Starševstvo +

Najino vezo bom obrala do kosti

… toliko čas bom grizla in trgala, da bom strgala in razgrizla vse, prav vse. Toliko časa bom to počela, da od najinih sedem let ne bo ostalo nič, ampak prav nič lepega.

… jer su osveta i ponos
dvije sestre blizanke
rođene u ponoč
jedna malo prije
druga kasnije …
(Gibonni)

Kmalu bo tri tedne. Zdaj počasi prihajam k sebi. Veliko se pogovarjam o tem in zdaj počasi dojemam, kaj se je zgodilo. Zdaj sem dojela, da sem se spotaknila in da mi iz rane teče kri. In  po malem čutim bolečino. Damn …

Nikoli ni delal v vojski, nikoli ni bil na nobeni misiji in zato izgovor, zakaj se mi je predstavil z drugim imenom, pade. Ker ni bil nikoli v vojski ni zaslužil toliko denarja, da bi kupil stanovanje. Tisto stanovanje torej ni njegovo temveč od staršev. Zato sem ga vedno jaz spominjala kaj ima, kadar sva govorila o tem, kaj je kdo dosegel v življenju. Ker ni bil nikoli v vojski ni pustil T. ker bi naj ga med misijo varala. In ker ni bil nikoli v vojski so bili njegovi sodelavci mogoče samo namišljeni prijatelji. Ker ni bil nikoli v vojski nima kredita za stanovanje. Kam je potem dajal denar od plače? Zakaj se je potem lagal svoje ime in kje živi? V čem je bila fora?

Pred tremi leti bi ga že morala pustit, ko sem ga dobila na prvi laži glede imena. Pa ga nisem, ker so mi vsi govorili, da je ime samo ime in da naj oprostim. In sem šla preko. Fak.

Pred oči si kličem vse laži, da jih sestavim skupaj. Med njih ne smem vpletati prijetnih spominov, na kup moram zbrati vse, kar je negativnega, slabega, grdega, vse, kar me je tekom zveze bolelo, kar se mi ni zdelo ok, torej prav vse, kar je bilo slabega. Narediti moram čimvečji kup, da čez njega ne bom videla ostankov dobraga, lepega. Kaj pa je sploh bilo lepega? Ne, kaj pa je sploh bilo resničnega? Najbrž je bila vse iluzija, moja intuicija pa mi je ves čas govorila, da to ni v redu in zato sem tolikokrat hotela stran. Sicer brez logičnega razloga, pa vendar sem čutila, da moram stran, da je veza bolana, nerealna in da je samo vprašanje časa, kdaj bo padla zavesa in bom stala pred …

Sedem let … ne morem verjet. Vsak mesec sem jokala, ko sem dobila menstruacijo. Tako sem si želela imeti otroka. Bila sem v idealnih letih, 28 – 35. In? Nič. Ni hotel na pregled. Vseh sedem let ni hotel na pregled. In vsakič, ko sem rekla, da pa nočem več otroka, je zatežil, da on ga pa hoče. Glupača … lahko bi sprevidela, da se igra z mano. Za tem mi je edino žal, za otrokom, ki sem si ga tako zelo želela. Zdaj ga ne bom imela več. Kako mi je hudo 

Ena od najboljših stvari je, da on ni bil celo moje življenje, da sem vzporedno živela tudi svoje življenje, končala študij, kupila hišo, skrbela za hčeri, živela svoje želje … razen otroka. Kako sem si ga želela … tega sploh ne morem opisati. Niti se ne upam spomniti vseh tistih čustev … Životni zajeb.

Osveta i ponos … Jaz sem zlopamtilo. Dlje ko bom sama, dlje, ko se bom ukvarjala z grizenjem in trganjem, bolj ga bom zasovražila. Na koncu ne bom znala povedati, zakaj sem bila z njim toliko časa in ne bom znala našteti niti ene pozitivne stvari.

To platit će neko
ni kriv ni dužan kad ruku ti da
Samo zbog toga šta te name podsjeća
Pred zidine duše
ti stavit ćeš stražu od sumnje i straja
da se nikad više ovakva ljubav ne ponavlja
Nikad više…
(Gibonni)

Ja, moj gnev se bo ventiliral tudi preko drugih moških. Ne seksualno, mentalno. Brez milosti. Primi, udari, odvrzi. Hladnokrvno, brezčutno. Vsi so prasci … Ne, seveda niso, ampak so pa skoraj vsi. In tistih nekaj, ki niso … koga brigajo?   Glede na to, da sem v zadnjem času slišala neverjetno število zlaganih zgodb, v katerih so moški živeli dvojna življenja … res ne bom izbirala na kom se bom ventilirala in na kom ne. Ali pač?

Smešno je to, da si nikoli nisem želela živet iz moškim v resni zvezi, do konca življenja, nikoli prej nisem bila monogamna, nikoli nisem premišljevala o tem kako lepo bi bilo imeti doma moškega … In mi ni žal, da je konec, s tega zornega kota mi je popolnoma vseeno; ne počutim se samo ali polovično ali da mi spet ni uspelo. Žal mi je samo zaradi otroka, ki sem si ga želela. Pika. To obžalovanje moram požalovati in bom zdrava.
Moj življenjski cilj ni bil biti z nekom, biti v dvoje, v tej vezi pa sem kljub temu celo pomislila, da “za vedno” v resnici obstaja. In da ima moški res lahko tako rad … Mah, brez veze …

… i sve dok postojim
još mogu ponovo krenuti …
(Nina Badrić)

Zdaj torej prihajam v drugo obdobje prebolevanja. Tudi jokcala bom. Psovala in klela bom, se zaklinjala, delala vse tisto, kar z njim nisem …

… možes me i razbiti
neću prstom maknuti
da me vrijedaš,da me psuješ
neću se pomaknuti(Elma Sinanović)

možeš me i ubiti
ledja mi okrenuti
ne možeš me više ti
nikako povrjediti …

O ja … tudi napila se bom in razbijala … Samo da se ga otresem …  

Vas zanima kaj počnejo vezani moški?

   Prijavljena sem na neko slovensko klepetalnico, kamor sem prišla potem, ko sem izvedela, da je tudi mooo… tam. Me je zanimalo kaj tam dela in … sem ostala tam prijavljena tudi potem. Vsake toliko časa grem gor pogledat kaj dogaja in dobivam taka sporočila:

Prvi:

on: Si za sex, uživanje in razvajanje z zelo urejenim in izkušenim moškim? Poleg uživanja, ki ga boš zagotovo deležna, ti za nekajurno druženje poklonim še 300 EUR darila! Če te zanima, ti povem še kaj več o sebi in ti tudi pošljem slikice!
Lep dan

jaz: za nekajurno druženje mi daš 300 eur? si nor. ena ura je 100 eur, nekaj urno druženje pa nekaj 100 eur.
mimogrede: kako pa ti veš, da jaz nisem bolj izkušena od tebe?

on: Če si ti še bolj izkušena od mene….še toliko bolje! Kar pa se tiče zneska darila….nudim ti 300 EUR za nekajurno druženje, ne pa za nekajurni sex….kot praviš ura sexa, ki se ga da kupit je 100 EUR, ampak mene takšen sex s profesionalnimi prodajalkami sexa ne zanima, pa čeprav bi za 300 EUR dobil 3 ure sexa. Tebe bi pa v teh treh urah razvajal, ali z uživanjem v kakšnem dobrem wellness centru, ali z odlično hrano in vrhunsko pijačo, ali s kakšno masažo…in sexualni del srečanja, za zaključek, bi bila samo pika na i nekajurnemu druženju in hedonističnemu razvajanju v katerem bi zagotovo tudi ti zelo uživala! Torej?

jaz:   nimam časa za take blesarije. imam otroke, službo, študij, hišo, svoje prijatelje, s katerimi se izredno rada družim. preskoči vso sranje okrog fuka in reci bobu bob – to je, da bi pač rad fukal (zanalašč uporabljam to besedo) in ti je čisto vseeno s kakšno žensko, samo da bo prijetna na oko.     naj ti namignem, tudi prostitutke njihove stranke razvajajo, pa so še vedno prostitutke. ne delaj budalo iz sebe in iz mene.

jaz: če si vezan odpade karkoli.

on: Ja na žalost sem..priznam, kaj čem skrivat…
Skratka..hvala vseen za odgovor..tako, da se lepo imej še naprej..če pa se slučajno premislilš..sem tukaj…

in … konec.
________________________

WTF? Al jaz česa ne razumem al kaj? Vsi smo kao proti varanju, partnerji se zaradi skokov čez plot ločujejo in nemalokdo trpi grozne muke, ko izve, da ga je partner varal, po drugi strani pa vezani đubreti jemljejo kot samo po sebi umevno, da bi se ženske fukale z njimi. Saj to vendar ni nič takega, mar ne. Saj je samo vezan, pa kaj. Tako, malo postrani, za kakšno darilo in uživancijo, medtem ko je žena doma z otroki. Fuj, svinje mačistične.

Taka sporočila dobivam skoraj vsak dan in večina je vezana, pa se jim ne zdi skakanje čez plot niti malo sporno. Ko  jim odpišem v stilu kot je zgoraj pa so zgroženi češ, kaj da mi je, da so me itak samo vprašali če sem za fuk, da itak lahko odklonim in da ni treba, da sem nesramna. Aja, pa da ne pozabim, ker jih odkonim sem zafrustrirana debela blond glupača. Torej … jaz sem bolana, z mano je nekaj narobe, ker smatram taka sporočila kot osebno žaljitve, oni so kajpak čisto normalni vezani uglajeni možje. Đubreta …

Zakaj potem družba še vedno poveličuje zvestobo, zakaj otorci rasejo gor z zavedanjem, da je zvestoba vrlina in da je nezvestoba greh in nekaj zelo nemoralnega? V čem je poanta, če pa je varanje podtalno splošno sprejemljivo, tolerirano in če določena skupina ljudi v tem ne vidi prav nič slabega (in ta skupina ni majhna)? Kaj pa, če v tem res ni nič slabega, kaj pa če je nezvestoba čisto v redu, pa je pdiestal zvestobe samo ostanek zgodovine, mit, iluzija?

Vas zanima katera klepetalnica je to? Tudi nike teh kretenov vam lahko napišem.

Čakam na krizo

Po naravi sem optimistka. Resno, čeprav včasih ne zgleda tako. Nobena stvar me ne potolče, znam iskati luknje in rešitve, ampak tole, kar se dogaja zdaj, me po malem nervira.

Pri nas delamo. kljub recesiji imamo delo, stranke redno plačujejo, razen tistih, ki se ukvarjajo z gradbeništvom. Zanje smo delali že konec lanskega leta, ko še ni bilo niti suma kakšne krize. Ker so plačilni roki za take stranke daljši kot za fizične, so plačila zapadla šele konec leta in v januarju. In tega denarja ni malo, v bistvu ga je kar veliko. Ker bodo čez dobrih 14 dni plače in ker smo ena od firm, ki plačuje zapadle obveznosti redno in dosledno, sem danes naredila kalkulacijo in prišla do zaključka, da … da nam ne kaže več dobro, v kolikor tisti dolžniki en bodo plačali svojih obveznosti.

Pa se spraviva s šefom klicat te dolžnike. Prvi … telefonska številka ne obstaja.
Drugi … telefonska številka je izključena.
Tretji … znate kriza je, jebiga, probat´ ču platiti nešto do 10.
Četrti … nimamo.
Peti … se ne oglasi.
Koga naj še terjamo? Fizične stranke plačujejo dokaj redno, račune izstavljamo sproti, če nas bo torej kdo bremzal oz. spravil v finančno krizo, bodo to ljudje, ki so nas lansko leto trepljali po ramenih, se duvali s posli in denarjem, ki ga obračajo. Da je mera polna smo enemu celo posodili denar za januarsek plače in je sveto obljubil, da jih v nekaj dneh vrne, zdaj pa … Njega ni več blizu, po telefonu pa se izmika, da čaka na posojilo in da bo zdaj zdaj vrnil denar.

Tozadevno nimam jeklenih živcev in ne izbiram besed, ko je treba dolžniku povedati kar mu gre. Zato, ker en poravnajo svojih obveznosti je potencialno ogrožena moja družina, beri – če izgubim službo ali se mi drastično zmanjša dohodek, bom prisiljena svojo družino predčasno preselit v Ljutomer, kar za seboj potegne kup enih neplaniranih stvari. To zame ni hec, zato sem bila danes kar malo nervozna, ko sva po klicih ugotovila, da ne bo od nikogar nič, da ne vemo, če bomo lahko zbrali za plače, čeprav imamo zunaj denarja za nekaj mesecev tekočega poslovanja. In zdaj ne vem ali naj sploh še redno plačujem zapadle obveznosti ali naj dam na proklik oznako stop in se denarja, ki je na računu, ne dotikam do plač.

V našem podjetju imam jaz roko na računu. Jaz plačujem, jaz se dogovarjam za predčasna plačila, jaz določam kaj bo plačano. Jaz tudi odločam o reklami in drugih “stroških” in letos sem štartala z minimumom. Vse sem odpovedala, razen ene revije. Skoraj ne mine dan, da me ne bi klicali s kakega podjetja – prav posebno zoprni so tisti, ki tržijo kao rejting na iskalniku google – in mi ponujali akcijsko oglaševanje. Ne morem, ne upam, najprej naše plače, najprej naši dobavitelji, potem pa vse ostalo. 1000 eur je malo v normalnem poslovanju, zdaj pa je to veliko. In naj bi še tako rada oglaševala na Radiu Center ne morem.

Čakam na krizo, upam, da je ne bo, a če bo … ne vem, nmam plana. Kredit za hišo bom dobila naslednji mesec, nekaj bom dala na stran, a to ni rešitev. Misli, Katarina, misli …

Vsi enakopravni, a eni grejo lahko 110 km/h skozi cestninsko postajo, drugi pa ne

Tolk sem drvela po AC, pa jih nisem ujela. Tiste črne blindirane avtomobile, z modro-rdečo lučjo, ki prevažajo svi…  No, pustimo to.

Pri uvozu iz Nemške na AC sem jih srečala. Kolono maskirancev. Že od daleč so blendali kot fuknjeni in zaradi lastne varnosti sem zapeljala na odstavni pas ter se vozila po njem. Kot blisk so zdrveli mimo mene. Jaz in še nekaj drugih se nas je zapodilo za njimi, a jih pri 170 km/h nismo ujeli. Pa me je zanimalo kako hitro bodo vozili mimo cestninske postaje, kjer jaz vozim 60, drugi pa 40 na uro. No, vozili so najmanj 110 km/h, saj sem jaz pri 80 km/h krepko zaostala. Do prvega izvoza za Kranj jih nisem ujela, pa sem vozila kolikor se je dalo hitro.

Kaj naj rečem? Vsi enakopravni, ampak eni bolj, drugi manj. Sem premišljevala, da bi poklicala 113 in prijavila dripce v črnih avtih, pa raje nisem, ker bi mogoče oglobili mene zaradi “bedaste prijave”. Ne vem no, danes so enega lovili celo s helikopterjem, ker je vozil prehitro, zakaj potem teh niso? Kaj so ti toliko posebnega, da si lahko dovolijo vse, česar si mi ne smemo, oz. da si lahko dovolijo vse, zaradi česar smo mi kaznovani? Mar ne veljajo zakoni za vse enako?

No, zato ne maram dripcev na položajih. Enostavno ne prenesem jih, ker vem, da si pravice in dolžnosti prilagajajo po svoje in da si dovolijo vse tisto, kar je nam sicer prepovedano.  Ddddd … bljak, pa taka demokratična država.

Danes gradijo naša stanovanja, jutri bodo pa izbrisani

O tem sem se namenila pisati že nekaj časa nazaj, pa je vedno zmanjkalo časa.

Torej, v mojem podjetju smo pred-lansko leto zaposlili veliko tujih delavcev iz BIH in Srbije. Bilo je veliko dela, naredili smo nekaj izrednih potez, potem pa … konec leta nam je od 12 -ih ostal samo še eden. Nekaj jih je šlo na Zavod za zaposlovanje, ostali domov. Tisti, ki so šli na zavod, so vsi delali več kot eno leto, torej si bili upravičeni do nadomestila plače vsaj 3 mesece. Izpolnila sem vse zahtevane obrazce, na zavodu so jih sprejeli in potrdili, potem … so dobili na dom odločbo, da jim nadomestilo plače ne pripada. Zakaj? Razlog se skriva tukaj. Slovenija in BIH sta podpisali sporazum, po katerem nadomestilo pripada samo delavcem, ki imajo stalno bivališče na območju Slovenje. Zakaj, ne ve nihče.

Na tem mestu nočem polemizirati kdo je koga nategnil, dejstvo je, da je naše podjetje plačevalo vse davke in prispevke za te ljudi, da so ti ljudje po ZDR upraviečni do nadomestila plače, a te ne dobijo. Kako jim je bilo doma, ko so dobili odločbo … Eden izmed njih je rekel, da smo Slovenci goljufi in prevarantje. Se strinjam tozadevno.  

Ta spoazum je bil podpisan lansko poletje. Takrat se je že mlo vedelo kaj nas čaka, da bo recesija, itd. Koliko denarja je Slovenija na račun tega sporazuma (in tistega, podpisanega z Makedonijo) prihranila? Mogoče to koga zanima? In ali Zavod v svojih evidencah brezposelnosti vodi tudi te delavce kot “brezposelne”? Naše podjetje jim je izplačalo odpravnino, sicer bi nas delaci lahko tožili. Kaj pa naša država? Od delavcev je dobivala prispevke v svoje blagajne, zakaj jim je onemogočila dobiti nadomestilo plače? V končni fazi so plačevali tudi zanjo?

Sprašujem se ali obstaja kak sporazum, po katerem tujim delavcem onemogočijo prejemanje pokojnine, ko si jo zaslužijo? Je to nekaj podobnega kot zgodba o “izbrisanih”? Ti delavci namreč danes tukaj za našo družbo gradijo stanovanja in druge objekte, ceste, mostove, predore, jutri pa taista družba zanje ne bo vedela več. Ah ja, saj so samo čefurji. Ho kers …

Sram me je. Resnično me je sram.

Moj portret

Moj polnočni portret, da ne bo pomote. Na vsake toliko časa se malo pofotkam, da potme primerjam svoje obraze med seboj. Zadnji v vrsti, izpred dveh dni, je takle:

Ja, priznam. Všeč sem si. Rada se pogledam v ogledalo, nobenega pa ne nosim s seboj. In všeč mi je, ko mi tamali rečeta, da sem lepa.

Vedno bolje mi gre. Že 14 dni nisem grizla nohtov in sploh se počutim zelo ok. Prihaja pomlad … 

Polnoč ni primeren čas za pogovor o duhovih

Definitivno ne, pa sva se s prijateljico kljub temu o njih pogovarjali od 23 ure dalje pozno v noč.

Gledala mi je v Angleske karte in videla tisto, kar jaz vem. Potegnila sem štiri karte, med njimi Fiono, in moji plani, tako pravijo angeli, so uresničljivi in se tudi bodo uresničili.     Kot da verjamem v te stvari … Mi je pa neka druga prijateljica že nekajkrat poskušala prerokovati iz kart za Remi, pa vidi samo preteklost. Aj uvander uvaj. 

V duhove in prejšnja življenja, v čakre in kanale ter v usodo in preroštvo a priori ne verjamem. Niti v vero ne verjamem. Sploh nočem o tem premišljevat, nočem brat knjig, ne zanima me nič v zvezi s temi stvarmi, nočem klicati duhov, nočem se spraševati ali obstajajo ali ne, nočem gledati filmov na to temo, nočem filozofirati o verovanju, nočem, da mi kdo šloga, nočem, da kdo gleda v moje zvezdne karte, skratka nočem nič nič nič od tega v svojem življenju. Moja nova prijateljica pa se s tem ukvarja. In sva rekli nekaj besed na to temo in zdaj mi je žal.

Ko sem bila pred leti na regresiji sem se znašla v votlini kot starka in pred votlino so me čakali jezdeci. Vedela sem, da me bodo ubili, jaz pa sem jokala in govorila, da nisem naredila nič narobe, da sem ljudem samo pomagala. Nisem ne mogla ne hotela pogledati jezdecem v obraze in ne vem kdo me je čakal zunaj. Glede na pogovore o tem so to bili ljudje, ki jih najbrž srečujem tudi danas in s katerimi poračunavam dolg/krivico iz prejšnjega življenja. Kakorkoli, jaz nočem vedeti, kdo je to in nočem več na regresijo.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da sem prepričana, da sem bila, če je to seveda res, v tistem življenju zdravilka, po domače čarovnica, ki sem imela kontakt tudi z duhovi. Tozadevno me zelo preseneča moje obnašanje zadnje leto, saj sem se kot strela z jasnega odločila, da bom sadila sivko in zdaj načrtujem kako bom zasadila vrt z zdravilnimi zelišči. Spontano berem literaturo o tem in se čudim sama sebi. Ob tem pa ne smem pozabit na dejstvo, da sem si jaz, zapriseženi blokovski otrok, ki sem bila vedno trdno prepričana, da nikoli, ampak res nikoli ne bom živela v hiši, kupila hišo, ki je zapovrh še čisto na samem. Ne, resnično se ne spoznam.

Med pogovorom sem se spomnila na to, da sem pred meseci imela izredno slab občutek med postopanjem okoli hiše. Od gozda navzgor sem čutila izjemno močno negativno energijo, ki sem jo občutila kot tesnobo in nelagodje. V hiši se počutim krasno, le na vrtu, ki gleda proti gozdu je bilo takrat res neprijetno. Neka druga prijateljica mi je takrat predlagala, da pokličem duhovnika, ki bi blagoslovil hišo, ampak ker, kot rečeno, v te stvari nočem verjeti, duhovnika nisem poklicala, trdno vztrajala v hiši, hodila okoli nje, gledala proti gozdu, tudi zvečer pogledovala dol, čeprav se mi je nekajkrat naredil velik cmok, in … tesnoba je prešla. No, je prešla vse do včeraj zvečer, ko sva se o tem pogovarjali in me je naenkratr začelo dušiti. Faaaaak … naježila sem se, zazeblo me je in zadrgnilo mi je grlo. Bilo je prav grozno. A kot je prišlo je izginilo, saj pozneje, ko sem se odpravila spat, nisem več imela tega občutka. Mislim … mislim, da je ta občutek prišel z njo, z mojo prijateljico. Da ga je ona priklicala.

Skratka …
Nočem misliti na to, nočem odpirati kanalov za komuniciranje z duhovi, nočem, da mi kdo karkoli prerokuje in nočem, da kdo hodi okoli moje hiše in jo blagoslavlja in nočem, tega še posebno nočem, biti ranljiva za kake zlonamerne energije. Zato ,pa ne vem od kod to vem, moram ostati a priori proti vsemu, kar že od daleč spominja na kaj takega. In ne vem, zakaj vsega tega nočem. To je uganka, ki jo bom še razrešila, a zato, da sem tako zelo proti, da nočem niti knjig brati o tem, niti se pogovarjati o tem, mora biti nek zelo tehten razlog.

Pozne nočne ure niso primeren čas za pogovore o duhovih in o višjih silah. Sploh ne za nekoga kot sem jaz. Očitno, kajti zdaj imam spet tisti tesnobni občutek. In čakam, česa se bom še spomnila. Pred svojimi očmi se spreminjam v nekaj … kar nisem nikoli niti pomislila, da bom. Delam stvari, ki jih nikli prej nisem, ki mi niso bile niti mentalno blizu. Same sebe me je na trenutke strah …

Ko umre človek, ki ti je pomenil vse na svetu

Skoraj ne mine dan, da se ne bi srečala. Jaz in moj »sosed«, človek, ki živi v bližini moje službe.
Letos si bo na ramo naslonil sedmi križ. Sam je. No, ne čisto sam, ima nekoga, ki ga skrbi zanj, s katerim se pocrklja in vsake toliko časa preživi vikend, da v svoji biti je sam. Smisel njegovega življenja je bilo partnerstvo z ženo, ki jo je nadvse ljubil in katere smrti ne more preboleti. Saj navidez je šel naprej, v svoji notranjosti pa nosi njo in njuno skupno življenje.

Zadnjič sva sedela v gostilni in kramljala o njegovih spominih. O ženini smrti nisva še nikoli govorila. Vedela sem, da je umrla za rakom, drugega pa ne. In je pogovor zašel v področje trpljenja pred smrtjo, pa je povedal, kako je trpela njegova žena. »
Bila je v bolnici,« je rekel. »Roke in noge … večina telesa je bila črna. Samo še možgani so delali. Ni več ne jedla ne pila, bila je živi mrtvec. Vsak dan sem bil ob njej, ji pisal na listke vprašanja in na je lahko le še z očmi pritrdila ali zanikala. Hčeri sta tedaj še v šolo hodili, pa sta le občasno prišli pogledat mamo. Zanju to ni bilo prijetno, jaz pa sem hotel in moral biti tam, kajti …« V očeh so se mu nabrale solze.
»Ko je umirala, ko sem gledal njeno telo, telo, ki sem ga ljubil 25 let, … ko sem gledal njen obraz, se dotaknil njenih ustnic, … Kakšna bolečina je to. Tega se ne da opisat. Ko pred tabo umira človek, ki ti pomeni vse na svetu; ko vidiš, da ga življenje boli, pa mu ne moreš pomagat. Oh … In potem je prišla medicinska sestra in je rekla, naj se s hčerama poslovimo, ker bo umrla. Poljubil sem jo na čelo in na usta, dvakrat. Pobožal sem jo po licu in ji rekel, da peljem samo hčeri domov. Iz oči sem ji bral, da ve, da se zadnjič vidiva. Trgalo me je po celem telesu in bilo mi neznosno, pa nisem smel pokazati zaradi hčera. Imelo me je, da zavpijem na ves glas, da izprosim še en dan njenega življenja, pa … Te bolečine ne bom nikoli pozabil, pa njenega pogleda, … «

Skupaj sva jokala. Tam, v gostilni, sredi vrveža sva se ujela v trenutek njegovega najbolj bolečega spomina. Osem let je že od takrat, pa ne mine dan, da ne bi šel na pokopališče. In midva skoraj vedno govoriva o njej, njegovem življenju z njo, njunih pogovorih.
Doma je vse tako kot je bilo, ko je žena še živela. Albumi so spravljeni v vrsti, v kopalnici še vedno na toaletni mizici leži njena krtača. V kuhinjskih omarah je hrana zložena tako kot jo je zlagala ona in kuhinjske krpe odlaga tam, kamor jih je odlagala ona. Njene obleke so v omari in slike tam kamor jih je ona dala. Kot da nikoli ne bi odšla

Težko je človeku, ki je ljubil z vsem svojim bitjem, ostati sam. In težko se je vezati na koga drugega, ker je spomin na tistega, ki ga je ljubil, v njegovih žilah, koži, pogledu, besedah. Živiš naprej, pa kot da bi živel dvojno življenje … eno tukaj in eno tam, z nekom drugim, ki je za okolico mrtev, zanj pa živ in resničen. Čudak? Ne, človek, ki je in ki še ljubi.

Kolumna Zlata leta