Starševstvo +

Obljuba dela dolg

Navidez je vse v redu. Vsak dan vstanem ob 6,15. Ob sedmih odklenem vrata pisarne, nekaj zatem pridejo sodelavci in skupaj spijemo kavo. Ob štirih popodan vrata pisarne zaklenem in grem domov. Preden pridem domov grem še v trgovino po hrano in doma položim vrečke na mizo. Tamali se zagrebeta vanje, jaz pa sedem na kavč in z enim očesom spremljam njuno premikanje, z drugim pa tri gajbe, v katerih rasejo sivkina semena.
Ko se spravim ob devetih ali desetih v posteljo v mislih odštejem še en dan in tako vsak dan znova, over and over se ponavlja ta krog, iz katerega ne morem, ker sem dala obljubo.

Na zunaj je vse v redu, moja glava je bistra, misli švigajo sem in tja, ideje se rojevajo, planiram, izvajam, stremim k cilju, ki bo na vidiku naslednje leto. Na zunaj je torej vse v redu …
Navznoter pa … Bolečina v prsih je, pa jo ignoriram. Vem, da je v meni zato, ker sem tukaj, kjer nočem bit, v tem trenutku, v katerem nočem bit. In zdaj me boli leva roka. Okvarjen živec imam že od rojstva, a včasih … pa to je bilo že leta in leta nazaj, ko se mi je to zadnjič zgodilo, mi kost v zapestju pogleda ven, torej naredi se izboklina in takrat me roka bli za znoret. Take stvari se mi dogajajo zdaj, najbolj zanimivo pa je, da so bolečine najmočnejše tam, kjer se najslabše počutim.

Tamali sem dala obljubo, da bomo tukaj dokler ne konča osnovne šole. Zdaj končuje osmi razred. Ko sem ji dala obljubo, sem ji dodala tudi pogoj in sicer ocene – če bo v šoli dobra, ostanemo, če ne bo, gremo takoj. In … ne samo, da je dobra, blesti. Tako dobrih ocen se nobena od naju ni nadejala in meni kot staršu pomeni njeno počutje veliko več kot moje lastno in … ona je srečna, jaz pa v bolečinah.

Na zunaj je vse v redu, a meni je … ne, ni mi več muka zjutraj vstat in it v službo. Bila pa mi je. In vseh devet ur sem vzdržala zato, ker sem si v misli priklicevala neko drugo življenje, tisto “potem”. In zvečer sem zajokala v blazino kaj mi je tega treba, zakaj sem dala to obljubo, zakaj ne sledim svojemu srcu in svojim občutkom, zakaj sem prostovoljno pristala na mučenje in trpljenje … Zdaj sem se odcepila od same sebe, kot da nisem jaz. Kot robot … vstanem, grem, sem tam, pridem domov, sem doma, grem spat, v petek zaživim in v nedeljo se nazaj ugasnem. Sama sebe opazujem z razdalje, komentiram svoje obnašanje, se čudim na kakšen način mi telo sporoča, da nisem v redu, da to ni to, da se štopiram …

Jecljam. Veliko jecljam. Kar tako, brez veze. Nisem napeta, nisem živčna, ne lažem, ni mi nerodno … pač jecljam. In slabo mi je po hrani. Katerikoli. Preden grem iz službe moram na stranišče, kot da moram dati ven iz sebe vse, kar sem tisti dan v času službe popila, pojedla …
Doma sem jokasta. In ponoči se zbujam, v mislih hodim okoli hiše, sadim sivko, prekopavam zemljo, prenavljam hišo … v mojih mislih že živim v taki hiši, kakršna zdaj niti pod razno ni. Ampak jaz imam svojo fikcijo, ki bo resničnost … kmalu.
Ampak na zunaj je vse v redu. Na zunaj sem kot običajno … Glava je čista, vsi koleščki delajo, vse ostalo pa …

Dala sem objubo in obljuba dela dolg. Kompromis ni možen, ali je po moje ali tako, kot smo dogovorjeni. In meni tamalino počutje ogromno pomeni. Moje očitno manj. Kot zombi sem.
Nimam niti prostora niti časa zase. Pa saj je vseeno … še eno leto … in pol …

Brezupna praznina

Še sedaj, ko sem prespala film, sem pod njegovim vtisom. Kako resničen je občutek, da živiš v iluziji, da to ni to, kar si ti, da ti nekdo drug diktira pravila, po katerih živiš. Kako resnično …

Ne morem nehati jokat. V misli mi prihaja obdobje, ko sem zvečer v tišini sedela ob spečih hčerkah, takrat sta imeli samo nekaj let, moj ex je bil v tujini na službeni poti, jaz pa zataknjena v nekem trenutku življenja, ki ni bil “jaz”, kjer nisem hotela biti, kar me je izčrpavalo in razžiralo od znotraj. In potem sem šla. Bila sem trdno odločena, da grem, cena je bila povsem nepomembna. Nič me ni moglo ustaviti, imela sem vso moč tega sveta in pripravljena sem bila na boj … zase. Ta občutek praznine v mojem življenju je bil tako neznosen, da je bilo kakršno koli drugo občutenje pograbljeno z obema rokama.

Pred tremi leti … Sploh ne vem več koliko časa se je v meni nabiral odpor pred tistim stanovanjem, okolico, ljudmi, dokler lepega dne nisem čisto ven padla in se na vrat na nos v 14 dneh preselila v to stanovanje, v katerem smo zdaj. Ko sem dan za dnem gledala plesnive stene, se bala, kdaj bosta hčeri preveč na trdo zaprli vrata in bo zgornja soseda tolkla dol, … ta občutek ujetosti v neko sliko, ki se ne sme dogajati, ki je zgrešena in iz katere na vsak način moram me je kot katapult izstrelil … sicer samo kak kilometer zračne linije stran, pa vendar v popolnoma novo okolico, stanovanje, občutenje. Bilo me je strah za znoret, ker nisem vedela ali sem finančno sposobna nosit stroške takega stanovanja, a bolj kot teža tega strahu me je dušila okolica, v kateri sem živela takrat.

In potem smo se preselili in zdaj teče tretje leto in …

Kaj je hujše: strah pred spremembo ali občutek, da si zataknjen v neki situaciji, v kateri nisi ti? Kaj pa je tisto, kar ljudi žene naprej, kaj je tisto v ljudeh, kar povzroča, da delajo nerazumljive korake, da gredo npr. živet iz enega konca sveta na drugega; da pustijo službo in začnejo delati tisto, kar radi delajo iz srca, čeprav je pot težka in, če so na ramenih še otroci, tvegana; da zapustijo družino in gredo po svoje, ker v točno tisti družini psihično umirajo, …
Takim ljudem pravi družba norci. Norci zato, ker nočejo več hoditi v krogu, ampak hočejo ven iz njega, drugače, nekam drugam, na drug način. Ljudje, ki nočejo živeti po pravilih, ki jih narekuje družba, ki vztrajajo v svojih čevljih in imajo jasno zastavljene cilje, kaj bi radi dosegli – in če to slučajno ni kompatibilno z okolico bog pomagaj.
__________________________________________________

Film Krožna cesta je tako kompleksen film, tako življenjski in tako žalosten, da človeka zaboli v srcu. In resničen … In koliko nas je danes tukaj, ujeti v v trenutke, v katerih nočemo biti, koliko nas danes živi življenje, ki ga nočemo živeti, v katerem nismo mi, koliko nas je danes, ki smo sklenili kompromis za določen čas, ki ga bomo žrtvovali, da bomo potem meli čas za tisto, kar bi rad izpeljali?
April je hotela iti. Hotela je in na koncu je bila odločena, da gre. In je šla ne glede na ceno.

Mare – ti je zmanjkalo tem za kolumno?

null

Revija Jana, letnik XXXVII, št. 4, 27.1.2009

Pa si se odločil, da boš jemal navdih na mojem blogu?   )))   Bogi …

Torej, danes me je nekdo pobaral naj preberem njegovo zadnjo kolumno v Jani, češ da se dotični wannabesmart*** vtika v zadevo, ki je niti ne razume, niti ne pozna. In sem, jasno, revijo kupila in prebrala to veleumno kolumno.    Potem sem malo prelistala nazaj Maretov blog in osvežila spomin o njegovih wannabestarš pustolovščinah, in me zanima naslednje (vse gre v kontekts kolumne):

Tebe nič ni sram, da si dvakrat razdrl družino oz. da si prvič neki ženski zaplodil otroka brez da bi sploh pomislil, da si ji ga naredil? In da nisi pomislil nanj dokler ti ni povedala, da je tvoje seme obrodilo sad? Si plačeval preživnino in – tako med brati me zanima – si plačeval dovolj visoko, da je otrok lahko dostojno živel otroštvo? Kako pa kaj izvajanje stikov? Kolikokrat si jo videl? In zakaj se z otrokovo mamo nisi poročil, zakaj si pustil, da živi v – po tvoje – razbiti družini?

Pa drugi primer, ko si vstopil v – po tvoje – razbito družino in jo z lastno prisotnostjo pokrpal? Te ni sram, da si jo spet razbil in pustil pastorko in njeno mamo samo? Nimaš nobenega občutka za družinske vezi?

In tretji primer … aja, pardon, v tem si zaenkrat še vezan in družina še ni razpadla, ker pa je iz vzorca tvojega življenja razvidno, da si nestalen in ti družinski odnosi očitno delajo težave, znabiti, da razbiješ še eno. Eh, pa kaj zato, sej se jo pokrpa, a ne. Po tvoje.

Takole na uč bi človek rekel, da si pravi razdiralec družin in da je bolje, da se te ženske izognejo v velikem loku. 

Dalje, po tvoje obstaja samo dvostarševska družina, druge variante ni. No, toliko si elastičen, da dopuščaš sestavljeno družino in po tvoje bi se PROBLEM enostarševskih družin zlahka rešil, če bi le-te sestavili skupaj po principu moški-ženska, pa naj bo ločenec, vdovec, samski ali kaj tretjega. Važno – po tvoje – je, da sta v družini moški in ženska. Veleum vseh veleumov res. In še več … ti bi celo vdove in vdovce prisilil, da se ponovno vežejo zato, da bodo rešili svojo problematiko. Svaka ti čast, res. Če bi vsaj malček poznal to tematiko bi vedel, da ni problem enostarševskih družin to, da so enostarševske, ampak da odnosi med bivši partnerji niso urejeni, pa med starši in otroci, pa da država z zakoni ne poskrbi za red, ne pa ker je v družini en starš.

Dalje … jaz nisem ločenka, ker nikoli nisem bila poročena. Me pa zanima kaj po tvoje sem.
Bojda si velik strokovnjak za moj blog – če se samo spomnim srečanja pred leti v CD-ju, kjer si samozavestno rekel, da poznaš moj blog, potem pa se je izkazalo, da od vseh zdaj že 1100 postov poznaš samo tiste, ki govorijo o spolnosti (kar si seveda izpostavil tudi v kolumni, čeravno jaz nikjer nisem napisala, da sem JAZ klitoris na dveh nogah) – bi človek od tebe pričakoval veliko več tankočutnosti, ker pa si še kao razgledan človek in vrlo intelektualen, si take kolumne kot si jo napisal niti pod razno ne bi privoščil, če bi res pozorno bral moj blog. 

Enostarševske družine so dejstvo, ki obstaja od vedno. Čudi me, da nisi sposoben znanja iz knjig, s katerimi se hvališ da si jih prebral povezat ali vsaj obdržat v betici dokler se ne spraviš pisat česa takega, kar je povezano s temi knjigami. Zelo namreč dvomim, da si prebral Otroštvo v 19. stoletju, s čimer si se sicer hvalil tudi v eni izmed kolumen. V njej so opisane enostarševske družine in kako so njihovo problematiko reševali včasih (tudi z detomori, pa odlaganji otrok v sirotišnico, pa oddajanjem v rejništvo, itd). Hmmm … zakaj ne predlagaš takega reševanja problema enostarševskih družin?

Kar se mene tiče je tvoje pisanje izgubilo vso kompetentnost. V bistvu me je sram, da imava na istem portalu blog.  ))))) 

Pojasnilo: podatke o tvojih zvezah sem dobila tukaj očimi in očetje in še v eni tvoji kolumni, ki pa je nisi objavil na blogu. Da ne boš rekel, da si izmišljam ali da se grem detektiva o tvoji preteklosti. Pa to kolumno v linku imam spravljeno za vsak slučaj, če bi si jo med tem želel popravit.    kao tebi pa ni nič nerodno objavit. Aaa, dobro, mogoče ti je nerodno povedat, da jejejeje … bom nehala.  )))

Preberite kolumno v linku. Boste videli na kakšen način se tepe z njegovo današnjo pisarijo.

Posebna kategorija otrok ali posebna kategorija staršev?

Ali imamo v Sloveniji res posebno “kategorijo otrok”, ki terjajo posebni sistem?  V Združenju MOČ trdimo, da ne.

Rejenci bi naj bili deležni sistema, kot ga imajo vsi drugi otroci v času, ko niso v vzgoji in varstvu pri starših. Enakega in enakovrednega!! Sedaj tega evidentno ni. Imamo diskriminatorni sistem, ki za rejence ureja vse (izvajalce, nastanitev, finance,..) po bistveno nižjih standardih. V rejništvih iz socialnega dna!
Da je (zaradi večinske zadovoljnosti) tam skrajna revščina, se da preprosto matematično dokazati. V normalno “stoječi” družini (nad pragom tveganja revščine) namreč rejništvo mora bistveno znižati standard, kar bi, če bi bila tam vsaj dostojna življenjska raven, seveda sprožilo tudi negodovanje izvajalcev. Danes pa je večina “zadovoljnih” (tako ministrstvo, ki se ukvarja z zadovoljstvom rejnikov namesto rejencev in argument “zadovoljstva” uporablja kot argument proti kakršnimkoli spremembam), kar samo po sebi dokazuje njihov mizerni standard. Rejništvo ga le v popolni revščini ne bi moglo zniževati. Je torej revščina?
Imamo pa posebno kategorijo staršev (ogromno število rejencev, ki so v rejništvu zaradi zlorab in nasilja staršev), za katero pa ni posebnega sistema.

Ironija pa je, da se po zlorabi in nasilju nad lastnim otrokom, teh staršev ne kaznuje ali rehabilitira (ni sistema), se jih le “nagradi”. Preživljanja (nekaterih) lastnih otrok so (praktično) odvezani (prevzame ga v celoti država, beri: davkoplačevalci). Doma obdržijo še kakšnega otroka in rodijo drugega, ki tudi ostane pri njih, izberejo novega partnerja z otroki (postanejo očimi in mačehe), lahko celo delajo kot vzgojitelji in varuhi drugih otrok, ostanejo jim (niso v ničemer omejene) vse roditeljske pravice, dobijo socialno podporo (ki je iz centra nakazana na tekoči račun rejnika kot “nadomestilo” preživnine starša!!)…o vsem pomembnem v zvezi z otrokom pa še vedno imajo pravico odločati. Dali so ga (s preprostim soglasjem so se “rešili” skrbi in preživljanja) v “štiriindvajseturni vrtec ali dom”. Le da je država tem otrokom priskrbela posebne (zakaj, če otroci niso nič drugačni od drugih otrok?) “vzgojitelje”, ki jih je (poleg kakršnekoli kvalifikacije) usposobila še v dvanajsturnem tečaju. Njihova storitev staršev rejencev nič ne stane!! Pa saj tudi ni draga!
Še večja ironija pa je, da ostane otrok/rejenec “zataknjen” v tem sistemu preživljanja brez jasno razmejenih pravnih razmerij neverjetno število let (48)…in živi pri izvajalcih, ki tudi imajo neverjetno število let (85)…pristojni pravijo: “ker se je navadil”.

Gre za ureditev v evropski socialni in pravni državi. Koga bi to (poleg Združenja MOČ) še moralo “brigati”? Ali pa motiti!
MOČ

Vzroki za razhod – I. del

Nadaljevanje tega posta.

Pravijo, da se vse začne z razhodom. Pa ni čisto tako. V veliko primerih so vzroki za razvezo / razpad izvenzakonske zveze znani že leta prej, preden dokončno poči film in en ali oba rečeta, da imata dovolj. Pa so razlogi za to sila različni. Med njimi je pogosto nasilje, tako fizično kot psihično ali kombinacija obeh. Nekdo prenaša pretepanje in žalitve deset in več let, nekdo celo trideset – ženske v poznih letih v Varnih hišah niso več izjeme, drugi zaključijo pot nasilja preden se sprevrže v kalvarijo. Nekatere ženske gredo najprej v Varno hišo, iz nje včasih nazaj, včasih pa tudi ne. Drugi gredo domov k staršem, tretji v najem ali pa postavijo partnerja pred vrata skupnega doma.

Ni malo primerov, ko se en odloči za odhod zato, ker drugi pije. Alkoholizem je dejstvo, ki ga na noben način ne moremo zakriti in ga sprevrženo podpira cela družba. Žal zaradi njega trpi veliko družin, izmed katerih se nekatere ločijo, v drugih se alkoholik ubije, v tretjih se on in z njim cela družina pozdravi, v nekaterih pa alkohol tako ali drugače uniči življenja vsem članom.

Dostikrat je pika na i skok čez plot. Poznam zgodbe, ko je bilo na videz vse super, dokler en ni dobil v roke mobilnika drugega partnerja. Ali ko je prišel predčasno domov in našel partnerja v postelji z drugim/drugo. Ali, še huje, ko je en sredi večerje ali namesto dober dan oznanil, da se bo odselil, ker se je zaljubil oziroma ima drugega partnerja. O ja, to so grozni šoki, ki v ljudeh povzročajo neslutene razsežnosti maščevanja in sovraštva. Vprašali boste zakaj. Ko se človek prvič veže se dostikrat veže »za vedno«, pogostokrat vsaj en od partnerjev misli resno da »v dobrem in zlu«. Uvid, da je ta »za vedno« trajal samo nekaj let ali da je samo en pripravljen partnerju stati ob strani v težkih situacijah zna biti izredno travmatičen.

Razlog za razhod partnerjev je tudi naveličanost. Temu lahko rečemo tudi zdolgočasenost, ki se kaže v odtujenosti, izogibanju doma, ostajanju v službi do onemoglosti, ipd. Napačno postavljeni temelji partnersko zvezo slej ko prej porušijo. Žal se tega ne zavedamo že na začetku.
Pred leti sem brala raziskavo, v kateri so primerjali uspešnost zakonov, sklenjenih preko ženitnih posredovalnic v ZDA in na Japonskem. Razlika je osupljiva. V ZDA, in isto velja za zahodno Evropo, se pari večinoma najdejo na podlagi spolne privlačnosti in zunanjega izgleda. Vse ostalo – cilji, želje, pogledi na svet, družino in vrednote, so manj pomembni. Na Japonskem pa se partnerji iščejo po drugačnem principu. Primerjajo družinsko poreklo in družbeni status, izobrazbo, karierne načrte, življenjske cilje, osebne vrednote in poglede na družbo ter družino. Pomembno je, da partnerja mislita podobno, da prihajata iz podobnega okolja, kajti … Partnerstvo je veliko več kot samo seks in »oh, on ima tako lep glas«. Skratka, na Japonskem ostanejo pari, ki se spoznajo preko ženitnih posredovalnic, skupaj v 74%, v ZDA v 25%.
Kakorkoli … ločitve in razpadi izvenzakonskih zvez so dandanes družbena realnost, ki zahteva pozornost in razumevanje tako razlogov, ki pripeljejo do tega trenutka kot posledic, ki temu sledijo.

Ljudje velikokrat že prej, preden se resno vežejo in preden imajo otroke slutijo, da veza ne temelji na zdravih temeljih. Partner je bil mogoče že prej v drugih zvezah nezvest ali pa je že dolgo prej preden se je vezal začel po malem popivati. Mogoče je že kdaj prej udaril ali jemal mamila. Na žalost je tako, da slabih stvari v zaljubljenosti nočemo videti in naj nam okolica še tako dokazuje, da ta človek res ni za nas smo pripravljeni iti zanj tudi z glavo skozi zid. Včasih se okolica seveda moti, naš notranji čut pa nikoli.

Kolumna 7 dni, 21. 1. 2009

Generacijska skupina “kr neki”

Hitra anketa med najstniki kaj pomeni po njihovo biti odrasel, je dala take odgovore:
- odrasli so samostojni
- odrasli plačujejo položnice
- odrasli grejo v trgovino in točno vejo kaj bodo kupili in se spoznajo na cene
- odrasli skrbijo za gospodinjstvo
- odrasli imajo otroke
- odrasli se znajo odločati v težkih situacijah
- odrasli vzemajo kredite in kupujejo hiše, avtomobile
- odrasli hodijo v službo
- odrasli so resni
- odrasli se znajo organizirati
- na odrasle se lahko zaneseš
- odraslih ne zagrabi panika
- odrasli imajo družine (ni enako kot imeti otroke)

Zanimivo, ne. Kdo od nas se ima za odraslega? Jaz se imam vsekakor. In to v večih točkah in še v tistih, ki jih ni navedenih.

Kaj pa pomeni biti otrok?
Zame je otrok človek, ki je po konstituciji manjši in šibkejši od mene, ki je dosti mlajši od mene, ki se ne znajde v družbi, ki nima razvitih sposobnosti za samostojno življenje, ki ne hodi v službo, ki je skratka odvisen od odraslega človeka.

Včasih sta obstajali samo dve skupini, skupina odraslih in skupina otrok. Otroci so prehajali v skupino odraslih bodisi z obredom - deklice pri prvi menstruaciji, ko so postale godne za možitev (za imeti otroke) in fantje, ko so bili sposobni za lov. Vmesne skupine ni bilo, danes pa je. No, je pri nas, v “civiliziranem svetu”. In rečemo ji najstniki, ki so skoraj ali pa kar so tako veliki in močni kot odrasli, imajo razvit um in se že znajdejo v družbi, nekateri že delajo in skrbijo zase, niso pa še polno zaposleni in samostojni, in ne ksrbijo za sebe na vseh ravneh. Niso več otroci po izgledu, niso pa niti odrasli.

Obstaja pa še ena skupina in sicer skupina 20-30 letnikov, “(…) ki niso več najstniki, pa nočejo biti odrasli. Imajo svojo kategorijo in prehajajo iz stare v novo brez obredov. Vanjo vstopijo, ko gredo od doma na fakulteto ali ko se pridružijo skupinam, ki se klatijo naokrog, zapustijo pa jo, ko dosežejo zgornjo mejo, ki jo določijo sami člani. Ne zaupaj nikomur, ki je starejši do 30 let, pravijo. To pomeni, da je vsakdo, ki je mlajši od trideset let, eden izmed njih.
(…)  Nekateri se potikajo po fakultetah in strokovnih šolah, nekateri imajo otroke ali programirajo računalnike ali popravljajo avtomobile ali si iščejo službo. Posledica je, da ni več ločilnega pasu med puberteto in odraslostjo. Te starostne skupine kljub prizadevanju, ni. Med poznim najstništvom in zgodnjimi dvajsetimi leti ne sodijo več med pubertetnike, mladi odrasli so nekje drugje. Zato so se pravi odrasli, starši, učitelji in policaji – bog jim pomagaj – ki morajo imeti nadzor nad njimi, prisiljeni spoprijemati s posledicami pubertetniškega razvrščanja v skupine.
(J. Rich Harris – Otroka oblikujejo vrstniki, str. 237)

In tako pridemo do takih, ki so na pol doma na pol zunaj, ki hodijo v službo, pa ne plačujejo položnic, ki so dela nekega gospodinjstva – enega dva ali več, sami svojega nimajo, ki svoj čas namenjajo igram, zabavi, prijateljevanju, popivanju, ki naredijo otroke, za njih pa ne znajo ali nočejo skrbeti, hodijo po svetu, delajo priložnostna dela, se še iščejo, itd.
Poznate take ljudi? Jaz jih. Oni sicer pravijo, da jim ni do tega, da bi v življenju kaj posebnega dosegli (če za posebnost ne štejemo doktorata in kariere), da so dobili življenje v dar in da se jim nikamor z ničemer ne mudi. Potem pa, ko stopijo čez 30, pa čez 35, pa so pri 40, pa jih pograbi panika. Bi bili odrasli, bi imeli otroke, svoj flet, družino, so našli kompatibilnega parnterja. In postanejo še bolj otročji. 

Rejništvo … temelji zanj danes enaki kot pred 100 – 150 leti

(…) Kakorkoli že, proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja so se po hišah vaških dojilj, am, baj in rejnic zbirali otroci delavk, obrtnic, služkinj, dekel. Če so bili med njimi tudi otroci “boljšega porekla”, je šlo skoraj izključno za nezakonske otroke žensk, ki so hotele “prikriti svojo sramoto” zaradi nenapisanih ali pa, v primeru učiteljic, zapisanih vedenjskih in poklicnih pravil.

Do leta 1871, ko je bila ukinjena ljubljanska, oziroma do leta 1879, ko je bila ukinjena tudi tržaška najdenišnica, je precejšen del tega prometa z otroki potekal organizirano in na državne stroške. Ženske, ki so se hotele za zmeraj znebiti otroka, so rodile bodisi v porodnišnici bodisi doma in oddale novorojenčka v najdenišnico. Od tam so jih prej ali slej poslali v rejo na deželo. Kot vse kaže, to ni povzročalo kakšnih posebnih problemov, kajti plačilo je bilo, vsaj za tedanje razmere, dokaj visoko. Dosti večji problem je bilo v tem, da so oblasti te stroške občutile kot prehudo breme in se mu zmeraj bolj upirale. In prav to – ne pa, recimo, pretirana tankočutnost in človečnost – je pripeljalo do ukinitve najdenišnic. V kranjskem deželnem zboru so vsaj deset let temu vprašanju posvečali izjemno pozornost. Posebej veliko hude krvi so zbujale deželne meje oziroma vprašanje “domovinske pravice”, zlasti zato, ker so bili na Kranjskem otroci najbolj poceni:

“Kar počez se za enega otroka skozi 10 let na Kranjskem plačuje po 24 goldinarjev, v druzih deželah pa po 44 goldinarjev za eno leto … tedaj skupaj 60 tavžent 5 sto in 85 goldinarjev,” so leta 1869 poročale Novice s seje zbora. (…)
“Nobena stvar,” poročajo Novice leta 1870, “kranjski deželi ne prizadeva toliko stroškov kakor otroci nezakonskih staršev. Zavoljo tacih žensk in moških mora dežela, to je, morajo plačevalci davkov nositi velika bremena in ubogi otroci niso vendar pri vsem tem še usmiljenja vredne sirote. Imenujejo se “špitaraji” ali “najdenci”, ker večkrat jih brezvestna mati položi kam, da jih najdejo usmiljeni ljudje.
Tacih najdencev kranjskih mater v vnanjih dežel je bilo konec rožnika letošnjega leta 796, v ljubljanskem špitalu in po deželi pa 1032, tedaj skupaj 1828.”

- dejstvo je, da je bil denar, namenjen tem otrokom pravzaprav stran vržen, ker je večina otrok pomrla. Do desetega leta naj bi jih bila živa le še slaba polovica vseh, oddanih v rejo.

(…) Če izvzamemo peščico zdravnikov in seveda poslance deželnega zbora, ki pa so jih vodili predvsem finančni motivi, rejništvo na Slovenskem vse preteklo stoletje ni zbujalo nobenih pomislekov. Veljalo je za popolnoma samoumevno prvino življenja in čeprav ni na voljo nobenih zanesljivih statističnih podatkov (najdenišnice so poskrbele le za del rejencev), je mogoče reči, da je bilo tudi zelo popularno. Tako kot so se iz Primorske izseljevale ženske, ki so se namenile dojiti in negovati tuje otroke, so se iz večjih mest selili otroci, da bi našli dom pri ljudeh, ki so bili pripravljeni skrbeti zanje.  Motiv je bil povsod isti – denar.

Ta pridobiniški motiv za rejništvo je razviden skozi vse stoletje. Nobena posebna skrivnost ni bila, da ranjci veliko raje hodijo po rejence v tržaško kot v ljubljansko najdenišnico. Celo vso prvo polovico 19. stoletja, ko se šni bilo železnice in je bilo treba vso pot do Trsta prehoditi (če je bil kandidat za rejnika reven, kot jih je bila večina), so kmečke ženske in moški najraje hodili v po “Tržačane”; zanje so dobili skoraj dvakrat toliko denarja na leto kot za ljubljanske “špitalarje”. Za kajžarske družine je oskrbnina pomenila kar precejšen dohodek. Nobena skrivnost ni bila, da so fantje dosti bolj priljubljeni kot dekleta. Kot delovna sila so bili bolj uporabni, za nameček pa so predpisi vrsto desetletij omogočali, da se lahko domači sin izogne vojaški službi, če družina za nadomestilo lahko ponudi koga drugega, se pravi rejenca ali posvojenca. (…)

Vendar bi bili pristranski, če bi nealtruistične motive pripisovali samo siromašnim družinam. Leta 1881 je Lovro Serajnik tožil tudi nad brezčutnostjo premožnih ljudi, ki “radi vzamejo kakega vbogega, zapuščenega otroka kot rejenca, in sicer najrajši takega, ki je blizu tiste starosti kot njihov lastni otrok in ki nima staršev, ali pa se ne ve, kje so. Dobro delo je,” pravijo, ter tudi o kerščanski ljubezni šepetajo. No, že res, vse lepo. A kdor tej stvari bolj na dno pogleda, bo razun malih izjem zapazil, da rejenec od hvalisane kerščanske ljubezni kruto malo ve, ter da so premožni starši najdenca prav za prav le zarad tega v hišo vzeli, da se njih sinček ne dolgočasi, da ima sužnja, s katerim sme počenjati vse. Koliko žalostnih ur ima tako sirotle, koliko bridkih solz pretoči, ki so tem bridkeje, ker se točijo na skrivem. Kajti ko bi se rejenec pritožil, slišal bi hitro: “Kaj pa hoče ta, li ni za dosti, da smo ga v hišo vzeli” itd. Ako hišni otrok rejenca razžali ali celo do krvi rani, hm – to je malenkost – bo kmalu bolje. Apa se kaj tacega naopak pripeti, pojó vse sdruge strune.”

(…) Nad otroki, ki so prišli v rejo iz družin, zlasti če so bile revne in neurejene, pa ni nihče opravljal niti (…)  navideznega nadzora. Nobenih pravil ni bilo, kdo sploh lahko vzame k sebi tuje otroke, koliko jih sme biti, kakšni minimalni pogoji morajo biti izpolnjeni, kakšne so dolžnosti rejnikov do otrok in tako naprej. (…) Župani in drugi krajevni veljaki so posebej radi dajali zapuščene in osirotele otroke v problematične hiše, se pravi najbolj revnim, bolnim, shiranim in na posteljo priklenjenim ljudem. S tem so tako rekoč ubili dve muhi na en mah oziroma z enim prgiščem denarja odpravili dva socialna primera. Otrok je dobil streho nad glavo, rejniki pa nekaj denarja in vso pomoč, ki jo je mogoče izsiliti iz majhnega otroka.

(…)Ne kaže dvomiti, da je institucija rejništva ali amstva od nekdaj vključevala tudi prikrito “fino” obliko detomorov.

(A. Puhar, Prvotno besedilo življenja, str. 319 – 335)
_______________________________________________

V naslednjem postu bom potegla vzporednice med rejništvom danes in nekoč. Razen detomorov, so temelji zanj nekoč in danes presenetljivo … enaki. Ne velja za vse rejnike, za večino pač.

Vzamete bolniški ali letni dopust, ko zboli vaš otrok?

Danes sem ostala doma. Tamala se je že včeraj zjutraj zbudila z enim krvavm očesom, proti večeru pa se ji je vnelo še drugo in danes sva šli na pregled h okulistu (včeraj popoldan pa po napotnico, jasno). Najprej sem sicer mislila, da jo bo peljal moj ex, ki ponavadi pelje tamali zjutraj k zdravniku kadar je v Sloveniji in ima čas (dela v Kranju in ima letečo službo), potem pa je izpadlo, da ima ravno danes servis za avto in … sem poklicala šefa, če lahko ostanem doma in peljem tamalo k zdravniku. In tako sem doma.

Pa sva se s tamalo pogovarjali o tem, kolikokrat sem bila doma, ko sta bili bolni. Pravi, da se sploh ne spomni, kdaj sem bila doma, ker sta ponavadi sami doma – ena zato, ker je bolna, druga zato, da bolno streže. O tem sem pisala že tukaj. Res je, da je moja družina kar se tiče bolezni med tistimi, ki smo manj bolane. Pa tudi ne ostajamo doma za vsak prehlad in smrkav nos. A vseeno …. poznam starše, ki delajo pravo dramo, ko otrok zboli. Ostajajo doma tudi ko so otroci stari 10+ let, včasih celo preventivno, ker imajo občutek, da bo otrok zbolel (pa potem zboli ali pa ne).

Jasno je, da bom današji dan pisala kot letni dopust. To je tudi ena izmed tem, o kateri se nikoli ne govori. Koliko staršev bolniško odsotnost nadomesti z letnm dopustom, ki ga – če je otrok res bolan – potem dejansko nimajo? Jaz imam sicer še 3 dni starega dopusta, a dopust je dopust, ne bolniška. Ko sem ga lansko leto jemala sem ga zato, da sem si naredila podaljšan vikend in sem šla na lepše, danes pa sem doma in tamalo crkljam, kar bi sicer počela med bolniškim dopustom.

Ne predstavljam si, da bi katera od nas tako zelo zbolela, da bi morala jaz ostati doma pol ali več dni v mesecu. To bi bila pravi mali finančni polom. Jaz itak ne smem zboleti  )  tamali pa … kar se tiče prehladov, angin, grip, viroz … moram potrkati, da jih imamo zadnja leto zelo malo. Česa hujšega pa pri nas še ni bilo.

Me zanima, kaj naredite drugi starši, o zboli vaš otrok? Mlajšega najbrž peljete k mami/tašči ali kam drugam varstvo, če ga imate, če pa ga nimate pa … ostanete doma?
Kaj pa tisti, ki imate starejše otroke? Jih pustite doma same ali jih kam pelje oz. ostanete vi doma?
Je kdo med vami, ki dela tako kot jaz, da ostaneta oba otroka doma, če en zboli?