Starševstvo +

Psihični presing pred sprejemci

Pri nas doma smo v pričakovanju sprejemnih izpitov, ki bodo 5.3.2009. Ravno prej je prišla tavelika iz šopinga in pokazala račun – za vse pripomočke, ki jih potrebuje za sprejemce je dala več kot 40 eur. Veliko? Absolutno.

Pred dvemi dnevi sem ji spet zagnjavila naj vadi, naj riše, naj postavlja predmeti, naj naštudira domišlijsko sliko, naj vadi, vadi vadi … in ji je počil film. Da zakaj jo gnjavimo, je rekla, zakaj ji vsi težimo in ji govorimo naj se uči in vadi, ker sama itak ve, da mora vadit in se zaveda pomembnosti sprejemcev.  Za trenutek sem obmolknila. Otrok ima prav, vsi ji najedamo s temi sprejemci. Ampak zakaj?

Zato, ker nas skrbi zanjo; zato ker bi radi, da ji uspe in ker ji se zavedamo pomembnosti sprejemcev. Ko sem zajela sapo in se potopila vase sem ji povedala naslednje:

Draga moja tavelika. Do sedaj sem jaz skrbela zate. Karkoli si potrebovala, karkoli je šlo narobe, karkoli si si želela in česarkoli te je bilo strah sem bila jaz tukaj, da ti pomagam. Zdaj je prvič, da ne morem narediti nič, čeprav vem, kako pomembno je zate, da čimbolje opraviš sprejemce. Zdaj si prvič v situaciji, ki bo vse odvisno samo od tebe in bo rezultat tvojega dela odločal od tem ali boš v Ljubljani ali v Mariboru. Nikakor ti ne morem pomagati, čeprav ti želim in prav to slednje - moja želja, se odraža v mojem “teženju”. Oprosti mi, ni moj namen, da nad tabo izvajam psihični pritisk. Ne bom te več spraševala ali se pripravljaš ali ne, o tem bova govorili le, če boš ti to želela. Če boš karkoli potrebovala povej, bova šli kupit; če boš potrebovala pomoč povej, ti bom skušala pomagat; če boš potrebovala mir, strokovno pomoč, če te bodo izdajali živci … povej, jaz sem tukaj, da ti pomagam. Rada bi ti pomagala, in presrečna bom, če ti bo uspelo kot si sama zamišljaš, če pa ti ne bo, pa … o tem nočem glasno razmišljati.
Skratka odstopam od presinga in se umikam v ozadje v pripravljenost.
___________________________________

Ves naš čas doma je posvečen temu čakanju. Saj se zamotimo in se pogovarjamo kaj drugega, ampak to je naša rdeča nit. Prehod iz osnovne v srednjo šolo …
Vidim, da jo je strah. Danes je rekla, da bi najraje ostala v 9. razredu. Seveda ne bo, ampak že želja sama pove, da jo je strah, strah konca nekega ustaljenega načina življenja in strah začetka novega obdobja.

Kako daleč smo že … Naslednje leto gre pa tamala v novo obdobje. In mene tudi čaka novo. Vsi bo novo … 

Sedim na tleh in gledam okoli sebe

Hodila sem po beli ravni cesti. Okoli mene so bili travniki in gozdovi, ob cesti je stala nizka ograja, cesta pa je bila povsem ravna in vidna daleč naprej.
Hodila sem po tej poti in ga držala za roko. Uživala sem v pogledu na naravo, uživala v stisku najinih rok, uživala v pogledu nanj. Za nama je bil že lep kos prehojene poti, tudi luknjaste in vijugaste, a pred nama je bila lepa ravna bela cesta, ki nama je obljubljala varen sprehod. In potem …

… potem sem se kar naenkrat spotaknila in prav grdo padla. Ni me zadržala njegova roka, da bi me potegnila gor, ni pokleknil poleg mene in me smehljajoč se potolažil, da sem nerodna, nisem ga videla niti steči dalje. Obsedela sem na beli ravni cesti s krvavečimi koleni in odrgnjenim komolcem, nezavedajoč se kaj se je pravzaprav zgodilo, iščoč okoli sebe njega in čudeč se dejstvu, da ga moje oči ne ugledajo. Še trenutek nazaj sva skupaj pohajala po ravni beli cesti v jasen dan, zdaj pa …

Ne boli, pravzaprav ne čutim nič. Le čudim se temu, da sem na cesti obsedela sama, da je moja roka še topla od stiska njegove, njega pa ni nikjer.
Ne bolijo me kolena in ne brišem si krvi, ne čutim skeleče bolečine v komolcu, ne sprašujem se kaj je razlog mojega padca, moje oči iščejo samo njega …

…

Morda pa ta cesta ni tako ravna, morda sploh ni dovolj široka za dva in sploh ni cesta, temveč poljska pot. Znabiti da dan ni tako jasen in da travnik ni tako zelen. Najbrž tudi toplina v moji roki ni od njegove roke temveč od topline peska s poti. In razmišljam o tem, da sem mogoče z njim hodila le v mislih in so me te misli spotaknile, da sem tako grdo padla nazaj v realnost.

Kakorkoli … počasi začenjam čutit bolečino v kolenih, kapljice krvi mi bodo zdaj zdaj začele polzeti po koži in bodo padle na pesek. Imam robček? S čim naj si obrišem kri, s čim naj obvežem rano? Zakaj jih nisem s seboj vzela, saj jih imam navadno vedno v žepu?
Pa komolec, me zelo boli? Se bom pobrala? Se bom pobrala s tal in se odvlekla do ograje, se naslonila nanjo, nekajkrat zaklela potem pa odšepala dalje ali bom še malo obsedela v bolečini, se zjokala in šla potem dalje? V vsakem primeru vem, da bom šla dalje, le na kakšen način še ne vem.

Še vedno mi ni jasno kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj sem pristala na tleh, zakaj v dlani čutim njegovo dlan in kdaj je na jasno nebo privihral teman oblak. Vseeno mi je, če dežuje, vseeno, če bom mokra, hočem le vedet kaj točno je bilo, da sem zdaj tukaj, kjer sem, kajti še nedolgo nazaj sem hodila po tej poti in držala njega za roko. Uživala sem v pogledu na naravo, uživala v stisku najinih rok, uživala v pogledu nanj. Za nama je bil že lep kos prehojene poti, tudi luknjaste in vijugaste, a pred nama je bila lepa ravna bela cesta, ki nama je obljubljala varen sprehod. In potem …

Jebemti život

Ko je dosti dosti dosti … ko človek v tvojih očeh izgubi ceno, ko umre še zadnje upanje in zaupanje vanj, ko vidiš, da ni nič res, kar ti je povedal in ko ugotoviš, da si nekaj let preživel v totalno fejk partnerski zvezi …

Takrat …

Samo ne daj bože večeg zla
kad odeš ti da gubim ja
Jer najgore je kažu svi
imati pa nemati
(Nina Badrić)

O tem sem pisala pred leti. Takrat je bilo prvič in bolelo je za znoret. Pa sem šla preko, težko a kljub bolečini zamahnila z roko in si rekla “ajde, se je pač zgodilo”. Zdaj pa … zdaj se režim sama sebi, režim se na ves glas, da ne bi začela jokat, da ne bi znorela od zavedanja, da sem živela v laži, čeprav sem bila sama odkrita in iskrena.
Režim se situaciji in sebi, svojim mislim in uvidenjem kako spretno so bile spletene laži in samo upam, da čimprej najdem nekoga, na kogar bom preusmerila svojo pozornost, ker vem, da me bo sčasoma začelo dejstvo, da sem popušila na celi črti, peči in razžirati kot kislina.
Moj čas, moja čustva, zaupanje, prepričanje … Jebemti život. Pa tako rada te imam. Naj gre  vse v ku*ac.      

In se sprašujem zakaj? Zakaj? ZAKAJ, ZAKAJ ZAKAJ ZAKAJ ZAKAJ ZAKAJ … pi*da zakaj, pa tako lepo nama je šlo, resno sem mislila, ma kaj mislila, prepričana sem bila, da bova skupaj za vedno, do smrti. Pa si rekel, da ni več nič skritega, da si mi vse povedal, da sva vse počistila, potem pa … bUUUm in vse kar si napletel se je spet razsulo na tisoč koščkov. In jaz naj jih spet pobiram skupaj, naj ližem svoje in tvoje rane in ostanem ter sestavljam skupaj novo zgodbo, v kateri bodo spet nove nitke laži … Jebemti život, ne morem več, nočem več, ne da se mi.

Pusti me, prosim, pusti me. Zaj bom šla v svoj brlog, zdaj si bom lizala mentalno rano, zdaj bom trpela še bolj kot bi trpela, če bi ostala s tabo na razbitini, ampak tako nočem živeti. Nočem. A imam te rada za znoret.

SEDEM LET … faaaaak. Sedem let laži. Bolje, da sploh ne razmišljam o tem, ker bom planila v jok in se ne bom mogla umirit. Sedem let … Koliko je to skupnih dni, noči, ur, prilagajanja, navajanja, veselja in žalosti. Sedem mojih let, sedem let mojega življenja. Mojega časa, ki ga nič ne bo vrnilo. Sedem let mojega časa, v katerem sem koprnela po otroku, ki sem si ga srčno želela; sedem let časa, v katerem sem jokala in preklinjala dejstvo, da ne morem zanosit. In sedem let v katerih sem verjela, da me imaš res iskreno rad, da sva brezpogojno predana drug drugemu, da naju nič ne more ločit. Faaaaaaak …            

Grem …

V njegov harem bi šla pa takoj

))))))

Nekaj za mojo dušo. Iščem video posnetke orientalskih plesov za taveliko in najdem … Kenan Imirzalioglu-a. Predvidevam, da je turški igralec, predvidevam, da igra v filmu Aci Hayat in vem, da je nesramno lep. 

Jah, kar je lepo je lepo, ni kaj. Nekaj podobnega sem imela leta nazaj, ravno tko zajebano faco je imel    

Tukaj pleše  – ta ples nekaj pomeni, sam ne vem kaj, je pa fukiš za znoret. 
Ta ples mi je tko …, da bom še nekaj linkov prilepila.    tega  tega tega tega- Shakira. Oponaša orla?

Vir

Ne bi imela nič proti, če bi si ga delila z drugimi ženskami.    Znucat se ne more.

Vir

Mnjami.   

Mimogrede: Derviši so tut klasa zase. Ko sem jih gledala sem še sama skoraj padla v trans. 

In za konec še … tale lepotec in mešanica orientalskega plesa in hip hopa. Jaja, še dobro da ne živim tam dol, ker bi se mi zmešalo, kolk lepih tipčkov je tam.      Kaj morem, takle tip moškega je men všeč. Bolj ima zajeban fris bolj me rajca.  )))

Prvi, drugi in tretji informativni obisk šole

Pa smo, torej, pa sva opravili informativne obiske potencialnih srednjih šol. In kako je bilo?  

Najprej sva šli na Srednjo oblikovno šolo v Ljubljano – torej, v Križanke. Šola je stara, razredi zelo majhni, šola sama pa se fura na svoj imiđž kao najboljše šole za oblikovanje v Sloveniji.
Stlačili so nas v majhne razrede in nam dve uri predavali, povedali, da so tudi Versače in Lagernfild (al kva je že za un kreator) in drugi znani hodili na oblikovno šolo, pozabili pa povedat, da je to šolo obiskovala priznana slovenska modna kreatorka Urška Drofenik, pa Uroš Balantič, pa še kdo, ki se jih zdaj ne spomnim (teh dveh pa se, ker sta letnik moje sestre, ki je tudi hodila v to šolo) in so uspešni na svojem področju. Ne, duvajo se s tujimi imeni, ki pa imajo bore malo s konkretno šolo.
Ko sem vprašala kakšna je razlika med programoma na tej šoli in oni v Mariboru mi je prof. odvrnila, da so oni pač najboljši. Iiii a reeees, oo kok lepoooo in zdaj naj na podlagi tega odgovora kar zaupam svojega otroka v to šolo? Hura.
Taveliki je bila kakopak šola všeč, ker tja hodi nekaj njenih prijateljev in … o kok so vsi čudaški. No, tudi to je eden od razlogov, da mi ta šola pač ni všeč.

Potem sva šli še na Srednjo medijsko in grafično šolo v Ljubljani. Tam … tam so pa res pravi odpuljenci, toda v pozitivnem pomenu besede. Jasno je, da je tam največ fantov, ki so pravi majstori tako za tiskanje kot medijsko oblikovanje. Prikazali so nam kompleten program tako grafičnega kot medijskega tehnika, učenci so se predstavili s svojimi 2 in 3D mojstrovinami, videli smo njihovo tiskarno in njihove izdelke. Si kar predstavljam te fantine, kako po cele dneve visijo za računalniki in se igrajo s programi, sestavljajo klipe in jim punce še na misel ne pridejo.    Na to šolo bi jaz takoj šla, takoj. Sem bila čisto navdušena nad tehniko in ker sem bolj tehničen tip bi bila po moje non stop za tiskarskim strojem 

Včeraj sva šli še na Srednjo oblikovno šolo v Maribor. To je tista šola, kjer jim je nagajalo ogrevanje in ja, arhitekta, ki je šolo zasnoval, bi bilo treba dat na natezalnico, ker je nefunkcionalna. Totalno steklena fasada … No, tista predstavitev je prekosila obe prejšnji. Najprej so eno po domače zašpilali na harmoniko (pa potem še nekaj med predstavitvijo), potem pa so učenci sami predstavili svoje programe. Čist noro. Po končani predstavitvi smo šli v učilnice pogledat kaj počnejo in kako poteka program. Program grafični oblikovalec je popolnoma enak programu grafični oblikovalec v Ljubljani. Tudi v Mariboru imajo sprejemce in sprejmejo vse, ki sprejemce naredijo. Vsaj tako so rekli, da ne delajo selekcije med kandidati glede na učni uspeh. To počnejo v Ljubljani, ker vsi rinejo najprej tja – kao fensi šmensi šola, ker je v Križankah, pa je ta v Mariboru veliko bolj konfortna in prijetna. Tudi tavelika je bila navdušena nad njo. Toliko bolj, ko sva videli, da grafično oblikovanje poučuje … temnopolta profesorica. Pa ja, ni vsak dan, da te poučuje taka profesorica. In koliko Emotov je bilo   pa še tko kjut … pa vsi v črnem, s črnimi čupami. Ko smo prišli v šolo so sedeli na kupu kot vrane. 

Skratka … odločena je, da gre na grafično oblikovanje. Sprejemce bo čez slabe tri tedne delala v Križankah, prenesejo pa se lahko v Maribor, če v Ljubljani ne bo sprejeta. Ogledali sva si tudi Dijaški dom in sicer v Bežigradu (tisti na -Viču nama ni bil všeč) in ji je bilo tudi tam zelo všeč. Meni pa je všeč njihov hišni  režim – ob 22 pogasnejo luči, ob 21 morajo bit vsi noter, vsaka soba ima svojo kopalnico, pohištvo je novo, itd.     

V Mariboru si nisva ogledovali Dijaških  domov, ker sva bili utrujeni, ampak veva, da imajo enega čisto blizu na Tivolski. Itak bova na podlagi rezultatov sprejemnih vedeli kam bo šla, tako da se bova še pozanimali za te domove, če po potrebno.

Jaz bi šla torej na Srednjo grafično in taveliki je bilo tam tudi všeč, manjko je le to, da imajo zelo malo risanja in več tehnike, na Sredni oblikovni pa veliko rišejo in oblikujejo tehniko pa spoznajo samo posredno. Kot medijski tehnik bi se naučila delat risanke in oblikovat internetne strani in upam, da bo res imela interes in si med šolanjem pridobila tudi kaj tega znanja. To sicer sploh ne bi smel biti problem, ker imajo tako velike učilnice in so vsi skupaj – grafiki, medijski in modno oblikovanje. V Križankah so sicer tudi skupaj, ampak je vse tako obupno natlačeno. Pa kao najboljši. Aha, seveda. Po predstavitvi sodeč tržijo samo imidž.

Kako hitro gre čas …

Srečanje enostarševskih družin v Ljutomeru

 Spoštovani! 

V soboto, 21.2.2009 ob 10.30 bo prvo enostarševskih družin v Ljutomeru. Odvijalo se bo v Splošni Knjižnici Ljutomer, Glavni trg 1, Ljutomer.

S seboj lahko pripeljete otroke, za njihovo varstvo bo poskrbljeno.

Za vse dodatne informacije me kontaktirajte na 051 603 171 ali po mailu starsevstvo.plus@gmail.com .

Lep pozdrav,

Katarina

Skušnjavci

Besede “skušnjava” ne uporabljam. No, je nisem do sedaj. Zadnjič pa sem, ko sem se pogovarjala okrog obnove hiše, prvič dojela, da so vse okrog mene skušnjavci, ki me skušajo odvrnit od mojih ciljev.

Najprej mi govorijo, da sem fuknjena, ker sem to hišo sploh kupila. In sem res pred meseci imela strašno krizo, hodila sem okoli hiše, jokala in se spraševala, zakaj sem jo kupila. Potem sem se vzela v roke in opravila s tem spraševanjem. Kupila sem jo zase in jo obožujem.
Potem je prišel prvi delavec, pa drugi, pa tretji in vsi bi jo podrli. Aha … to pomeni, da naj jo podrem. E, zajebite. Zanalašč hočem imet to staro kučuro, zanalašč jo bom obnovila in ne podrla. 

Se odločim, da dam hčeri v internat = dijaški dom. Opet isto, da sem glupa, da se ju hočem samo znebit, da komaj čakam, da gresta, skratka da sem ološ od majke. Pa danes to povem na informativcu v dijaškem domu in me vzgojiteljica samo debelo pogleda. WTF? Ja, točno tako.  In sva se s taveliko vpisali v dijaški dom in je bila čist hepi, ko je vidla kako zgleda tam.

Se odločim, da bom vzela kredit in obnovila hišo. Imam zemljo, hišo … bom vleza hipoteko. Evo ti ga na, tudi banka bi jo podrla.  E pa ne boste, iz principa jo bom obnovila in obdržala butano. Iz inata, jebemti. Bom dobila drugačen kredit, že mozgam kje, koliko, kako … Iz inata.

Zdaj čakam, da mi zraste sivka. Ma ne morem preštet, kolikokrat so se v tem času že posmehovali moji ideji o sivkini njivi. In sem enkrat v zadnjih tednih celo pomislila, da je tole vse skupaj brezzveze in da bi bilo bolje, da vržem stran te tri gajbe. Potem pa … Ne ne, ne boste me. Fak of. Hočem sivkino njivo, hočem, da tisti, ki bodo prišli po hribu navzgor, najprej zagledajo vijolično njivo, prvo sivkino njivo v tistem delu Slovenije. Zanalašč hočem to njivo, pa če se boste zadavili od nemoči.    In tudi ograjo bom naredila okrog njive in zasadila brin, šipek, japonsko češnjo, divji kostanj, lesko … Zanalašč. 

Še kaj? Ah ja, seveda. Vse kar delam je bedno, brezzvezno. Zakaj že enkrat ne neham, zakaj ne utihnem. Zato. Eto zato. Iz principa. 
______________________________________

Na vsakem koraku jih imam kolikor hočem. Skušnjavcev, ki me odvračajo od mojih ciljev, ki hočejo zlepa ali zgrda preusmeriti mojo pozornost, ki v meni vzbujajo dvome v lastne odločitve, v lastne korake, ki mi dokazujejo, da sem nesposobna, ki se posmehujejo mojim načrtom. Evo vam ga na, ne dam se. Mene že ne boste. Mene … ne, pa četudi se mi hiša podre, če mi sivka pocrka in če se mi grozdje posuši. Jaz se vam ne pustim.

Zakaj imam rada vikende v troje

Zato

in zato

Samo tam gor s tamalo spiva skupaj na kavču in se vsak večer crkljava (kadar pa pride k nama še tavelika pa kavč postane pretesen    ).
Tam gor smo spet začele kartati, ker je gledanej televizije dolgočasno in ker se rade igramo. Kartamo se enko in remi, tarok pa se nočeta naučit. 

Samo tam gor je tak božanski razgled in to vsak dan in vsako noč, le da se ponoči vidijo lučke, ki mrgolijo v noči.

Prav zanimiva je reakcija ljudi, ki pridejo k meni in vidijo kje stoji moja hiša. “Kakšen lep razgled imaš,” pravijo. Jou man, to je moj razgled. End aj love it alot.

Moja sivka … moja semena so dojenčki z dvema listkoma. Od posajnih 6000 jih je prišlo ven takole na oko 1000 in tako bogi so. Zdaj imajo kake tri tedne in čakam in čakam, da poženejo druga dva listka, da se steblo okrepi in da jih bom presadila. Upam, da mi ne bodo pocrkali, če pa mi bodo, bom naročla nova semena. Odločena sem, trmasto sem odločena, da posadim sivko in točno to sivko hočem imet. In zakaj vem, da mi bo sivka tam gor rasla? Zato, ker imam za hišo takle sivkin grm

ki ga zdaj opazujem, da vidim, kako se obnaša v snegu in vodi. Očitno mu gre krasno, ker je že star grm, diši pa še v zimi čudovito.  Včasih naberem vejice in jih vrčem v peč. Mmmmm kako zadiši po sobi.