Starševstvo +

Črno za nohti / Naj še kdo reče, da se ne da

Tako sem utrujena, da niti spat ne morem it. Hrbet me boli za znoret in ne najdem pravega položaja, v katerem bi se spočila. Pa sem raje pokonci in bluzim po stanovanju ter, jasno, delam.

Ta vikend sem se nadelala za kakih 20 ur fitnesa.   Podirali smo drevje, delali butare in sekali debla, pospravljali veje in jih na koncu celo nekaj požgali, ker nisem bila sposobna vsega posrpavit v drvarnico. Jaz, tamalidve in Milan, ki sem ga najela za ta dela in ki mi je celo vinsko trto spravil v red. Tamalih dveh sicer nisem hotela preveč moriti z delom, ker sem jima že pred meseci obljubila, da ju ne bom, ampak sem kljub temu na koncu potrebovala nekaj pomoči, ker me noge niso več držale.

Zvečer sem padla v posteljo in se sredi noči zbudila s pekočim grlom. Jou, bolana sem. A bolj kot grlo mebolijo roke. Ne morem delati z rokavicami, čeprav se bom najbrž morala navaditi nanje. Obe roki imam poprasakni, prebodeni (jap, slive imajo “bodice”), desno imam celo malo ožgano, ker sem jo preveč stegnila nad ogenj, in črno imam za nohti.  Ko sem tako danes gledala svoje roke sem si mislila da ima take roke lahko sami tisti, ki non stop dela na zemlji. Saj drugače ne gre. Sploh če nohtov ne grizeš. potem se zemlja zažre v obnohtno kožico in tudi izza nohtov ne dobim celo. Take roke, se spomnim, so imeli kmetje,  h katerim sem kot majhna hodila po mleko, krompir. Vsi po vrsti so imeli take nohte, pa ne neurejene roke, imeli so dolge, postrižene nohte, le temni so bili, ne beli. Take bom imela tudi jaz, čez nekaj let. Najbrž …

Emo?  Ne, delo na zemlji. 

Z Milanom sva dorekla tudi postavljanje opornikov in žic za vinsko trto in maline. Dreveso, ki sva jih podirala, sem večinoma pustila debla, tako da sva na najvišje zabila ptičjo valilnico, ob deblu pa sem posadila vzpenjalko in komaj čakam, da vidim, kako bo poleti cvetela. Na eno deblo bom pribila ptičjo hišico, v katero bom pozimi trosila hrano, dva debla bosta namesto opornikov za trto, na eno pa bom uporabila za oporo šipku. Pa ja, zakaj bi jih ruvala ven, če jih lahko uporabim. Bom pa ruvala preostale štiri, ki sva jih požagala do tal.

Sivka … prvi dojenčki so šli v šolo, pardon v lončke. Po nasvetu strokovnjakinj iz Semenarne (hvala za pomoč) sem v vsak lonček posadila po dve in so far so good.

Definitvno se je zgodnje sajenje izplačalo.

V lesnih zabojih so semena, v plastičnih lončki sadik sivke. Ja, definitivno bo kmalu v kuhinji premalo prostora.

Iiiii … naj še kdo reče, da se ne da. Kjer je ideja je volja in tudi moč, za uresničitev ideje. Zdaj imam 60 sadik. Ta teden posejem drugo rundo, za presadit pa imam še cca 200 poganjkov (torej 100 sadik). Te sadike bodo šle v zemljo začetek maja, naslednja runda bo šla v zemljo, računam, avgusta. Kasneje ne. Potem pa bom vajo januarja ponovila in računam, da bo vsa njiva zasajena. Strošek: semena, zemlja-šamot, posebna zemlja za presajanje in 900 lončkov nekaj manj kot 100 eur. V vrtnariji pa stane ena sadika cca 3,5 eur.

Zdaj grem pa … nekako vodoravno, če se bo dalo. Ah ja … prihodnji teden dobim kredit pri NLB. 30.000 za 15 let, fiksna obrestna mera. Malo me je strah kako bom vse odplačevala, ampak zaupam vase in sem prepričana, da mi bo uspelo. Projektant je bil tudi danes pri meni in nasjednjo soboto se dobiva, da definirava vse detajle, potem pa začne z izrisi PGD-ja in PZI-ja, jaz pa začnem podirati prizidek in pripravljati dve strani hiše za izkop in pripravo terena na izvedbo betonske podporne stene. Kot sem predvidevala se namreč hiša nagiba naprej in na levo po bregu navzdol in ji je treba utrditi temelje. Medtem bomo že najbrž na občini dobili dovoljenje za prenovo strehe, potem pa s polno paro v renoviranj. Komaj čakam …  ))))

Manipulatorji in manipuliranje

Znate manipulirati? Mislim, se zavedate momenta, ko začnete to delati in momenta, ko se transformirate nazaj v iskrenega človeka? 

Jaz sem, priznam, izjemen manipulator. To je ena od lastnosti, ki se je zavedam že od najstniških let dalje. Najprej sem jo, seveda, uporabljala pri odnosih jaz/fantje, kasneje še kje drugje. Saj ne, da bi se tega učila in vadila, to je lastnost ali sposobnst, ki jo imam in ki jo lahko uporabljam pozitivno ali negativno. Slednje v primeru, ko pri določeni osebi pritiskam na gumbe, za katere vem, da so boleči in  da bo reagirala nanje točno tako, kot hočem jaz. Pa ne govorim o kakšni točno določeni osebi, govorim na splošno.

Že leta nazaj je v nekem obdobju prišlo tako daleč, da sploh več nisem vedela kaj je res in kaj fejk, kaj so moji občutki in kaj zaigrani, kaj moje iskrene misli in kaj misli, nastavljene zato, da od nekoga dobim tisto, kar hočem. Takrat sem se začela počasi distancirati od manipuliranja in ga sčasoma popolnoma opustila. Pa se včasih zalotim v kakšni situaciji, v kateri točno vem kaj bi morala narediti, da bi dosegla svoje, pa ne zaigram, temveč stavim na odkritost in … tu in tam popušim. 

Spomnim se, ko mi je pred leti nekdo, ki se poklicno ukvarja z izbiranjem kadrov, rekel, da sem super manipulator. Začudeno sem ga pogledala češ, kako to misli, saj vendar odgovarjam po resnici. Da niso bitne samo besede, je rekel, da z obrazom manipuliram. O ooo … ne bi vedela, res ne, vem pa, da  sem izredno dober komercialist in da v salonu ne prodajam toliko naših izdelkov kot samo sebe, torej svoj nastop in zaupanje v svoje besede. Pa zdaj že nekaj časa premišljujem o tej zadevi. O manipuliranju …

Na blogu se včasih zalotim, da manipuliram. V pisanju in komentiranju.    Ne na grd način, sploh ne, le v besedila vtaknem točno določene misli, besedne zveze in misel napeljem v določeno smer, za katero vem, da bo pritegnila in potem čakam reakcijo … kot po pravilu je vedno pričakovana. Žal. Zato se ne prepiram in ne dokazujem nasprotnega, ker vem, da sem povzročila reakcijo namenoma. In ne, od tega nimam nič, razen potrditve, da smo ljudje … predvidljivi?

Moja tamala zna manipulirati in zanimivo mi je gledati njeno manipuliranje, prebiranje njenih korakov in včasih si ne morem kaj, da ji ne razložim teh korakov in jo “razkrinkam”. Pa ja, čar manipulacije je, da se je drugi ne zaveda in da na tak način prideš do željenega cilja. Ona bo to najbrž počela celo življenje, meni pa je ljubše zabijanje z glavo v zid.
Torej …

Ni vedno vse kot se zdi. In svet odraslih ter odnosi med ljudmi so tako kompleksni, da … da, tudi zato ne verjamem v psihiatre in psihologe in razne oblike psihoterapij, ker se da prav vsakega človeka zmanipulirati, le znati je treba.

p.s.: meni osebno bi bil greh manipulirati z mojima tamalima. Včasih ju gledam in točno vem, kako bi lahko na lep “prefinjen” način dosegla, da naredita to, kar jaz hočem (recimo, da gre tavelika v MB v šolo). Pa mi srce ne da. Se mi zdi, da bi bilo to nekaj najbolj podlega, kar bi lahko naredila svojima hčerama. Bilo bi lažje kot se odkrito pogovoriti, dati karte na mizo in poslušati argumente, podrugi strani pa bi bilo nemoralno in podlo. Eh te starševske o-mejitve.  

Kaj je smisel tega, kar delam?

(zdaj sem navalila na zoprne teme     )

Pred meseci, najbrž sem o tem pisala, sem delala na  vrtu. Bila sem sama tam, imela sem slab dan ali kaj … ne vem … skratka tisti dan sem med delom planila v jok in se grizla v kolena zakaj sploh delam to kar delam. Za koga, čemu? Kaj me žene, koji vrag, da to počnem, zakaj raje ne ostanem tam kjer sem, torej na mestu, v tistem stanovanju, tisti službi, tisti okolici? Kaj je smisel vsega tega …
To je bil moment, ki se potem ni več ponovil, ker sem našla smisel. To delam zase.
__________________________________________

Zadnjič sem šla v Europark v Mariboru. Nek točno določen zunanji impulz je v meni prebudil točno določeno vrsto besa in šla sem v trgovine ter si kupila … srajce. Ker hlač nisem našla, sem šla še k frizerju in se postrigla. K sreči me je strigla starejša frizerka, ki je očitno prebrala moj obraz in vedela, da se v resnici nočem postriči na kratko, temveč hočem le … nekaj drugega kot imam zdaj na glavi. Med striženjem sem se gledala v ogledalo in pomislila na to, čemu sploh to delam. Kaj za boga mi je, da si grem kupit srajce (ki jih sicer potrebujem, pa vendar mi jih ne bi bilo treba kupiti s tako ihto), da prečešem vse trgovine in skoraj kupim prekratke hlače, za piko na i pa se grem še postrič. V tistem sem pogledala na telefon in videla neodgovorjen klic … modrookega. Je on smisel mojega obnašanja? Ne, on je bil zunanji impulz, smisel je bilo nekaj drugega, pa še ne vem kaj.
__________________________________________

Stala sem pred vrati Europarka in gledala po parkirišču. Ne spomnim se, da bi se mi to kdaj prej zgodilo. nisem se znala orientirati, nisem vedela kjer sem pustila avto, v kateri etaži in v kateri smeri. Šla sem v klet, pa v pritličje, šla na en vhod, pa drugi in tretji, ampak avta nisem našla. Počutila sem se obupno. Kaj takega se mi še ni nikoli zgodilo. Hodila sem mimo ljudi, gledala avtomobile, iskala znake, vstopala in izstopala iz dvigala ter se počutla popolnoma izgubljeno. Po glavi so se mi začela poditi vprašanja v stilu “kaj  sploh delaml tam? Kaj sploh počnem v Mariboru, v Europarku, zakaj sploh hodim v ta konec Slovenije, zakaj nisem doma, kaj mi je tega treba, torej kakšen smisel ima vse to? Smisel iskanja je bil v tem, da čimprej pridem ven iz tega labirinta in ko sem to dojela, sem vprašala prvega v kateri smeri sta vhoda v klet, se takoj orientirala in našla avto. Za to sem potrebovala vsaj 20 min.
__________________________________________

Zjutraj vedno vstanem po istem principu in prepričana sem, da se velikokrat z istimi ljudmi v koloni valim proti Ljubljani. Praviloma pridem v službo 5 ali 10 min po 7 uri, vedno v pisarni naredim isti obred prižiganja računalnikov, dvigovanja rolet, razdeljevanja žetonov za kavo, pozdravim soseda in šefa, vtaknem kartico za proklik, prinesem telefone … V čem je smisel vsega tega? Rutina me mentalno omejuje in iz mene cuza energijo. V čem je potem smisel tega vsakodnevnega početja, odštevanja dnevov do petka in do 15? Je smisel plača?
___________________________________________

Vsi ti mali smisli … in tisti veliki - smisel življenja, smisel vdiha in izdiha, pogleda v nebo, jutranjega vstajanja in večernega leganja v posteljo …

Kako se zgodi, da človek drugega za drugim izgublja smisle, da slednjič izgubi največjega – smisel življenja? Kaj se zgodi v njem, da več ne ve, zakaj živi, zakaj hodi v službo in vzdržuje prijateljske vezi, pomiva posodo in bere knjige. kaj se zgodi v človeku, da se odloči, da zanj na tem svetu ni več smisla?

Komu moram polagati račune …

… za to, kar delam, česa ne delam in čemu sploh kaj delam?

Kdo ima meni pravico karkoli očitati? Mi očitati moj način življenja, razmišljanje, pisanje, ustvarjanje, lenarjenje? Kdo je tisti, ki zame ve, kaj je prav in kaj narobe, ki ima lestvico, po kateri moja dejanja ocenjuje od popolnoma napačnih do popolnoma pravilnih? Kdo???

Če se jaz odločim, da hočem it iz Ljubljanske kotline bogu izza hrbta, pardon v Ljutomer, je to moja legitimna odločitev, pri kateri nihče nima pravice reči, da delam napako. Ker če je edini argument “napake” ta, da grem nekam, kjer ni delovnih mest in kjer je revščina, potem je to argument nerazgledanega človeka.

Če se odločim, da nočem z  nobenim moškim živet v skupnem gospodinjstvu je to moja legitimna odločitev in nihče mi nima pravice reči, da sem zaradi svoje odločitve čustveno zaostala. Če je edini argument ta, potem je to argument nekoga, ki je odvisen od odnosov in ne zna sam kvalitetno živeti.

Če se odločim, da bom od zdaj naprej živela v odprtih partnerskih zvezah, ker mi to odgovarja bolj kot živeti v monogamni vezi, je to moja legitimna odločitev in če je edini argument proti tej odločitvi ta, da sem promiskuitetna oseba, nesposobna furati resno partnerstvo, to lahko pomeni tudi to, da so mi ljudje, ki tako mislijo, nevoščljivi, ker si to lahko javno (ne na skrivaj) privoščim.

Če vzgajam svoje otroke mimo instant priročnikov o vzgoji, mimo nasvetov “strokovnjakov” (posebno tistih, ki svojih otrok nimajo ali jim jih ni uspelo vzgojit po lastni podobi ali pa imajo še otroke v planicah in mi pametujejo o vzgoji najstnikov) je to moja legitimna odločitev. Dva otroka imam že 15 oz. 13 let, nisem ju kupila v trgovini pred meseci in ko sem ju rodila nisem dobila zraven navodil za uporabo. Moja otroka, moja vzgoja.

Če se odločim, da bom sadila sivko, ker sem si to zapičila v glavo in ker hočem imet nasad sivke in ker čutim, da je to prava odločitev, ga ni človeka pod soncem, ki bi mi imel pravico reči, da sem neumna, da zapravljam svoj čas, da je moja zamisel brezvezna. Če je edini argument ta vem, da tisti, ki to reče, nima lastnih sanj, idej, ciljev.

Če kdo misli, da lahko ocenjuje moje pisanje na blogu in v časopisih, da celo ve, čemu pišem in čemu pišem tako kot pišem, se prekleto moti. Razlogi, zakaj pišem kar pišem in tako kot pišem, so zelo jasno in nedvoumno zapisani na blogu. Tistega, kar ne želim, da veste, ne bom zapisala sem. Seveda si lahko domišljate, da veste vse o meni a dejstvo je, da ne veste in nikoli ne boste vedeli. Zato opustite psihoanaliziranje mojega življenje, ker je tukaj zapisan samo del njega.

Če kdo misli, da lahko meni sodi, da lahko meni sugerira kako naj živim, da lahko v mojem imenu sprejema odločitve in da je kompetenten govoriti o tem, kaj je normalno, primerno in zaželjeno v mojem življenju, naj mu bo jasno: NIHČE NIMA PRAVICE MENI SODIT IN OCENJEVAT MOJE ŽIVLJENJE. Edina dva človeka, ki bosta meni izstavila račun, sta moja otroka, in izstavila mi ga bosta za tisti del, ki se mu reče vzgoja. In za nobenega drugega.

Vse kar delam, delam pri polni zavesti in popolnoma prisebna. Vse, kar pišem in počnem delam z nekim namenom, ki je drugim neznan/nerazumljiv/nesprejemljiv, meni pa jasen in premišljen. Ne potrebujem nikogaršnje dovoljenje za svoje življenje,  svoje odločitve in svoja dejanja.

(Če bi tako razmišljalo več ljudi, bi bilo manj krvosesov in uničevalcev duš).

Broken – moj otrok se reže

Že nekaj časa je od tega. Bili smo na večerji in mimogrede sem ošvrnika njeno roko. Moj ex je bleknil, da je tista rdeča črta najbrž od žiletke, jaz pa sem dobila cmok v grlu in moj obraz je postal popolnoma bel. Prijela sem jo za roko, dvignila rokav in zagledala vrezano besedo BROKEN. Po celi podlahti. V trenutku je bilo konec prijetnega večera, konec našega druženja, med nas pa se je prikradla moja mora. Moja hči se reže … še vedno.

Da se tako počuti bolje, da da s tem rezanjem ven svojo bolečino, da svojih težav noče nikomur zaupati, češ, da se je njena bestika zaradi nje že rezala. Sicer pa … saj to ni nič takega, zakaj se tako razburjam.
Na podlahti ima vrezano besedo BROKEN, brazgotine bodo sčasoma sicer zbledele, nikoli pa ne bodo izginile.

V mojem srcu je spet odprla veliko rano, ki je tokrat nočem zaceliti in odločena sem, da ji bom težila do nezavesti, da jo bom nadzorovala in ji gledala roke, noge, boke, jo morila s svojimi strahovi kolikor bom mogla, samo da tega ne bo počela. Ma ja, obljubila sem ji, da jo bom naslednjič tako zmlatila in jo sama porezala, da bo imela dovolj bolečine do konca življenja, pa je to povsem nesmiselna grožnja, saj si ne predstavljam niti mlatenja niti rezanja lastnega otroka. V trenutku obupa pač rečem kako tako … neumesno.

Ne verjamem, da je edini razlog rezanja ta, da se potem počuti bolje. Kadar gledam njene prijatelje na Myspace-u in Netlog-u vidim fotke, na katerih so porezane roke, obraz, zvezani udi, na obrazih narisane sledi ureznin, slike so temačne, moreče, a na njih so pravi ljudje – resnični najstniki, tudi taki, ki sem jih že videla in se mi je ob pogledu nanje obrnil želodec. Točno tako. Ne vidim smisla v tem, da bi sprejela emo subkulturo, njihovo obnašanja, oblačenje in striženje.

Čisto sem padla ven. Njen oče je bil tiho, tamala tudi, jaz pa sem bruhala svojo grozo, šok, moro na obroke. Pa mi vrže nazaj, da če se spomnim, ko je nekega dne ležala v postelji pokrita z deko in sem prišla do nje, jo pobožala in vpraša kaj je narobe. Jasno, da se spomnim, ker je bilo res čudno, da sredi dneva leži v postelji  pokrita do vratu. No, takrat si je n roko vezala povoj, je zmagoslavno rekla. O super, krasno, fantastično.  Zdaj se bo še norca iz mene delala. Ne, zdaj bo v meni vzbujala občutek krivde, ker ji tisti dan nisem bolj težila ali celo zlezla k njej na pograd, strgala deko z nje in pogledala kaj dela.

Jaz nisem nobenega od svojih otrok rodila, da se bo sam uničeval. Ne poznam nobene mame, ki bi  rodila otroka na svet s tem namenom.
Vem, da ji ni hudo, da ima lepo otroštvo, da ima materialne stvari in ljubezen okoli sebe. Ima prijatelje, načrti, ki jih ima, se ji uresnčujejo, prav nič ji ne manjka. In ne verjamem, da se reže zato, ker bi trpela zaradi svoje okolice.

Verjamem pa, da se reže zato, ker je to v določeni skupini najstnikov znak poguma, pripadnosti, posebnosti, ekskluzivnosti. Ne more vsak v podlaht vrezat črk, tračnice ali metuljčka. In ne more vsak gledati krvi. Jaz sama sebi ne morem prizadejat bolečine, sem pa se rezala po posilstvu, a ne tako in ne zato, ker bi bilo to moderno in/ali sprejemljivo.

Ne vem, kaj naj naredim. Boli in razjeda me navznoter. Ne zaupam ji in prepričana sem, da bo to še storila. Prepričana sem, da rezanje postane neke vrste zasvojenost, sploh če imaš okoli sebe ljudi, ki tudi to počnejo in si vrezujejo razne simbole, besede. Kdo si upa več, ko je najjaći?

Prisežem, da nisem otrok rodila zato, da bosta sama sebe mučila … In jutri ima 15. rojstni dan.  

Modrooki …

Ležim na kavču, berem knjigo, v kaminu prasketa ogenj. S pogledom spremljam njegovo telo, ki se nagiba nad mizo. Piše. Uči se. Čez dva dni ima izpit. Gledam ga in si mislim, da je prav lepo gledati nekoga, ki se uči, ki fokusira svoje misli v točno določeno temo in se ne pusti motit. Raztegnem se po kavču, se obrnem na drugo stran in poiščem svinčnik, da označim zanimivo misel v knjigi. Zavem se, da se počutim sproščeno, mirno, zadovoljno.

Čez čas začutim njegovo sapo na svojem vratu, njegova roka me objame čez pas in zapredem. Končal je nalogo, zdaj sem na vrsti jaz, torej midva. Všeč mu je, da sva pri meni, všeč mu je moja hiša. Tudi meni je všeč, da sva tam, da imava ves čas samo zase, da uživam v pogledu nanj in da mi prija zven njegovega glasu. Kot bi bila od vedno skupaj …

Kmalu potem, ko sva se spoznala, sva začutila, kot da se poznava od vedno. Nekaj je v njegovem vedenju, nekaj v njegovem nasmehu, nekaj v njegovem glasu … ne vem kaj, vem le to, da se počutim doma.
Rada ga gledam med kuhanjem kave, medtem ko jaz  sedim za mizo  in se počutim … In dnevne sobe se sliši glasba in ko grem v kopalnico mimogrede  s pogledom ošvrknem spalnico. Tako bi lahko živela … Tako sproščeno, tako “na pol”, malo tu in malo tam. Tako bi lahko imela rada. Pa saj imam …

Všeč mi je, da študira. In da ima redno službo. Všeč mi je, da planira in da kuha. Všeč mi je tudi to, da se zna smejati in da je prijazen. Všeč mi je, da pije kavo in da ne komplicira, da ne pričakuje in ne zahteva, da je tak kot je in da je z mano.

… kot nekdo ki imel me bo rad …

Bo trajalo? Ne vem … Lahko upam? Lahko. 

Mami, jaz nočem bit pri očitu, …

… je včeraj zvečer histerično jokala v telefon tavelika. Da je oče noče peljat domov in da jo je brez vprašanja peljal k sebi, pa da ona res noče bit z njim in da si je sam kriv za njene občutke …  Priznam, da sem bila šokirana in sem ji po nekajminutnem predirljivem joku celo rekla, da naj se pomiri in naj ne zganja histerije. In to jaz, ki nikoli ne uporabljam takih izrazov kot so histerija, depresija, obsesija, itd. OMG, očitno je bilo dogajanje na drugi strani telefona res “posebne sorte”.

Torej … hčeri nočeta hodit na obisk k očetu. Za nobeno ceno in pod nobenim pogojem. Ne in ne. Pa smo najprej to reševali na način, da je on prišel k nam, jaz pa sem se odstranila iz stanovanja, zdaj pa tudi tega nočeta več. Razlog?

Razlogov je več. Res je, da se njun oče zanju kakih 8-9 let res ni kaj prida brigal, da je pozabljal na dogovore z njima, ju pustila čakati, ko bi moral priti po njiju. Res je, da si ni vzel časa zanju, ko sta onidve to želeli ali ko so se pogovorili, pa da ni vedel kaj sploh početi z njima, ko so bili skupaj. Res je tudi to, da se midva nisva prenašala, torej da sva se le občaasno slišala in kadar sva se sva se pogovarjala samo toliko, kot je bilo nujno potrebno.

Drug tehten razlog je ta, da je njun oče picajzel. Torej, picajzlasto se obnaša. Vse mora biti pospravljeno in an svojem mestu, vse snažno in kot bi nihče ne živel tam, kjer živi. Ta njegova lstnost je šla tudi meni nekoč zelo na živce, ampak jaz se ji lahko uprem, onidve pa … Ko sem pred uro in pol prišla domov je bilo stanovanje kot iz škatlice, onidve pa razjarjeni in sikasti. “Si res rekla očitu, da morava pospravit stanovanje?” Ja, rekla sem mu, da morata ta vikend pospravit stanovanje, a da bo tako čisto …    Ju mejk maj dej.

Skratka … očeta ne marata. Popravek, radi ga imata, ko od njega kaj pričakujeta, sicer pa ne. Res je, da se je včasih sam tako pridobival njuno pozornost, ko ju je za njune solze čakanja nanj, kadar ej pozabil nanju, podkupoval z obljubami, da jima bo kupil to in ono, ljubezni pa se tako ne da ne pridobit ne ohranit. Hčeri  nočeta bit z njim, a tu in tam morata biti, ker ju sama prisilim v to.

In zdaj nekaj o moji vlogi. Ko sem se z njim razšla sem želela, da imata hčeri še naprej očeta. Žal … takrat na drugi strani takrat ni bilo posluha za to. skupaj s hčerama sem jokala in se veselila njegovih obiskov, kadar si je vzel čas zanju. Potreben je bil čas, da je dojel, da sem šla in se ne vrnem, da pa imata otroka, ki ga potrebujeta. Ko se je začel bolj zanimati zanju mi je srce skakalo od sreče in ko svase sladenjič pred kakima dvema letoma začela obnašati kot starša sem bila – s tega zornega kota – prvič srečna. Srečna sem bila, da imata hčeri končno očeta poleg sebe.
Zavedam se, da sta hčeri res veliko prejokali zaradi njega in do so njuni očitko o tem, da se ni brigal zanju in da zanju ni skrbel ko sta ga potrebovali, na mestu in povsem upravičeni, a ne morem si pomagati. Sama sem imela očeta, ki se nikoli ni kaja dsoti brigal zame, njun oče pa se vsaj zdaj, če se že prej ni. In rad bi bil z nima in rad bi skupaj z mano skreb zanju, onidve pa ga odrivata češ, da ga ne potrebujeta. Mogoče res, a …

Najbrž skozi to veselje in  “vsiljevanje” očeta v njuno življenje sama “popravljam” svoje otroštvo, kompenziram svoj manjko z njegovo prisotnostjo v njunem življenju in e pomislim na njuna čustva. Njima je očetova prisotnost res o d v e č in ga ne potrebujeta, jaz pa zaradi nekega – še meni neznanega – vzroka mislim, da ga potrebujeta in da je prav, da je z njima, da jima najeda s picajzelstvom in športanjem in spanjem v dnevni sobi skupaj s prababico.
Ne, tega res ne potrebujeta, a on očitno ne ve kaj potrebujeta. Za nazaj ne more nadoknaditi svoje odsotnosti in ne more izbrisati solz, ki sta jih pretočili, ko je pozabljal nanju oz. je prišel prepozno. Kako jima bo dal iskren občutek, da mu je res mar zanju, da ju ima res rad … ne vem. Najbrž ap ni prav, da se vtikam v to. Toda … če bom rekla, da jima ni treba biti z njim, bom jaz izpadla prasica, ki hčeri šunta proti očetu in bo on nesrečnik, žrtev bivše partnerke, ki mu odtutuje otroke. Če bom skušala ustreči njuni želji, bom prizadela njega (in ne mislim, da si tega ne bi zaslužil), če bom pa staal z ramo ob rami z njim in vztrajala v tem, da se videvajo, da so skupaj in da ga spoštujeta, pa bom …

Moja mama je od mene zahtevala, da spoštujem svojega očeta ne glede na to, kaj je počel in kaj vse sem videla in doživela slabega zaradi njega.   Končalo se je tako, da ne spoštujem ne njega, ker si mojega spoštovanja kot človek ni zaslužil, ne mame, ki me je kot ženska razočarala na celi črti. 

Ne želim si, da bi v hčerah prebudila negativna čustva do sebe zato, ker sem si v otroštvu želela prisotnost očeta, ki tega ni bil sposoben, in zdaj želim, da imata to moji hčeri, katerih situacijapa je čisto drugačna od moje otroške. Sploh lahko sama kaj naredim za to, da se bodo oni trije dobro razumeli? In ali to sploh je moja stvar, mislim, se moram res jaz s tem ukvarjati?

Glasbena vzgoja

   Starši počnemo marsikaj. Naša vzgoja ni omejena samo na vcepljanje delovnih navad in “prosim in hvala”, temveč sega vse od srčne kulture do ustvarjanja glasbenega okusa in privzgajanja ljubezni do domovine.

Moja glasbena vzgoja sega od klasične glasbe do turbo folk najjače bosanske in srbske glasbe, od goveje slovenske glasbe do popa in tehna svetovnega formata. Svojima hčerama sem že predstavila vse te zvrsti glasbe, tudi etno glasbo – tisto pač, ki sem jo dobila na naših policah. Toliko časa sem driblala “Slovenija, moja dežela “, da ste se jo naučili.    In danes sem kupila novi CD Alenke Godec in presenečena ugotovila, da vesta čigave priredbe poje in da celo poznata dele besedila. Ja, slovenska glasba …

Sama sem rasla ob goveji glasbi iz Čestitamo in pozdravljamo. Vse pesmi sem znala na pamet, včasih pa sem celo ujela oddajo V nedeljo zvečer.  Moja mama in oče sta imela nekaj vinilk, ki pa jih nista vrtela pred nami, vsaj spomnim se ne, da bi kdaj z njima poslušala glasbo. Sem pa res včasih ujela mamo popevati, ampak ona je prepričana, da nima posluha, pa nikoli ni hotela peti pred nami otroci.
Konec osnovne šole in celo srednjo sem v sobi preko majhnega radia poslušala Stojana Auerja ter njegovo oddajo … kako se ji je reklo? Na kasete sem snemala odlomke pesmi in prepisovala besedila. Tisto je bila angleščina kr neki    Važno, da sem zapela podobne besedo kot pevec. Kasete so bile stokrat presnete, na radio sem tiščala blazino, da ne bi kdo slišal, da snemam, ker sem morala imeti naglas radio, da se je na kaseti sploh kaj slišalo. Joj kako je oče včasih znorel …

Moji prvi kaseti pa sta bili kaseta Danijela Popovića z Julie in Marjana Smodeta z Mrtvo reko, sledile pa so kasete E.T., Hari Mata Hari, Edvin Fliser, Novi fosili, Lado Leskovar, Celine Dion, Boris Novković, Michael Jackson, Spandau Ballet, Cher, Modern Talking, tudi glasba iz nekaterih filmov (sploh tistih, v katerih je igral Tom Cruise), itd.      Jugo glasbo sem najbrž povzela po dveh prijateljih, ki sta bila mojih let, pa vendar vzgojena v dveh svetovih – slovenskem in bosanskem. V najstniških letih za narodnjake - razen naših - niti vedela nisem.

V srednji šoli sem poslušala vse, kar se je vrtelo v diskoteki, kamor sem hodila s prijatelji in kjer smo rasturali na plesišču. Recimo MC Hammer je bil zakon – mama mi je tik preden sem šla v disko šivala široke hlače ala MC Hammer iz rjave zavese, pa Milli Vanilli - to je bil en zlo lep stiskač, Vanilla Ice, Sandra, pa Samantha Fox - ki je uspela z joški  ))  , Sabrina, Modern Talking - moj naj naj duet, katerega pesmi sem znala vse po vrsti na pamet tudi zato, ker smo se v šoli učili fox trot in slow fox na njune komade. No, slike ta črnega modela sem imela tudi po sobi in ja, malček sem bila zaljubljena vanj.
Spomnim se, ko je Stojan Auer objavil začetek hous glasbe. Ni mi bilo všeč. Ampak Tehnotronicu se nisem mogla upreti. Pump up the jam … Res sem obvladala te plese, to glasbo, ta ritem. Kadar smo na šolskih plesih tekmovali za naj plesalca smo bili vedno isti trije v igri.  Pa Snap, Jason Donovan in njegov super duet s Kylie Minogue, s katero sta takrat šele začenjala glasbeno kariero. Pa Glenn Mederios   in Wham, ki jih še vedno z največjim veseljem poslušam, ter Kim Wild in Rick Astley, ki je tudi imel lepe komade. Na drugi strani so bili Duran Duran in skupine, ki so furale podoben stil. Te druge strani nisem poslušala, tudi U2 mi ni bil všeč. Če že kdo mi je padel v oči pevec skupine Guns and Roses, ki je bil neverjetno podoben mojemu fantu … takrat mi je bilo 17 – 18 let.    In na njihove komade sem celo jokala, ko sva se z Robijem razšla.     O, Bon Jovi moram omenit, te sem pa poslušala in imam še vedno njihov CD the best of.

Skratka sama se si oblikovala okus, se seznanjala z glasbenimi zvrstmi, saj doma razen goveje glasbe nisem imela nič.
Tam nekje pri 20 sem spoznala Majdo Sepe in njene Iskrene ljudi, ki jih znata tudi tamali, pa Bele vrane, Pepel in kri, Ota Pestnerja,  Gu gu, ki so bili itak zakon svojo “sam po parku”, že dosti prej pa sem poznala Hazardovo Andrejo in “So najlepše pesmi že napisane“. Pa Randez Vous in O ne, Cheri …
Skratka moj glasbeni repertoar je bil že tam pri 21 letih širok, kmalu pa so se mu pridružili Mozart, Bethoven, Vivaldi. Res je, da metala in rocka kot takega nikoli nisem preveč poslušala, a poznala sem komade in znala brundati zraven.

Tam nekje pri 24 … ja, ko sem šla na svoje, sem začela poslušati jugo narodnjake. In nekaj tistega rocka, kaj dosti pač ne. In danes? Danes imam kakih 500 CD-jev, moji hčeri poznata vso slovensko glasbeno sceno (tudi Wernerja), za vse legende in zimzelenčke vesta, pa tudi Slapove in Avsenike in Slake in druge narodnozabavne ansamble. To se mi zdi izjemno pomembno, saj imamo kvalitetno glasbo, ki se po radiih ne vrti kaj dosti.

Eko, danes sem kupila Alenko Godec zaradi te pesmi in Bruca Springsteena zaradi te pesmi, ki je na CD-ju ni (ta tip v meni vedno vzbudi živalska čustva :  ),  prejšnji mesec pa mix narodnjakov iz Pink ter Darjo Švajger, ki jo izredno rada poslušam, pa se tudi ne vrti kaj dosti po radijskih postajah.

Torej … glasbena vzgoja v moji družini je nekaj, kar se dogaja že 15 let. Depresivna glasba in globoki toni me odbijajo, kar je  razvidno iz glasbe, ki jo poslušam.    In takole bo najbrž tudi ko bom imela vnuke. Vse glasbene zvrsti jim bom predstavila na vseh mogočih prenosnikih zvoka, na kasetah, vilnikah in CD-jih ter jih vzgajala v duhu spoštovanja glasbenih izvajalcev in kupovanja originalov. 

Born to be wild