Mami, jaz nočem bit pri očitu, …
… je včeraj zvečer histerično jokala v telefon tavelika. Da je oče noče peljat domov in da jo je brez vprašanja peljal k sebi, pa da ona res noče bit z njim in da si je sam kriv za njene občutke … Priznam, da sem bila šokirana in sem ji po nekajminutnem predirljivem joku celo rekla, da naj se pomiri in naj ne zganja histerije. In to jaz, ki nikoli ne uporabljam takih izrazov kot so histerija, depresija, obsesija, itd. OMG, očitno je bilo dogajanje na drugi strani telefona res “posebne sorte”.
Torej … hčeri nočeta hodit na obisk k očetu. Za nobeno ceno in pod nobenim pogojem. Ne in ne. Pa smo najprej to reševali na način, da je on prišel k nam, jaz pa sem se odstranila iz stanovanja, zdaj pa tudi tega nočeta več. Razlog?
Razlogov je več. Res je, da se njun oče zanju kakih 8-9 let res ni kaj prida brigal, da je pozabljal na dogovore z njima, ju pustila čakati, ko bi moral priti po njiju. Res je, da si ni vzel časa zanju, ko sta onidve to želeli ali ko so se pogovorili, pa da ni vedel kaj sploh početi z njima, ko so bili skupaj. Res je tudi to, da se midva nisva prenašala, torej da sva se le občaasno slišala in kadar sva se sva se pogovarjala samo toliko, kot je bilo nujno potrebno.
Drug tehten razlog je ta, da je njun oče picajzel. Torej, picajzlasto se obnaša. Vse mora biti pospravljeno in an svojem mestu, vse snažno in kot bi nihče ne živel tam, kjer živi. Ta njegova lstnost je šla tudi meni nekoč zelo na živce, ampak jaz se ji lahko uprem, onidve pa … Ko sem pred uro in pol prišla domov je bilo stanovanje kot iz škatlice, onidve pa razjarjeni in sikasti. “Si res rekla očitu, da morava pospravit stanovanje?” Ja, rekla sem mu, da morata ta vikend pospravit stanovanje, a da bo tako čisto … 
Ju mejk maj dej.
Skratka … očeta ne marata. Popravek, radi ga imata, ko od njega kaj pričakujeta, sicer pa ne. Res je, da se je včasih sam tako pridobival njuno pozornost, ko ju je za njune solze čakanja nanj, kadar ej pozabil nanju, podkupoval z obljubami, da jima bo kupil to in ono, ljubezni pa se tako ne da ne pridobit ne ohranit. Hčeri nočeta bit z njim, a tu in tam morata biti, ker ju sama prisilim v to.
In zdaj nekaj o moji vlogi. Ko sem se z njim razšla sem želela, da imata hčeri še naprej očeta. Žal … takrat na drugi strani takrat ni bilo posluha za to. skupaj s hčerama sem jokala in se veselila njegovih obiskov, kadar si je vzel čas zanju. Potreben je bil čas, da je dojel, da sem šla in se ne vrnem, da pa imata otroka, ki ga potrebujeta. Ko se je začel bolj zanimati zanju mi je srce skakalo od sreče in ko svase sladenjič pred kakima dvema letoma začela obnašati kot starša sem bila – s tega zornega kota – prvič srečna. Srečna sem bila, da imata hčeri končno očeta poleg sebe.
Zavedam se, da sta hčeri res veliko prejokali zaradi njega in do so njuni očitko o tem, da se ni brigal zanju in da zanju ni skrbel ko sta ga potrebovali, na mestu in povsem upravičeni, a ne morem si pomagati. Sama sem imela očeta, ki se nikoli ni kaja dsoti brigal zame, njun oče pa se vsaj zdaj, če se že prej ni. In rad bi bil z nima in rad bi skupaj z mano skreb zanju, onidve pa ga odrivata češ, da ga ne potrebujeta. Mogoče res, a …
Najbrž skozi to veselje in “vsiljevanje” očeta v njuno življenje sama “popravljam” svoje otroštvo, kompenziram svoj manjko z njegovo prisotnostjo v njunem življenju in e pomislim na njuna čustva. Njima je očetova prisotnost res o d v e č in ga ne potrebujeta, jaz pa zaradi nekega – še meni neznanega – vzroka mislim, da ga potrebujeta in da je prav, da je z njima, da jima najeda s picajzelstvom in športanjem in spanjem v dnevni sobi skupaj s prababico.
Ne, tega res ne potrebujeta, a on očitno ne ve kaj potrebujeta. Za nazaj ne more nadoknaditi svoje odsotnosti in ne more izbrisati solz, ki sta jih pretočili, ko je pozabljal nanju oz. je prišel prepozno. Kako jima bo dal iskren občutek, da mu je res mar zanju, da ju ima res rad … ne vem. Najbrž ap ni prav, da se vtikam v to. Toda … če bom rekla, da jima ni treba biti z njim, bom jaz izpadla prasica, ki hčeri šunta proti očetu in bo on nesrečnik, žrtev bivše partnerke, ki mu odtutuje otroke. Če bom skušala ustreči njuni želji, bom prizadela njega (in ne mislim, da si tega ne bi zaslužil), če bom pa staal z ramo ob rami z njim in vztrajala v tem, da se videvajo, da so skupaj in da ga spoštujeta, pa bom …
Moja mama je od mene zahtevala, da spoštujem svojega očeta ne glede na to, kaj je počel in kaj vse sem videla in doživela slabega zaradi njega. Končalo se je tako, da ne spoštujem ne njega, ker si mojega spoštovanja kot človek ni zaslužil, ne mame, ki me je kot ženska razočarala na celi črti.
Ne želim si, da bi v hčerah prebudila negativna čustva do sebe zato, ker sem si v otroštvu želela prisotnost očeta, ki tega ni bil sposoben, in zdaj želim, da imata to moji hčeri, katerih situacijapa je čisto drugačna od moje otroške. Sploh lahko sama kaj naredim za to, da se bodo oni trije dobro razumeli? In ali to sploh je moja stvar, mislim, se moram res jaz s tem ukvarjati?
Nick pravi:
Nick ne verjame solzam.
22. marec 2009 ob 21:18
Pitja pravi:
moj fotr se ni brigal zame do 15.leta potem je pa kr začel hodit na govorilne pa take fore. še danes, skor 10 let kasnej, mu to tako blazno zamerim in se mi zdi hinavsko, da kaj se ma zdej za brigat, če se prej ni. in prej mu je dol visel za vse, k se je pa ON odloču da bi imel nek kontakt s svojimi otroci, smo pa mogl takoj skočit.mt pa prav da se ji zdi lepo da se je začel takrat vključevat…whatever. ubistvu nimam druzga nasveta kot to, da se pogovoriš z vsakim posebej – njemu razložiš da deklet ne boš silila in da naj sprejme posledice svojih dejanj, njima pa razložiš da ju sicer ne siliš ampak da vam lahko zakomplicira lajf na kkšnem csdju, češ da ti ne omogočaš stikov. sicer pa, če on misl da bo hčer prisilil k temu da bo rada z njim, se u iber moti. to je čist tko k če bi si js omislila psa, pa bi se ga naveličala in bi shiral in zbolel in mi zameril, pol bi pa kr naenkrat spet hotla da veselo priteče k meni in me zvesto gleda in je zdrav. that’s a no-go
22. marec 2009 ob 21:58
WildWind pravi:
hmmmm….dej se usedita s tem tvojim ex in mu vtupi v glavo, da je določeno spoštovanjne otrok že zdavnaj izgubil, da ga imata radi ker je njun oči ne pa zato, ker bi si z dejanji zaslužil njuno ljubezen….udari po mizi…tamalima pa dopovej, da odločitev, da bosta z atijem pomeni, da bo ati tačas ko sta z njim šefe…..al pa ostajaj z njima doma oz. ju vzemi na “vikend”….konec koncev se tamali sami odločata, da bosta ostajali v KR a ne? Odločata se, da bo v tem času zanju poskrbel ati….hja, če se tako odločita, pomeni, da nosita tudi posledice za svoje odločitve a ne?
22. marec 2009 ob 22:46
katarina pravi:
Pitja: točno to sta mi govorili do desetih zvečer. obe v solzah in z gnevom v glasu …
to s CSD-jem … sem povedala, ampak … veš, 15 let star otrok ni več malo dete, ima svojo glavo in če noče na stik, ga ne moreš pristilit, razen če uporabiš manipulacijo ali fizično silo.
WW: na kolenih me je prosila, naj en kličem očeta, ko sem šla v ljutomer, da bosta lahko sami doma, da bo vse ok, samo oče naj je hodi k njima. in jaz? ga pokličem in mu povem, da bosta v kranju in naj ju pride pogledat, če je vse ok. dddddd… danes bomo imeli sestanek. naj njemu povesta kaj mislita. hočem da sliši od njiju. a kaj, ko mu jto tako težko poslušati … viš, temu jaz pravm polaganje računov pred starše. pitja je dala dobro prispodobo s psom.
23. marec 2009 ob 07:10
okroglo pravi:
vse se vrača, vse se plača. koga pa lahko prisiliš k ljubezni, dovolj sta že veliki, da bosta sami odločali, ali želita k očetu ali ne in to upoštevajte, pa bo najbolje za njiju.
23. marec 2009 ob 07:34
saso pravi:
To je eden od vzrokov da sem vedno potrpel ko je bilo najhujše da se nisem ločil. In NI MI ŽAL!!!
23. marec 2009 ob 07:35
katarina pravi:
misliš reči, da se žena ni ločila?
ta situacija nima veze z ločitvijo kot tako, pač ap z odnosom enega starša do svojih otrok.
23. marec 2009 ob 07:40
saso pravi:
Nima vzroka da bi se ona ločila od mene!!!
23. marec 2009 ob 07:59
katarina pravi:
23. marec 2009 ob 08:00
Katka pravi:
Katarina, jaz natvojem mestu bi se nehala vmešavati v njihov odnos. Ti si naredila vse, kar je bilo v tvoji moči, hčeri pa sta dovolj stari, da se sami odločita, kaj želita in česa ne želita od očeta.
Čeprav ju je oče prva leta zanemarjal in razočaral, bi se lahko kasneje odkupil za to. A seveda ne s svojim buzeriranjem glede pospravljenosti, športanja ipd. Ampak s pristnim, toplim in ljubečim odnosom. Pa ni.
Torej je zaj**al 2x – prvič s svojo nezainteresiranostjo, ko sta bili mali, in drugič s svojim zgrešenim odnosom, odkar sta večji.
Je pač pogrnil na celi črti. In sam si je kriv. In hčeri imata vso pravico, da mu izstavita račun.
23. marec 2009 ob 09:05
Pitja pravi:
lahko jima pa še razložiš da nimata nobene podlage za čutit krivdo če bi mu rekle to kar si mislita. ta ljubezen do staršev je čist preveč tabuizirana. ljudje smo pa itak programirani na občutke krivde – ki jih v nas hočejo zbujati drugi, a le če sami to dovolimo. je pa seveda o tem povsem različno razmišljat pri 15, 25, ali 35 letih
23. marec 2009 ob 09:14
katarina pravi:
nekaj linkov
http://www.katarina-blog.si/2008/06/01/potem-ko-nas-je-en-spravil-v-jok-nas-je-drugi-tolazil/
http://www.katarina-blog.si/2008/04/09/otroci-potrebujejo-pozornost-in-ljubezen-pa-potrebujejo-tudi-razocaranja-toliko-razocaranj-najbolj-grenka-in-boleca-razocaranja-ki-jih-otrokom-povzrocajo-starsi/
http://www.katarina-blog.si/2008/01/05/kaj-sta-za-njega-sta-najini-hcerki-strosek-na-tekocem-racunu-dolgorocni-kredit-ali-tudi-njegova-otroka/
http://www.katarina-blog.si/2007/08/19/razvednotenje-ljubezni-z-dolocanjem-stikov-z-otroci-sve-se-vraca-sve-se-placa/
http://www.katarina-blog.si/2007/05/14/za-vse-tiste-starse-ki-jim-stiki-z-otroci-ne-pomenijo-nic/
23. marec 2009 ob 09:24
Mateja pravi:
ja, tudi jaz imam enake težave, ker mlajša hčerka noče k očetu, on pa jo nekak zmer pregovori, da mora it, ampak ona je pa nesrećna in joka, danoče it, da ne mara bit pri njemu.Sem klicala na socialno kaj naj naredim, ker ne želim, da otroka silim če noče it, ker se ne počuti dobro pri njemu, pa je sam rekla da mora it, daje pa še čist premajhna -8 let, da bi vedela kaj hoče, ter da ima oče ravno tako pravico do stikov kot jaz.
Pa kdo je zdej kle butast?.Jest verjetn a ne?.
A zdej bo on tu izsiljeval stike z otroci, ker tako mora biti, ker on je oče, lepo prosim.Na govorilne nikol še ni šel, preživnine ne plačuje, otroka sta pri njemu nesrečna, ne upata pa mu tega povedati, ker se ga bojita.Jaz temu niti slučajno ne bi rekla ljubezen in skrb za otroke, če se te le ti bojijo.
Tudi tvoji dve vesta dobro zakaj nočeta k njemu,je že res , da je to njun in očetov problem, samo živita pa z tabo, ti si tista , ki moraš potem krpati njuni ranjeni srci, ne on.
Ko je moja hčerka nazadnje, ko bi mogla iti k njemu, padla v histerični jok, ter se je potem le omehčal in rekel da ne bo šla, je skočila iz postelje in vpila¨:Hvala bogu mami da ne grem, da mi ni treba iti, yes, yes. yes….
Žalostno, samo napaka je v očetih, ne v otrocih.
23. marec 2009 ob 11:06
saso pravi:
Mateja, napaka je v očetu in ne boš verjela -materi!
23. marec 2009 ob 11:54
Mateja pravi:
Sašo ti že veš.
23. marec 2009 ob 12:33
katarina pravi:
ne, sašo ne ve, ker nikoli nibil v tem in takih situacij ne pozna. teoretik pač.
23. marec 2009 ob 12:37
MMMZ pravi:
sašo je raje slabo poročen, kot dobro ločen. seveda samo za dobrobit otrok se mu gre. sebe je postavil na stran.
se mi zdi, da je tako nekako razumeti njegove komentarje.
problem je v očetu, če se ne zna ali ne zmore prilagoditi otrokovim potrebam.
jaz sem sama silila na začetku za stike, ker sem še mislila, da bo se dalo civilizirano komunicirati. ko sem pa odnehala, so prenehala tudi očetova zanimanja za otroka. 5x na leto, da se vidita je že rekord.
in sin mi je hvaležen, ker mu ne težim, da naj kliče očeta,naj mu kaj pove itd…
žal so očetje največkrat v takšni vlogi.
poznamo, pa tudi mame, ki niso ravno biseri.
24. marec 2009 ob 11:43
teja pravi:
Mi imamo izti problem, velika črna luknja. In če se z očetom da pogovarjat potem gre, pri nas ne da. Moj bivši je velik teoretik, ampak ko je trebe kaj narediti za otroka, mu nap.nakazati preživnino, mu plačati polovico za šolske knjige itd, je pa šleva. Ni ne denarja, še manj pa vmešavanja v življenje, ki ga neč ne briga. Sam si je zgradil odnos tak kot je, kaj naj mu. Ne branim stikov, urejala jih pa tudi ne bom. In sem se čisto umaknila in lažje živim. Vsako nedeljo me sicer jezi ker ne vem kdaj bo otroka pripeljal, ampak jemljem to v zakup in si mislim, Če nikogar ni pa čakaj, tvoj problem.
3. april 2009 ob 19:58