Obljuba dela dolg
Navidez je vse v redu. Vsak dan vstanem ob 6,15. Ob sedmih odklenem vrata pisarne, nekaj zatem pridejo sodelavci in skupaj spijemo kavo. Ob štirih popodan vrata pisarne zaklenem in grem domov. Preden pridem domov grem še v trgovino po hrano in doma položim vrečke na mizo. Tamali se zagrebeta vanje, jaz pa sedem na kavč in z enim očesom spremljam njuno premikanje, z drugim pa tri gajbe, v katerih rasejo sivkina semena.
Ko se spravim ob devetih ali desetih v posteljo v mislih odštejem še en dan in tako vsak dan znova, over and over se ponavlja ta krog, iz katerega ne morem, ker sem dala obljubo.
Na zunaj je vse v redu, moja glava je bistra, misli švigajo sem in tja, ideje se rojevajo, planiram, izvajam, stremim k cilju, ki bo na vidiku naslednje leto. Na zunaj je torej vse v redu …
Navznoter pa … Bolečina v prsih je, pa jo ignoriram. Vem, da je v meni zato, ker sem tukaj, kjer nočem bit, v tem trenutku, v katerem nočem bit. In zdaj me boli leva roka. Okvarjen živec imam že od rojstva, a včasih … pa to je bilo že leta in leta nazaj, ko se mi je to zadnjič zgodilo, mi kost v zapestju pogleda ven, torej naredi se izboklina in takrat me roka bli za znoret. Take stvari se mi dogajajo zdaj, najbolj zanimivo pa je, da so bolečine najmočnejše tam, kjer se najslabše počutim.
Tamali sem dala obljubo, da bomo tukaj dokler ne konča osnovne šole. Zdaj končuje osmi razred. Ko sem ji dala obljubo, sem ji dodala tudi pogoj in sicer ocene – če bo v šoli dobra, ostanemo, če ne bo, gremo takoj. In … ne samo, da je dobra, blesti. Tako dobrih ocen se nobena od naju ni nadejala in meni kot staršu pomeni njeno počutje veliko več kot moje lastno in … ona je srečna, jaz pa v bolečinah.
Na zunaj je vse v redu, a meni je … ne, ni mi več muka zjutraj vstat in it v službo. Bila pa mi je. In vseh devet ur sem vzdržala zato, ker sem si v misli priklicevala neko drugo življenje, tisto “potem”. In zvečer sem zajokala v blazino kaj mi je tega treba, zakaj sem dala to obljubo, zakaj ne sledim svojemu srcu in svojim občutkom, zakaj sem prostovoljno pristala na mučenje in trpljenje … Zdaj sem se odcepila od same sebe, kot da nisem jaz. Kot robot … vstanem, grem, sem tam, pridem domov, sem doma, grem spat, v petek zaživim in v nedeljo se nazaj ugasnem. Sama sebe opazujem z razdalje, komentiram svoje obnašanje, se čudim na kakšen način mi telo sporoča, da nisem v redu, da to ni to, da se štopiram …
Jecljam. Veliko jecljam. Kar tako, brez veze. Nisem napeta, nisem živčna, ne lažem, ni mi nerodno … pač jecljam. In slabo mi je po hrani. Katerikoli. Preden grem iz službe moram na stranišče, kot da moram dati ven iz sebe vse, kar sem tisti dan v času službe popila, pojedla …
Doma sem jokasta. In ponoči se zbujam, v mislih hodim okoli hiše, sadim sivko, prekopavam zemljo, prenavljam hišo … v mojih mislih že živim v taki hiši, kakršna zdaj niti pod razno ni. Ampak jaz imam svojo fikcijo, ki bo resničnost … kmalu.
Ampak na zunaj je vse v redu. Na zunaj sem kot običajno … Glava je čista, vsi koleščki delajo, vse ostalo pa …
Dala sem objubo in obljuba dela dolg. Kompromis ni možen, ali je po moje ali tako, kot smo dogovorjeni. In meni tamalino počutje ogromno pomeni. Moje očitno manj. Kot zombi sem.
Nimam niti prostora niti časa zase. Pa saj je vseeno … še eno leto … in pol …
