Spomin na otroštvo, ki se mi je prikradel v polsnu
Danes se mi je zgodilo nekaj ekstremno nenavadnega. V polsnu sem ležala na postelji in poslušala tišino. V sobi imamo odprto okno, saj je sicer v stanovanju nepopisno vroč in suh zrak, in skozi to okno je prihajal čuden zvok. Zunaj je bilo sicer popolnoma tiho, noben pes ni lajal, noben avto se ni pripeljal, ni bilo slišati nobenih korakov, čista tišina. In skozi to tišino je prihajal komaj slišen zvok …
Ko smo še živeli v Štepanjcu, naj spomnim, da sem bila takrat stara 2-10 let, sva s sestro imeli sobo obrnjeno na tisto stran, s katere se vidi toplarna v Mostah. V nočeh, v katerih je vladala čista tišina, ko ni nobena devetka pripeljala na končno postajo, ko se ni slišalo policijske sirene, ko so vsi koraki potihnili, sem slišala taisti zvok …
Ležala sem tako v polsnu in kot bi me nekaj vrnilo v tisto sobo, med rjavoorožnate tapete, v posteljo pod mostom zeleno/belih omar, pred okno z rjavimi roletami, belimi vrati in pisalno mizo. Kot bi bila spet tam, pa sploh ne vem ali smo že takrat imeli tako opremljeno sobo, ali sem takrat jaz še imela pisalno mizo na balkonu ali v drugi večji sobi skupaj z obema sestrama. Ne vem, spomin se mi je prikoval na tisto sobo, tiste tapete … zadrževala sem dih, stiskala skupaj oči in se spominjala svojih prijateljic, pa tiste punce, ki je oponašala Lepo Breno in se sploh ne morem spomnit njenega imena, obraza in postave pač. Tisti zvok me je vlekel nazaj v otroštvo, v čas, ki je bil … Vse, kar sem imela, je bila moja družina in moje prijateljice, med katerimi sem bila ena izmed, pravzaprav sem bila v krogu tastarejših, ker so vse imele še mlajše brate in sestre, ki so se lepili na nas kot muhe. 
To je bil ves moj svet. To je bilo vse kar sem poznala. In česar nočem pozabit …
Ta občutek varnosti, da si tam, kjer moraš biti, kjer je tvoje mesto … tvoje mesto … le kaj naj bi to pomenilo?
okroglo pravi:
za vonj vem, da ti lahko ostane še dolga leta in te spomni na določene dogodke in stvari, če se taisti vonj spet pojavi…in to je lahko za leta in leta nazaj. za zvok ne vem, verjetno pa prav tako.
podoživet pa ni mogoče fizične bolečine….še dobro:)
25. november 2008 ob 09:11
Tiana pravi:
Sama imam “videnje” nekega vonja…
Ne vonjam ga; samo v spomin se mi prikrade nek sladek vonj…zdi se mi, da je rožnate barve; pa sploh ne vem, kaj naj bi tuzemeljskega imelo tak vonj.
Takrat, ko “zavoham” to preteklost me stisne v želodcu, podzavestno okamenim, zaprem oči in voham ter upam, da bo trajalo, ker je to najnežnejša oblika popolne sreče, miru, varnosti, blaženstva.
Tega vonja zavestno ne morem priklicati, pride vsake toliko časa…, s tem, da tega vonja nihče drug ne zavoha v tistem trenutku.
Našla sem svojo obrazložitev: to je piš/dotik angela varuha, ki me je čuval nekoč…
25. november 2008 ob 09:27
okroglo pravi:
tiana: zakaj pa samo nekoč? mogoče te še sedaj. a imaš zdaj drugega angela?
sicer je pa angelov veliko. za vsako stvar…zdravje, denar, ljubezen….lahko prosimo različne angele
25. november 2008 ob 09:30
katarina pravi:
eto že drugo noč se mi je zgodilo isto. tako slabo spim. na pol se zbudim in prisluškujem zvokom … in se “preselim” v tisto stanovanje v Štepanjcu, hodim po njem, se spominjam … še vedno se morem spomnit imena tiste punce, ki je oponašala Lepo Breno …
25. november 2008 ob 09:33
duko pravi:
Ej otroštvo odide, pa vseeno ostane z nami, nekje skrito. In tisti občutki ostanejo z nami vse življenje, so trajni, vse ostalo so le prehodne izkušnje. V neki ameriški knjigi sem v predgovoru svojčas bral izrek nekega Rusa, Tolstoja ali Dostojevskega, vrag si ga vedi, sem jo že zdavnaj zavrgel, da, če ohraniš v sebi vsaj malo otroškega, lahko to nekoč reši svet. Kaj vem. Ampak tokrat si napisala lepo. Da ni tudi v tebi še nekaj otroškega? Pod pragmatično lupino? Kati, Kati, ti si nekaj posebnega!
25. november 2008 ob 15:15
miša pravi:
Kako grozen piercing! Zgleda kot kak velikanski herpes!
25. november 2008 ob 15:57
Ime pravi:
Misa, saj ga bodo lasje kmalu prerasli, hehe.
25. november 2008 ob 16:00
maya pravi:
@miša, to je samo slika. Jaz sem prav takega videla v živo, pa zgleda prav kul.
@katarina, lepo napisano.
25. november 2008 ob 16:01
katarina pravi:
miša, če en boš ti od.jeb.ala, te bom jaz. sigurno.
25. november 2008 ob 16:06
miša pravi:
??
Ker sem napisala, kar si mislim???
25. november 2008 ob 16:31
katarina pravi:
ker so tvoji komentarji glupi. eto zakaj.
25. november 2008 ob 16:41
1tastar pravi:
Le odkod potem tvoje sovraštvo do matere?
26. november 2008 ob 09:17
MMMZ pravi:
Halo, če ne marate Katarine, jo pač ne marajte, punci pa pustite pri miru. glejte svoja posla in vzgajajte svoje otroke.
Obstaja en lep rek: kar vidiš v vasi pričakuj tudi doma.
drugače pa, hvala bogu, da imamo otroštvo in lepe spomine nanj. a ni čudno, kako te zvije v želodcu, stisne, ko doživiš deja vu, povezan z otroštvom.
jaz sem tisti dan potem malenkost zasanjana,potem iskriva in otroško hudomušna in polna energije.
26. november 2008 ob 10:36