Rejništvo … temelji zanj danes enaki kot pred 100 – 150 leti
(…) Kakorkoli že, proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so se po hišah vaških dojilj, am, baj in rejnic zbirali otroci delavk, obrtnic, služkinj, dekel. Če so bili med njimi tudi otroci “boljšega porekla”, je šlo skoraj izključno za nezakonske otroke žensk, ki so hotele “prikriti svojo sramoto” zaradi nenapisanih ali pa, v primeru učiteljic, zapisanih vedenjskih in poklicnih pravil.
Do leta 1871, ko je bila ukinjena ljubljanska, oziroma do leta 1879, ko je bila ukinjena tudi tržaška najdenišnica, je precejšen del tega prometa z otroki potekal organizirano in na državne stroške. Ženske, ki so se hotele za zmeraj znebiti otroka, so rodile bodisi v porodnišnici bodisi doma in oddale novorojenčka v najdenišnico. Od tam so jih prej ali slej poslali v rejo na deželo. Kot vse kaže, to ni povzročalo kakšnih posebnih problemov, kajti plačilo je bilo, vsaj za tedanje razmere, dokaj visoko. Dosti večji problem je bilo v tem, da so oblasti te stroške občutile kot prehudo breme in se mu zmeraj bolj upirale. In prav to – ne pa, recimo, pretirana tankočutnost in človečnost – je pripeljalo do ukinitve najdenišnic. V kranjskem deželnem zboru so vsaj deset let temu vprašanju posvečali izjemno pozornost. Posebej veliko hude krvi so zbujale deželne meje oziroma vprašanje “domovinske pravice”, zlasti zato, ker so bili na Kranjskem otroci najbolj poceni:
“Kar počez se za enega otroka skozi 10 let na Kranjskem plačuje po 24 goldinarjev, v druzih deželah pa po 44 goldinarjev za eno leto … tedaj skupaj 60 tavžent 5 sto in 85 goldinarjev,” so leta 1869 poročale Novice s seje zbora. (…)
“Nobena stvar,” poročajo Novice leta 1870, “kranjski deželi ne prizadeva toliko stroškov kakor otroci nezakonskih staršev. Zavoljo tacih žensk in moških mora dežela, to je, morajo plačevalci davkov nositi velika bremena in ubogi otroci niso vendar pri vsem tem še usmiljenja vredne sirote. Imenujejo se “špitaraji” ali “najdenci”, ker večkrat jih brezvestna mati položi kam, da jih najdejo usmiljeni ljudje.
Tacih najdencev kranjskih mater v vnanjih dežel je bilo konec rožnika letošnjega leta 796, v ljubljanskem špitalu in po deželi pa 1032, tedaj skupaj 1828.”
- dejstvo je, da je bil denar, namenjen tem otrokom pravzaprav stran vržen, ker je večina otrok pomrla. Do desetega leta naj bi jih bila živa le še slaba polovica vseh, oddanih v rejo.
(…) Če izvzamemo peščico zdravnikov in seveda poslance deželnega zbora, ki pa so jih vodili predvsem finančni motivi, rejništvo na Slovenskem vse preteklo stoletje ni zbujalo nobenih pomislekov. Veljalo je za popolnoma samoumevno prvino življenja in čeprav ni na voljo nobenih zanesljivih statističnih podatkov (najdenišnice so poskrbele le za del rejencev), je mogoče reči, da je bilo tudi zelo popularno. Tako kot so se iz Primorske izseljevale ženske, ki so se namenile dojiti in negovati tuje otroke, so se iz večjih mest selili otroci, da bi našli dom pri ljudeh, ki so bili pripravljeni skrbeti zanje. Motiv je bil povsod isti – denar.
Ta pridobiniški motiv za rejništvo je razviden skozi vse stoletje. Nobena posebna skrivnost ni bila, da ranjci veliko raje hodijo po rejence v tržaško kot v ljubljansko najdenišnico. Celo vso prvo polovico 19. stoletja, ko se šni bilo železnice in je bilo treba vso pot do Trsta prehoditi (če je bil kandidat za rejnika reven, kot jih je bila večina), so kmečke ženske in moški najraje hodili v po “Tržačane”; zanje so dobili skoraj dvakrat toliko denarja na leto kot za ljubljanske “špitalarje”. Za kajžarske družine je oskrbnina pomenila kar precejšen dohodek. Nobena skrivnost ni bila, da so fantje dosti bolj priljubljeni kot dekleta. Kot delovna sila so bili bolj uporabni, za nameček pa so predpisi vrsto desetletij omogočali, da se lahko domači sin izogne vojaški službi, če družina za nadomestilo lahko ponudi koga drugega, se pravi rejenca ali posvojenca. (…)
Vendar bi bili pristranski, če bi nealtruistične motive pripisovali samo siromašnim družinam. Leta 1881 je Lovro Serajnik tožil tudi nad brezčutnostjo premožnih ljudi, ki “radi vzamejo kakega vbogega, zapuščenega otroka kot rejenca, in sicer najrajši takega, ki je blizu tiste starosti kot njihov lastni otrok in ki nima staršev, ali pa se ne ve, kje so. Dobro delo je,” pravijo, ter tudi o kerščanski ljubezni šepetajo. No, že res, vse lepo. A kdor tej stvari bolj na dno pogleda, bo razun malih izjem zapazil, da rejenec od hvalisane kerščanske ljubezni kruto malo ve, ter da so premožni starši najdenca prav za prav le zarad tega v hišo vzeli, da se njih sinček ne dolgočasi, da ima sužnja, s katerim sme počenjati vse. Koliko žalostnih ur ima tako sirotle, koliko bridkih solz pretoči, ki so tem bridkeje, ker se točijo na skrivem. Kajti ko bi se rejenec pritožil, slišal bi hitro: “Kaj pa hoče ta, li ni za dosti, da smo ga v hišo vzeli” itd. Ako hišni otrok rejenca razžali ali celo do krvi rani, hm – to je malenkost – bo kmalu bolje. Apa se kaj tacega naopak pripeti, pojó vse sdruge strune.”
(…) Nad otroki, ki so prišli v rejo iz družin, zlasti če so bile revne in neurejene, pa ni nihče opravljal niti (…) navideznega nadzora. Nobenih pravil ni bilo, kdo sploh lahko vzame k sebi tuje otroke, koliko jih sme biti, kakšni minimalni pogoji morajo biti izpolnjeni, kakšne so dolžnosti rejnikov do otrok in tako naprej. (…) Župani in drugi krajevni veljaki so posebej radi dajali zapuščene in osirotele otroke v problematične hiše, se pravi najbolj revnim, bolnim, shiranim in na posteljo priklenjenim ljudem. S tem so tako rekoč ubili dve muhi na en mah oziroma z enim prgiščem denarja odpravili dva socialna primera. Otrok je dobil streho nad glavo, rejniki pa nekaj denarja in vso pomoč, ki jo je mogoče izsiliti iz majhnega otroka.
(…)Ne kaže dvomiti, da je institucija rejništva ali amstva od nekdaj vključevala tudi prikrito “fino” obliko detomorov.
(A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 319 – 335)
_______________________________________________
V naslednjem postu bom potegla vzporednice med rejništvom danes in nekoč. Razen detomorov, so temelji zanj nekoč in danes presenetljivo … enaki. Ne velja za vse rejnike, za večino pač.
Betka pravi:
AU – tale je pa huda Katarina!
Dobila sem povabilo, da spremljam pisanje o rejništvu na tvojem blog… in ga tudi bom. Nekaj besed k opisovanju zadeve izpred dve sto let je vendar treba dodati:
Danes si prizadevamo državni sistem izvajanja rejništva posodobiti oziroma nadgraditi nad tistim, kar je nastalo z uveljavitvijo ZIRD leta 2002.
Danes si prizadevamo, da bi neželjene otroke porodnice lahko pustile v porodnišci zato, da bi jim poiskali ustrezno posvojiteljsko družino…
Smeri so se obrnile kajne: če se je država pred dvesto leti teh otrok otepala, ker je z njimi imela stroške, danes veselo financira tudi neumnosti in tisto česar ji sploh ne bi bilo treba…
Edino manipulacija je zmeraj obsojanja vredna – manipulacija z otroškim življenjem. Vsaka.
26. januar 2009 ob 13:57
katarina pravi:
Betka: me veseli tvoj odziv. manipulacija je, žal nerazumna, še bolj nerazumno pa je, da je nekdo primeren rejnik, posvojitelj pa ne.
rdeča nit rejništva nekoč in danes je seveda denar. ne v vseh primerih – saj tudi pred 100 leti ni bil v vseh primerih – pa vendar je. in tako kot nekoč tudi zdaj z rejništvom ubijajo dve muhi na en mah – mi lahko poveš podatek kolko % rejnikov je finanćno dobro situiranih in koliko jih ima več kot srednjo šolo?
kako je mogoče, da krvni sorodniki vzamejo v rejništvo svoje sorodnike – babica vnuke, teta nečake? očitno to nikogar ne moti niti z moralnega vidika, kaj šele finančnega. če sorodnik želi skrbeti za sorodnika naj skrbi brezplačno. tako kot starši skrbijo za otroke in otroci za starše.
zakaj gredo eni otroci v rejo, drugi v zavode oz. stanovansjke skupnosti? jasno je, da je otrok v stanovanjski skupnosti dražji kot otrok v reji.
zakaj je v razlogih za rejo naveden razlog “drugo”, “duševna zaostalost”, “spolno nasilje”, ipd. pišem na podlagi vienih uradnih podatkov, ne na pamet.
in zakaj se da dojenčke v rejo, po letih pa se jih ne da posvojiti, čeprav se ve, da bodo v reji do 18 leta? posvojitev bi bila tudi za državo cenejša?
res pa je, da se otork reji več ne pobija. na srečo, kaj če bi se jih lahko … bi rejniki prijavili smrt? nekateri ja, drugi ne, od države bi pa eš naprej dobivali rejnino. kot pred 100 leti …
zgornji post je dobeseden prepis iz k knjige, ki je spodaj navedena. jaz navedbam verjamem.
26. januar 2009 ob 14:23
Betka pravi:
Prepričana sem, da bo s podaki v številkah in odstotkh postregla ga. Berglez. Na ostala vprašanja Katarina, pa v nekateri iščemo odgovore že leta…
Oblasti se menjavajo…pred volitvami so vsi sladki in dejemljivi za problematiko, potem pa… Včasih bi človek že kar obupal nad vsem skupaj. Tisoč in en izgovor najdejo, da ni treba… In zaenkrat prepričujemo samo za t.i. medresorsko komisijo, ki bi vsaj začela delati…
In prvo kar mi pade na pamet v takih trenutkih je napotilo ljudem: poskrbite za svoje otroke! Tudi v primeru vaše smrti ali bolezni – poskrbite, da bo kdo skrbel zanje!!! Grozna je namreč misel, da otroka prepustite v ta sistem: z njim bodo manipulirali, z njim se bodo okoriščali… Žal tudi socialna služba ni več to, kar je včasih (v obdobju SFRJ) bila!
Katarina – ti si socialna delavka ali ne?!
27. januar 2009 ob 06:25
katarina pravi:
Betka: po diplomi ja, delam pa v tem fohu (še) ne. v našem koncu pni pripravnišek, ej pa res, da četudi bi bila, je ne bi mogla zdaj opravljati, ker imam dosti več življenjskih stroškov kot pa znese pripravniška, ki je mizerna.
“moje” področje pa so sicer enostarševske družine.
27. januar 2009 ob 07:07
katarina pravi:
Betka: povej mi, kaj lahko naredim jaz, mati dveh otrok? kako naj zavarujem svoja otroka, da ne bosta prišla v rejništvo? recimo, da ju oče noče imet pri sebi, jaz imam skrbništvo. naj ju vzame moja mama pod pogojem rejništva? je to moralno sprejemljivo? lahko bi ju vzela zato, ker sta njeni vnukinji brez rejništva. ali moji sestri? spet opcija brez ali z rejništvom.
kakorkoli obrnem ne morem svojih hčera zaživa obvarovat pred potencialnim rejništvom v primeru moje smrti zdaj, ko sta še mladoletni.
sem pa videla primer, ko je otrok šel v rejništvo, ker oče takrat ni imel možnosti imet otrok pri sebi (pa pustimo ob strani vprašanje kaj pomeni ne imet te možnosti, ker jaz ne vem, kaj to pomeni), in je kasneje zahteval otroka v skrb in vzgojo, pa ga ne dobi. že osmo leto teče kar se bori za to, da bi hčer dobil iz rejništva ven, pa ne gre. zakaj ne?
dejstvo: otrok je v rejništvu pri babici, pri kateri živi tudi otrokova mama. na račun otroka doita vsak mesec 380 eur, kar jima glede na videne posnetke bivanjskih razmer mora dosti pomenit – moja špekulacija. pa še komu drugemu (recimo odgovorni soc. delavki), da s tem denarjem … ubije dve muhi na en mah.
27. januar 2009 ob 07:34
Betka pravi:
Sprašuješ in odgovarjaš hkrati Katarina!
Saj prav zato, ker nočeva, da tvoji hčeri zlorabi sistem (seveda govoriva čisto hipotetično!) je potrebno nekatere relacije med sorodniki v naprej dogovorit:
- njun oče praviš, da noče ampak bi moral (po zakonu sta oba starša dolžna skrbeti za otroke), tudi če mu zdaj ni dodeljeno skrbništvo;
- kdo se tebi zdi bolj primeren: tvoji ali očetovi starši? Oboji lahko v trenutku potrebe enako upravičeno uveljavljajo “pravico do skrbi” za deklici;
- dve sestri – enako srborito kot stari starši se lahko poženeta v boj za deklici…;
- lahko se pa zgodi, da nihče ne bo maral tvojih otrok (ali ni to grozno?!)
- najslabša med variantami in še zdaleč ne nemogoča pa je, da bo v tistem trenutku pristojna socialna delavka na CSD “potrebovala” otroka za katero od svojih “kolegic rejnic”…. Iz prakse vemo (primer Zdenska vas, primer Vodušek iz Maribra…), da bo naredila vse, da nihče iz družine ne bo dovolj dober ali primeren za rejništvo in ju bo nastanila v tisti tuji družini… Potem pa dobi otroke iz rejništva, če moreš (primer, ki si ga omenila in primer Markač…)
Amen.
Ali ni grozno? Še najboj grozno pa je, da je vse skupaj zakonito mogoče.
Veš Katarina, če bi imela tako preprost odgovor na to kako naj zaščitiš svoja otroka – bi bila najmanj predsednica države… Pa nisem – le razmišljam tako, da bi bilo dobro take stvari med sorodniki dogovoriti in o dogovoru (ki lahko vklučuje tudi morebitne finančne bonitete ali nasledstvo…) obvestiti ostale sorodnike. Seveda ne vem, če bi tak dogovor obveljal iz pravnega vidika, ker je pri nas z zakonom dodeljeno javno pooblastilo CSD za pristojnosti v takih primerih…
Le razmišljam na ta način in si mislim: …kako srečna sem, da sta moja otroka že odrasla… ampak!!!!!!! … saj imam že vnuke…
Pravzaprav sploh nikoli ni konca skrbi za otroke: moje, tvoje, naše… katere koli! V tem je poanta in zato si prizadevamo posodobiti sistem izvajanja rejništva pri nas!
27. januar 2009 ob 12:41
Igor Đukanović pravi:
Zanimiv zgodovinski uvod. Verjetno je res prav zato tako močna tradicija, da staršem, katerim so otroke vzeli in dali v rejo, zanje ni treba plačevati. (Sam sem bolj ugibal, da tako država stimulira starše, da ne nagajajo pri za otroke boljši rešitvi, a najbrž ni tako lepo.)
7. februar 2009 ob 19:35