Starševstvo +

Zaustavite zemlju, silazim

Tega sestavka mogoče ne bi smela napisati javno, ker … ker se za mamo pač ne spodobi, da pove, da ima dovolj, da se ji ne da več, da nima več moči, da nima energije, da ji je v resnici odveč hodit domov in da si želi le …

V nedeljo, ko sem prišla domov, mi je bilo jasno, zakaj mi je tam veliko lepše kot tukaj. Tam je vse pospravljeno, čisto, urejeno, na mestu, torej popolnoma drugače kot doma, kjer je korito polno nepomite posode, pa še tista, ki je pomita, je sumljivega videza. Na tleh je polno smeti, obleke ležijo vsevprek, čevlji takisto, v kopalnici pa je sploh katastrofa … viseče oprano perilo, ki ga nihče ne pobere, polna posodo umazanega perila, na pol mokre brisače, ličilo in kreme ležijo povsod in banja je … bi jo lahko kdo pomil, prosim. Resno, tako zelo sem naveličana tega majhnega stanovanja, polnega sten in prenatrpanega z nami tremi, da mi je prava muka it domov v 40 m2 celico.
In če tam brez težav pospravm, pomijem, pometen, uredim zunanjost in notranjost, tega tukaj ne bom naredila, ne morem in nočem. Sem delala dokler sta bili majhni, zdaj pa ne bom več. In tako se delam, da ne vidim …

Najraje bi sedla nekam v kot, objela kolena, v naročje sklonila glavo in na trdo zamižala. Mižala bi toliko časa, dokler ne bi bila prepričana, da je vse okoli mene izginilo in da grem dalje od nekega drugega začetka, ki ne bo od mene zahteval toliko opreznosti, pozornosti, odgovornosti, energije in skrbi. Ne da se mi več … pravzaprav se mi ne da že nekaj časa. Kot da nisem jaz, čeprav sem …

Spet se bližam coni “najraje bi umrla“, coni, v kateri mi je vseeno za vse, kjer diham na škrge, se ničesar ne veselim in me nič ne more prizadeti. Mi je vseeno za vse … Izčrpava me to, kar imam na čustvenem področju, pa to okoli hiše (ureditev, kredit, itd), pa to, kar sva imeli s taveliko okoli šole, pa služba, ki je bolj ko ne kaos, pa to, kar imava z mojim ex, pa … pms je mimo, vsaj to. Toliko enih stvari, jaz pa sama za vse. Je potem čudno, če mi popustijo zavore in še malo pohodim plin, da bo šlo ja hitro navzdol, ker ko pridem čisto dol se vedno obrnem navzgor. In zdaj bi bil jako neprimeren čas za valjanje po dnu.

Glavni razlog, da se počutim kot cunja, je, jasno, včerajšnja odločba z Višjega sodišča. Pa ne zaradi sodbe same, bolj zaradi razloga zakaj je bila izdana taka kot je bila. Sploh ne morem priti k sebi in najraje bi se nekje na samem iztulila. Pa se ne morem, nimam se kam skriti. Da imam lahko s takim imbecilom otroke … Ne morem verjeti … Ne razumeti …
Zakaj se že grem to igro? Zakaj točno dovolim to prcanje, izigravanje majmuna, zakaj točno dovolim temu debilu, da je v moji bližini? Aja, saj res, skupne otroke imava … (mislim, da mi ni potrebno naprej razvijati tega razmišljanja, ker tiste, ki ste (bile) v tem veste, da le – to privede do zaključka, da … “če se znebim otrok, se znebim tudi njega”, o čemer pa javno res ne smem razmišljati).

Ne glede na to, kako se človek obrača, v življenju naleti na taka človeška govna, ob katerih je pomisel na zaupanje ena od bolj otročjih misli. Zato in zato sem jaz že leta in leta nazaj zaključila z razmišljanjem o zaupanju, komu in kdaj in zakaj zaupati in kaj narediti, ko je zaupanje izdano / izgubljeno. In glede tolerantnosti … in odpuščanja … in sprejemanja … Kdo ima manj hrbtenice: tisti, ki laže, izneveri, prca, glupira, ali tisti, ki to prenaša zavoljo nekega imaginarnega “višjega cilja”? Kdo je bolj pošten: tisti, ki reče bobu bob ali tisti, ki reče bobu krof?

Napisat imoram nalogo za fax. VSe sem že skupaj dala, samo še oblikovati jo moram, pa … nimam energije. Tukaj mi je obupno pretesno, tam je vse tako prostrano, da se ne morem vsesti in obmirovati. Ti vzponi in padci … Na trenutke se počutim tako izmozgano, sploh kadar jasno vidim tisto, kar mi cuza življenjsko energijo in me podtalno razžira.

Tako nekako sem se počutila ko sem premišljevala o tem, da bi se zaletela v podvoz. Nekoč, pred davnimi časi, ko mi je taisti osebek zjebaval življenje, govoril eno, delal drugo. In t otraja v različnih oblikah že 12 let … Pa kje mi je pamet, da to dopuščam, od kod jemljem energijo, da to vzdržim, ta tempo non stop prcanj v taki in drugačni obliki. Zakaj ne znorim in naredm konec temu? Ah ja … zaradi hčera …
Pa … mislim … sta onidve tega vredni? Oziroma drugače kaj konkretno imata onidve od tega, razen da vidita, kako se njun oče dela budalo iz njune mame; kako mu dopuščam, da me prca in jokam sama zase, namesto da bi postavila mejo in mu jasno ter nedvoumno rekla, da čeznjo ne gre več? Pa ja … kakšno mejo pa naj mu postavim? “Če ne boš poskrbel za to, potem ne boš dobil tega?” ali “Ti njima to, onidve tebi to.” In on točno ve, da mu ne bom nagajala s stiki, ker sem vesela, da se družijo, in zatorej nimam nobenega orožja, s katerim bi mu zjebavala vsakdan, zato pa lahko on mene po mili volji podrkava berz da bi sploh pomislil, da se tudi meni lahko enkrat odpne … Vsak človek ima mejo, preko katere je samo še megla , tudi jaz. Tudi jaz …

Zdaj grem pa dol z odra. Za danes je bilo dovolj.

Iz dnevnika …

Odlomki iz dnevnika, spisanega med leti 1994 – 1998. Tole je bilo moje življenje?
___________________________________________

28.3.1994
Začelo se je pred tremi dnevi. Ob 9.35, osem minut zatem se je rodila I., čez pol ure pa sem stopila v trans, iz katerega še danes ne morem.
Po narkozi so me zbujali, mi prigovarjali naj začnem dihati, jaz pa sem nemočno stala v temi in nisem iz sebe spravila niti vzdihljaja.
»Gospa, deklico imate. Slišite? Gospa, zbudite se no, dajte, zadihajte!«
«Kako,« sem sama pri sebi govorila, » ne morem, niti premakniti se ne morem. Pa tako me je strah.«
Mislila sem, da bom umrla. Bilo je tako grozno, tako obupno brezupno. Stala sem v temi in niti koraka nisem bila sposobna narediti …

… in potem je v moje življenje počasi, prav potiho in plašno posijalo sonce. Moja I., moje življenje. Bitje, človeček, ki sem ga pričakovala celo življenje, po katerem sem hrepenela sleherni dan. Bog mi je izpolnil željo. Poslal mi je deklico, malo narciso v svetlo marčevsko jutro.
Ko sedim zraven nje in jo božam, se mi v očeh naberejo solze. Tako zelo, zelo jo imam rada. Bojim se, da je to že bolestno oboževanje, kajti iz mojega življenja je malodane izginilo vse, razen nje. Moja ljubezen do B. se bojuje z ljubeznijo do I..
Vedno sem sanjala o njej. Poleg mene in v meni je bila prisotna že mnogo let prej, bolj psihično kot realno, bila je kot pomladni vetrc, kot dih jesenskega jutra, bila je prva lastovka. Vse me je spominjalo nanjo. Živela je v meni in čakala sem nanjo. Bili sva sami, jaz in I.. In zdaj, zdaj pač nisva sami, imava B., ki nikoli ni bil v načrtu, ki si ga nikoli nisva zamišljali, vendar ga bova morali sprejeti in razdeliti najino egoistično ljubezen med nas tri. Nama bo uspelo? Ne vem, morda …

10.4.1994
Počasi minevajo dnevi. Danes sem jo prvič držala v naročju. Smehljala se mi je. Tako je lepa, tako popolna, moja mala princeska. Tudi B. jo je držal v naročju in ob pogledu nanj me je nekaj neprijetno zbodlo pri srcu, kot bi se v meni oglasilo ljubosumje ali strah, da se bo I. bolj navezala nanj kot name. Bojim se svojih občutkov, bojim se trenutkov, ko se počutim kot bi bila v transu, tik pred smrtjo, kot po porodu. Takrat se mi pred očmi prikaže I. in zajočem.

Strah me je, neznosno mi postaja. Bojim se, da mi jo bodo vzeli, mojo srečo in ves smisel mojega življenja. Ljubim te, I., ljubim z vsem srcem in dušo.

31.12.1994
I. se spodaj igra z B., jaz pa sem ubežala v samoto, v tišino – samo za trenutek.

Čutim, da sem pošastno nesrečna, da me razjedata žalost in obup, ne vem pa, kam se to steka, kam uhaja. So to vsakdanji prepirčki z B., so to uhajanje v domišljijski svet z drugimi ljudmi v druge kraje, je to stisk I. k sebi in čutenje njenega življenja. Vem, da sem nesrečna in da ne najdem izhoda. Ko bi lahko ušla iz tega začaranega kroga v preteklost (zato, ker mi je domača in zato, ker se prihodnosti bojim) …

B. imam rada, ljubim ga pa ne. Navajena sem nanj, domač mi je, njegova bližina mi na trenutke prija. Je nežen, poln humorja, ne zna pa poslušati, ne sliši me, kadar ga prosim za male stvari, kadar si želim tudi jaz malo miru in tišine. Kako si želim, da bi me imel res tako rad kot govori. Vedno znova ponavlja, da sem jaz kriva za njegove depresije, da ga spreminjam, da sem iz njega izvlekla vse dobre lastnosti in da ga bom duševno ubila. Jaz, ki na nikogar ne znašam krivde za svoje slabo počutje, ki verjamem vase in gradim gradove v oblakih, jaz ki verjamem, da sem tako močna osebnost, da bom preživela vse prepreke, ki me čakajo v življenju, jaz, ki sem nase prevzela vso odgovornost za I., jaz naj verjamem, da obstajajo psihično labilni ljudje, ki podležejo vsem težavam, ki pustijo, da jih drugi ljudje spreminjajo. Moja mama pravi, da bo B. tak, kakršnega bom jaz naredila. I., hočem, da veš, da jaz v to ne verjamem in da B. nočem nič slabega.
Zakaj moramo živeti pri moji mami

26.3.1995
Leto je naokrog in I. je vstopila v drugo leto s štirimi zobki. Je nadvse ljubek otrok, razen kadar se sprevrže v trmasto gmoto, ki kriči, se napenja in maha z rokami okoli sebe. Le redki so dnevi, ko ji v vsem ustrežem oziroma se odloči, da bo dobre volje. Za rojstni dan je dobila zapestnico in doma narejeno sadno torto, ki pa je ni hotela jesti zaradi ribeza. Sama sem včeraj na njenem rojstnem dnevu malo manj uživala, razlog pa je moja služba.7.3. sem začela delati v Savi.
Raje ne pomislim na preteklih 14 dni. Ko sem bila doma je I. rinila samo k meni, niti za trenutek je nisem smela izgubiti izpred oči. Še dobro, da imam Tino, ki jo čuva in sploh zelo lepo skrbi zanjo. Celo I. se dobro počuti poleg nje in ji ne trmari. Mislila sem, da bo lažje, če bom v službi, vendar sem kmalu ugotovila, da imam zdaj dve službi. S to drugo sem hotela ubežati služabništvu doma, pa mi je mami takoj pokazala kaj si misli o tem. Zdaj samo vpije kakšna svinjarija je doma, da nihče nič ne dela, da samo okoli hodimo in lenarimo. Niti za trenutek pa ne pomisli name, da je meni presneto težko in da resnično ne morem in nočem delati doma in v službi, še posebno zato ne, ker imam dve sestri in tudi mama in oče nista slabega zdravja, da ne bi mogla pometati stopnic in obesiti perila. Zelo jo tudi moti, da delam v tovarni, pa ne vem ali jo moti to zato, ker sem sposobna več od pakiranja 10 kg težkih jermen ali pa jo je samo sram povedati drugim, da njena hči dela v tovarni. Na mojo veliko tudi oče misli enako kot moja mama. Oba skupaj se spravljata name in me maltretirata. Tu se tudi ljubezen otrok do staršev ukloni in da prostor preziranju in odbijanju. Oče vsakič, ko kličem I. k sebi, pa zavije k njemu, ker ji maha z rokami, reče, da otrok že ve, kdo je dober človek. In to naj bi bil moj oče …
Tudi I.-jin rojstni dan sta si prisvojila. Prišli so njuni prijatelji, nihče ni čestital, nihče nič prinesel (nisem materialist, vendar se spodobi, da se ob prihodu na rojstni dan prinese kakšna malenkost). Jaz sem dopoldan delala in ko sem prišla domov sem bila zelo utrujena. Naivno sem pričakovala vsaj malo pomoči pri pripravi slavja, pa sem dobila pod nos očitke v stilu neljubeznivosti in nesramnosti do gostov. Ah …

30.12.1995
Pred dvemi dnevi so me ob enajstih dopoldan peljali v operacijsko sobo. B. je počakal pred vrati. Moj pulz je bil katastrofalno visok. Bilo me je groza. Prosila sem jih naj pazijo name in naj me zbudijo. Potem sem utonila v temo. Spet sem imela carski rez.
Zbudila sem se v sobi za intenzivno nego. Niso me zbujali, kar sama od sebe sem se zbudila. Tresla sem se še kako uro potem. Najbrž zaradi živcev. Rodila se je K., mala deklica s črnimi gostimi lasmi. Prvi pogled nanjo je bil šokanten, saj sem pričakovala … sploh ne vem kaj sem pričakovala. Zdelo se mi je, da se tudi ona obotavlja, potem pa sva si odprli srca in ponovno sem se zaljubila. Vzljubila sem jo tako, kot sem pred skoraj dvemi leti vzljubila I.. Vem, da je moja, moje telo, moja podoba. Kakor je I. podobna B-ju., tako je K. podobna meni.
Tudi B. je nad malo navdušen. Kadar pride jo pestuje in boža in se skoraj ne zmeni zame. Ampak nisem ljubosumna kakor sem bila pri I.. Vse tri imam nadvse rada.

11.2.1996
I. je duhec. Tri leta star otrok odloča o tem, kaj bo za maškare. Pa sem ji kupila belo svetlečo podlogo in zdaj je duhec. Na žalost ima angino in jo bom danes v vrtec peljala samo na predstavo, da bo pokazala svoj kostum. K. bo pa pikapolonica. H. je dala kostum zanjo, ker njenima hčerama ni več prav. Jaz pa sem žalost, ker se tako tudi počutim.

Z B. se ne razumeva. Pa se tudi noben od naju ne trudi, da bi se. Jaz ga čutim kot črn oblak nad mojim življenje. In nočem, da tudi I. in K. trpita, zato bova šla narazen. Mogoče bo to moja življenjska napaka, toda tako ne morem živeti. Nisem se pripravljena pokoriti in ne biti jaz, on pa hoče postati glava družine in avtoriteta pri otrocih. Prav, ampak brez mene. Slej ko prej bo nekdo moral iti, on ali jaz in to morava razčistiti preden gre spet v tujino, ker bo potem spet isto in bova ponovno na začetku. Jaz pa se nočem več prepirati in nočem več doživljati trenutka, ko se on določi, da me bo udaril. Saj v globlji drek ne morem. Kakorkoli se obrnem sem v njem in dokler ne bom začela plavati se bom samo utapljala.
Za vsak korak mu moram povedati, za vsak dinar ga moram prosit in vedno opravičevat svoja razmišljanja. Ne morem se ga več dotakniti, ker ga čutim kot bolečino. Na trenutke imam občutek, kot da se je samo nebo zaklelo proti meni.

Potem, ko me je v včeraj popoldan spet klofnil in to tako močno, da me še vedno boli nos, sem sklenila, da grem. Danes mi je povedal, da v nedeljo odhaja v tujino in da se bo po vrnitvi preselil domov. Moja mama pa je sklenila, da tudi mene odpravi od hiše in to po sistemu če gre on –greš tudi ti. Z menoj gresta tudi tamali in to po sistemu če gremo- nazaj ne pridemo. Vse v meni me boli in občutek imam kot da se trgam. Nikogar ne sovražim, le jaz nisem jaz, dušim se in moram ven. Moram stran.

10.4.1998
Petek. B. ima I. in K.. Zanju je zahteval skrbništvo, ker sem socialnopsihološko nesposobna skrbeti zanju. Zakaj sem potem lahko do sedaj skrbela zanju?
Imamo svoje stanovanje. Je enosobno in odseva mene. Mešanica nereda in domačnosti. Kupila sem avto in sem redno zaposlena. Mali dve sta v vrtcu in se imata super, B. pa vidita toliko kot sta ga prej, ko smo bili še skupaj.
Vse sem uredila, počutim pa se zelo utrujeno. Z mami ne kontaktiram več, pa tudi s sestrama se bolj malo vidimo.
Želim se umiriti, urediti stvari z B. in zaživeti tako kot znam, samostojno in neodvisno.

25.7.1998
Zadnja mirna noč. Jutri pride B. domov. Panika me grabi že teden dni. Resnično me je strah njegovega prihoda, ker mi bo spet naredil pekel na zemlji. Boli me želodec, nemirno spim, velikokrat ob pogledu na mali dve zajokam.
Koliko časa bo trajala ta čustvena tortura, to nagajanje preko otrok. Zdaj jih hoče, zdaj ne, pride ponju, pa ga ni. Včasih, kadar pogledam zvečer skozi okno, ga vidim na parkirišču in me postane strah. Kdaj bo minilo?

Človeške pizde II. del

(necenzurirano)

Sem našla še eno, pardon, to poznam že kakih 18 let, ampak  si vedno znova, ko je preveč očitno, da je pizdun, vržem šaku peska v oči, da ne vidim tega. Moj ex …

Ja, moj zlati ex, moški, ki  mi je naredil dva otroka. Ne, nisem ga (po)silila, nisem mu podvalila, prej je bilo obratno. Če bi takrat vedela, kakšen zagovednež je, bi si jo raje zašila kot pa dovolila, da njegovo seme pride vame. In ja, za vse sem itak kriva jaz, ker sem šla stran od njega – naj bo srečen, sicer bi znalo bit, da bi bil danes že pokojni -, ker sem hotela biti samostojna, neodvisna in svoja. Jasno, on pa bogi bogi, ker je bil že takrat prevelika prpa, da bi se upal postaviti za svojo družino, biti moški kot se šika in poskrbeti za žensko in otroke. Jaz sem danes že daleč od tiste točke, na kateri sem bila, ko sem ga pustila, on pa še vedno sedi na pručki zraven maminega krila in cuza prstek. Jebiga, pizdun tak kot je, je sposoben samo kvalitetnega podjebavanja svojih otrok preko … mene, jasno, da mi vrne, ker sem ga pustila.

Torej … lansko leto v juniju sem vložila tožbo za zvišanje preživnine, mu 16.7.2009 poslala mail z natančnim stroškovnikom in razlago ter predvidevala, da se bo odzval na vabilo za obravnavo. Toda ne … idiot od človeka se je naredil budalo, ni dvignil pošte in, domnevam, upal, da se bo tožba vlekla in vlekla in bom na koncu obupala  ter vse skupaj pustila. Pa je konec leta kljub temu prišla zamudna sodba v kateri je bilo ugodeno moji tožbi. Opa … na to pa se je gospod kreten imel čas in voljo pritožit, še več, celo odvetnico si je najel in mi po mailu sporočil, citiram:

FYI….mail moji odvetnici…je pa kriza, ker sem dobil kar sodbo…kam to pelje sodba brez dokazov?…ej kje jst žvim?

in dalje mail, ki ga je poslal svoji odvetnici …

Živjo L.!

…tole sem dans dobil po pošti, pa te lepo prosim, če si vzameš tolko časa, da preštudiraš kaj se da narest.

V mojem največjem interesu je, da se vse skupaj čimpreje konča, glede povišanja se strinjam, ne pa v takšnem znesku.

Meni bo težko dokazovat, da tožbe nisem uspel pravočasno dvigniti (edini “dokaz” je elektronska karta za moj trajekt od 14.8. do 24.8., preostanek avgusta nimam dokazov, razen priče). Dokazljiva je višina mojega dohodka, ki znaša neto z vsemi dodatki in odbitki (všteta preživnina cca. 260€)  med 1100 do 1200€. 

blablabla …

Pri plači, ki znaša cca 1200 eur debil od človeka plačuje preživnine 263 eur. Pa … a je to človek, a je to starš, je to oče? Na nož je pripravljen it samo zato, ker, citiram zadnji del njegovega maila …

Namen je v vsakem primeru določiti kar se da pošten in sorazmeren znesek preživnine za ta mali dve in samo za njiju! 

In tega človeka jaz spuščam v svoje stanovanje, se z njim skušam normalno pogovarjati, mu zaupam svoja, pardon, najina otroka … pfuj, joj, ko mi pride spet pred oči … Zdaj me je šele razpizdil, pizda jedna. On še vedno po vseh teh letih misli, da MENE preživlja s svojim denarjem.  E eeee … kje so tebe delali, mangupe jedan (bolje bi bilo, da bi tvoj stari spermo v školjko stresel, kot da je tebe zaplodil)

Ne rečem, če bi pisalo v sklepu, da je višina zahtevane preživnine previsoka, ajde, gremo se cenkat zanjo, čeprav ima natančen stroškovnik kaj in koliko in za kaj porabimo denar, ampak ne, sklep se sklicuje na to, da je bil pizdun na letnem dopustu in da bi to tudi dokazal, če bi mu bilo omogočeno. Halo!!! Pa človek je bil DVAKRAT vabljen da odgovori na tožbo in se v 30 dneh NI ZMIGAL (si mi sam povedal zakaj – zato ne, ker se ti zdi škoda denarja za odvetnika in se ne boš po sodišču vlačil, ampak, dragi kurac od ovce, saj si ti tisti, ki se noče normalno dogovorit in si se mi leto in pol posmehoval ko sem te prosila, da zvišajva preživnino, ker je prenizka). Tega seveda Zakaj dražvne uradnice sodnica in ostale pribočnice niso vedele (čeravno v sodbi piše, da je bil DVAKRAT pravilno vabljen in imel časa 30 dni, da se tožbi odzove), niti se niso blagovoljile vprašat ali sta bili njegovi hčeri z njim na dopustu in kdaj sta bili zadnjič z njim na dopustu ter kako si lahko momentalno zaostali jadnik sploh privošči dopust, ko pa ima komaj 1200 eur plače, od katere mora celo 263 eur preživnine plačati????  Še en IDIOTIZEM našega sodstva???

Pa to še ni vse. Ko je bil kreten zadnjič pri meni mi je celo pokazal internetno stran MDDSZ, na kateri so zneski preživnin in mi dal jasno vedeti, da bo njegova preživnina spadala v razred, ki je po številu določenih preživnin največji, torej do 80 -120 eur. Sem ga vprašala, cepca zabitega, če bi imel on hčeri, pa bom jaz plačevala preživnino. Mislim, lahko se takoj dogovoriva, tamali spokata k njemu, jaz bom pa imela stike in preživnino. A to pa ne, ju nima kam dat, pa tudi časa nima zanju, pa … predragi sta. Bo raje plačeval preživnino. 
E … tudi tebi bo zazvonilo, pizda pokvarjena. Čaka te še dooolgo življenje, ki si ga boš, vsaj kar se tiče lastnih hčera, tako zjebal v štartu, da se boš do konca svojih dni tolkel po glavi. In ne misli, da te bom še kdaj zagovarjala in vzpodbujala stike med vami. Jebi se, evo ti ga na.

Me bomo že nekako, ti pa si od zdaj naprej definitivno nezaželjena oseba tako v našem stanovanju kot na vrtu in pred blokom. Moli boga, da te moji oči, vsaj dokler se malo ne ohladim, ne vidijo, ker če te uočim … ode ti glava, tako mi boga. Mangup tak kot si si zaslužiš, da do smrti gniješ pri svoji mami in da ostaneš sam do konca svojega bednega praznega življenja z vsem denarjem, ki si mi ga ukradel ko sem šla stran od tebe in ki mi ga odžiraš zdaj s tem, ko plačuješ premajhno preživnio. Pfuj. Nisi vreden, da človek pljune nate.

Človeške pizde

(necenzurirano)

Prejšnji vikend je prišel do mene sosed češ, da ima odveč zemljo in da če jo potrebujem, da mi jo z veseljem pripelje. Fino, sem rekla, mi ne bo treba do poletja čakat, da odkopljemo zemljo za klet in poravnamo strmi del vrta, že zdaj ga bom poravnala. In sva se dogovorila, da bo v soboto s tovornjaki in traktorji navozil zemljo na dva dela vrta. Mimogrede je še navrgel, da je on hotel kupit to hišo in da se je več kot leto dni hodil cenkat zanjo, pa nista hotla spustit cene, jaz pa v smeh, da ja, jebiga, očitno mu ni bila usojena ali pa je pač preveč vohrn, da bi sledil svojim željam. On pa da ja, da to se mora počet, cenkat, da on to vedno dela. Da ima sicer veliko denarja, ampak da ga ne da kar tako in da da samo toliko, kot si on zamisli, da je stvar vredna. Jaz pa njemu, da si potem ni dovolj želel te hiše. Da ima fantastičen pogled … in potem mu razložim svoje sanje in načrte in mu je kar sapo jemalo. Hja, človek, sem ti jaz kriva, da imaš hišo višje na hribu na parceli, ki pol kurca ni vredna in da si moraš zdaj še cesto naredit, da jo boš lahko oddajal? Tega mu sicer nisem rekla, sem si pa mislila, da je človek pač zagovednež, a to mene sicer nič ne briga, ker z njim nimam nič, razen zemlje, ki mi jo bo navozil.
Pa je prišla soboto … tovornjaki so vozili ves dan, tudi traktorji so imeli polne prikolice, le noben ni peljal zemlje k meni, temveč čisto nekam drugam.
Soseda ves vikend ni bilo blizu, niti ga nisem videla, ko sem se peljala mimo njegove hiše. Je poniknil, pizdun. Pa nič zato. Bom počakala, da pride mimo hiše in se mu zahvalila za zemljo, ko ji je nanosil.

Drug sosed mi je preoral njivo. Seveda sem se z njim že prej dogovorila, da mi bo računal za to in se v soboto odpravila k njemu na poračun. Njegova žena ga je poklicala in me povabila na kavo. Sicer mi ni bilo, ampak ok, vabilo je nevljudno zavrnit, sploh če je prvo. Grem po stopnicah gor, ko začutim na svoji zadnjici roko … tako, zelo konkretno roko. Obrnem se in zagledam sosedov obraz s prstom na ustih in “Psssst”. Zasikam, da tega pa ne dovolim in da mi ne bi slučajno še kdaj kaj takega naredil, iz kuhinje pa že slišim sosedin glas ”Kaj pa se dogaja?”. Kaj kaj se dogaja? Pizda materna, tvoj može me otipava. Kaj pa misliš, da se dogaja? Sej menda nisi mentalno retardirana, da ne bi vedla, kaj počne tvoj mož. Prokleti pizduni potrebni…
V sebi sem bla besna za popizdit, ven iz mene pa ni prišlo čisto nič. Kaj pa naj bi ji sicer rekla? Da me je njen mož prijel za rit? Ddddd …
Počutila sem se totalno ponižano, razvrednoteno, čip … In potem takole kramljamo in reče, da je bila pa prejšnja lastnica “moralno oporečna”, saj je imela več moških. No, on ve vsaj za štiri in to je bil že škandal, ker so tukaj okoli vsi poročeni ter ena na ena do smrti. Hja, sej pol sem jo pa jaz že prekosila, pljunim. Pri meni so že bili štirje, danes pride peti. Na motorju bo, da boste vedeli, če se boste peljali mimo. Jaz sem tudi bolj živahne sorte, in planem v smeh. Fak, s kakšnim govnom sedim za isto mizo. Pa a se mi lahko zgodi še kaj hujšega … In potem pove, kako grozno sosedo ima, samsko žensko z materjo, ki mu non stop nagaja. Itak da … najbrž jo je enkrat tko za rit kot je mene in ni bila tiho. Al pa je bila tiho, pa se mu maščuje drugače.
Kakorkoli … Jaz hočem samo mir in da se nihče ne briga zame. Nikomur nisem dolžna polagati računov, poleg tega pa ne bom živela sama, ampak z velikim psom. In s čim ga boste futrala, vpraša sosed. Z ljudmi, ki bodo hodili okoli moje hiše, odvrnem. Najprej bo požrl taka govna od ljudi kot si ti, potem pa še ostale človeške pizdune, ki me obkrožajo.

Take ljudi … ne sovražim, ne čutim nič do njih. Niti mi ne grejo na bruhanje, niti me jih ni strah, niti mi ne grejo na živce, niti me ne nervirajo. Če/ko bom zadnjega soseda spet videla se bom ali obrnila stran ali pa mu bom kaj zabrusila. Kakorkoli … o meni bodo ravno take človeške pizde znale največ povedati, vedeli bodo še več kot jaz. In vsak moški obiskovalec bo moj fukač, itak se bom fukala z vsemi, pa denar za obnovo hiše bom tudi tako dobila. Mah … že vnaprej sem “obsojena” na tovrstno obrekovanje, ne glede na to, ali bo kaj resnice v tem ali ne.

To me spominja na neko drugo obdobje mojega življenja, pravzaprav na dve obdobji. Prvo je bilo še v vasi, kjer sem bila kurba že pri 11 letih in splavila še preden sem dobila prvo menstruacijo, drugo je bilo ko sem živela v tisti večstanovanjski hiši, kjer po nekaj letih nisem več z nobenim sosedom govorila, ker … sem jih kao osvajala. Dddd … In eto … prihaja tretje tovrstno življenjsko obdobje. In sploh ni važno, da imam hišo na samem, da vse delavce plačujem z denarjem, da po cele dneve delam, da mimoidoče pozdravim, sicer pa se vanje ne vtikam. Hudič je v tem, da sem jaz zanimiva. Da druge zanima kaj sem včeraj vkopavala v njivo, kaj sem pokrila s folijo, kaj sem kurila za hišo, kdo je bil tisti tip na motorju, ki sem mu ob slovesu dala poljub, kdo je ženska, ki je prišla na obisk, kdo je ta, ki mi je pripeljal sohe in zakaj sem požagala slive, pa zakaj kopljem ob parkirišču in zakaj presajam vrtnice. Ddddd … nikoli ne bo konca tej radovednosti in, še huje, nikoli ne bo konca izmišljevanju razlogov za moja dejanja in iskanju odgovorov na vprašanja, ki jih meni ne bodo zastavili, ker vejo, da so neprimerna, pa jih vseeno žulijo.

In ja, ker so mi ukradli geodetske točke, bom naslednji vikend postavila sohe na mejo z mojo parcelo in občinsko potjo. Pot je nekategorizirana kar pomeni, da mi ni treba it pol metra ali meter stran od nje pa bom vseeno šla en meter in čisto nič več noter v mojo zemljo, njivo bom pa okoli in okoli zagradila z živo mejo in plezalkami, da nihče ne bo videl, kaj se dogaja na mojem vrtu. Potem … si bom pa nabavila dva šarplaninca, ju futrala s surovim mesom in ščuvala na človeške pizdune.

Prišla sem, da grem

V petek sem gledala v njegove oči, poslušala njegov glas, toda z mislimi nisem bila pri njem. To ni zame. To puzanje  za trenutki pozornosti, za skupnim časom. Brez veze … Rekla sem, da se mi mudi naprej in da mi ni do seksa, se obula, ga objela in poljubila ter … šla.

Ko sem bila doma (v Ljutomeru) sem se počasi kulirala. Prišla sem pozno, ker sem bila več kot dve uri v vrtnariji in se dogovorila za japonsko češnjo, lesko, brinove jagode, šmarnice in črne maline.
Zakurila sem v peči, legla v posteljo in prisluhnila tišini. Leto dni je, kar hodim sem, kar sem to hišo vzela za svojo in šele zadnje čase spim mirno, se ne zbujam, ko ponoči okoli hiše hodijo živali, me ne spreleti srh ko slišim sovo, mi je skratka, prijetno.

V polsnu sem premišljevala o tem, kje sem zdaj, torej kje sem v čustvenem smislu. Nazaj ne morem …
Ko sem bila zadnjič z Mojim bivšim in jokala v njegovem objemu, so se mi solze ustavile v momentu, ko je rekel, da poskusiva znova, da bodiva spet par, da je to, kar imava zdaj, neumno. Ne, nazaj ne morem, torej nočem, ni govora. Na trenutke mi je sicer hudo za znoret in vem, da je on edini moški, ki mi je resnično sedel, toda … damn, ne grem nazaj.
bez tebe sve me boli
sve mi smeta
zima mi je usred leta
još po zidu preko puta
tvoja senka s mojom luta
tu gde staneš ja ću past
biraj piće kuća ćasti
samo jedno u to ime
ne zaboravi me  …   (Dara Bubamara)

Kako pa naprej? Oziroma kam naprej? Na mestu vendar ne morem biti. To bi bil šele nonsen, ker je ta moment zdaj resnično pravi kaos. Kr neki …

Naslednji dan sem delala od sedmih zjutraj. Terala sem telo, da se mi niti misliti več ni dalo. Ko so prišli obiski tako niti pod razno nisem bila pripravljena za čustveno angažiranje in je potencialni novi igralec na srčni strani gladko izpadel iz vrste še preden je sploh dobil možnost za igro. Zvečer sem spet legla v posteljo … sama, utrujena in brez volje do česarkoli.
Novo jutro … kopi pejst prejšnjega dne. Delala sem tako silovito, da sem izgubila vso moč v rokah in niti motike niti sekire nisem mogla več držati v rokah. Sedla sem v senco oreha in pomislila …

Zvečer sem šla v Maribor. Modrookemu se ni dalo k meni, meni pa … četudi sem se počutila  skrajno neumno in fizično čisto razboleno, sem vseeno šla, da … Eh, že nekaj časa prihajam tja zato, da se lahko obrnem in grem dalje. Tega si ne zaslužim oz. mi tega ni treba. Ne samo, da igram samo tiste igre, kjer so karte odprte in na mizi, nimam fetiša na kodirane igre in za igre toplo/hladno. Na odgovore hočem jasna nedvoumna vprašanja in ko sem prisiljena kontati kaj pomenijo besede in kaj pogled in ko se začnem počutiti ujeto v nekaj, kar mi ni …

… svanulo je zlatno jutro iznad Splita
ja sam tebe gladna  prilično i sita
ne trebam ja šećer nisam više djete
prošle su me zlato čak i tridesete …  
stoput sam se ja ko brod nasukala
zbog tebe zbog nas sebe brukala
palila sam kamen topila sam led
sad više ne mogu na tebi je red … (Alka Vujica)

Ne vem od kje se mi je ta pesem pritihotapila v glavo, toda ko sem jo enkrat zabrundala se je nisem več znebila. In ko sem tako stala v njegovem stanovanju, opazovala njegovo telo v gibanju, njegov nasmeh … WTF? Jaz sem v napačnem filmu, najbrž sanjam. Ni mi bilo niti do pogovora, niti do sedenja pred televizijo, niti do seksa, niti do … ama ničesar. Očitno sem čakala pravi trenutek, da lahko grem, ker nočem več biti malo na on in malo na off, pa premišljevati zakaj me kliče dvakrat na dan in zakaj noče, da spim pri njem; zakaj je rad z mano, pa se mu ne da priti k meni … Jaz to potrebujem? Mislim, potrebujem to prcanje v glavo z izgovorom, da mu bom oprostila, ko bom videla njegov nasmeh? Ne, resno, to je tko bolano, da je smešno. In smešno je že lep čas, pa še kar … kaj? Grem na kavo, se pogovarjam in objemam, se oglašam na telefon, piham v njegovo  žezlo, da ima občutek, da sem vroča in čisto v “njem”. Kaj točno že vidim na njem? Me lahko kdo spomni?

Kakorkoli … Počutim se kot faking 20-letnica, torej občutek imam, da nekdo misli, da sem jaz mentalno na stopnji naivne mlade pičkice, ki sicer zna dat noge narazen, v glavi pa ima še meglo. E pa … Vstala sem in šla. No, vstala sem med seksom in šla.  Pa ja, prišla sem, da grem. In sem šla. Dost je bilo vsega, in glupiranja in trganja, prosjačenja in čakanja, glume in delanja utvar. Sama bom odločala o tem, s kom bom samo seksala in s kom se bom ljubila, komu se bom stisnila v objem zato, ker mi paše in komu se bom stisnila zato, ker bo pač razprl roke in bo med njima nastal prostor … zame?

Odpeljala sem se domov in legla v posteljo … sama. Trdno sem stisnila skupaj oči in si priklicala v spomin občutek, ko se je Moj bivši stisnil k meni od zadaj, me z eno roko objel čez pas, drugo pa položil nad mojo glavo. In sem se s telesom stisnila k njemu, prepletla svoje prste z njegovimi in zaspala v njegovem objemu. Fak … Kako pogrešam “naju”, te občutke, ki sem jih imela, poznala, delila … z njim. In ne, ni jih več, sem se prepričala pred časom. Vse je preteklost, midva sva preteklost, dva pogoriščnika.

Jap, PMS imam. 

Ne mogu te preboljeti
ja uvjek ču te isto voljeti
i sve  če nestati
ja ču te još uvjek čekati  (Boris Novkovič)

“Skušaj razumeti očeta, odpusti mu in ga imej rada,” …

… je rekla in obema – meni in taveliki – je od začudenja zastal dah. WTF?

Moj ex se zadnja leta vedno pogosteje pojavlja na naših vrati, vedno več komunicirava in s tamalima preživi toliko časa kolikor ga le hoče. Vse hoče vedet o njima in ko je izvedel, da bo šla tavelika v srednjo šolo v Maribor je bil jezen ter uperil prst vame češ ti si kriva, ti si jo pregovorila. Še več, očital mi je, da bi se v ljubljanski šoli morala vreči na kolena in moledovati da jo sprejmejo, ker da ima v Ljubljani odločno več možnosti za zaposlitev, poleg tega bo on blizu nje in se bosta večkrat videla. Totalno nesprejemljivo se mu zdi tudi to, da grem jaz v Ljutomer in da tamali v ta konec Slovenije (torej na Gorenjsko) ne bosta več veliko hodili, razen če bo res kaj posebnega. Oh, kako je Maribor daleč in kako grozno je to, da mu ne bosta več na “dohvatu ruke”. Pa ja, nam trem je njegovo govorjenje smešno in stupidno, saj …

Več kot 11 let sva narazen. Od tega se prvih nekaj – če sem čisto natančna, prvih 8-9 let (na blogu je prvi tozadevni zapis o tem, koliko mu pomenita hčeri, datiran dne 22.06.2007  in zadnji dne 22.03.2009) zadnju skoraj ni nič brigal, bil ej le občasen gost na vratih našega stanovanja. V zadnjih dveh letih se je marsikaj spremenilo, a dve leti napram devetim letom solza, čakanja, pozabljanja, dojemanja, da nista pomembni, itd. sta le kapljici v morje. Tistega razočaranja, bolečine in občutka totalne nepomembnosti nič ne more zbrisati. V njiju se je vžgalo kot pečat bo ostalo za vedno. Vseeno pa …

Začel se je brigati zanju, ju klicati, se zanimati za njuno šolo, njune uspehe, prijatelje, načrte. Meni je prav, v bistvu sem vesela in ja, bilo bi idealno, če bi se vsi štirje dobro razumeli. Pa se ne moremo. Midva zato ne, ker se kar naprej tožariva za preživnino, oni trije pa zato ne, ker mali odklanjata njegovo “vsiljivo” pozornost, ki je iz točke O zrasla na točno 8 (od 10). Pa se kljub temu midva lažje dogovoriva in kot starša funkcionirava kot oni trije. Mali vzameta od njega toliko kot potrebujeta. Ko grem jaz npr. v Ljutomer pristaneta na to, da ju pride oče pogledat in prečekirat, ne pristaneta pa na to, da morata z njim k njemu domov ali – bog ne daj – pri njem spati. Jutri, recimo, gresta v Ljubljano. Ker vesta, da mene skrbi, kadar sta sami, da bi se jima kaj zgodilo, sta sami predlagali, da ju v Ljubljano pride iskat oče. Vesta, da bom tako jaz pomirjena, istočasno pa bosta potešili tudi  očetovo potrebo po pozornosti (in nadzoru). Da ne bo rekel, da se ne vidijo …

Ne morem reči, da ga nimata radi. Vesta, da obstaja. Nikoli ga pred njima nisem blatila in poniževala, pa ga tudi onidve ne ponižujeta. Zakaj sva šla narazen sem jima tudi že ničkolikokrat razložila in razdelila “krivdo” na dvoje. Na vprašanja, na katera nisem vedela odgovorov, jima je odgovoril on in mislim, da imata približno sliko o tem zakaj sva šla narazen. Zakaj pa se devet let ni kaj dosti brigal zanju … pa je vprašanje zanj. Za prva štiri leta je pojasnil, da se ni brigal zanju zato, ker je hotel vse tri ali pa nobene, za ostalih pet pa … se še ni spomnil primernega pojasnila.

Kakorkoli … da mu tamali zdaj občasno vržeta naprej njegovo ignoranco izpred let je meni popolnoma razumljivo. To je njun odprt račun do njega in nekako mu bosta “vrnili” solze in grenkobo razočaranj. Temu se ne more izogniti, lahko pa to obdobje vzdrži in sčasoma postane njun prijatelj, zaupnik, morda celo oče v polnem pomenu besede.

Zanimivo pa je kako na besede tamale ali tavelike češ, da je oči tečen in da ji nervira ter da noče  k njemu in da sploh ne ve zakaj se briga zanjo, če se toliko časa prej ni, reagirajo ljudje, ki nimajo vpogleda v kompletno situacijo, celo ljudje, ki se imajo za “strokovnjake ” s teh področij (torej družinskih razmerij). Da naj mu oprosti, je oni dan rekla neka taka strokovnjakinja, naj pozabi in se veseli, da hoče biti oče z njo. “Veš, tvoj očka bi ti rad bil očka, rad bi skrbel zate in to je zelo lepo. Bodi vesela, da ga imaš in da imata stike. Pa pozabi nato, kar je bilo. Zdaj je drugače.”

Ostali sva brez besed. Nisem mogla verjeti svojim ušesom. WTF? Še dobro, da tavelka pozna moje stališče in da ve, da jaz razumem njene besede in misli, zavite vanje. Sveta pomagalka … Kaj vse ne zleti iz ust “strokovnjakov”. Včasih bi bilo resnično bolje, če bi imeli gumb za izklop.
Svojima hčerama dam prav. Lahko sta jezni na svojega očeta, lahku mu vržeta naprej njegovo preteklo obnašanje, lahko mu rečeta, da k njemu ne gresta, ker jima ni. Dam pa prav tudi njemu, da se briga zanju, da hoče bit z njima, vedeti kaj počneta, ju klicati, spoznati njune prijatelje, …

Sama sem torej na dveh bregovih in njim trem služim kot most za komunikacijo (stojim zraven ko mu onidve povesta, da nočeta k njemu, in stojim zraven, ko jima on pove, da ga zanima kaj delata in da bi bil rad več z njima.
Želim si, da ne bi popustil in bi vztrajal pri tem, da se med njimi ustvari dober odnos. Samo če bo vztrajal in vedno nekje blizu njiju ter jima na razpolago ko ga bosta potrebovali lahko pričakuje, da ga bosta lepega dne poklicali tudi samo zato, da slišita njegov glas in vprašata kako je. Pozabili nikakor ne bosta tistih let, ko ju je ignoriral, možno pa je, da bosta vsaj nekaj preboleli oz. skompenzirali z njegovo zdajšnjo prisotnostjo in željo po biti z njima.

Si to ti, mama?

Oni dan sem se peljala iz službe domov. Zaobidem glavno cesto in grem čez bližnjo vas ter po drugi cesti v mesto. Ne da se mi čakati na glavni cesti v koloni.
In tako se peljem mimo ulice, v kateri sem nekoč živela, na desni s pogledom objamem kapelico, ki stoji na polju kot je stala leta in leta nazaj, ko sva k njej hodila z dedkom, zavijem na cesto, ki je bila nekoč tlakovana in malo prevozna, danes pa je zelo prometna in z asprehod neprivlačna. Poslušam radio in si mrmram melodijo, ošvrknem mimoidočo žensko, si popravim lase in pomislim, da bom kmalu doma, ko me iznenada prestreli … “Je bila to moja mama?”

Je bila to moja mama? Hitro pogledam v vzvratno ogledalo, premerim peško od glave do pete in …. Ja, to je bila moja mama. Ženska, ki mi je bila včasih jutro in večer, moj smeh in solze; ženska, ki mi je bila vzor in ki sem se je sramovala; ženska, ki je za mnoge prijazno, dobrohotno in pozitivno bitje, zame pa izvor prenekatere žalosti in obupa. Svoje mame ne spoznam več. Njene podobe nimam več v srcu, niti očetove ne. Če bi šla mimo mene je ne bi opazila, če bi jo srečala na ulici je ne bi prepoznala. Kaj dela čas …

Za rojstni dan me je klicala. Prvič se nisem hotela javit, ker me njen glas nervira, drugič telefona nisem slišala. In je šel rojstni dan mimo, ne da bi mi čestitala, ne da bi se slišali. Meni je prav, njej najbrž ne. A tozadevno bom egoistka in se brigala za svoje občutke.

…
Šla sem pogledat v nabiralnik. Poslala mi je čestitko. Njena pisava je nezgrešljiva. Hmm … počutim se … neumno? Na dohvatu ruke? Njene besede se mi zdijo polne cinizma. Da mi želi srečo, uspeh, zdravje … Pa kje si ti, mama, v tej moji sreči, mojem uspehu? Kje je tvoj delež, ki je pripomogel k temu, da sem danes to, kar sem?

Mama, te nič ne boli, da se ti ne oglasim na telefon, da se ti izognem v širokem loku? Ne čutiš potrebe, da bi mi podala odgovore na moja vprašanja in da bi mi razjasnila pogled na kup mrtvecev, ki so popadali iz družinske omare?
Veš mama, meni je že vseeno, jaz v resnici res več ne pričakujem, da mi boš pojasnila zakaj sta z očetom zatajila mojega pobrata, zakaj zanikaš, da te je oče kdaj udaril, zakaj si toliko let vztrajala, da sem sanjala očeta z drugo žensko v vajini postelji, zakaj si pri posilstvu zatajila, zakaj si vzpodbujala očeta, da me je tepel, zakaj si od mene zahtevala brezpogojno ljubezen do vaju, zakaj si me vrgla iz hiše, ko sem se ločila, zakaj si se me sramovala, ko sem zaživela sama s tamalima, zakaj si toliko let govorila, da iz mene nikoli ne bo nič, zakaj si dovolila, da me je oče pred tamalila zmerjal in poniževal in zakaj si jima dovolila gledati dedka pijanega in pobruhanega ter nenazadnje zakaj si prepovedala vstop v hišo Mojemu. Vprašanj je toliko, da na vsa nikoli ne boš mogla odgovoriti, ker ti srce ne bo dalo. Ne boš se opravičila, nimaš tehtnih pojasnil. Torej je bolje, da sva vsaka na svojem bregu in se ne hodiva k reki gledat. Ti po svoje, jaz po svoje.

Bilo je obdobje, ko mi je bilo strašno hudo, ko nisem mogla razumeti kaj se je zgodilo med nama, da te ne morem več objeti, da mi gre že pogled na tebe na živce in mi je tvoj glas totalno neprijeten. To obdobje je trajalo nekaj let, vse dokler nisem ugotovila, da se je zid med nama postavil zato, ker si me izdala, kot lahko le starš izda otroka. Namesto da bi mi stala ob strani in mi pomagala ali me vsaj pustila pri miru, si me porinila v blato in pohodila. Tega ti nikoli ne bom oprostila. Nikoli. In tudi tebi ni žal, ne, ti si prepričana, da si naredila “dobro delo”, da sem zaradi tega, kar si mi naredila, danes to, kar sem. Mama, jaz sem to, kar sem, zaradi sebe, ne zaradi tebe.

Zadnjič sem se peljala po Primskovem in mimogrede pogledala na pločnik. V tistem je tamala, ki je sedela poleg mene, vzkliknila “A ni to babi?”. Hmmm … potrebovala sem nekaj sekund, da sem na koncu rekla, da “Možno ja. Postavo ima tako kot babi.” Vedela sem, da je ona. Ko jo jasno pogledam jo takoj spoznam. Ne pomislim pa na to, da bi zapeljala s ceste, stopila ven, jo objela in peljala domov. Ti časi so zdavnaj minili. Že leta jih več ni. Mislim, da je že dobrih 11 let nisem objela. In več kot dve leti nisem bila pri njej. Čas ne celi rane, čas dela veliko brazdo, ki bi jo le z velikmi šivi lahko na silo skrpali skupaj. Meni se jih ne da delati, pa mami najbrž tudi ne.

Tako se končajo poti …

Zanimiv link

Polnočna spovednica

Preden grem spat naj povem tole …

Jaz in moji hčeri živimo v enosobnem stanovanju (ju že slišim kako se režita v poltemi vsaka na svoji postelji). Tista ena soba ima dimenzije 3 x 6 metrov in je s knauf steno samo provizoriš pregrajena na dva dela: mali del, ki je v notranjosti in nima okna, je dimenzije 3 x 3 m in v njem imam svojo posteljo ter dve mali visoki omari s knjigami. Drugi del je pri izhodu na balkon, zelo sončen in svetel in tam imata hčeri svoji postelji – pograd, z omarami in mizami. Tavelika spi zgoraj in nikoli ne postelje postelje, tamala pa spodaj in vsaj posteljo postelje, če se že pri pospravljanju oblek in šolskih potrebščin ustavi.

Odkar smo spet same spet hodimo spat skupaj. Približno. Hčeri morata v posteljo ob cca 21 uri, max ob 21,30 morata bit tam, sicer tulim kot sirena. Jaz grem spat ali istočasno z njima ali nekaj kasneje, pa sta ponavadi še pokonci in si šepetata v temi dogodivščine, ki so se jima zgodile tisti dan. Včsaih še uro ali več poslušam o tem, kaj sta si dopisovali po msn-ju s prijatelji, kaj se jima je zgodilo v šoli, kje sta bili tisti dan in kaj imata v planu za naslednje dni. Seveda ne manjka niti problemov in žalosti, pa stresa pred kontrolkami in spraševanji.

To so naši polnočni pogovori, ki smo jih imela leta nazaj, ko smo še spale skupaj v eni postelji - preden sem kupila njun pograd in svojo posteljo, torej preden sta šli v šolo. Potem so se ti pogovori nekako izgubili, ker sem bila večinoma zvečer v kuhinji z Mojim, moji obiski pred spanjem pa niso odtehtali časa, ki ga imamo zdaj, ko se pogovarjamo in pogovarjamo … in najbrž izvem tudi stvari, ki mi jih sicer čez dan ne bi povedali. Zanimivo, da so ti pogovori v naši družini prisotni prav zato, ker živimo same. Torej brez drugega starša. Ne predstavljam si, da bi šli takole skupaj spat jaz + Moj + onidve in bi se takole pogovarjali v temi.

Slišim, da se počasi umirjata. Luč sta že ugasnili in zdaj hodi tavelika gor in dol po lestvi z mobitelom v roki, ki ji osvetljuje pot po sobi. Če prižge luč namreč tamala zavpije “Ugasn luč” in takoj za njo jaz “Alo, ura je čez devet, spaaaat” .
Rada imam te naše pogovore in če pomislim, da jih kmalu nebo več, ker bosta obe v internatu … me zaboli. Nočem misliti na to. Zato grem zdaj spat oziroma v našo “polnočno spovednico”, da se dogovorimo kako bomo preživele prihajajoči vikend in kakšne obveznosti imata v šoli. Pa, jasno, da izvem, če ima katera novega fanta ali so še v igri obstoječi.