Starševstvo +

Rejništvo – Ahilova peta Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve

Resnici na ljubo to ni edna Ahilova peta tega ministrstva, je pa ena bolj boleči.

Pred časom sem spoznala ga. Vido Berglez, predsednico Združenja Moč in preko nje prišla do osupljvih podatkov, ki se nanašajo na rejništvo v Sloveniji. Sem mislila, da je samo enostarševstvo siva cona, pa vidim, da je rejništvo tudi. OMG …

Za začetek objavljam članek, ki bo naslednji teden izšel v Reviji 7 dni. Nato se bom lotila posameznih primerov rejništva, v katerih bomo vsak pristoji CSD posebej povprašali kako in kaj je s tem primerom. Če bo potrebno bom objavila tudi uradne odločbe CSD-jev in MDDSZ. Podrobno se bom posvetila nepravilnostim tako v sistemu kot v praksi. To bo še veselo …
Vabljeni vsi, ki vas tematka zanima ali imate konkretne izkušnje oz. ste osebno vpleteni v kakšno izmed nikolikončanih rejništvih zgodd. Pišite mi na mail katarina.zarki@gmail.com

____________________________________________

Kako je v “kraljestvu” rejništva?

Pogled skozi “odlični” informacijski sistem.
Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so se že (pre)velikokrat pohvalili, kako izvrsten, učinkovit, uspešen in sodoben rejniški sistem imamo in kako temelji na dobri zakonodaji ter še odličnejšem informacijskem sistemu. Kako daje dobre rezultate. Pa poglejmo!
Vida Berglez, predsednica Združenja MOČ

Kaj ponuja zainteresirani javnosti, kaj naj bi ponujal in kako utemeljuje hvalo?

Podatke o rejništvu je mogoče videti na spletni strani pristojnega ministrstva. Toda le o številu rejnikov, rejencev, njihovem spolu, prostih mestih in o številu izvajalcev sorodnikov. Iz teh podatkov gotovo nihče ne more kaj veliko sklepati. Še manj ukrepati. Če bi namreč kdo želel utemeljeno hvaliti učinkovitost sistema, bi namreč bilo potrebno slediti podatkom o učinkovitosti ukrepa. Vsaj temu, koliko časa potrebujejo centri za socialno delo, da opravijo svojo zakonsko dolžnost – odpravo vzrokov za rejništvo. Toda v tem primeru bi potrebovali podatke o vzrokih. Pa jih ni. Vsak center za svoje območje sicer vodi nekakšne podatke, ki pa se ne ujemajo z zakonsko določenimi vzroki. Zakon namreč določa le tri vzroke:
otrok je brez staršev,
otrok je pri starših ogrožen
otrok iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših.
Informacijski sitem je vzroke razširil na petnajst možnih vzrokov in glej ga zlomka, možni vzrok je tudi “drugo”. Pustimo zdaj ob strani dodatna vprašanja kot na primer: kdaj bi torej bilo možno, da ukrep rejništva ne bi bil utemeljen? Prav vsaka situacija je torej godna za rejništvo.

Poleg tega se za vsakega rejenca v informacijskem sistemu vodi le en razlog, ki pa ni nujno pri obeh starših enak ali isti. Kateremu staršu pripada, informacijski sistem ne pove. Tako prav v resnici nihče nima celovitega podatka o vzrokih, ki naj bi obstajali pri obeh starših, sicer bi naj otrok živel pri tistem, ki takšnih vzrokov nima. To torej nekako “ne gre”. Je vredno poskusiti s podatkom o tem, kako dolgo trajajo ukrepi rejništva? Je ukrep res začasen? Ta podatek je znan. A nastopi težava, ker odlični informacijski sitem ni sposoben enostavnega zbira in izpisa teh podatkov. Tako je bilo mogoče pridobiti le podatek za vsakega posameznega rejenca posebej (fotokopija računalniškega izpisa s prikrito identiteto) in nato ročna obdelava. Vsa zadeva kaj malo pritrjuje trditvi o sodobnem in odličnem informacijskem sistemu. In terja izredno veliko nepotrebnega zastarelega dela. Tako slovenska javnost še nikoli doslej ni bila seznanjena s celovitim podatkom. Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših, ga bo v nadaljevanju teksta ponudilo.

Potem so tukaj še druga zanimiva vprašanja. Koliko so stari otroci v rejništvu? So v ukrepu res samo otroci, saj zakon pravi, da gre za vzgojo in varstvo otrok? Koliko so stari izvajalci rejniške dejavnosti? Kakšne zdravstvene težave imajo ali jih nimajo otroci?

V kakšnih razmerah živijo rejniki?

So rejniki zdravstveno sposobni opravljati svoje delo? Koliko otrok je v rejništvu zgolj s soglasjem staršev – če kdo more sploh razumeti, kaj to pomeni in kako je mogoče otroka odložiti na ramena davkoplačevalcev s preprostim soglasjem in se tako odpovedati svojim dolžnostim – skrbi in preživljanju lastnega otroka? Koliko otrok je bilo staršem odvzetih in koliko staršem je odvzeta roditeljska pravica, ker so svojega otroka ogrožali? Je zoper vse takšne starše sprožen kazenski postopek, saj je takšno ravnanje kaznivo? No, kaznivo je že opuščanje skrbi za otroka in preživljanja, ki se zgodi z vsakim soglasjem za rejništvo… Koliko rejencev ima določene skrbnike, ki namesto staršev skrbijo za otroka in kako je to v skladu z ohranjenimi roditeljskimi pravicami staršev? Kdo skrbi za premoženje rejencev in kako? Morda isti organ, ki sprejema pritožbe na delo skrbnika? Nekaj odgovorov v nadaljevanju.

Kako je mogoče izvedeti kaj več? Ni preprosto. Za Združenje MOČ je bila to leto in pol trajajoča izkušnja. Toliko časa je namreč bilo potrebno, da je združenje zbralo osnovne podatke. Ne odgovore na vsa zgoraj postavljena vprašanja. Kako to? Takole je bilo:
Septembra 2007 je združenje preko elektronske pošte poslalo na vseh dvainšestdeset centrov za socialno delo dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Eno v zvezi z rejenci in drugo v zvezi z rejniki. Peščica centrov se je nemudoma ustrezno odzvala, kot na primer: CSD Brežice, Dravograd, Ljubljana Center, Logatec, Postojna, Ribnica, Sevnica, Trbovlje, Vrhnika in še kakšen. Pri večini pa na žalost ni bilo tako. Nekaj se jih je zavilo v že poznani molk in večina jih je izdala zavrnilne odločbe. Našla sta se še dva centra, ki sta dostop do informacij mastno zaračunala. CSD Laško je terjal za štirideset fotokopij 170 evrov, račun je izstavil tudi CSD Slovenj Gradec za “3 ure odbiranja in posredovanja podatkov”, ki so zajemali devet rejencev in osem rejnikov. Delo so seveda opravili v rednem in že plačanem delovnem času.
Ob tem se je postavilo do danes še neodgovorjeno vprašanje, kako je mogoče, da javni zavodi, ustanovljeni za isto dejavnost, ki naj bi uporabnikom po vsej Sloveniji nudili iste storitve, morejo izvajati tako zelo različno prakso. In kakšno nesrečo za svojo denarnico imaš, če imaš stalno bivališče v Laškem ali Slovenj Gradcu na primer. Vseh podrobnosti na tem mestu seveda ni mogoče opisati, a bilo jih je še veliko. Na primer ta, da so nekateri terjali elektronski podpis, a so ga terjali preko elektronske pošte brez lastnega elektronskega podpisa.
Združenje se je odločilo, da bo vztrajalo, a spisati petdeset pritožb, za katere niti samo ni bilo več prepričano, da so utemeljene!? Saj bi bilo potrebno nekakšni uradni odločbi javnega zavoda vendar zaupati…
Narediti informacijski pooblaščenki tolikšno delo? Kasneje se je izkazalo, da je to bilo vendarle potrebno narediti, toda najprej so bile spisane le štiri pritožbe. Informacijska jim je v glavnini pritrdila in centrom naložila posredovanje podatkov. Januarja 2008 za eno in februarja 2008 za drugo zahtevo. Zdaj je nastal problem, saj so bili že zbrani nekateri podatki na datum september 2007, za tiste zavrnitve, na katere ni bila spisana pritožba, pa je bilo že vse zamujeno. Zato sta na vseh 62 centrov “potovali” ponovni zahtevi, ki sta terjali podatke za leto 2008. Seveda lepo opremljeni z elektronskim podpisom. A kdo bi verjel! Kljub jasni odločitvi objavljeni na spletni strani Informacijske pooblaščenke, so pričele kar deževati zavrnilne odločbe. Nekaj je vmes prispelo podatkov in nekaj je bilo spet molkov. Nič ni pomagalo. Tokrat je združenje Informacijsko pooblaščenko zasulo z vsemi pritožbami na zavrnitev in na molk. Le računov centri to pot niso več pošiljali, a tudi elektronskega podpisa si večina še ni uredila

Zavrnilne odločbe pa… Od posameznikov na centrih smo izvedeli, da jim je zavračanje “svetovala” Skupnost centrov za socialno delo. V svoji zavrnilni vnemi je na centrih prihajalo do prepisovanja, ki je prepisovalo še napačne nazive centrov in iste številke odločb. Toliko o tem, koliko je mogoče verjeti uradni odločbi javne službe.
V zvezi s podatki o rejencih smo podatke končno zbrali, v zvezi z rejniki pa še do danes niso rešene vse pritožbe.

Kakšni so torej s težavo pridobljeni podatki?

Milo rečeno čudni. Kar četrtina “otrok” je starih več kot osemnajst let in nezanemarljivo število jih je starejših od 26 let! Najstarejši “najdeni” je rojen leta 1950.
Kako izvajalci izvajajo svojo dejavnost vzgoje in varstva kar četrtine odraslih, poslovno sposobnih ljudi, ni jasno. Ali pa gre zgolj za finančni transfer – namesto obveznosti staršev in v resnici ne gre za vzgojo in varstvo otrok, kakor je deklarirano rejništvo.
Kako dolgo so v rejništvu? Manj kot 10 odstotkov pod eno leto in kar 63 odstotkov več kot pet let, okoli 5 odstotkov več kot 18 let in najdlje je v rejništvu nekdo, ki je tam že 42 let… po pridobljenih podatkih, iz katerih te letnice niso povsod razvidne. Tako je čisto mogoč še kakšen večji “rekorder”! Toliko o začasnosti ukrepa in odpravljanju vzrokov.
O zdravstvenih težavah rejencev le toliko: klasifikacija v tem informacijskem sistemu je zastarela, izrazi so neprimerni in med štirinajstimi možnostmi je pogosto uporabljen izraz “drugo”. Čudi tudi podatek, da na nekaterih centrih nobeden od rejencev, ali pa silno malo, nima prav nikakršnih težav: ne čustvenih, ne prilagoditvenih… Na drugih centrih pa je bilo zdravstveno stanje rejencev temeljito proučeno (CSD Domžale). Veliko je otrok z motnjami v razvoju, pri čemer se postavlja vprašanje ustrezne obravnave teh otrok, saj so izvajalci (zahtevana je le kakršnakoli kvalifikacija) usposobljeni za svoje delo le skozi dvanajsturno “usposabljanje”.

Kaj pa izvajalci javne službe institucionalne rejniške dejavnosti?

Med njimi so nekateri rojeni leta 1925 in nekaj tam okoli leta 1930… Zdravstveno niso pregledani; zakonodaja tega ne terja. Nekateri vzgajajo in varujejo tudi po sedem rejencev in še v zadnjem času se k posameznikom v nasprotju z zakonom namešča še četrti rejenec. Tako kar četrtina rejencev živi pri rejnikih, ki imajo nameščene več kot tri otroke. Kljub zagotovilom ministrstva, da je rejnikov dovolj na razpolago. Kje je potem ob lastnih otrocih – možnost posvečenega časa rejencu?

S kolikimi člani živijo v družini?

Nekateri centri so dali podatke, da jih vodijo, drugi so z odločbo odgovorili, da jim teh podatkov ni potrebno voditi. Kakorkoli že, spomniti je potrebno na določilo zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, ki pravi, da je rejniška dejavnost dejavnost rejniških družin vseh oseb, ki živijo z rejnikom. Če podatkov o njih ni, potem prav zares nihče ne ve, kdo vse se loteva rejniške dejavnosti v zvezi s temi nemočnimi otroki.
Poleg tega pade v oči tudi podatek, da je izredno veliko število izvajalcev, ki živijo sami ali pa z njimi živi še kakšen zakonec. Družin v zakonskem smislu tam torej ni. Kaj torej pomeni toliko hvaljena “posebnost” rejništva, da rejenci v rejništvu za razliko od zavodov – prejmejo dragoceno “izkušnjo” družine?
Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših pripravlja publikacijo, v kateri bodo objavljeni vsi natančni zbrani podatki. Podatki bodo tudi ustrezno interpretirani. Pričakuje tudi interpretacijo centrov, k čemur so že bili pozvani. V publikaciji bo pojasnjena tudi zelo različna “praksa” v ravnanju in odločanju centrov.
Združenje MOČ vabi vse zainteresirane tudi na svojo spletno stran ali k osebnemu kontaktu. Posebno tiste, ki bi želeli postati člani.

Ekonomija in etika v rejništvu
Lidija Muršič, predsednica Sindikata rejniških družin

Ko govorimo o rejništvu, nam pristojni in odgovorni vedno znova dopovedujejo, da govoriti o ekonomskem vidiku ni etično. Pa sedaj ne vemo, kaj je bolj neetično, o materialni plati govoriti in opozarjati na to, da otroci živijo v pomanjkanju, ali jih preprosto pustiti v pomanjkanju in vse preslišati? No, to celo ni več samo neetično, ampak je označeno kot “blatenje odličnega sistema”, ki ga po besedah ministrstva hodijo občudovati tudi iz tujine. A so bili ti občudovalci le nekaj študentov iz Češke in Moldavije. Da je neetično o rejenčevi ekonomiji govoriti v medijih? Saj so vendar doslej vsakokrat padli v vodo vsi “etični” poskusi, da bi o tem govorili tam, kjer je za to prostor.
Rejniška pogodba namreč izvajalca rejniške dejavnosti med drugim zavezuje, da bo skrbel za okrepitev in ohranitev zdravja, po potrebi obiskoval specialiste in terapevte, mu nudil primerne igrače, športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti!? Če straši plačajo za svojega otroka obisk popoldanske športne aktivnosti (za ohranitev in krepitev zdravja) v vrednosti 30 evrov, je to vsekakor znesek manjše vrednosti, če pa to isto aktivnost koristi rejenec predstavlja ta znesek več kakor 10 odstotkov njegove mesečne oskrbnine. Torej je v njegovem primeru to znesek večje vrednosti!? In če je to znesek večje vrednosti, kje so potem kolesa, rolerji, računalniki, izleti, dopusti… Ko potrebuje rejenec nahrbtnik za šolo, je to najmanj 15 odstotkov mesečne oskrbnine, da ga napolni, pa vsaj še dve celi.

Izvajalec rejniške dejavnosti prejme plačilo za delo v znesku 118 evrov na mesec, tako da na njegovo ekonomijo ni za računati, kajti če izvajalec porabi ves svoj zaslužek za rejenca, mu to še vedno ne omogoča, da bi dosegel, kaj šele presegel prag tveganja revščine. Država, ki se je z ustavo zavezala da bo otrokom za katere starši ne skrbijo, namenila posebno skrb, je v sistemu rejništva padla na izpitu. Odgovorni na pristojnem ministrstvu se zelo trudijo da rejništvo ostane oblika vzgoje in varstva, ki si je otroci resnično ne zaslužijo. Otrok, ki ga je doletel “ukrep rejništva” bi upravičeno pričakoval, da bo od tu naprej vse dobro. Pa ni!

Kaj torej? Mar govoriti o otrokovi in rejnikovi ekonomiji “ni etično”? Mar poskrbeti za otrokovo in rejnikovo ekonomijo ni etično? Pa žal celo stroka pravi, da je to “blatenje” odličnega sistema. V Sindikatu pa smo prepričani, da je takšno stanje in ignoriranje dialoga, začetek konca slabega sistema, ki v aktualni obliki dolgoročno nima možnosti preživetja. Rejništvo premore tudi veliko pokončnih in kvalitetnih izvajalcev rejniške dejavnosti, ki s svojo lastno in zasebno ekonomijo zelo dobro poskrbijo za rejence. Imamo veliko čudovitih ljudi, ki tem otrokom omogočajo lepo otroštvo, vendar to ne spremeni dejstva, da jih sistem izkorišča. Dobro je, da jih vsaj iz Sindikata na tem mestu lahko pohvalimo in se jim tudi zahvalimo …”
_______________________________________________

Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti

MDDSZ – Rejništvo

Znanstvena fantastika? Ne, resnično življenje

Našla sem življenjsko zgodbo, ki je tako žalostna in boleča, da bi jo marsikdo od nas mirno označil za izmišljotino. Verjamem, da je resnična. Objavljam jo na na svojem blogu za vse tiste, ki mislite, da poznate vse odtenke tuzemskega življenja. Če se bo avtorica te zgodbe znašla na mojem blogu pa jo prosim, da me kontaktira na mail starsevstvo.plus@gmail.com

________________________________________________

Mislila sem, da bo z leti moja bolečina minila, vendar temu ni tako. Ne morem se otresti preteklosti in stvari, ki so se mi dogajale.
Bom poskusila na kratko opisati mojo zgodbo in hvaležna vam bom, če jo boste prebrali.

Rodila sem se kot nezakonski otrok v družini kjer je vladal alkohol in nasilje.Oče nas je kmalu zapustil, saj je bil zaradi nasilja pregnan iz mesta.Kaj vse je z nami počel ne bom opisovala, povem lahko samo to, da me je pretepal že kot dojenčka.
Mama je kmalu spoznala drugega moškega, ki je bil pravtako alkoholik, le pretepal nas ni.
Ko sem bila stara 6 let me je prvič zvabil k sebi v posteljo, češ, da me bo pogrel. Tako se je začelo spolno zlorabljanje, ki je trajalo do mojega 11.leta. Dogajalo se je ko je mama delala nočno službo. Vedela sem, da nekaj ni prav, saj mi je govoril, da mora biti to najina skrivnost.
Kupoval mi je vse tisto kar so imeli tudi drugi otroci. Imela sem ga rada, saj je bil do mene pozoren. Mislila sem,da bo postal moj oče.O tem nisem nikoli z nikomer govorila, saj sem vedela, da je to grdo, oziroma tega sem se začela zavedati v puberteti.To me je žrlo leta in leta, in o tem sem spregovorila šele na zdravljenju v bolnišnici kjer sem bila sprejeta zaradi prenajedanja.Ko sem o tem spregovorila so se začele šele muke. Vse sem podoživljala za nazaj, imela sem nočne more in nisem več prenesla moškega dotika. Moški so se mi gnusili.
Začela sem se vdajati še v alkohol,ker le tako sem prenesla dotike in spolnost.
Moja razkritev spolne zlorabe se je zgodila po 25.letih.Toliko časa sem nosila to v sebi.
Mama mi še dandanes ne verjame in s tem sem se sprijaznila.

Zdaj pa nazaj v otroštvo. Kot sem že povedala sem se vsega začela zavedati v puberteti in takrat je mamin partner že odšel in kmalu prišel drugi. Spet alkoholik, ki sem se mu znala upreti.Kako sem ga sovražila, saj je mama zanj skrbela kot za boga, nas otroke pa zaradi njega prikrajšala za marsikaj. Če ga nisem ubogala me je mama pretepla,vendar sem bila njenih batin vajena saj sem jih doživljala preko celega otroštva. Nekega dne sem mamo vprašala zakaj me nima rada, paje odgovorila, da zato, ker sem cel oče. Da, ko me pogleda vidi njega.

Ko sem hodila v sedmi razred OŠ sem spoznala na našem dvorišču fanta, ki mi je posvečal pozornost.Vsak dan me je čakal in sva šla na sprehod. Nekega dne pa je prišel k meni in rekel, da je dovolj dolgo čakal, da hoče z mano do konca. Ker sem se bala, da ga bom izgubila, sem se mu predala.Po dveh mesecih nisem dobila menstruacije in zato me je mama poslala h ginekologu, ki je potrdil nosečnost. V sedmem razredu osnovne šole sem bila nosečka in ko so drugi končali osmi razred, sem jaz rodila.V moji nosečnosti se je marsikaj dogajalo, do tega, da mi je mama dajala tople obkladke za katere nisem vedela, da lahko povzročijo splav,do selitve v stanovanje kjer naj bi midva skupaj zaživela.

Ko sem rodila sem že po parih dnevih dobila prve udarce od očeta otroka, ker mu nekaj ni bilo prav. Iz dobrega princa se je spremenil v hudiča. Začel je hoditi pijan, kartal in izgubljal denar, ter me pretepal kadar je bil slabe volje. Vzel si me je kadar mu je zapasalo, ne glede, če sem za to. To sem nekaj časa trpela, dokler ni prvič udaril otroka. Takrat sem otroka zagrabila in odšla. Brez vsega, samo tisto sem odnesla kar je bilo na meni in otroku. Že prej sem mami povedala, da me tepe, vendar je rekla, da je moj oče tudi njo pretepal in da naj potrpim.

Ko sem ga zapustila sem šla najprej k eni sosedi, ki je poklicala mamo, saj je jaz nisem upala vprašati, da naju z otrokom vzame. Rekla je naj prideva.Po parih dneh mi je povedala, da naj si poiščem stanovanje, da otroka bo vzela, sama pa naj se znajdem. Kako se naj znajdem, brez službe, brez denarja? Ker pa nisem našla stanovanja je rekla, da bo mojega otroka obdržala, jaz pa naj se znajdem?Morala sem iti.
Šla sem na socialno, kjer je bila že pred menoj mama in rekla, da bo za otroka skrbela, ker jaz nisem sposobna in ne znam.Da hodim okoli in se ne brigam za nič.Čisto sem bila šokirana saj je socialna verjela mami. Bila sem še mladoletna pa to ni nikogar zanimalo.

Mama je začela z mojim otrokom ravnati kot, da je njen. Dobila sem službo in privat sobico.
Vsak mesec pri plači sem kupila nekaj za otroka, vendar mi je takoj zabila, da to je že ona kupila.Na vsakem obisku me je poniževala, hodila na socialno in lagala vse sorte.Bila je sposobna vsega, samo, da obdrži otroka.Hodila sem na socialno in prosila, vendar sorekli, da je za otroka dobro priskrbljeno.Zame se ni zmenil nihče.Niti lastna mati niti socialna.

Mama je počasi otroka naučila, da jo kliče mama, o meni mu je govorila samo slabe stvari.
Zanj sem bila tujka.Mene je to vrglo v hudo depresijo zaradi katere sem se večkrat zdravila.
Odvisna sem bila od hrane, alkohola in zdravil. To sem z leti pozdravila.Vse to se je dogajalo pred 20leti in danes sem z otrokom v stikih, čeprav je med nama velik prepad, saj je še kar pod vplivom moje mame.Enkrat bomo morali otem spregovoriti. Zdaj imam urejeno življenje, dobrega moža, ki mi stoji ob strani in mamo, ki bi rada zdaj z mano dobre odnose. Meni je pa slabo ko jo vidim.Nekaj let nisem z njo govorila, vendar je mož predlagal, da se nekako zbližamo. In mi je žal, da je še kdaj v moji bližini.Morda je grdo, vendar do nje ne čutim drugega kot prezir in gnus, kar morda čutitudi moj otrok do mene, za kar je zaslužna moja lastna mati.Morda me boste obsojali, vendar imam občutek, da me ne more v življenju nobena stvar več toliko prizadeti, kot me je moja preteklost.Hvala vam, da ste me brali.

vir

Iščemo varuško (M/Ž) za prav posebnega otroka

Moja prijateljica ima sina, starega 6 let, ki ga ima nadvse rada, a ji počasi pešajo moči, ker je otrok sila zahteven. To je otrok posebne sorte. Ima avtizem, duševno zaostalost in razcepljen kromosom. Naj se še tako trudi počasi ji pešajo moči in ne more kvalitetno živeti – skrbeti za sina in zase in služiti denar.

Tudi po tej poti iščeva varuško,  ki bi pazila njenega sina vsaj 2 – 3 x na teden po nekaj ur ter ob vikendih kakšen dan. Otrok je silno živahen in potrebuje ogromno gibanja. Zdaj vsak dan prehodita vsaj 5 km, zunaj sta po uro, dve in več. Ker je avtist bi moral tisti, ki bi ga varoval imeti vsaj osnovno znanje iz avtizma, je pa sicer duševno prizadet, vendar ne toliko, da ne bi hodil v osnovno šolo. In zdaj hodi v prvi razred.

Varstvo je plačano, materina želja pa je, da bi bili max dve varuški, ki bi se izmenjavali. Več tujih ljudi otrok ne bo prenesel. Varuška je lahko moški, lahko ženska. Kdorkoli bi bil mora imet telesno kondicijo in potrpežljivost ter prostor za otroka, kajti mati dela doma in če bi se otrok varoval doma svojega dela ne bi mogla opravljati.

Varstvo bi potekalo v Ljubljani in po vnaprejšnjem dogovoru, od varuške pa se pričakuje, da bo zanesljiva, odgovorna in potrpežljiva oseba. Plačilo po dogovoru. Delo za daljše časovno obdobje, ne samo za nekaj mesecev ali priložnostno.

Kdorkoli pozna kogarkoli, ki bi hotel in bil sposoben varovat tega otroka ga lepo prosim, naj me kontaktira na mail starsevstvo.plus@gmail.com  ali na tel. 051 603 171.

Ozaveščanje o raku materničnega vratu

Tole je en kamenček v mozaiku osveščanja. Prosili so me naj objavim posnetek in … evo me, odzvala sem se.

O pap III sem že pisala leto in pol nazaj. Imela sem pap III, konizacijo in … to je to. Moja izpoved je tukaj. Upam, da moji hčeri tega ne bosta doživeli.

Otroka oblikujejo vrstniki

Vedno, kadar pomislim na svoje otroštvo, pomislim na življenje v Štepanjcu. Tam sem živela do svojega 11 leta. Spomini na ta del otroštva so pozitivni, v nih se počutim enakovredno svojim tedanjim prijateljicam, pomembno in eno izmed. Ne glede na to, da sem istočasno v svoji primarni družini doživela težke trenutke in imam boleče spomine na tisti čas – očetovo varanje, zaletavanje mame ob kuhinjske police, bežanje iz stanovanja, strah pred prihodom domov, ker nikoli nisem vedela ali je oče trezen ali pijan, ali bom tepena ali ne -, so moji spomini na tisti del otroštva prijetni in se rada vračam tja.

Pred blokom smo se skoraj vsak dan igrale jaz, Barbara, Dragana, Maja, Vesna, in naše mlajše sestre (moji dve in od Maje Tanja). Vesna je imela starejšeg brata, pa je bila v naši skupini, ker sta se z Majo poznali preko družin, Dragana je imela mlajšega brata, Barbara pa je nekaj kasneje dobila sestro). Jaz nisem bila najstarejša, mislim celo, da sem bila najmaljša, a razlika med nami je bila leto dve gor in po statusu sem bila drugim enaka, ker sem bila iz svoje družine najstarejša. Bile smo same punce. In bile smo glasne punce.     Kaj vse smo počele. Velikokrat smo se igrale na stopnišču, sploh kadar je prišla na obisk tista … kaj je že bila, ki je oponašala Lepo Breno (njeno faco vidim, njenega imena pa ne vem) ah ja, Meleča je bila. Kako smo se režale. Maja je tudi rada oponašala razne like iz srbskih filmov, jaz pa sem bila bolj med režalci, vsaj ne spomnim se, da bi po čem izstopala.
V kleti smo iz  sušilnice naredile hobi sobo. Tam smo imele predstavo in jaz sem doma v kuhinji s sestrama vadila koreografijo za pesem “Poštar zvoni samo dvakrat”.

Ne vem, če je kdo od mojih staršev prišel gledat, od Barbare je prišla mama. Imele smo zaveso, porisale smo stene in naredile pravi oder.
Poleti smo na pločnikih nabijale robčke z žogami. Včasih je kdo od starih znorel in zatulil naj nehamo, ampak če je bilo pa tako fino. Še dolgo po tistem, ko smo nehale igrat to igro, na tistih mestih ni zrasla trava.
Barbaro, Vesno in Majo so očetje pretepali s pasom. Mene moj ni. Spomnim se, kako je Barbara jokala, ko je bila tepena, Vesna ni (je imela starejšega brata, pa je bil on večkrat tepen), Maja pa je bila v najvišjem nadstropju in je tudi nisem nikoli slišala.

Majin oče in Vesnin oče sta bila JNA oficirja. Mami sta bili pravi srbski dami, res elegantni in tudi stanovanje so imeli uau spedenano. Pri Maji sem včasih gledala nanizanko “Zona sumraka” in še vedno se spomnim določenih delov (recimo tistega, v katerem so izložbene lutke potem, ko so se trgovine zaprle, oživele in so bile prave družine, se med seboj po oddelikh obiskovale … še leta potem sem, kadar sem šla mimo Maximarketa in v izložbah zagledala lutke pomislila, če le-te res ponoči oživijo). Do njunih očetov in mam smo imeli otroci tudi poseben rešpekt. Maja in Vesna sta ubogali na mig, ne na besedo. Dragana tudi.

Moja mama in Barbarina in še katera so posedale na klopci pred blokom in pile kavo. Včasih smo jim naredile pravo štalo, ko smo povedale kaj, kar je bila “družinska skrivnost” (druga drugo smo vzpodbujale katera si upa povedat bolj “prepovedano” stvar). Eh, če je lahko povedala Barbara, sem lahko tudi jaz. Sicer pa so bili starši nujno zlo, dom pa končna destinacja, ko se je stemnilo.
Bog ve kako bi bilo, če se ne bi odselili. No, ko se je začela vojna sta Vesnin in Majin oče odšla v Srbijo, njuni družini pa kmalu za njima. Najbrž je cela druščina razpadla, ampak jaz sem bila tam, ko smo bile kot eno. Niti sošolke mi niso toliko pomenile kot so mi one, moja družba iz vhoda.

Na vasi je bilo popolnoma drugače. Sem imela družbo, a ni bilo skupnega vhoda. Moja najboljša prijateljica se z mano ni smela družit, ker sem bila ne-Slovenka, starši drugh dveh pa so mi prav tako dali prav poseben občutek, da sem “drugačna”. Ni bilo toliko skupnih zafrkancij, nismo bile na istem nivoju – jaz edina najstarejša od otrok v družini, moja bestika je bila edinka, drugi dve sta imeli starejše brate. V šoli so tiste tri izstopale po ocenah – vse tri so bile pravdobre ali odlične, vse tri so imele še drugo družbo sošolk in sošolcev, jaz sem imela samo njih. Nikakor se nisem vklopila in moja soba ni bila samo nujno zlo, ampak moje zavetišče. Starša pa … kdo so že oni?
_______________________________________________
  Knjiga “Otroka oblikujejo vrstniki” govori o vplivu staršev, genov in okolice na otroka. Otroci se socializirajo v družbi vrstnikov, starši nimajo takega vpliva, kot bi radi verjeli, da ga imajo. Preprosti dokazi:

- otroci priseljencev se naučijo tekoče govoriti jezik sovrstnikov, nekateri s starši govorijo njihov jezik, drugi ga razumejo, govorijo pa ne. Sama ne poznam v Sloveniji živečega “čefurja”, ki ne bi znal govorit slovensko.

- otroci gluhih/nemih staršev se naučijo govorit in komunicirati izven družine

- otroci imajo svojo kulturo, ki je starši ja ali pa ne razumejo. Razvijejo tudi svoj jezik, ki starši ga ali pa ne razumejo. Ko berem pisanje svojih hčera .. noup, ne znam niti prebrat, kamoli razumet, če mi kdo ne pomaga razložit.

- posvojenci se ne razvijajo nič slabše kot biološki otroci.

- otroci se identficirajo na razne načine; po spolu (10 let sra fant raje umre kot bi se priključil skupini deklic, če se lahko igra s fanti svoje starosti), starosti (mlajši so bljak, starejši pa že prestari. Idelano ej ista starost, leto gor ali dol max), pripadnosti blokovskemu vhodu, isti ulici, ipd. Ne identificirajo pa se kot otroci oficirjev JNa.

- V šoli so otroci proti učitelju. Ni fora it v smetnjake nesti smeti, če ob tem ne narediš predstave celemu razredu. In če učiteljica reče, da se igrače ne smejo nosit v vrtec se jh prinese zanalašč.   

- otroci ločijo svet v krogu družine od sveta zunaj nje. Z vrstniki ne delijo vere, razen če vsi ne hodijo k verouku. Zelo pa ločijo ženska in fantovska opravila. Doma se naučijo gospodnjskih opravil, ipd., ne naučijo pa se obnašanja v javnosti.

- otroci starše oponašajo samo takrat, ko so trdno prepričani, da se starši vedejo normalno. Če mislojo, da se ne, se jih tudi sramujejo in lažejo vrstnikom o svoji družini, samo da en pokažejo, da je njihova družina drugačna od drugih.

- od okolja in vrstniške skupine, v kateri je otrok, je veliko odvisno kakšen bo postal. Če ima otrok nalepko “bajsi, klovn …” se bo temu primerno obnašal in obnašanje nesel v odraslost. Če je v družbi destruktivcev bo postal destruktivec, če je v družbi dobrih, ki ga ne izločajo zato, ker je malo manj dober temveč ga spodbujajo naj bo njim podoben, se bo tudi trudil v tej smeri.
________________________________________________

Zakaj se nimam za nič posebnega? Zato, ker sem nekaj pomembnih let odraščala v družbi, kjer sem bila enaka, ker nisem s prav ničemer izstopala. Niso me poniževale, zasmehovale ali mi dale kakšno nalepko. Maja je bila bolj močne postave, pa je nismo zafrkavale zaradi tega. Nikoli se nismo delale norca iz tiste, ki je prejšnji dan bila tepena, ampak smo z njo sočustvovale. Druga pri drugi smo odkrivale posebnosti in jih potrjevale. Starši n njihov status niso imeli dosti veze pri tem. Seveda sta se Maja in Vesna več družili tudi med seboj, ker sta se družini obiskovali, jaz pa sem hodila k Barbarini mami na palačinke s sladkim grehom, ker sta se moja in njena mama dobro razumeli (obe sta delali v bolnici). Moj oče nikamor ni sodil, edini je hodil pit v bife; samo jaz sem hodila svojega očeta iskat tja, ko je pozabil prinest hrano domov; samo naša družina je bežala k sosedi, ko je oče norel doma; samo moja mama se je zaletavala v kuhnjske omare. Za vse na svetu tega ne bi priznala svojim prijateljicam in ko je mama pritekla po stopnicah ven, potem ko jo je oče mahnil, me je bilo v dno duše sram, da se nam to dogaja. S prijateljicami smo sedele na klopci pred vhodm, ko je pritekla ven.

Ko sem brala to knjigo sem zelo intenzivno razmišljala o tem, zakaj tolikokrat pomislim na obdobje do 11 leta, na kasnejšega pa ne. Zakaj je kljub slabim spominom iz družine občutek na tisto obdobje pozitiven in prijeten. Zato, ker je bila moja najpomembnejša skupina pozitivna, prijetna. Zato me spomini na primarno družino ne bolijo, kot odrasla oseba pa premišljujem o obnašanju svojih dveh staršev drug do drugega in do nas otrok.

To NI knjiga za tiste, ki ne znajo poglobljeno brat, ki ne zanjo razumet, ki so prepričani, da so starši krivi za vse.  Ostalim pa želim prijetno in koristno branje.

Enostarševske družine niso problem

In enostarševske družine tudi niso razpadla družine.  
Vsakič ko slišim ta dva stavka me zmrazi. Dejstvo namreč je, da enostarševske družine obstajamo od vedno, le da je bil prej nastanke zanje drugačen – smrt zakonca ali njegov odhod iz družine. Niso pa bile enostarševske družine problem, kajti če bi bile, bi ga bilo potrebno reševati, torej odpravljati, in ne sprejemati, kar počne družba. In tudi zato bi se morali tisti, ki se podajajo v pogovore o enostarševskih družinah večkrat ugrizniti v jezik, preden rečejo kaj takega.  

Z razvezo in razpadom izvenzakonske zveze ne razpade tudi družina. Le –ta ne razpade niti s smrtjo zakonca, pa tudi takrat ne, ko bodoča mama že v nosečnosti ostane sama z otrokom. Družina se preoblikuje, iz dvostarševske nastane enostastarševska ali pa je taka že v začetku. Kakšen razpad … Kaj pa smo potem jaz in moji hčeri, če ne družina? Kaj pa je moja prijateljica vdova s svojim sinom, če ne družina? Razpade ali prekine se zakonska in izvenzakonska partnerska zveza, ne pa družina. In otroci niso partnerji. Družine razpadejo iz povsem drugih razlogov in takrat res razpadejo oz. se končajo in niso več družina, ker otroci ne živijo več s starši.  

Tematika enostarševskih družin je zelo obsežna, kompleksna in v naši družbi vedno bolj prisotna. Ob zadnjem popisu prebivalstva leta 2002 je bilo od približno 428.000 vseh družin 104.000 enostarševskih. Nekateri boste rekli, da so vmes tudi take, ki se samo delajo, da so enostarševske. So, seveda so, ampak tudi med dvostarševskimi so take, ki to samo blefirajo, pa slednje ljudi ne motijo. Sama kvazi enostarševskih družin ne pozna, sem pa naredila domačo nalogo iz zakonodaje in vem, da kakšnih strašnih bonusov enostarševske družine nimamo, da bi se zaradi tega splačalo parom blefirati. 10% višji otroški dodatek in mogoče prednost pri vpisu v vrtec niso zadosten razlog. Sama imam obe hčeri v osnovni šoli pa v devetih letih nisem doživela, da bi zato, ker sem enostarševska družina imela kakšno prednost ali subvencijo.  

Zanimivo je, da v družbi prevladuje mnenje, da so vse enostarševske družine posledica razveze in razpada izvenzakonske zveze. To ni res. Med njimi so tudi vdove/vdovci, ki, vsaj tisti, ki nimajo pokojnine po umrlem zakoncu, živijo zelo slabo. Med njimi so tudi matere, katerih partnerji so poniknili potem, ko so izvedeli, da so zaplodili otroka. In tudi zato je govorjenje javnosti, da so enostarševske družine izključna posledica razveze zavajajoče in diskriminatorne do vseh drugih enostarševskih družin. Žal je tako, da se preveč ljudi ukvarja s to tematiko, ki ji pravijo problematika, pa nimajo osnovnega znanja o njej oziroma so do nje negativno naravnani. Če je bivši minister g. Bručan dejal, da smo enostarševske družine problem … se potem lahko oprosti vsem tistim novinarjem, strokovnjakom in drugim, ki mislijo podobno? Nikakor ne.  

Kako široka je tematika enostarševskih družin je razvidno iz predloga Družinskega zakonika, ki leži zaprašen nekje v predalu. Nekaj malega te širine je v ZZZDR-ju, ZIZ-ju, ZJSRS-ju, celo v KZ je nekaj malega o tej temi zapisanega in še kje. Tematika obsega samo razvezo in ureditev premoženja po razvezi/razpadu izvenzakonske zveze, odločanje o skupnih otrocih – skrbništvo, stiki, preživnina, da o čustvenih šokih sploh ne govorimo in šoke doživljajo tudi tisti zakonci in otroci, katerih drugi starš je umrl. V to temo spadajo teme o mačehah in očimih oziroma o odnosih otrok do novih partnerjev svojih staršev, ureditev stikov z drugimi sorodniki, tožbe za preživnine, družinske pokojnine in skrb za otrokovo premoženje v primeru smrti enega od staršev. Skratka tematika je sila pestra in ji velja nameniti več pozornosti, predvsem pa spoštljivega govorjenja. 

Kolumna 7 dni, 14.1.2009

Če vode ni, se gre pa na vrt po sneg

Telefon je zvonil ob 6,50. V soboto, ko rada malo poležim in po noči, v kateri sem bila čuvajka ognja. Grrrrr … najprej sem telefon samo položila predse, potem pa … po 15 min napisala sms Kdo me kliče v soboto ob 6,50 zjutraj?  Malo kasneje spet zazvoni. Joup? Da kličejo iz dimnikarskega podjetja. Da so dobili moje sporočilo in jih zanima če lahko pridejo. Zdaj? Čez pol ure. Se zezate? V soboto ob pol osmih bi vi radi pri meni čistili dimnik? O fak … ampak jaz kurim. Ni problema, odvrnejo, oni lahko dimnik vseeno očistijo. Ok torej, pridite.

Če zavrtim čas nazaj … v hišo smo prišle v petek okrog 5 popoldan. Nekaj zatem se je pripeljal k nam kriminalist zaradi prijave kraje mejnih kamnov. Ne, ne bom preganjala, ker nimam koga. Podpišem izjavo. Škode je za cca 400 eur. Eh, brezzveze … ne da se mi zdaj s tem ukvarjati. Na komunalo sem javila, da sem  prenesla stalno bivališče a da smetnjaka še ne bi imela, ker so mi ukradli mejne kamne, pa lahko računam tudi na krajo smetnjaka. So razumeli in bodo upoštevali dejstvo, da tam še ne živim stalno. Nisem si mislila, da se bo okoli mejnih kamniv res kaj dogajalo … mogoče pa jih še res najdejo.

Dimnikarja sta prišla ob 8 uri. Včasih se oči res lahko že zjutraj spočijejo. Starejši je šel na podstrešje, mlajši je v kuhinji odstranil iz dimnika saje. V kurilni sezoni ju moram vsake dva meseca poklicati, je rekel. Tudi račun mi je napisal, 14,40 eur. Če bodo saje zagorele bom tožila njiju, sem se posmejala.  Z ognjem in kurjenjem se ni za hecat. Za seboj sta vse počistila, sem bila impresionirana. Pa sem ju vprašala kako to, da sta tako umazana, če tako vse počistita za seboj. Starejši je razložil, da se vsako jutro namažejo s črno pasto za čevlje.   Obožujem tak humor.

Hrčka sta spala do 10 ure. Ne glede na to, da se je vmes že pogrelo junisem spravila iz postelj. Ob pol dvanajsth smo imele frizerja. Vse tri smo umile lase, vse tri je frizerka postrigla in posušila. Cena 28,40 eur. Hvala. Ostalo nam je toliko, da smo šle še na pico. Dve pici + 3dl soka je bilo malo manj kot 12 eur. Doma smo se spet zabubile v deke in se do večera zafrkavale.

Vode ni. Nikjer. Vse je pomrznjeno. Pa sem vzela vedro in na vrtu vanj nametala sneg. Ga v sobi stopila in tako naprej, da smo imele vodo za umivat in za splakovanje stranišča. Tuširale se pa nismo. Zakaj le. Čakaj, … smo si zobe umivale? Hmmm … ne spomnim se.
Jedle smo kruh z evrokremom, pile navadno vodo in varovale ogenj. Čuvajke ognja. Tamala je proti jutru zaspala – misija nemogoče – in sem namesto nje nalagala drva. Hej, dva dni skupaj je gorelo v peči. In bilo je tako prijetno toplo.

Dogaja se, dogaja. Čakam na april – maj, da začnemo prenavljati. In da priteče voda v kopalnico. Jutri bom v tri gajbice posejala sivkina semena. Včasih gre čas tako počasi. Spet drugič zdrvijo meseci mimo kot bi mignil.

Klitorisi na dveh nogah

Pred časom sem imela napisanih več kot tri strani enega samega momenta, ko se ženska spremeni v klitoris na dveh nogah in je vse, kar v tistem momentu premišljuje, samo to, kako bo svojo spolno potrebo potešila. Odlomek iz tistega momenta:

“Odločila sem se, da grem ven. Ne vem kam, ampak ven, v lokal, kjer bom našla koga, ki me bo hotel pofukat. Moram naj nekoga, sicer se mi bo utrgalo. (…) Ne najdem nobenega pravega lokala. Povsod sami mladci, jaz pa iščem pravega fukača. Zakaj se to dogaja vedno takrat, ko si želim fukati. Nič, gremo počasi domov. Mogoče na cesti srečam policaje. Upam, da me bodo ustavili. Bom kar njih prosila, če me pofukajo. V končni fazi res ni pomembno kdo me, samo da me. (…) In zdaj sem doma. Po treh urah vožnje okrog. Nedotaknjena kot sem šla. Ne morem verjeti.”

Vedno mi gre na smeh, ko vidim moškega, ki se praska po penisu in modih. Ali pa ne praska, bolj si ga menca, drgne, kao popravlja. Eni to počnejo podzavestno, drugi ne. Poznam jih kar nekaj, ki to počnejo konstantno, ne glede na to kje in s kom so. In ne, ni smešno, če sediš zraven moškega, ki se med telefonskim pogovorom drgne po penisu, ali ki ti razlaga neko stvar in se podrgne tam spodaj. Ampak njihov odgovor je, da je to normalno, da si ga malo popravijo, da jih včasih zaščemi tam spodaj. Pa ja, saj ženske tudi. Samo me si jih ne mencamo na javnih prostorih.
Ena od res bolj “groznih” stvari je vzburjen klitoris. Prisežem. Ni je bolj neprijetne stvari, še posebej zato, ker ta vzburjenost (nabreklost) lahko traja ure in ure, pol ali ves dan in ne moreš, da si je ne bi malo pomencala, boljša in v bistvu edina stvar, ki bi to nabreklost odgnala, pa je orgazem. Kje? Na stranišču? V avtu? Na delovnem mestu pod mizo?
Ste kdaj videli sredi dneva vzburjeno žensko?    Se strinjam, to za ženske ni primerno. 

Kakorkoli … ženske nismo nič boljše od moških. Tako kot so moški kurci na dveh nogah smo me klitorisi na dveh nogah. In če moški fantazirajo kako bi eno napičili me fantaziramo kako bi nam jo en zlizal.    Dobro, lahko pa tudi samo napičil. V sili še hudič muhe žre.
Me pa res zanima kako bi bilo, če bi bila brez klitorisa. Kakšen občutek bi to bil? Bi bila manj vzburjena, bi me manj “matralo”, bi bila manj potrebna … Sej, od kje pa ta potreba po seksu sploh prihaja? Iz glave? Resnici na ljubo se pri pogledu na fizično privlačnega človeka odzove … pri moških penis, pri ženski klitoris.
“Oprosti, tako si mi privlačen, da sem se vzburila in si jo moram pomencati.”  Če bi to komu rekla ženska, bi mislil, da je usekana. Pa ni, samo po resnici je povedala kaj čuti. To namreč, da imate samo moški težave z vzburjenostjo, je larifari. Vam se nabreklost penisa vidi, nam pa se nabreklost klitorisa … tudi vidi, samo dobro je treba pogledati v oči in spremljati telesne gibe. Ženske znamo mencati tudi z nogami.    Kot bi morale lulat.

Ženske, ko smo vzburjene, si res želimo bit pofukane. Zanalašč uporabljam to besedo, ker tisti spolni odnos nima veze z ljubeznijo ali noro privlačnostjo. Je pa žal tako, da želimo bit – in moramo bit, če hočemo bit zadovoljene – pofukane kvalitetno, kar pomeni da nas ne bo zadovoljil ne prvi, ne drugi, ne deseti, ampak točno določen moški. In potem se zgodi, da v takem “klitoris na dveh nogah” stanju pokličemo kakega od svojih bivših, s katerim smo se res noro ujele v postelji. Ali gremo ven in iščemo vizualno privlačnega potrebnega moškega, ki bo za stvar ali pa … počakamo doma na svojega “d onli van”, ki nas zna spedenat kot se šika. Sej potem, ko to stanje mine, nam je včasih žal za to, kaj smo v njem naredile, ampak ko smo v tem stanju smo dejansko samo “klitorisi na dveh nogah”, ki jim že oči govorijo, da moramo fukat in takoj in dobro.