Jaz sem preteklost, sedanjost in prihodnost
In slednje sem najmanj, ker šele post festum lahko dojemam tisto, kar se mi zdaj dogaja. Največ sem torej preteklost in prihodnost.
Zadnje leto, morda malo dlje, se mi dogaja, da mi kar tako, ko nekaj delam, pride na misel dogodek iz preteklosti, se spomnim določenih zvokov, glasov, ljudi, občutkov. Pridejo spomini kot eho in se zlijejo s tistim, kar delam tisti trenutek, potem pa spontano pomislim na prihodnost, na nekaj, česar del bo ta eho. Recimo:
zjutraj vstanem in grem čistit peč. S palico drezam po notranjosti in slišim zvok, ki prihaja iz peči. Tamala se obrne in zamomlja nekaj v stilu če bom zakurila, jaz pa ji odvrnem, da se spomnim tega zvoka, ko sem bila jaz majhna, ko smo prišli iz Štepanjca živet na vas. Takrat smo v hiši kurili na premog in babica ali mama sta vsako jutro šli v kurilnico, kjer sta čistli peč in se je po radiatorjih razlegal tak zvok, zvok čiščenja peči.
“Veš, ko sem živela v hiši, je bila moja soba zelo mrzla. Se spomniš, da je iz moje sobe vhod na podstrešje? No, tam je vedno pihalo skozi, pihalo je tudi skozi okna in pozimi sem imela ledene rože na njih. Zjutraj, preden sem šla v šolo, sem ponavadi potegnila obleko k sebi v posteljo in jo najprej pod kovtrom pogrela, se v postelji oblekla in šele potem vstala. Babica je ponavadi zakurila šele potem, ko smo me že šle v šolo, pa me je tako vsako jutro zeblo.” Tamala se je samo namrdnila. Vem, da si ne more kaj takega predstavljati, zame pa je bilo to takrat nekaj samoumevnega … skoraj. Če ne bi pred tem živela v bloku in vedela, da obstajajo domovi, kjer je vedno toplo, v katerih se tudi v najhujši zimi hodi v kratkih rokavih, bi najbrž res verjela, da je to, da je mene vsako jutro tako zeblo, normalno. Sama sem bila namreč v svoji sobi tudi takrat, ko je bilo zakurjeno, oblečena vsaj v enega, če ne v dva debela puloverja.
“Veš, komaj čakam, da uredim vajin del hiše, da bosta imeli svojo sobo, svojo peč. Boš videla kako prijetno je, ko zjutraj vstaneš in zakuriš. Tisti kamin bom prenesla sem, vajina pa bo tale peč, ker je bolj enostavna za čistit, pa hitreje se prostor segreje, kot v kaminu. Saj veš, babica ima kamin v sobi. Koliko časa traja, da se segreje, potem pa hajca in ne moreš vročine zmanjšat. Tale peč mi je bolj všeč.”
Ležim v sobi, gledam v bele iverne plošče, pa jih ne vidim. Vidim macesnove dile, rdečkaste barve, pa stene so v istem odtenku, po tleh je temno rdeč parket in omare so belo-rdeče. Vem, da ni tako, ampak v moji glavi je in jaz že zdaj živim tako. In ko pogledam skozi okno vidim ograjo na koncu njive, posajeno s sivko in urejen zelenjavni vrt. Pa nič od tega ni, ampak v moji glavi je. In to, kar vidim se prepleta s tistim, kar sem že doživela; vrt na vasi, za katerega sem nekaj časa skrbela, ga urejala, prekopavala, sadila in sejala. Vidim moje najljubše rože ob ograji in premišljujem kam naj jih posejem drugo leto v svoj vrt. Sem preteklost in prihodnost, vse skupaj tukaj in zdaj.
Sem tukaj, pa kot da nisem. Stvari, ki se mi dogajajo zdaj, bom podoživjala kasneje. V Miamiju sem bila pred tremi leti, zdaj pa v mislih hodim tja in na novo doživljam tisto, kar sem tam videla, spoznala, doživela. Ne potrebujem slik, da se spomnim kaj sem videla, spomini pridejo. Enako kot Moskovski metro, po katerem hodim še danes, pa sem bila v njem pred … 14 leti.
Načrtujem prihodnost. Še več, vidim se v njej, zdaj jo doživljam, pa čeprav nihče drug nič od tega ne more videti. Danes sem uradno postala Prlečka. Za nekatere je to samo naslov, zame pa dosti več. Tudi dokaz, da je tisto tam res moje, da jaz tam v resnici sem.
Skratka v tem vrtincu preteklosti in prihodnosti se dogaja moja sedanjost. Kot bi imela odprt kanal skozi katerega se pretaka moje življenje.
