Starševstvo +

Praznična žalost

Po večerji je pospremila otroka v posteljo, ju pobožala po laseh in poljubila za lahko noč. Priprla je vrata in sedla za mizo poleg novoletne jelke. V dlani je objela svoj obraz in se zazrla v lučke. Počasi so ji po licih spolzele prve solze. Kako drugače je bilo lansko novo leto, ko so bili še družina, ko je bil še poleg nje in sta zvečer skupaj spila kozarec vina ter si zaželela še eno srečno skupno novo leto. Poleti je umrl v prometni nesreči in ona je ostala sama z otrokoma. Skozi vsakdanjik se še prebije, prazniki pa v njej vzbudijo nepopisno bolečino in željo po …

V koliko domov potem, ko se pogasnejo luči, ko se vse umri, ko otroci pospijo in starši ostanejo sami, potrka žalost. Ko se tiho usede poleg človeka in z njim obsedi v tišini. Kako težki so lahko prazniki … V Sloveniji je veliko starejših ljudi, ki so sami in osamljeni, ki nimajo nikogar, s komer bi podelili misli, čustva, srečo in žalost. Veliko je tudi enostarševskih družin, v katerih se tako otroci kot starš na glas ali tiho vsak zase sprašujejo zakaj je to novo leto drugačno, zakaj drugega starša več ni kako drugače je bilo, ko so bili še skupaj. Pa družine, v katerih so nasilneži in alkoholiki, kjer se ostali člani družine poskrijejo v svoje kote, če jih imajo, in skoraj otrpnejo v upanju, da vsaj ta večer ne bo padla roka nanje, da ne bodo bežali z doma, da bodo vsaj ta večer mirno zaspali. Koliko žalosti …

Sama ne maram novoletnih praznikov. Ne maram vsiljenega veselja, ne maram prijaznosti, ki je bolj izraz prazničnega pritiska kot resnične prijaznosti. Obdarovanje mi ne gre od rok, prav tako ne peka in priprava kuharskih specialitet. Če bi bilo po moje bi postavila malo smrekico in si za novoletni večer postregla s piškoti, ki jih imam najraje. V miru bi se zvečer stisnila s hčerama in si zaželela še eno skupno novo leto, kot smo ga preživele.

Novoletni prazniki me že od nekdaj, pravzaprav od najstniških let dalje, navdajajo z žalostjo prav posebne sorte in zame so dokaj veliko psihično breme. Očitno sem take sorte in mi je v tem času težko biti vesela in nasmejana, a moram biti, ker živim s hčerama, ki pa se praznikov zelo veselita in imata tudi letos polno načrtov kako jih bosta preživeli. Za vsak dan že vesta s kom in kam bosta šli, samoumevno se jima zdi, da bomo šle tudi skupaj okrog, da bomo okrasile stanovanje, skuhale kaj prazničnega … Zdi se, da sta srečni, da jima je vse super, pa vendar tudi pri nas, kljub temu, da z njunim očetom že 11 let ne živimo skupaj, pridejo trenutki, ko katera mimogrede pomisli kako bi bilo, če bi bili skupaj, če bi praznovali kot »prava« družina.

Prazniki niso samo čas veselja, sreče in radostnega pričakovanja. Ne veselijo se vsi novega leta in na odhajajoče ne gledajo vsi z zadovoljstvom. Nekaterim je žal za odhajajočim letom, ker je bilo mogoče njihovo zadnje z njim/njo, med tistimi ljudmi, v tistem okolju. Nekateri v njem puščajo razbitine svojih zakonov, drugi gredo na novoletni večer na grob svojega prerano umrlega sorodnika, tretji vzamejo v roke družinske albume in obujajo spomine na čase, v katerih so se počutili srečne, ljubljene, sprejete. Koliko je ljudi, ki se bojijo novega leta, ker vejo, da ga zaradi bolezni ne bodo preživeli. Koliko je tistih, ki ležijo v bolnicah in se borijo za svoje življenje, pa tistih, ki si želijo dočakati le še pomlad? Vsi ti ljudje si zaslužijo srečo in zdravje v novem letu, pa je vsi ne bodo imeli. In zato je ta praznična evforija zanje toliko bolj boleča.

Kolumna  Zavod Zlata leta

V novem letu si želim samo zdravja, ostalo bo že

Kot je znano, ne delam zaključkov starega leta. Niti ne razmišljam v stilu “po novem letu bom pa res začela hujšati, nehala bom kaditi, začela bom teči,…” ker so vsi taki sklepi kratkega veka. Moji načrti za novo leto izhajajo iz starega leta, tudi če se staro ne bi iztekalo, bi načrti bili in bi se izpolnjevali v času, ki sem si ga zastavila. Torej, moji načrti:

- hipotekarni kredit v najvičji možni vrednosti z nadaljšo možno dobo odplačevanja (
- sajenje sivke čez cca 3 tedne kar doma na toplem v omejeni količini in pikiranje čez cca dva meseca še vedno najverjetneje doma.
- izdelava diplomske naloge potem, ko sem končno zaključila z zbiranjem gradiva in ugotovila, da sem morda malček pretiravala z obsežnostjo naloge. 
- načrtovanje obnove strehe in stropa tako, da mi kar nekaj denarja ostane na računu kot zlata rezerva, če slučajno pridem med “srečkote” in ostanem brez službe oz. z nižjo plačo.
- prekopanje vrta in posaditev krompirja ter druge zelenjave, ki jo bom zamrznila in pa, seveda, nakup zmrzovalne skrinje.
- podrla bom lopo in začela z izkopom luknje za klet oz. za izdelavo kuhinje. Se mi nikamor ne mudi, ker moram to zemljo, ki bo izkopana, pravilno porazporediti po vrtu, da ga poravnam in si olajšam košenje trave.
- naročit moram oranje njive.
- naročit moram novo izmero geometrov, ki mora sovpadati s postavitvijo ograje.
- odločit se moram ali bom šla na magisterij ali na mediacijo ali nič od tega.
- s taveliko morava podrobno pregledati sezname srednjih šol in izbrati najustreznejšo.
- informirati se morava o internatih in se jih tudi praktično ogledati ter se temeljito pogovoriti o je možnostih šolanja.
- letos imamo prvo valeto v družini. Pripravo na to že potekajo.
- s tamalo se morava prav tako začeti pripravljati na konec osnovne šole.
- poiskati moram rezervne možnosti za službo.
- končala se bo tožba za zvišanje preživnine.
- pa še nekaj delam, česar pa ne bom objavljala na ves glas, ker se mi zdi … da ni potrebno. Nekaj v zvezi s pomočjo drugim.
- predvsem pa moram paziti na svoje zdravje, sicer zna nekaj teh načrtov pasti v vodo oz. se premakniti.

Torej želim si zdravo novo leto 2009, prijetno potovanje po njem in uspešen zaključek načrtov.    Če pa ne bodo vsi uspeli v 2009, bodo pa v 2010. 

Enako želim tudi vam; naj vam v letu 2009 služi zdravje, vse ostalo pride. Pa načrtujte. Je zabavno.

Mame nismo spolna bitja

Ženska je spolno bitje, mama pa ne. Mame ne seksajo, se ne obnašajo vulgarno, ne gredo na vse štiri in pomigajo z ritjo moškemu; mame si ne oblačijo erotičneg aspodnjega perila in se ne igrrajo z vibratorjem; mame vpijejo “to, pofuki me, še me dej”; mame ne zajahajo moškega in se ne nasajajo na njegov ud do nezavesti; mame ne primejo v roko penis in ga ne fafajo; mame sploh ne seksajo.

Mame so nežne, prijazne, tople, dobrohotne, potrpežljive, dobre kuharice, skrbne vrtnarice, ljubeča bitja, h katerim se strisnejo otroci, ki poskrbijo za dom in vsakega člana družine posebej. Čez dan delajo, ponoči spijo, seksajo pa ne. Iz njihovih spalnic se ne sliši škripanje postelje, v nočnih omaricah nimajo kondomov, še manj vazelina, lisic in/ali vrvi.
Mame o seksu nimajo pojma, otrokom razlagajo spočetje skozi pravljico o tem, da se oči uleže zraven mame, jo poboža in ona zanosi. Otroci so spočeti brezmadežno, ne med seksom, hote, po nesreči, mimogrede, naivno ali nevedno. So plod ljubezni, ne napačno izračunanih varnih dni, prepoznega izstopa na predzadnji progi, grupnega seksa, priložnostnega fuka na morju ali žuru, ali namerno izpuščenih tabletk.
Mame se otrok veselijo, komaj jih čakajo, nikakor da bi nosečnost skrivale ali kolebale med donositvijo ali splavom, še manj da bi si razbijale glavo s kom sploh so zanosile. (mimogrede: Koliko je ta trenutek v Sloveniji kukavičjih gnezd?)

Mame se ne pogovarjajo o seksu, no, mogoče z drugimi mamami, pred otroci pa sigurno ne. In nimajo pojma kaj je to anala, kamoli da bi kdaj to poskusile ali da bi jim to, bog ne daj, pasalo. tudi ne gledajo porničev in se ne samozadovoljujejo, spolovila si ne brijejo, še manj se pustijo oralno zadovoljevat.
Mame so imele v življenju samo enega moškega – očeta otrok. Tu in tam pride do rahlega odstopanja, ko ima mama več otrok z različnimi očeti, a to so izjeme, ne pravilo. Mame tudi niso kurbe, niti ne varajo, so zveste kot pes …

Če mislite, da to ni res, si predstavljajte vašo mamo v pozi 69. Ja? Bo? Ne bo.  

Mame nismo spolna bitja in zato točno določene teme, ki govorijo o spominih na ljubimce, spolnih izkušnjah, razmišljanju na temo spolnosti, vedno naletijo na odpor bralcev. Mame tega ne počnejo. Uradno.

Device Marije …

Pri 6 letih so bile cigarete fuj, pri 14 bi pa gospodična kadila

Otroke že od malega učijo – v šolah, kakopak, da je kaditi fuj, da so cigarete strup, da povzročajo vrsto bolezni, itd. Tudi moji tamali so to učili in vestno sta nosili znanje domov, očetu metali cigarete v smeti, jih namakali v mleko, se davili in kašljali ko je pred njima kadil. Meni sta težili sto na uro, mi brskali po torbici in me zasliševali če še vedno kadim, skratka gonja proti cigaretam je trajala kakih 8 let.
Sama doma nikoli nisem kadila, tudi sicer sem le občasen kadilec, ki niti inhalirati ne znam. Potem, ko so mi letos na slikanju pljuč povedali, da imam neke strdke v njih sem tudi to občasno kajenje opustila in res zelo redko prižgem cigareto. Njun oče kadi, redno, škatlo na dan, že leta. To se jima je vedno gabilo, smrdeli so jima njegovi lasje, roke, zmrdovali sta se nad njegovim zadahom …

In potem sta ti dve preganjalki cigaret in kadilcev zrasli.    Sama niti pomislila nisem, da bom kdaj videla škatlico cigaret pod njunima jogijima. Ali da bo sploh katera začela kadit in da ji bo to celo všeč.
Nekega dne smo sedeli skupaj s Natašo in Simonom. Pogovarjali smo se tudi o cigaretih in o tem, kako sem bila zgrožena, ko sem pri tamali viela škatlico cigaret, kar tavelika potegne iz torbe cigarete, me pogleda in “A? No, vidiš, da jih imam.”  Obnemela sem. Pred mojima prijateljema me je postavila na laž, da ne kadi več, me totalno zblamirala in … kwa?? Kaj naj bi naredila v tistem trenutku?

Skratka moja tavelika je poskusila cigarete in, ja, bolj se ji dopadejo tiste z okusom po čokoladi. V temni škatlici so in resnično imajo vonj in okus po čokoladi. Da se baje ne da navadit nanje, mi je rekla. To so ji povedali prijatelji. Jaz sem, jasno, popenila. Da kaj se gre, da je ona meni grenila življenje glede cigaret osem let, da je bila tako proti čikom, da so ji smrdeli in tako dalje, zdaj bo pa ona kadila. Pa ja, njej je to kul, všeč ji je okus teh cigaret in ja, kadila bo, je rekla. E pa ne boš, sem ji zabrusila, vzela škatlico in po minuti molka svečano izjavila, da ji ukinjam žepnino, ker za moj denar – oz. njen, ker ga zasluži, ne bo kupovala cigaret. Dalje jih ne bo kupovala zato, ker ima doma – pri očetu – dober razlog zakaj ne. Ena škatlica stane 2 eur, ena na dva dni pa pomeni na mesec 30 eur samo za cigarete. Nema. Ker to še ni zaleglo sem nasledneje dneve začela pravo ofenzivo o tem kaj vse sem videla ko sem hodila k moji mami v bolnico, kjer so ležali rakavi bolniki, ki so pogosteje kot ne zboleli tudi zaradi cigaret in da jaz definitivno ne bom podpirala tega, da se sama zastruplja in dokler – tale je dobra – bo pod mojo streho, ne bo kadila.

Jasno je kot beli dan, da so to samo pobožne želje. Tisto škatlico imam še vedno v avtu, žepnino je dobila in kolikor mi je znano ni več kupila cigaret. Najbrž sem bila zaenkrat dovolj dramatična, da si ne bo privoščila mojega novega čustvenega izpada. Je pa zanimivo, kako je reagiral njen oče. Da to ni nič, je rekel, da je on začel kadit, ker mu je bilo dolgčas, da se bom imela za kaj sekirati, ko bo začela kaditi travo (pa še ti nič po njegovo, če se konzumira v “normalni” količini). Seveda, on ji težko predava o škodljivosti kajenja, če ima non stop v ustih cigareto in je sam ujetnih zasvojenosti z nikotinom.

In tako sva z mojim ex trčila ob prvo resno vzgojno goro. Jaz popolnoma proti, kar lahko podkrepim s svojim zgledom, on … na izi, sej ni nič takega, naj ne gnjavim in paničarim. Ampak jaz ne paničarim, jaz samo ne želim dati podpore nečemu, česar ne odobravam. Zavedam se, da je ustavit ne morem, če bo hotela bo kadila, pa če se na glavo postavim, da jo pa pri tem podpiram pa je ne morem, ne želim in nočem, prav tako kot ne odobravam pitja alkohola, ponočevanja in druženja z ljudmi, ki jih ne poznam in jih ne morem spoznat. Ko ne bom več odgovorna zanjo … nek izvoli. Pri 14 pa zagotovo še ne, vsaj ne z mojim dovoljenjem.

Božič je verski praznik

Ko sem bila majhna smo na božični večer po hiši kropili. Kako je lepo je dišalo po kadilu. Babica je hodila prva in žebrala molitve, jaz in sestri pa smo stopicale za njo in se hihitale. Včasih je bila prav huda na nas, a kaj, ko je bil obred za nas otroke bolj zabava kot resno blagoslavljanje hiše.

Potem smo imeli večerjo. Božično večerjo. Miza je bila obložena s hrano, predvsem tako, ki je med letom nikoli nismo jedle. Najraje sem imela filo polnjenega piščanca. Mmmm … če samo pomislim nanjo se mi pocedijo sline. Od mize nismo smeli dokler nismo vsi pojedli. In kako težko sem s sestrama čakala na dovoljenje, da gremo lahko stran, čeprav se je za mizo zbrala cela družina in smo se prav prijetno pomenjkovali. V sosednji sobi smo namreč že popoldan postavili smrekico in jaslice in vedele smo, da bo po večerji pod smreko natrosil sladkarije … Ne, ne Božiček, pri nas je nosil Jezušček.

V mojem otroštvu, pa to ni tako daleč nazaj, nismo poznali Božička. Morda smo slišali zanj, a nosil nam darov on ni. Na božični večer je pri nas nosil Jezušček, ki smo ga vsi komaj čakali. Otroci seveda zaradi sladkarij, babica pa zato, ker je bila vse življenje globoko verna in je svojo vero tudi živela. In kako drugače je preživljati božič v okolju, ki goji do božiča globoka verska čustva, kot pa v okolju, kjer postavijo jaslice zato, ker se le –te pač takrat postavljajo, pod smreko naložijo daril, ker jih nosi Božiček in prepevajo komercialne božične pesmi. Mi smo poslušali “Sveto noč, Glej zvezdice božje, Angelci vsi prihitite …” in doživljanje božiča je bilo povsem drugačno. Res čarobno.

Leta bežijo, odrasla sem. Že leta nazaj sem nehala hodit v cerkev, tudi hčera ne vzgajam v verskem duhu. V cerkvi se že dolgo več ne počutim doma, še vedno pa prepevam cerkvene pesmi, ki sem jih včasih prepevala na koru. Nimam se za vernico in tudi jaslic ne postavljam, a nekje globoko v meni so spomini, ki mi jih je dala tudi babica s svojim načinom praznovanja verskih praznikov in s svojo globoko ter predano vero. Ona ni igrala, ona je to živela.
Včasih se sprašujem ali je prav, da hčerama puščam odprto pot, da ne hodimo v cerkev in oni dve ne k verouku. Saj sta hodili nekaj let, a vere kot take nista začutili – če sem odkrita je pri njunih letih niti jaz nisem čutila in sem bila prisiljena hodit k verouku -, ker pa jaz ne hodim k mašam, pa tudi onidve ne hodita. In zakaj ne hodim? Najbrž zato, ker sem tekom let videla vse preveč kvazi vernikov, ki vere niso živeli, ampak so se zgolj deklarirali kot verniki. V določenem trenutku sem se vsega tega ne-verskega obnašanja prenažrla in zapustila versko skupnost. Od takrat dalje gojim svojo vero, vero vase, v svoje zmožnosti, sposobnosti, energijo in tako učim tudi hčeri. Pa vendar …

Ob božiču, ki ga po televiziji, radio, časopisih in v trgovskih centrih promovirajo kot družinski praznik, nam nihče ne more ponuditi tistega, kar je pri njegovem doživljanju najbolj pomembno in to je vera, notranja vera, ki daje temu prazniku resničen smisel. Ne filan piščanec, ne darila, ne jaslice ampak mi smo tisti, ki smo pomembni, mi smo tisti, ki dajemo temu prazniku smisel. Kaj pomaga zbrana družina, če se za pogrnjeno mizo njeni člani sprejo in kaj pomaga gora daril, če starši otroka sicer ne opazijo. Vera, pristni in medosebni odnosi, zavedanje sreče, ki jo imamo tisti, ki nismo sami, to je tisto, kar nam nosi božič.

Včasih mi je tako žal, da se od babice nisem naučila več …

Kolumna 7 dni, 24.12.2008

Jaz sem preteklost, sedanjost in prihodnost

In slednje sem najmanj, ker šele post festum lahko dojemam tisto, kar se mi zdaj dogaja. Največ sem torej preteklost in prihodnost.

Zadnje leto, morda malo dlje, se mi dogaja, da mi kar tako, ko nekaj delam, pride na misel dogodek iz preteklosti, se spomnim določenih zvokov, glasov, ljudi, občutkov. Pridejo spomini kot eho in se zlijejo s tistim, kar delam tisti trenutek, potem pa spontano pomislim na prihodnost, na nekaj, česar del bo ta eho. Recimo:

zjutraj vstanem in grem čistit peč. S palico drezam po notranjosti in slišim zvok, ki prihaja iz peči. Tamala se obrne in zamomlja nekaj v stilu če bom zakurila, jaz pa ji odvrnem, da se spomnim tega zvoka, ko sem bila jaz majhna, ko smo prišli iz Štepanjca živet na vas. Takrat smo v hiši kurili na premog in babica ali mama sta vsako jutro šli v kurilnico, kjer sta čistli peč in se je po radiatorjih razlegal tak zvok, zvok čiščenja peči.

“Veš, ko sem živela v hiši, je bila moja soba zelo mrzla. Se spomniš, da je iz moje sobe vhod na podstrešje? No, tam je vedno pihalo skozi, pihalo je tudi skozi okna in pozimi sem imela ledene rože na njih. Zjutraj, preden sem šla v šolo, sem ponavadi potegnila obleko k sebi v posteljo in jo najprej pod kovtrom pogrela, se v postelji oblekla in šele potem vstala. Babica je ponavadi zakurila šele potem, ko smo me že šle v šolo, pa me je tako vsako jutro zeblo.”  Tamala se je samo namrdnila. Vem, da si ne more kaj takega predstavljati, zame pa je bilo to takrat nekaj samoumevnega … skoraj. Če ne bi pred tem živela v bloku in vedela, da obstajajo domovi, kjer je vedno toplo, v katerih se tudi v najhujši zimi hodi v kratkih rokavih, bi najbrž res verjela, da je to, da je mene vsako jutro tako zeblo, normalno. Sama sem bila namreč v svoji sobi tudi takrat, ko je bilo zakurjeno, oblečena vsaj v enega, če ne v dva debela puloverja.

“Veš, komaj čakam, da uredim vajin del hiše, da bosta imeli svojo sobo, svojo peč. Boš videla kako prijetno je, ko zjutraj vstaneš in zakuriš. Tisti kamin bom prenesla sem, vajina pa bo tale peč, ker je bolj enostavna za čistit, pa hitreje se prostor segreje, kot v kaminu. Saj veš, babica ima kamin v sobi. Koliko časa traja, da se segreje, potem pa hajca in ne moreš vročine zmanjšat. Tale peč mi je bolj všeč.”

Ležim v sobi, gledam v bele iverne plošče, pa jih ne vidim. Vidim macesnove dile, rdečkaste barve, pa stene so v istem odtenku, po tleh je temno rdeč parket in omare so belo-rdeče. Vem, da ni tako, ampak v moji glavi je in jaz že zdaj živim tako. In ko pogledam skozi okno vidim ograjo na koncu njive, posajeno s sivko in urejen zelenjavni vrt. Pa nič od tega ni, ampak v moji glavi je. In to, kar vidim se prepleta s tistim, kar sem že doživela; vrt na vasi, za katerega sem nekaj časa skrbela, ga urejala, prekopavala, sadila in sejala. Vidim moje najljubše rože ob ograji in premišljujem kam naj jih posejem drugo leto v svoj vrt. Sem preteklost in prihodnost, vse skupaj tukaj in zdaj.

Sem tukaj, pa kot da nisem. Stvari, ki se mi dogajajo zdaj, bom podoživjala kasneje. V Miamiju sem bila pred tremi leti, zdaj pa v mislih hodim tja in na novo doživljam tisto, kar sem tam videla, spoznala, doživela. Ne potrebujem slik, da se spomnim kaj sem videla, spomini pridejo. Enako kot Moskovski metro, po katerem hodim še danes, pa sem bila v njem pred … 14 leti.
Načrtujem prihodnost. Še več, vidim se v njej, zdaj jo doživljam, pa čeprav nihče drug nič od tega ne more videti. Danes sem uradno postala Prlečka. Za nekatere je to samo naslov, zame pa dosti več. Tudi dokaz, da je tisto tam res moje, da jaz tam v resnici sem.

Skratka v tem vrtincu preteklosti in prihodnosti se dogaja moja sedanjost. Kot bi imela odprt kanal skozi katerega se pretaka moje življenje.

Iščem omaro, mejne kamne in spomine na hišo

Iščem staro omaro ali dve, podobno tejli na sliki. Seveda ni treba da je taka, lahko ima samo police ali je narejena kot garderobna omara. Želim le, da je po izgledu taka – stara, s takimi knofi za odpiranje, pa jasno, lahko ima različno steklo, če ga ima. Pridem iskat kamorkoli in plačam zanjo. Take omare imate samo še v starih hišah, zato prosim, da me tisti, ki jih imate in jih ne potrebujete več, kontaktirate in jih ne žagate.     Bom zelo hvaležna.

Iščem tudi svoje mejne kamne, konkretneje mejne znake, tiste rumene, ki jih pustijo geodeti ko izmerijo parcelo. En kreten mi jih je ukradel, dobesedno, ker niti enega samega ni več na parceli. Ker vem, da se ne bodo našli in da sem vsaj en mesec izgledala kot debilko ko sem brskala po travi in iskala znake, sporočam tatu, da bom spomladi potegnila ograjo točno do novega mejnega znaka in ne pol metra noter na parcelo, kakor sem mislila poprej. Me zanima kdo se bo zadnji smejal. Še posebej, če se tat po tisti občinski poti vozi mimo moje parcele s traktorjem. Cesta bo namreč točno toliko široka kot je predvideno, moja ograja pa bo vsaj meter in pol visoka in postavljena točno na mejo.

Zavese so ena od stvari, ki jih, poleg omare, obožujem. V tole okno čisto vsako jutro posije sonce in presrečna sem, da sem si kupila rožaste zavese, ravno prav goste, da se ne vidi ven in ravno prav tanke, da skoznje pronica sonce. Aj lov dem, še posebno ko zakurim v svoji novi peči in pogled na zavese dopolni ogenj s kamina

Moje sanje … še velik kavč (160 x 200 cm), TV, novoletna jelka

eh, lučke se ni vidijo dobro …

In nebesa so tukaj. Moja, jasno. Ki jih ne zamenjam za vse na svetu ne.
V teh nebesih smo bile 6 dni, od tega 4 dni same jaz in tamali. Kakor je na začetku kazalo slabo – v nedeljo sem zbolela od samega stresa, v ponedeljek sem se cajtala, v torek pa sem bila že osupljivo dobro, smo se imele v bistvu zelo dobro. Kartale smo, se sprehajale, se cartale in tamala, ki ima danes 13 rojstni dan, je vse noči spala pri meni. Porazdelile smo si delo in resnično osupljivo kvalitetno preživljale dneve. Res je sicer, da sta šli tamali vmes dvakrat s prijateljicami na pijačko – hvala GZ-ju in netlogu, ampak to je bilo za uro ali dve, nič več. Sta šli pa dva dni pred mano domov. Jaz pa bi še kar ostala …

Zdaj sem se odločila, da vzamem hipotekarni kredit. Največ, kar je možno, pa za 20 let. Obnovila bom streho in strop, ostalo pa pustila na knjižici, če mi slučajno zaškriplje ali ostanem brez službe. Nikoli se ne ve a dokler lahko vzamem kredit ga bom vzela. To pa pomeni čimprej. Imela bom torrej tri kredite, enega za 6 let – 180 eur, enega za 14 let – 155 eur in tega zadnjega za 20 let (predvidevam da okoli 150 – 180 eur). Za tistega prvega bom začela takoj varčevat ali pa ga bom potem, ko se bo letošnja (2009) situacija skristalizirala poplačala. To bom še videla.

Bivša lastnica moje hiše je … umrla. Novica me je šokirala. Umrla je oktobra. Nič spominov na to hišo mi ni predala, zdaj sem ostala tozadevno bosa in gola. In me jezi, ker vem, da ta hiša spoimne in zgodovino ima in skoraj 100 letno, le jaz je ne poznam. Zdaj bom stala ob nedeljah ob cesti, ko bodo mamce hitele z maše domov in jih lovila na njihove besede o tem, kaj je bilo s to hišo, njenimi prebivalci … Kaj ni žalostno, da človek umre in za seboj ne pusti ničesar? Ne otrok, ne zapisa o sebi, ne … nič? Tako nočem živeti jaz.

Za konec pa še tole:
še vedno iščem tesarja, zidarja – ki zna pozidati steno z glino, krovca in … navadnega zidarja. Domačine, se ve. Predvidoma začnemo z deli konec marca, najkasneje aprila. In komaj čakam na novo leto (pa za starim ne žalujem), ker se mi bo v novem toooooliko dogajalo. Me prav zanima kaj vse me čaka.

AC Maribor – Lendava NE obstaja in nikoli ne bo

Obstaja samo hitra cesta, ki jo politiki oglašujejo kot AC, pa  se sprašujem ali se zavestno delajo norca, ali se delajo norca iz Prekmurcev ali so res tako neumni, da ne ločijo hitre ceste od
avtoceste. Kot bodoča Prlečka se čutim osebno užaljeno, ker se je bivši minister Žerjav delal norca iz nas in je zatrjeval, da je cesta, ki ima navečjo dovoljeno hitrost 110 km/h in niti enega odstavnega pasu, ki nima nobenega počivališča (lažem, pri Murski Soboti je en in dalje še en mali), avtocesta. Ker to NI.

Pa poglejmo kako stvar stoji:

Tole je del AC, ki gre IZ Maribora proti Lendavi. Na desni strani je odstavni pas. Gremo dalje …

Avtocesta? In omejitev 110 km/h? Pa brez odstavnih pasov? Hmmm …

Odstavnega pasu ni, takih in podobnih mostov pa je veliko. Jih bodo zidali na novo?    Jih bodo prestavljali? Pa saj je jasno, da na desni ne morejo naredit odstavnega pasu. Gremo dalje …

Bodo tunel razširili? Po moje da … ne.

Po 30 minutah vožnje iz Maribora do Vučje vasi grem, hvala bogu, dol s te kvaziavtoceste. In me je sram, da se naši politiki upajo na tak grd in debilen način norčevat iz Slovencev. Take AC v Ljubljanski kotlini ne bi upali narediti, to se lahko zgodi samo … kako že pravijo Ljubljančani in Gorenjci temu delu Slovenije? Bogu izza hrbta. Naj dajo znake za AC dol in namesto njih znake za hitro cesto. Ker to ta cesta je.

Najhujše pa je to, da so  tako projektanti kot izvajalci od prvega dne dalje VEDELI, da NE gradijo AC.