Rejništvo – Ahilova peta Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Resnici na ljubo to ni edna Ahilova peta tega ministrstva, je pa ena bolj boleči.
Pred časom sem spoznala ga. Vido Berglez, predsednico Združenja Moč in preko nje prišla do osupljvih podatkov, ki se nanašajo na rejništvo v Sloveniji. Sem mislila, da je samo enostarševstvo siva cona, pa vidim, da je rejništvo tudi. OMG …
Za začetek objavljam članek, ki bo naslednji teden izšel v Reviji 7 dni. Nato se bom lotila posameznih primerov rejništva, v katerih bomo vsak pristoji CSD posebej povprašali kako in kaj je s tem primerom. Če bo potrebno bom objavila tudi uradne odločbe CSD-jev in MDDSZ. Podrobno se bom posvetila nepravilnostim tako v sistemu kot v praksi. To bo še veselo …
Vabljeni vsi, ki vas tematka zanima ali imate konkretne izkušnje oz. ste osebno vpleteni v kakšno izmed nikolikončanih rejništvih zgodd. Pišite mi na mail katarina.zarki@gmail.com
____________________________________________
Kako je v “kraljestvu” rejništva?
Pogled skozi “odlični” informacijski sistem.
Na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve so se že (pre)velikokrat pohvalili, kako izvrsten, učinkovit, uspešen in sodoben rejniški sistem imamo in kako temelji na dobri zakonodaji ter še odličnejšem informacijskem sistemu. Kako daje dobre rezultate. Pa poglejmo!
Vida Berglez, predsednica Združenja MOČ
Kaj ponuja zainteresirani javnosti, kaj naj bi ponujal in kako utemeljuje hvalo?
Podatke o rejništvu je mogoče videti na spletni strani pristojnega ministrstva. Toda le o številu rejnikov, rejencev, njihovem spolu, prostih mestih in o številu izvajalcev sorodnikov. Iz teh podatkov gotovo nihče ne more kaj veliko sklepati. Še manj ukrepati. Če bi namreč kdo želel utemeljeno hvaliti učinkovitost sistema, bi namreč bilo potrebno slediti podatkom o učinkovitosti ukrepa. Vsaj temu, koliko časa potrebujejo centri za socialno delo, da opravijo svojo zakonsko dolžnost – odpravo vzrokov za rejništvo. Toda v tem primeru bi potrebovali podatke o vzrokih. Pa jih ni. Vsak center za svoje območje sicer vodi nekakšne podatke, ki pa se ne ujemajo z zakonsko določenimi vzroki. Zakon namreč določa le tri vzroke:
otrok je brez staršev,
otrok je pri starših ogrožen
otrok iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših.
Informacijski sitem je vzroke razširil na petnajst možnih vzrokov in glej ga zlomka, možni vzrok je tudi “drugo”. Pustimo zdaj ob strani dodatna vprašanja kot na primer: kdaj bi torej bilo možno, da ukrep rejništva ne bi bil utemeljen? Prav vsaka situacija je torej godna za rejništvo.
Poleg tega se za vsakega rejenca v informacijskem sistemu vodi le en razlog, ki pa ni nujno pri obeh starših enak ali isti. Kateremu staršu pripada, informacijski sistem ne pove. Tako prav v resnici nihče nima celovitega podatka o vzrokih, ki naj bi obstajali pri obeh starših, sicer bi naj otrok živel pri tistem, ki takšnih vzrokov nima. To torej nekako “ne gre”. Je vredno poskusiti s podatkom o tem, kako dolgo trajajo ukrepi rejništva? Je ukrep res začasen? Ta podatek je znan. A nastopi težava, ker odlični informacijski sitem ni sposoben enostavnega zbira in izpisa teh podatkov. Tako je bilo mogoče pridobiti le podatek za vsakega posameznega rejenca posebej (fotokopija računalniškega izpisa s prikrito identiteto) in nato ročna obdelava. Vsa zadeva kaj malo pritrjuje trditvi o sodobnem in odličnem informacijskem sistemu. In terja izredno veliko nepotrebnega zastarelega dela. Tako slovenska javnost še nikoli doslej ni bila seznanjena s celovitim podatkom. Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših, ga bo v nadaljevanju teksta ponudilo.
Potem so tukaj še druga zanimiva vprašanja. Koliko so stari otroci v rejništvu? So v ukrepu res samo otroci, saj zakon pravi, da gre za vzgojo in varstvo otrok? Koliko so stari izvajalci rejniške dejavnosti? Kakšne zdravstvene težave imajo ali jih nimajo otroci?
V kakšnih razmerah živijo rejniki?
So rejniki zdravstveno sposobni opravljati svoje delo? Koliko otrok je v rejništvu zgolj s soglasjem staršev – če kdo more sploh razumeti, kaj to pomeni in kako je mogoče otroka odložiti na ramena davkoplačevalcev s preprostim soglasjem in se tako odpovedati svojim dolžnostim – skrbi in preživljanju lastnega otroka? Koliko otrok je bilo staršem odvzetih in koliko staršem je odvzeta roditeljska pravica, ker so svojega otroka ogrožali? Je zoper vse takšne starše sprožen kazenski postopek, saj je takšno ravnanje kaznivo? No, kaznivo je že opuščanje skrbi za otroka in preživljanja, ki se zgodi z vsakim soglasjem za rejništvo… Koliko rejencev ima določene skrbnike, ki namesto staršev skrbijo za otroka in kako je to v skladu z ohranjenimi roditeljskimi pravicami staršev? Kdo skrbi za premoženje rejencev in kako? Morda isti organ, ki sprejema pritožbe na delo skrbnika? Nekaj odgovorov v nadaljevanju.
Kako je mogoče izvedeti kaj več? Ni preprosto. Za Združenje MOČ je bila to leto in pol trajajoča izkušnja. Toliko časa je namreč bilo potrebno, da je združenje zbralo osnovne podatke. Ne odgovore na vsa zgoraj postavljena vprašanja. Kako to? Takole je bilo:
Septembra 2007 je združenje preko elektronske pošte poslalo na vseh dvainšestdeset centrov za socialno delo dve zahtevi za dostop do informacij javnega značaja. Eno v zvezi z rejenci in drugo v zvezi z rejniki. Peščica centrov se je nemudoma ustrezno odzvala, kot na primer: CSD Brežice, Dravograd, Ljubljana Center, Logatec, Postojna, Ribnica, Sevnica, Trbovlje, Vrhnika in še kakšen. Pri večini pa na žalost ni bilo tako. Nekaj se jih je zavilo v že poznani molk in večina jih je izdala zavrnilne odločbe. Našla sta se še dva centra, ki sta dostop do informacij mastno zaračunala. CSD Laško je terjal za štirideset fotokopij 170 evrov, račun je izstavil tudi CSD Slovenj Gradec za “3 ure odbiranja in posredovanja podatkov”, ki so zajemali devet rejencev in osem rejnikov. Delo so seveda opravili v rednem in že plačanem delovnem času.
Ob tem se je postavilo do danes še neodgovorjeno vprašanje, kako je mogoče, da javni zavodi, ustanovljeni za isto dejavnost, ki naj bi uporabnikom po vsej Sloveniji nudili iste storitve, morejo izvajati tako zelo različno prakso. In kakšno nesrečo za svojo denarnico imaš, če imaš stalno bivališče v Laškem ali Slovenj Gradcu na primer. Vseh podrobnosti na tem mestu seveda ni mogoče opisati, a bilo jih je še veliko. Na primer ta, da so nekateri terjali elektronski podpis, a so ga terjali preko elektronske pošte brez lastnega elektronskega podpisa.
Združenje se je odločilo, da bo vztrajalo, a spisati petdeset pritožb, za katere niti samo ni bilo več prepričano, da so utemeljene!? Saj bi bilo potrebno nekakšni uradni odločbi javnega zavoda vendar zaupati…
Narediti informacijski pooblaščenki tolikšno delo? Kasneje se je izkazalo, da je to bilo vendarle potrebno narediti, toda najprej so bile spisane le štiri pritožbe. Informacijska jim je v glavnini pritrdila in centrom naložila posredovanje podatkov. Januarja 2008 za eno in februarja 2008 za drugo zahtevo. Zdaj je nastal problem, saj so bili že zbrani nekateri podatki na datum september 2007, za tiste zavrnitve, na katere ni bila spisana pritožba, pa je bilo že vse zamujeno. Zato sta na vseh 62 centrov “potovali” ponovni zahtevi, ki sta terjali podatke za leto 2008. Seveda lepo opremljeni z elektronskim podpisom. A kdo bi verjel! Kljub jasni odločitvi objavljeni na spletni strani Informacijske pooblaščenke, so pričele kar deževati zavrnilne odločbe. Nekaj je vmes prispelo podatkov in nekaj je bilo spet molkov. Nič ni pomagalo. Tokrat je združenje Informacijsko pooblaščenko zasulo z vsemi pritožbami na zavrnitev in na molk. Le računov centri to pot niso več pošiljali, a tudi elektronskega podpisa si večina še ni uredila
Zavrnilne odločbe pa… Od posameznikov na centrih smo izvedeli, da jim je zavračanje “svetovala” Skupnost centrov za socialno delo. V svoji zavrnilni vnemi je na centrih prihajalo do prepisovanja, ki je prepisovalo še napačne nazive centrov in iste številke odločb. Toliko o tem, koliko je mogoče verjeti uradni odločbi javne službe.
V zvezi s podatki o rejencih smo podatke končno zbrali, v zvezi z rejniki pa še do danes niso rešene vse pritožbe.
Kakšni so torej s težavo pridobljeni podatki?
Milo rečeno čudni. Kar četrtina “otrok” je starih več kot osemnajst let in nezanemarljivo število jih je starejših od 26 let! Najstarejši “najdeni” je rojen leta 1950.
Kako izvajalci izvajajo svojo dejavnost vzgoje in varstva kar četrtine odraslih, poslovno sposobnih ljudi, ni jasno. Ali pa gre zgolj za finančni transfer – namesto obveznosti staršev in v resnici ne gre za vzgojo in varstvo otrok, kakor je deklarirano rejništvo.
Kako dolgo so v rejništvu? Manj kot 10 odstotkov pod eno leto in kar 63 odstotkov več kot pet let, okoli 5 odstotkov več kot 18 let in najdlje je v rejništvu nekdo, ki je tam že 42 let… po pridobljenih podatkih, iz katerih te letnice niso povsod razvidne. Tako je čisto mogoč še kakšen večji “rekorder”! Toliko o začasnosti ukrepa in odpravljanju vzrokov.
O zdravstvenih težavah rejencev le toliko: klasifikacija v tem informacijskem sistemu je zastarela, izrazi so neprimerni in med štirinajstimi možnostmi je pogosto uporabljen izraz “drugo”. Čudi tudi podatek, da na nekaterih centrih nobeden od rejencev, ali pa silno malo, nima prav nikakršnih težav: ne čustvenih, ne prilagoditvenih… Na drugih centrih pa je bilo zdravstveno stanje rejencev temeljito proučeno (CSD Domžale). Veliko je otrok z motnjami v razvoju, pri čemer se postavlja vprašanje ustrezne obravnave teh otrok, saj so izvajalci (zahtevana je le kakršnakoli kvalifikacija) usposobljeni za svoje delo le skozi dvanajsturno “usposabljanje”.
Kaj pa izvajalci javne službe institucionalne rejniške dejavnosti?
Med njimi so nekateri rojeni leta 1925 in nekaj tam okoli leta 1930… Zdravstveno niso pregledani; zakonodaja tega ne terja. Nekateri vzgajajo in varujejo tudi po sedem rejencev in še v zadnjem času se k posameznikom v nasprotju z zakonom namešča še četrti rejenec. Tako kar četrtina rejencev živi pri rejnikih, ki imajo nameščene več kot tri otroke. Kljub zagotovilom ministrstva, da je rejnikov dovolj na razpolago. Kje je potem ob lastnih otrocih – možnost posvečenega časa rejencu?
S kolikimi člani živijo v družini?
Nekateri centri so dali podatke, da jih vodijo, drugi so z odločbo odgovorili, da jim teh podatkov ni potrebno voditi. Kakorkoli že, spomniti je potrebno na določilo zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, ki pravi, da je rejniška dejavnost dejavnost rejniških družin vseh oseb, ki živijo z rejnikom. Če podatkov o njih ni, potem prav zares nihče ne ve, kdo vse se loteva rejniške dejavnosti v zvezi s temi nemočnimi otroki.
Poleg tega pade v oči tudi podatek, da je izredno veliko število izvajalcev, ki živijo sami ali pa z njimi živi še kakšen zakonec. Družin v zakonskem smislu tam torej ni. Kaj torej pomeni toliko hvaljena “posebnost” rejništva, da rejenci v rejništvu za razliko od zavodov – prejmejo dragoceno “izkušnjo” družine?
Združenje MOČ za zaščito otrok, ki ne morejo živeti pri starših pripravlja publikacijo, v kateri bodo objavljeni vsi natančni zbrani podatki. Podatki bodo tudi ustrezno interpretirani. Pričakuje tudi interpretacijo centrov, k čemur so že bili pozvani. V publikaciji bo pojasnjena tudi zelo različna “praksa” v ravnanju in odločanju centrov.
Združenje MOČ vabi vse zainteresirane tudi na svojo spletno stran ali k osebnemu kontaktu. Posebno tiste, ki bi želeli postati člani.
Ekonomija in etika v rejništvu
Lidija Muršič, predsednica Sindikata rejniških družin
Ko govorimo o rejništvu, nam pristojni in odgovorni vedno znova dopovedujejo, da govoriti o ekonomskem vidiku ni etično. Pa sedaj ne vemo, kaj je bolj neetično, o materialni plati govoriti in opozarjati na to, da otroci živijo v pomanjkanju, ali jih preprosto pustiti v pomanjkanju in vse preslišati? No, to celo ni več samo neetično, ampak je označeno kot “blatenje odličnega sistema”, ki ga po besedah ministrstva hodijo občudovati tudi iz tujine. A so bili ti občudovalci le nekaj študentov iz Češke in Moldavije. Da je neetično o rejenčevi ekonomiji govoriti v medijih? Saj so vendar doslej vsakokrat padli v vodo vsi “etični” poskusi, da bi o tem govorili tam, kjer je za to prostor.
Rejniška pogodba namreč izvajalca rejniške dejavnosti med drugim zavezuje, da bo skrbel za okrepitev in ohranitev zdravja, po potrebi obiskoval specialiste in terapevte, mu nudil primerne igrače, športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti!? Če straši plačajo za svojega otroka obisk popoldanske športne aktivnosti (za ohranitev in krepitev zdravja) v vrednosti 30 evrov, je to vsekakor znesek manjše vrednosti, če pa to isto aktivnost koristi rejenec predstavlja ta znesek več kakor 10 odstotkov njegove mesečne oskrbnine. Torej je v njegovem primeru to znesek večje vrednosti!? In če je to znesek večje vrednosti, kje so potem kolesa, rolerji, računalniki, izleti, dopusti… Ko potrebuje rejenec nahrbtnik za šolo, je to najmanj 15 odstotkov mesečne oskrbnine, da ga napolni, pa vsaj še dve celi.
Izvajalec rejniške dejavnosti prejme plačilo za delo v znesku 118 evrov na mesec, tako da na njegovo ekonomijo ni za računati, kajti če izvajalec porabi ves svoj zaslužek za rejenca, mu to še vedno ne omogoča, da bi dosegel, kaj šele presegel prag tveganja revščine. Država, ki se je z ustavo zavezala da bo otrokom za katere starši ne skrbijo, namenila posebno skrb, je v sistemu rejništva padla na izpitu. Odgovorni na pristojnem ministrstvu se zelo trudijo da rejništvo ostane oblika vzgoje in varstva, ki si je otroci resnično ne zaslužijo. Otrok, ki ga je doletel “ukrep rejništva” bi upravičeno pričakoval, da bo od tu naprej vse dobro. Pa ni!
Kaj torej? Mar govoriti o otrokovi in rejnikovi ekonomiji “ni etično”? Mar poskrbeti za otrokovo in rejnikovo ekonomijo ni etično? Pa žal celo stroka pravi, da je to “blatenje” odličnega sistema. V Sindikatu pa smo prepričani, da je takšno stanje in ignoriranje dialoga, začetek konca slabega sistema, ki v aktualni obliki dolgoročno nima možnosti preživetja. Rejništvo premore tudi veliko pokončnih in kvalitetnih izvajalcev rejniške dejavnosti, ki s svojo lastno in zasebno ekonomijo zelo dobro poskrbijo za rejence. Imamo veliko čudovitih ljudi, ki tem otrokom omogočajo lepo otroštvo, vendar to ne spremeni dejstva, da jih sistem izkorišča. Dobro je, da jih vsaj iz Sindikata na tem mestu lahko pohvalimo in se jim tudi zahvalimo …”
_______________________________________________
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti
pokraculja pravi:
Katarina hvala, ker se trudiš odpreti Pandorino skrinjico!
23. januar 2009 ob 12:20
katarina pravi:
malenkost. če bom komu s tem pomagala bom najbolj vesela. podatki so res katastrofalni.
23. januar 2009 ob 12:24
Tamara Zara pravi:
Katarina glede CSD v Laškem sem že sama pisala: http://www.tamara.si/2007/12/04/csd-v-naem-malem-mestu/
Pa tole je samo kaplja v morje koliko zgodb poznam…
23. januar 2009 ob 13:13
katarina pravi:
tamara: tebi sem še dolžna odgovor z maila. upam, da nisi huda. sem mal … pozabila.
glej, odprla sem novo kategorijo “rejništvo”, v katero gredo sam take zadevščne. imam pa tudi kategorijo “socialno delo”, v katera grejo pa CSD-zadevščne. pripopaj linke, pošlji mi po mailu … kakorkoli, samo da gre v javnost.
23. januar 2009 ob 13:23
Tamara Zara pravi:
Ni panike, sploh. Samo zanimalo me je tvoje mnenje, ker imam vrh glave kako se “tisto” dela v tem koncu,…
Mi je pa pred kratkim druga zadeva spet dvignila želodec… samo da napišem pa ti linkam. Ej ko pomislim me res glava boli…
23. januar 2009 ob 13:31
katarina pravi:
no, jaz zdaj odhajam na področje brez neta. pa ko se v nedeljo vrnem, pa se beremo dalje.
23. januar 2009 ob 13:59
Darja pravi:
Bravo, Katarina!!!
Res bo še pestro!!!
Podatki pa so zastrahujoči! Njstarejši rejenec??????
23. januar 2009 ob 15:27
Vida pravi:
Morda bi poskušali malo govoriti o tem, kaj pomeni SOGLASJE za rejništvo in kako to, da velikokrat velja brez predhodno utemeljenih vzrokov za rejništvo. Kakšna zakonodaja je to, da omogoča izogibanje dolžnostim in obveznostim? Kako je mogoče, da se more starš odpovedati svojim dolžnostim in da centri to omojočajo, vzpodbujajo in forsirajo..
23. januar 2009 ob 15:37
monster pravi:
bravo, zdaj si pa res odprla plaz, ki ga je treba odpreti
23. januar 2009 ob 21:02
Katja pravi:
padam kot z neba,prvič berem blog, toda pogosto se soočam z informacijami v zvezi z rejniškimi “družinami”, ki so za moj razum nesprejemljive.In ob njih se najprej sprašujem ali je z menoj vse o.k.in ali so moja razmišljanja res tako drugačna in morda tudi napačna. Veselim se tega bloga, čeravno predvidevam, da bo odziv na njega v okviru uradnih institucij zelo negativen.Toda morda je v naših okoliščinah potreben ravno blog- na mnogih sorodnih problemih. Morda je lahko tu začetek poti nujno potrebne civilne iniciative, saj se je del nevladne sfere, ki bi imel veliko za povedati na to temo, pretopil v “institucije”, del je zaskrbljen da zaradi “neprilagojenosti” ne bo potrebno financiran, del ohranja delovna mesta, del pa se bori za preživetje. “Neodvisnost” nevladnega sektorja, ki se tudi vsakodnevno sooča s temi problemi je tako v v najboljšem primeru najpogosteje zgolj želja in upanje.Tisti del pa, ki zmore to neodvisnost, je vedno znova stigmatiziran kot problematičen, konflikten itd. Kakor koli, vesela sem bloga in srečno!
23. januar 2009 ob 22:04
katarina pravi:
no, glede na to, kaj sem videla včeraj, sem prepričana, da v predalu MDDSZ-ja z napisom “rejništvo” zelo zelo smrdi.
med drugim me zanima kako je lahko letnik rojstva rejnika 1929 (uraden dokument)?
zanima me koliko je rejništva, kjer babice nastopajo v vlogi rejnika, vnuki pa v vlogi rejenca? – sum okoriščanja je utemeljen. pa naj an hitro razložim: jaz dam moji hčeri v rejništvo moji mami, ona dobi za to, ker ima v rejništvu dva otroka 262*2 eur + 118*2 eur + nadomestilo otroških dodatkov. v resnici jaz lahko živim skupaj s svojo mamo in svojimi otroci, denar pa priteka v skupno blagajno in imamo vsi nekaj od tega, rejništvo kot tako pa sploh ne obstaja.
dalje … koliko stare otroke prejemamo v rejništvo rejniki letnik 1960 in manj? upam, da nikogar, ker so to prestari ljudje za vzgojo in skrb otrok.
dalje … kako je z zdravstvenim stanjem rejnikov? kdo preverja kriminalno preteklost rejnikov ali njihovih zakoncev/partnerjev in drugih živečih oseb v njihovem gospodinjstvu?
dalje … rejenik je lahko rejnik, posvoji pa otroka težje? zakaj? zakaj je kot rejnik kvalificiran za skrb in vzgojo tega otroka, kot posvojitelj pa ne?
dalje … zakaj se daje v rejo otroke, katerih drugi starš bi jih želel imeti v skrbi in vzgoji – v primeru, da sta starša ločena in da otroka v rejo tisti, ki ima skrbništvo, ne da bi CSD prej o tem obvestil drugega starša, ki ima z otorkom stike in plačuje prežvinino?
dalje … kako je lahko rejenec star 58 let?
ooooo … biče veselo …
24. januar 2009 ob 11:15
Vida pravi:
Natančno tak primer (pri babici/rejnici hčerka s svojima otrokoma/rejencema) v povezavi z zadnjim vprašanjem – oče hoče skrbeti za enega od odtrok (le eden je njegov) pa mu ne dovolijo (ker je nekoč dal neko SOGLASJE, ki že zdavnaj več ne velja. Seveda ima razmere urejene (poročen in dva zakonska otroka).
Otrok lahko pride k rejniku različne starosti (nedolgo nazaj – 60 letna rejnica je dobila leto in pol ter tri leta stara rejenca), ker o tem ODLOČA en socialni delavec. Od tu dalje je vse zapečateno (z izgovorom, da se je otrok ljudi “navadil”)!
Zdravstevo rejniki niso pregledani (60 odločb centrov), še ne dolgo nazaj pa je dovoljenje (in rejenca) prejel invalid I.kategorije.
V zvezi s kaznovanostjo/nekaznovanostjo pa uradne informacije stepene med seboj. Morda kaj pojasni pismo Darji Korva, ki je v Trenjih nekaj “pojasnjevala na to temo:
Spoštovana gospa Darja Kuzmanič Korva! V Hočah, 12. 5. 2008
V zadnji oddaji Trenja ste ponovno pokazali, da – ko v javnosti nastopate kot predstavnica javnega zavoda/javne službe – nepremišljeno, nestrokovno in zavajujoče podajate svoje mnenje.
Gledalci, ki so vas poslušali, so morali dobiti vtis, da je slovenska zakonodaja urejena tako, da so otroci, ki odhajajo v posvojitev in v rejništvo (so predmet obravnave na osnovi javnih pooblastil CSD), varni pred možnostjo, da bi prišli v roke pedofilom in drugim nasilnim osebam.
Temu seveda ni tako. Vsaj kar se tiče rejništva ne.
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti namreč za izvajanje rejniške dejavnosti postavlja le naslednje pogoje:
»Oseba, ki želi izvajati rejniško dejavnost, mora:
– imeti stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
– imeti zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo,
– biti polnoletna.
V izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to nedvomno v rejenčevo korist, lahko izvaja rejniško dejavnost tudi oseba, ki ima nižjo izobrazbo od izobrazbe, kot je določena v prejšnjem odstavku.
Rejnik ne more biti:
– oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica,
– oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica,
– oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost.«
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti torej nikjer posebej ne predpisuje, da tako kandidat, ki želi izvajati rejniško dejavnost, kot osebe iz kandidatove družine, kjer naj bi se izvajala rejniška dejavnost, ne smejo biti pravnomočno kazensko obsojeni oziroma vpisani v kazensko evidenco.
To pomeni, da tudi pravnomočno obsojena oseba, katere dosje je (konkretnemu) CSD dostopen iz naslova resocializacije, kot ste navedli v Trenjih, lahko to izkoristi in sodeluje v rejništvu ter tako pride v stik z rejenci, če postopek pridobivanja dovoljenja za opravljanje rejniške dejavnosti ne poteka na CSD, ki poseduje omenjeni dosje.
Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti (9. in 31. člen) nalaga CSD preverjanje kandidata in članov njegove (bodoče rejniške) družine le v postopku pridobivanja dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti, ne pa tudi pred dejansko namestitvijo rejenca v rejniško družino, pri čemer zakon preverjanja kazenskih evidenc teh oseb niti ne omenja. Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti tudi ne predpisuje ukrepanja CSD v primeru, če se rejnik ali kaka druga oseba iz rejniške družine znajde v kazenskem postopku.
Imeli ste torej izredno ugodno priložnost, da bi opozorili na zakonsko neurejenost, pa ste namesto zastopanja otrok zastopali ureditev in neargumentirano zatrjevali ustreznost.
Z našimi zadnjimi zbranimi podatki smo potrdili našo skrb in naš sum, da službe, ki dodeljujejo otroke v rejništvo, v veliko primerih (odvisno od centra do centra – prav vsak ima »svojo« specifično prakso) nimajo podatkov niti o tem, s koliko osebami živijo izvajalci rejniške dejavnosti, kaj šele, da bi vedeli, kakšne osebe živijo z izvajalcem (v smislu kazenske obravnave in kaznovanosti za kazniva dejanja).
V Zadnjih mesecih smo na podlagi zahtev za dostop do informacij javnega značaja prejeli veliko število odločb centrov za socialno delo, v katerih le ti zagotavljajo, da Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti ne predvideva/dovoljuje zbiranja in obdelovanja podatkov o osebah, ki živijo z izvajalcem rejniške dejavnosti. Zapisali so, da nimajo zakonske osnove za zbiranje teh podatkov. Ali pa so preprosto zapisali, da teh podatkov enostavno ne vodijo in da nam jih zato ne morejo posredovati kot informacij javnega značaja. Našo zahtevo po številu so z zavrnilno odločbo zavrnili.
Iz tega izhaja torej popolnoma jasen zaključek, da so med osebami, ki živijo z izvajalci rejniške dejavnosti, zelo lahko tudi osebe, ki so že bile kaznovane zaradi spolnih zlorab, nasilništva ter drugih oblik kaznivih dejanj. Ne trdimo, da takšni primeri obstajajo (čeprav razpolagamo z nekaterimi izjavami, ki kažejo, da je tudi to realnost), toda vprašanje, ki vam ga je postavil voditelj oddaje, je spraševalo o možnostih in nevarnostih v zvezi s to možnostjo. O zakonski in sistemski ureditvi vas je spraševal Uroš Slak. V sedanji sistemski in zakonski ureditvi pa ta možnost nevarnosti zelo konkretno obstaja. In vi bi to morali vedeti, če si že drznete o tem govoriti in meniti na televiziji!
Ob tem naj še enkrat opozorimo, da Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti nalaga izvajanje rejniške dejavnosti vsem osebam, ki živijo z izvajalcem rejniške dejavnosti. Torej tudi morebitnim že kaznovanim osebam. Vzgoje in varstva tujih otrok se torej skozi rejništvo more, sme in celo mora lotiti vsak (kar se v času trajanja rejništva tudi spreminja), ki živi z izvajalcem. Ne glede na njegovo preteklost, znanje, izkušnje, usposobljenost, pogodbeno zavezanost .. brez kakršnegakoli sistemskega in zakonsko zagotovljenega nadzora. Ministrstvo namreč pisno zagotavlja, da centri rejništvo le spremljajo in zagotavljajo – karkoli že pač to pomeni!
Socialna inšpekcija, ki edina more preverjati v rejništvu, posega namreč šele ob prijavah. Morebitna žrtev vzgoje neprimerne osebe pa je otrok, ki praviloma ne prijavlja socialni inšpekciji. Sicer pa podatkov o kaznovanosti najverjetneje tudi ne pozna in prepozna, saj jih – kot se je zdaj izkazalo – niti centri ne poznajo. Za razliko od vas sam socialni inšpektor opozarja na naslednja dejstva:
»- dejstvo je, da obstaja institut “izbrisa iz kazenske evidence”. Torej se vsaka pravnomočna obsodba po določenem času (odvisno od kaznivega dejanja) “zbriše. Zato je nemogoče trditi, da kljub preverjenju ni možno podeliti “dovoljenja” tudi obsojenemu za pedofilijo,
- dejstvo je, da centri ne vodijo (in ne smejo) voditi evidence o kaznivih dejanjih. Te podatke lahko pridobijo od organov (sodišč), ki te evidence vodijo,
- dejstvo je, da je možno, da posamezen center sicer “neuradno” razpolaga s takim podatkom (v Trenju omenjena postpenalna pomoč je namreč “hendikepirana” tudi zato, ker centru nihče ne sme povedati zakaj posameznik prestaja kazen zapora), vendar je ta podatek lahko popolnoma neznan drugemu centru, v primeru, da se “obsojenec” preseli,
- dejstvo je da niti v primeru odvzema roditeljskih pravic ne obstaja “enotna” evidenca (prav tako ne obstaja enotna evidenca oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost…). Vse te evidenca vodijo posamezna (krajevno) pristojna sodišča,
- dejstvo je, da centri po nepotrebnem ščitijo nekooperatvinost šolstva, zdravstva, sodstva v zadevah ogroženih otrok in nase “tiho” jemljejo tudi odgovornost za “pravno” neurejenost (oziroma bolj korektno nedorečenost) tega področja,
- in ne nazadnje – pri oceni posameznega primera je vedno potrebno videti, da odgovornost za “kriminal” nosi tisti, ki ga izvaja in ne tisti, ki ta “kriminal” zazna, ga razkrije, obravnava, razrešuje posledice….«
Ob tem opozarjamo še na dejstvo, da veliko centrov ne vodi niti podatka o odvzemu roditeljskih pravic staršem rejencev (razpolagamo z zavrnilnimi odločbami centrov, ki so nam zavrnili podatek o številu staršev, ki so jim roditeljske pravice odvzete, češ, da nimajo zakonske osnovo za vodenje teh podatkov), ti pa so pogosto pred nastopom rejništva storili kazniva dejanja v zvezi z zanemarjanjem, trpinčenjem, zlorabljanjem, nasilništvom in opustitvijo skrbi za lastne otroke. Rejniki jih nato poslušno vodijo in vozijo na stike s temi starši, ki so svojega lastnega otroka zlorabljali. Po konkretni osebni zlorabi torej še institucionalna. Pustimo ob tej priložnosti ob strani vprašanje, kdo je bil dolžan podati kazensko ovadbo zaradi takšnega ravnanja staršev oziroma zaradi dolgoletne opustitve skrbi za lastnega otroka.
Rejenec je tako v zgoraj opisanih okoliščinah lahko nevarnosti tako pred izvajalcem rejniške dejavnosti, naključnim sostanovalcem izvajalca rejniške dejavnosti in tudi še vedno pred lastnimi starši. To pomeni, da vaše navedbe v Trenjih, češ da »so otroci na CSD razmeroma varni«, ne vzdržjo.
24. januar 2009 ob 13:10
Vida pravi:
Ali imamo v Sloveniji res posebno “kategorijo otrok”, ki terjajo posebni sistem? V Združenju MOČ trdimo, da ne.
Rejenci bi naj bili deležni sistema, kot ga imajo vsi drugi otroci v času, ko niso v vzgoji in varstvu pri starših. Enakega in enakovrednega!! Sedaj tega evidentno ni. Imamo diskriminatorni sistem, ki za rejence ureja vse (izvajalce, nastanitev, finance,..) po bistveno nižjih standardih. V rejništvih iz socialnega dna!
Da je (zaradi večinske zadovoljnosti) tam skrajna revščina, se da preprosto matematično dokazati. V normalno “stoječi” družini (nad pragom tveganja revščine) namreč rejništvo mora bistveno znižati standard, kar bi, če bi bila tam vsaj dostojna življenjska raven, seveda sprožilo tudi negodovanje izvajalcev. Danes pa je večina “zadovoljnih” (tako ministrstvo, ki se ukvarja z zadovoljstvom rejnikov namesto rejencev in argument “zadovoljstva” uporablja kot argument proti kakršnimkoli spremembam), kar samo po sebi dokazuje njihov mizerni standard. Rejništvo ga le v popolni revščini ne bi moglo zniževati. Je torej revščina?
Imamo pa posebno kategorijo staršev (ogromno število rejencev, ki so v rejništvu zaradi zlorab in nasilja staršev), za katero pa ni posebnega sistema.
Ironija pa je, da se po zlorabi in nasilju nad lastnim otrokom, teh staršev ne kaznuje ali rehabilitira (ni sistema), se jih le “nagradi”. Preživljanja (nekaterih) lastnih otrok so (praktično) odvezani (prevzame ga v celoti država, beri: davkoplačevalci). Doma obdržijo še kakšnega otroka in rodijo drugega, ki tudi ostane pri njih, izberejo novega partnerja z otroki (postanejo očimi in mačehe), lahko celo delajo kot vzgojitelji in varuhi drugih otrok, ostanejo jim (niso v ničemer omejene) vse roditeljske pravice, dobijo socialno podporo (ki je iz centra nakazana na tekoči račun rejnika kot “nadomestilo” preživnine starša!!)…o vsem pomembnem v zvezi z otrokom pa še vedno imajo pravico odločati. Dali so ga (s preprostim soglasjem so se “rešili” skrbi in preživljanja) v “štiriindvajseturni vrtec ali dom”. Le da je država tem otrokom priskrbela posebne (zakaj, če otroci niso nič drugačni od drugih otrok?) “vzgojitelje”, ki jih je (poleg kakršnekoli kvalifikacije) usposobila še v dvanajsturnem tečaju. Njihova storitev staršev rejencev nič ne stane!! Pa saj tudi ni draga!
Še večja ironija pa je, da ostane otrok/rejenec “zataknjen” v tem sistemu preživljanja brez jasno razmejenih pravnih razmerij neverjetno število let (48)…in živi pri izvajalcih, ki tudi imajo neverjetno število let (85)…pristojni pravijo: “ker se je navadil”.
Gre za ureditev v evropski socialni in pravni državi. Koga bi to (poleg Združenja MOČ) še moralo “brigati”? Ali pa motiti!
26. januar 2009 ob 17:08
Darja pravi:
Res je v rejništvu postavljeno vse na glavo. Ni pa volje in ne posluha, da se nemočnim otrokom resnično pomaga. Kaj pomaga, če jih je ena pešćica otrok uspečnih (sicer bi o tem šelahko govorili), zavirajo pa spremembe zadovoljni rejniki (o katerih prav tako lahko debatirami, saj se bojijo izpostavit in povedat resnico…. Vendar se vedno bolj kaže prava slika. Vida resnično hvala za tvoj trud in salamonsko delo – zbiranje statističnih podatkov.Resnično se sedaj tudi vidi ves šmorn, na katerega se je kar nekaj let opozarjalo, sedaj je pa podkrepljeno še z podatki.
28. januar 2009 ob 09:24