in iz razumljivih razlogov obstaja (tudi ti se nisi takoj odcepila, ne da?), pri odraslih pa…
Meni se ljudje, ki na vsak način hočejo nekaj, kar je mojega, nekako zagnusijo, mogoče se mi tudi malo smilijo, zato se jim izogibam. Tudi moj svet ni materialne narave, niti slučajno ne samo zaradi občutka ogroženosti pri materialnih stvareh, temveč je to najbrž enostavno naraven del mojega značaja.
30. april 2009 ob 11:54
štulič pravi:
@katarina_moraš zastopiti moje komentarje!
http://www.youtube.com/watch?v=P2iya951j40 _eh moraš_?
30. april 2009 ob 12:02
katarina pravi:
ALCESSA: no sej … to se moram danes pogovorit z njo. in jutri in ves vikend, če bo treba, d avidim al kaj narobe vidim al vidim prav in potem jaz njej razložim svoje razmišljanje o tem.
štulić: moram samo … umret.
30. april 2009 ob 12:04
štulič pravi:
Eh no.. To pa itak vsi vejmo!
30. april 2009 ob 12:08
Pike pravi:
http://www.youtube.com/watch?v=Oc5hXubHhKI&feature=related
1. maj 2009 ob 21:15