Starševstvo +

Čar nedolžnosti

To je ena od tem, ki je v naši družini zadnje mesece med “Top 10″ najbolj debatiranih tem.    K postu o njej pa me je vzpodbudil Mojčin komentar pod tem postom. Kdaj izgubiti nedolžnost? Kdaj prvič seksati in s kom? Kdaj smo dovolj zreli – ne samo telesno, pač pa tudi mentalno?

Sama sem izgubila nedolžnost pri 15 letih. Kadar se s tamalima pogovarjam o tem jima povem, da sem bila premlada, sicer sem sicer sama hotla, a sem bila vseeno daaaaleč preveč otročja, da bi vedela kaj to pomeni, je pa res, da tega ne bi spremenila, ker če bi, bi bil moj prvi seks prav tako pri 15 letih, le da bi bil posilstvo. S tega vidika je potem bolje, da imam prvi seks v spominu kot seks s fantom, ki sem ga imela na svoj otroški način rada, absolutno pa noben seks z njim ni bil vreden besede seks, temveč je bil samo penetracija in basta.

Če bi bilo po moje, moji hčeri ne bi seksali tja do 25 leta (hihhi  slišim njun smeh kadar jima to rečem. No, ponavadi jima rečem, da če bi bilo po moje sploh nikoli ne bi seksali, pa me potem tamala vpraša kako mislim imet pri svojih 40+ vnuke )))   ). Do kakega 18 leta pa sigurno ne. Pa še kakšno leto dlje bi bilo čisto ok, nič ne bi zamudili, nič jima ne bi ušlo. Bi pa preskočili obdobje bednih seksov, v katerih bi bili bolj ko ne samo objekt potešitve nekoga drugega, pa podajanja iz rok v roke.
Sama bi, če bi bilo pač drugače kot je bilo, definitivno počakala tja do 19-20 leta in takrat, ko bi se odločila, da si želim, bi se najprej poučila o seksu in vseh posledicah, ki jih prinaša (od nosečnosti, spolnih bolezni, do spolnih praks – poz, načinov vzburjanja, ipd) potem pa …

Hmmm … tukaj se mi še zatakne. Ne vem kaj je bolje, izgubiti nedolžnost (kako romantičen izraz) z amaterjem, ki ga prvič namoči vate in nima pojma o predsemenski tekočini, o načinih vzburjenja, ki bi podrl vse kar leze in miga in ima tebe rad toliko časa, dokler mu ne “daš”     ali z nekom, ki je tega vešč, ki bo tvoj učitelj in ob katerih boš spoznala umetnost ljubljenja. Hmmm … dilema, ni kaj.

Kakorkoli … 15+ in 15+tja do 18-19 se mi zdijo definitivno leta, v katerih dekleta (pustimo fante ob strani) niso zrela za vstop v svet spolnosti in so prelahke tarče izkoriščanja za naslade drugih. to, namreč, da hoče vska fant s tabo seksat, ne pomeni, da si popularna in frajerka, ampak pomeni, da ti daš, tvoje prijateljice pa ne, fantom pa je vseeno kam ga vtaknejo, da je le toplo. In bolj kot frajerka si “kurba” in “lahka”. V mojih časih so fantje spoštovali tsite punce, ki niso dale    oz. ki dolog niso dale (mesece in leta), tiste pa, ki smo šle kot za šalo, pa smo bile “pokvarjeno blago”, ološ. Taka miselnost obstaja še danes.

Torej … moj nasvet je ostati nedolžna toliko časa, dokler nisi popolnoma prepričana, da veš v kaj se spuščaš in si s fantom, ki ve za kaj se pri seksu gre in kako se mu streže.  Naivnost se namreč lahko zelo drago plača – ne samo z nosečnostjo, tudi s spolnimi boleznimi, vnetji, neplodnostjo, ipd – česar pa seks kot tak ni vreden. Z nikomer.
Jasno je, da mojima hčerama ne bom mogla preprečit seksa, ki/če si ga bosta “zaželeli” prej, stavim pa na naše pogovore na to temo in upam, da bosta čimkasneje stopili v ta svet. Ko enkrat začenš namreč ni poti nazaj,v čas nedolžnosti, v čar nedolžnosti, ko je tvoje telo samo tvoje, ko vanj nihče ne poseže, ko se igraš sama z njim in se imaš lepo. Seks ni nujno lep, ne njno boleč, vendar velikokrat je, če pa to storiš z bedakom, pa ti bo celo življenje žal za to.

Pri moških je tako, da se nekateri urijo te veščine pri prostitutkah ali radodajkah” ali “ta lahkih”. to rpi njih ni nič takega. Zdaj ali se urijo ali samo praznijo je drugo vprašanje. Ženske pa se pri seksu ne praznijo, se lahko samo razdajajo ali pa uživajo. To dvoje ni isto. In vsake punce, ki stopi v svet spolnosti zato ker je hotela komu ustreči, ker je mislila, da bo tisti fant njenega “darila” vesel ali ker je hotela biti frajerka, ki je iskreno žal.

Analni spolni odnosi so “in”, vaginalni pa “out” – tako sporočilo dobivajo najstniki

O tem sem se pogovarjala na blogu glavca.blog.siol.net z doc. dr. Mlakarjem. Pogovor se je sukal okrog okuženosti s HIV in kako informacijo o tem sprejemajo HIV pozitivni. Bom kar kopirala najin pogovor:

1. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 10:42
   si predstavljam da so odzivi na to sporočilo podobni kot jih je doživljala moja mama, ki je imela bolnike z rakom. ko so hodili iz konziliarne sobe eni v solzah, drugi besni, tretji nejeverni, četrti …po pravici povem, da je me strah za moji hčeri, ki bosta zdaj zdaj stopili v svet spolnosti in potem, kar mi pripovedujeta, da se pogovarjajo med vrstniki, sploh ne vem kako se bosta znašli (v šoli imajo absolutno premalo predavanj o spolnosti, fantje pa se izobražujejo preko porničev in tako je začelo med njimi krožit “vedenje”, da je normalen seks analni seks, da punca pri tem zelo uživa, da je seks brez kondoma varen – ker če kondoma ne uporabljajo porno igralci, ki menjavajo parnterje, potem je ta fama o kondomih res prenapihnjena, da je menjavanje partenrjev in skupinski seks super, itd. ).
2. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   27.11.2008 ob 11:40
   @Katarina:
   Se strinjam z vami, da je sicer v šoli (po šoli,…) veliko spolnosti (praktične…), saj mladi prično z spolnimi odnosi vse bolj zgodaj, da pa pouka o spolnosti praktično ni, ker bi se naj ta tematika obravnavala pri vseh predmetih…Rezultat je, da se tej temi vsi izognejo, ker je tudi profesoricam neprijetno…. Mladi se torej učijo z interneta in analni seks je definitivno predstavljen kot modna zadeva, je “kul” in “in”. Ne me narobe razumeti, nič nimam proti analnemu seksu, je lahko prijeten tako za žensko kot moškega (v obeh vlogah…) vendar pa je potrebno povedati, da so marsikatere variante, ki jih tam vidimo plod dolgotrajne prakse in da enostavno vsega ne gre poizkusiti, če smo še nedolžni pa sploh.
   Glavno sporočilo naj bo, da je analni seks najbolj rizična oblika seksa glede možnosti okužbe z SPB in HIV in da se moramo za to obliko spolnosti dobro pripraviti, predvsem pa si jo mora želeti tudi pasiven partner/ka. Kondom pa je zakon.
3. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 11:58
   g. Mlakar: absolutno. tisti, ki spolno živimo že kar nekaj let in smo te stvari poskusili zelo dobro vemo kako se tem stvarem streže – kaj vse je potrebno, da par res uživa v vseh teh spolnih praksah, koliko zaupanja je nenazadnje potrebno za tak užitek in da to ne paše vsem in vedno in povsod, toda otroci imajo popolnoma zgrešene informacije. moji hčeri sta zdaj v 8 in 9. razredu in v vseh teh letih so imeli 2 uri spolne vzgoje, pa še to samo tisto, kar je po učnem načrtu, otroke pa, jasno, zanima še vse kaj drugega. pa je potem smeh, ko fant vpraša če je normalno, da mu ga punca fafa. kaj odgovori učiteljica? da je normalno. ja, seveda je, toda spet kakor za koga in normalno je tudi to, da jo fant liže. ups, pa smo pri problemu, ki je prisoten že leta in leta. zakaj je za fante – govorim o najstnkih, tako samoumevno, da jim ga punca fafa, obratno zadovoljevanje pa je bljak in fuj?
   tudi puncam se zdi to, da bi jim polovilo oralno dražil fant, nekaj nepojmlivega. fafanje je pa samomevno. tako je bilo že v mojih najstniških letih in potem tja do 20+ punce sploh ne vejo kaj pomeni uživanje, draženje spolovila z jezikom, doživljanje orgazma, ….seveda je kondom zakon … ampak kljub temu lahko dobiš hepatitis C, kar ni hec. kako preprečit to okužbo? kar tako na test ne moreš (jaz sem imela napotnico od zdravnika za ta test), da bi se pa preventivno zavaroval tako da se ne bi poljubljal ali oralno dražil spolovila … hmmm …
4. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   27.11.2008 ob 16:16
   @Katarina: Se strinjam, da je ogromno tabujev glede ženskega uživanja, orgazma itd. Vendar se stanje vsaj malo popravlja, saj o tem problemu že srečamo članke v ženskih revijah. Menim, da je za moškega, najvsezadnje tudi za njegovo samozavest in samopodobo dobrega ljubimca pomembno, da je ženska zadovoljena, vendar je to že druga tema.
   Glede okužbe s hepatitisom C pa vas moram popraviti, verjetno ste imeli v mislih hepatitis B, z poljubljanjem in oralnim seksom se lahko okužimo tudi s sifilisom, herpesom,…vendar JE ŽAL TAKO, DA JE popolnoma VARNO le, če imamo izključno enega partnerja ob predpostavki, da sta se pred pričetkom skupnega spolnega življenja pretestirala in sta si brezpogojno zvesta, torej monogamna.
5. katarina  pravi:
   27.11.2008 ob 17:30
   se opravičujem, ja. ta hepatitis sem mislila, ki ga veliko ljudi ne jemlje resno. tudi najstniki o njem le malo vejo.ja, članki v ženskih revijah. mar ni zanimivo, da so v revijah, ki so namenjeni ženskam, dejansko pa bi se o tem morali informirati moški. me pa zanima – vendar najbrž ni mogoče raziskati – kako vplivajo porniči s to “zadnjo modo ” (analni seks) na moško populacijo. jih kaj več proba seks z moškim, je kaj več bigamije …
6. doc.dr.Boštjan Mlakar  pravi:
   28.11.2008 ob 16:53
   @Katarina: Res bi bilo zanimivo raziskati ali “moda analnega seksa” vpliva na spolno obnašanje moških. Vsekakor pojavljanje prizorov, kjer moški analno seksajo (z žensko) vpliva na željo povprečnega moškega, ki je po naravi “radovedno bitje”, da poskuša na takšen ali drugačen način to poizkusiti, sploh v smislu, če vsi zakaj ne bi tudi jaz. Da žensko pripravi, do tega pa je seveda potrebno bistveno več “napora” in ščepec znanja. Če bo prvič za partnerko boleče bo zgodba zaključena. Moški se potem z dejstvom sprijazni ali pa začne iskati alternativne rešitve, med katere se gotovo prikrade tudi ideja, da bi več sreče poskusil z moškim. Tisti, ki zelo cenijo svoj “moški ego” se prepričujejo, da če bodo v aktivni vlogi to še ne pomeni, da so geji, da jih itak zanima samo poskusiti… “Čistokrvi strejti” si poiščejo prostitutko in stvar moralne diskusije je kaj je bolj sporno…Z zdravstenega vidika je vsekakor bolj rizično seksati z žensko prostitutko, možnost za nabor SPB je večji kot pri povprečnem mladem geju…Z moraliziranjem okoli analnega seksa naredimo več škode kot koristi, popolnoma pravilnega univerzalnega recepta pa žal ni. O tej temi se moramo pogovarjati z partnerko/partnerjem in se dokopati za oba sprejemljive rešitve.

________________________________________________

Ne bom dosti dodala. Najstniki se večino stvari o seksu naučijo iz porničev. To je destvo. Upam si trditi, da fantje bolj pogosto gledajo porniče kot punce. S starši se še vedno pre-malo otrok pogovarja o spolnosti spontano, neobremenjeno in odprto. Če starši seksajo samo zvečer in v temi, potem res ni kaj dosti razmišljat zakaj je tako. V šoli imajo dosti premalo spolne vzgoje, da bi s predavateljem dobili zaupen odnos, da bi se sprostili in vprašali tudi bolj delikatne stvari. In tako jim ostajajo porniči.

Kaj je v porniči “In”? Analni spolni odnosi. Še vedno je veliko več porničev, kjer se ne uporabljajo kondomi, v kombinaciji z analnim spolnim odnosom, kjer moški samo porine penis v ženski anus pa je verjetnost rane, okužbe, ipd. idealna.
Ne bom debatirala o tem ali je analni spolni odnos normalen ali ne. Spolne prakse so stvar posameznikov oz. parov, vsekakor pa je analni spolni odnos kot ga vidimo v porničih ne-naraven, boleč in odbijajoč. Žal pa v filmih le redko kje vidimo “postopek” kako pripravit žensko (ali moškega) do tega, da se mišica sprosti, da penetracija zelo malo ali pa nič ne boli in da tak seks tistemu, ki je pasiven sploh postane všeč. Je pa zanimivo, da moški analno seksali bi, s prstom pa anusa dražili ne bi. 

Kakorkoli … Zadnji odgovor doc.dr. Mlakarja daje misliti. Koliko je moških, ki bi radi poskusili analni seks, pa partnerka ni zato. In grejo k prostitutki ali poiščejo geja. Koliko moških – vezanih - je biseksualcev? Koliko vplivajo porniči na to kako se tisti, ki jih gledajo, spolno vedejo? Obstaja posebna seksualna moda, ki jo narekujejo porniči? 
________________________________________________

Po vseh teh letih – torej od mojih najstnišklih let dalje – se še vedno ni spremenilo dojemanje fafanja.    Resno. To, da punce fantom ližejo (po domače fafajo) penis je normalno, sprejemljivo, samo po sebi umevno. To, da bi pa fantje puncam lizali spolovijo je pa, milo rečeno, bljak. In tako razmišljajo fantje in dekleta od 12+. Žalostno? Realno. Zanima me koliko to vpliva na punce – kako dojemajo spolnost, kako dojemajo sebe v spolnosti (kot objekt, kot nekoga, ki “ustreže” fantu, ali kot enakopravnega parnterja). Mah … tako smo kao odprti, pa na drugi strani tako neprodušno zaprti.

Miši, podgane, hipoteka, Helenci in še kaj

Ta vikend v Ljutomeru in tja do Murske Sobote, do koder mi pač nese pogled, ni bilo nobenega snega, je pa celo sonce sijalo … včeraj.    Bilo je … kar v redu, če odštejem nažiranje s sladoledom, spanje do onemoglosti in … ok, grem po vrsti.  

Prejšnji vikend sem nastavila past tj. dva kartona krog in krog nalita z lepilom, v sredini pa orehova jedrca in benko. En karton sem postavila na prag hodnik-soba, drugega pred većjo luknjo v steni. Kar je preveč je preveč in miši so šle definitivno paredaleč. Če bi imela še več lepila bi nastavila past še na podstrešju, pa ga nisem imela. In sem tako od srede dalje premišljevala o tem kakšno bo ko bom v petek prišla gor - bo kakšna miš sploh zalepljena, bo kakšna še živa in bo cvilila, bo veliko teh vsiljivcev ali ne, … skratka najbolj me je bilo groza misli, da bi bile še žive in bi jih morala … kaj ? Lastnoročno ubiti. Bljak.
S tamalima sem prišla v petek zvečer, v bistvu ob 17 uri, ko je že tema. Poleg tega, da smo morale po temi na drugi konec vrta po dračje sem doživela tudi manjši šok ob pogledu na prag. Niso se ujele samo miši, ampak tudi … podgana. Glja, bruh, grous, bljak, …

Sliko prilagam tudi zato, ker vabim vse ljubitelje živali (ki se jim moje početje gnusi), da pridejo pohopat moje vsiljivce in jih žive znosijo ven. Tole je namreč tu mač nagravžno, jaz pa nisem nagnjena k mučenju in pobijanju, drugače pa si ne znam izborit prostora v lastni hiši.

Tistole desno spodaj je podgana, levo je miš in pod kartonom sta bili še dve. Da se bo lepilo tako razlilo po parketu res nisem vedela, so pa čudežno potihnli vsi glasovi na stropu in nočno topotanje ob kavču je tudi potihnilo. No ja, tiste druge pasti pač nisem odstranila in se je danes ponoči nanjo ujela še ena miš – sem mislila, da ne bo prilezla ven, ker smo bile me v hiši, smo pa resda spale v temi, ker če imam prižgano televizijo jih ni. Skratka nagravžno do konca, sem pa odločena, da bom te pasti imela dokler se za stalno ne vselim, le drugače jih bom naredila, da ne bo lepila po parketu. Packe ene grde … fuj.

V Lidlu smo odkrile lučke, pakirane po 16 kom pa 1,69 eur. Prvi večer smo si razdelile en paket, nasldnji dan pa sva šli s tamalo v skrajnost. Tavelika je šla na zmenek s prijatlejicami, s tamalo pa po nakupih in sva kupili dva paketa lučk, se doma zabubili v posteljo in malo brali knjige, malo gledali TV ter se veliko nažirali s sladoledom. Ne samo, da so me boleli zobje, šlo mi je na bruhanje. Fuj in fuj … Bili sva čisto ta pravi “Helenci”. (ne bom razlagala kaj to pomeni, to vejo 12-16 letniki    ). Še dobro, da sem šla čez dve uri po taveliko, da naju je odrešila lučk, ki so še ostale. Fuj še enkrat. 

Ne vem kdaj naj vzamem hipoteko na hišo. Rada bi začela podirati en del hiše – neuporaben,  da pripravim stene na novo streho, ampak zdaj sploh ne vem če oz. kdaj bom vzela hipoteko, ko pa je vse tako ne sigurno. Pri hiši ne morem nič delati, dokler ne zamenjam stropa (in strehe), vem pa, da prav dolgo ne bom zdržala v takem položaju. Še dobro, da se čez mesec in pol začnem ukvarjati  lavando, ker me stanje nekativnosti res nervira. Grrrrrr …

Ena stvar mi je pri “naših” vikendih najbolj všeč – ker nimamo računalnika, se veliko pogovarjamo. Vse kar delamo se dogovorimo skupaj, bodisi kje bo kdo spal, kaj bo kdo naredil, kaj bomo jedle, kaj bomo počele, itd. To mi je, recimo, zelo všeč. In malokrat se skregamo. Zato sem med pomivanjem posode – tamali sta pakirali stvari in jih odnašali v avto – pomislila na to, da mi je prav v resnici najlepše s tamalima. Z njima se najmanj prepiram, skoraj vse se dogovorimo brez pogajanj, imamo podobne želje, prehranske navade, smo prilagodljive in navajene druga druge. In še iste fore uporabljamo.      

Pa še nekaj zlatih pravil za življenje v naši hiši:

1. vedno imej pri roki velurko.
2. Ko greš spat se toplo obleci.
3. Deke so zakon.
4. V kaminu se zakuri okrog 11 ure dopoldan.
5. Tuširanje ni obvezno.    :)
6. Preden greš prinesi dračje in drva ter očisti kamin.
7. Gostov … ni.
8. Televizija je prižgana celo noč (zaradi miši).
9. Suhe južine ne grizejo.  
10. S seboj prinesi knjige.
11. vedno vedno vedno imej na nogah copate. Po tleh se ne pomiva.

Naj starš še toliko časa preživi s svojim otrokom ga ne more imeti pod popolnim nadzorom

Definitivno sem danes s tamalima veeeliko več časa kot sem bila pred cca dvema letoma. To je bil sicer moj namen, toda da ga bom tudi uresničila … ben, super, sem zadovoljna in rezultati so vidni.

Konkretno gre takole: zjutraj ju poljubim za adijo. Potem ju pokličem okrog 14 ure, v kolikor me ne pokličeta že prej, da kaj potrebujeta ali da je kaj nujnega za sprintat ali za kupit ali da sta dobili petko, recimo. 
Domov pridem skoraj vsak dan takoj po službi, tj. ob 16.30. Že prej jima naročim, kaj mora katera naredit v stanovanju – pomit posodo, pomest, obesit ali pospravit perilo, ipd. Potem običajno kakšno uro izležavam na kavču in se pogovarjam z njima, ali sedim z njima pred računalnikom in mi kažeta svoje spletne strani, ali pa se afnam pred kamerco, da se mi vse njune prijateljice režijo. Ob 18 uri gledam Svet na Kanalu A, potem se s tamalo zamenjava in gre ona gledat … (sej veste katero nadaljevanko), jaz pa semle gor. Običajno dan prat perilo vmes, vednoo gosteje zamesim štrudel ali si naredim kaj drugega za jest, če pa kuham, pa skuham za vse (ampak običajno to naredi tamala). Ob 20 uri se ponavadi spravim dol, včasih posedm do 21 ure, ampak vmes se pogovarjamo o šoli, simpatijah, planih za vikend, ipd. Včasih, redko, gremo na sprehod po trgovskih središčih, večinoma pa smo najraje doma. Jutri gremo že ob 14 iz kranja v Ljutomer in že zdaj pakiramo in se dogovarjamo kako bomo to speljale.

In tako vsak dan. Le redko grem po službi še kam drugam, k prijateljici na kavo ali na kvačkanje – zadnjič sta ravno zato, ker sem potem v petek šla sama v Ljutomer, prišli tamali z vlakom v Ljubljano in smo šle skupaj na kvačkarijo. V resnici sem v bistvu veliko z njima, zanima me vse kar počneta a čtudi sem toliko z njima, se zgodi, da ne vem vsega, kj vsega, niti po ppomoti ne vem tistega, kar ne smem izvedet. Recimo to, da tavelika kadi čokoladne čike (o tem moram še pisat), pa da po šli hodi v Prešernov gaj, pa da tamala po šoli tu in tam zavije kam, kamor ne sme nihče drug. In to je to. Naj bom še tako veliko z njima vedno obstaja čas, ko ju nimam pod nadzorom in ko lahko počneta kar se jima zahoče. In? Kaj naj? Pustim službo in ju nadzorujem 24/7, da ne bosta ušpičili kakšne bedarije? Come on …

Sama veliko vlagam v naše pogovore – danes smo se, recimo, pogovarjale o tej temi - prenašanje spolnih bolezni, sporočila, ki jih pošiljajo porno filmi, ipd. Iščem njuno mnenje, luknje v njunem znanju in način njunega razmišljanja. Kristalno jasno mi je, da ju niti po pomoti ne morem obvarovat ničesar, kar se jima lahko zgodi zunaj doma, kar me sicer na momente boli in spravlja celo v prav posebne vrste obup (če bi bila jaz Borova mati, sigurno ne bi bila na prostosti, ker bi sama obračunala z zdravniki). Kot starš se znajdem kakor vem in znam, da obvarujem svoje mladiče pred prezgodnjim padcem iz gnezda, a zagotovila, da bosta takrat, ko bo čas, resnično odleteli iz njega pripravljeni, nimam in ga nima nihče. In to je tisto, kar me včasih najbolj boli.

Torej … toliko sem jaz s tamalima. Se mi zdi, da nikoli prej nisem bila toliko, ker sem delala drugačno službo, vsaj 7 let od 7 – 18 /20. Ampak ko gledam nazaj se mi zdi, da me tako kot me potrebujeta zdaj, torej v najstniških letih, ko se hočeta pogovarjati in ko potrebujeta pogovor, nista potrebovali. In v ktakem tempu bom vztrajala še 2 leti, dokler ne gresta v internat. Bom pač štiri leta bolj ko ne živela samo za hčeri. Kaj pa je to proti večnosti?! 

Zdaj grem pa obesit perilo in s tamalo gledat Umore na podeželju. 

Preživnina – ni sodišče tisto, ki zavlačuje, pač pa moj ex

Meseca maja sem vložila tožbo za zvišanje preživnine potem, ko sva se z očetom tamalidveh dve leti bodla o njeni višini. Pa ni šlo za to, da hočem višjo preživnino (po njegovo več denarja zase), pač pa je šlo za to, da prav v resnici zanju plačuje premalo, mimo preživnine pa jim kupi tako malo stvari, da jih lahko mirno spregledam. In ker ni šlo drugače sem pač maja meseca vložila tožbo za zvišanje. Ja, seveda, on se je delal norca iz tega.

V novembru pokličem svojo odvetnico in jo povprašam kako je, bmo kaj kmalu na vrsti, ima kakšne informacije ozadevi. Jap, prišla je sodba. Sodba? Jap. Gospoda so dvakrat vabili na sodišče, pa se ni odzval. Pošte ni hotel prevzeti in so zaključili, da se strinja s tožbo, dosodili preživnino, pa doplačilo le-te od meseca moje vložitve tožbe in moje stroške z odvetnikom. Aleluja. No, bila sem prepričana, da je to storil nalašč, saj sva bila ves ta čas na vezi, se videvala, pogovarjala o tem. Rekel mi je, da odvetnika ne bo najemal, ker je predrag, po mailu sem mu morala poslati detajlno izdelan stroškovnikza tamalidve in dokazilo, da res plačuje premalo (134 eur za eno) in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bo kaj narobe. Pa … je bilo.
___________________

15 dni je rok do pravnomočnosti sodbe in gospod si le zmigal svojo rit, najel odvetnico in se pritožil. Za nameček si še meni poslal mail v katerem se sprašuješ kakšna država je to, da ti brez tvoje prisotnosti izda sodbo. WTF? Kakšen si pa ti človek, da se delaš neumnega, da s tožbo nisi seznanjen in da si bil v času vročanja spisov odsoten iz države, ko pa vendar že od vsega začetka veš za tožbo, stroškovnik ti je bil uradno poslan po mailu, debatirala sva o njem, strinjaš se, da plačuješ premajhno preživnino … Po drugi strani pa mi groziš, da se boš umaknil v tujino, da boš preselil svoje delovno mesto drugam, da imaš svoje življenje in potrebuješ denar zase.

Si kdaj pomislil kako se počuti tamala, ko ji nosiš same zjebane telefone, sebi pa si takoj po tistem, ko so ti ga ukradli, kupil telefon za 100 eur? Pa ko hodiš po tujini, greš na počitnice s svojo bejbo, pa s prijatelji po izletih, tamalih pa niti na svoj rojstni dan nisi povabil, kaj šele na počitnice ali na novoletno praznovanje? Jasno, da se sama sebi zdim na momente totalno neumna in debilna, ko ti dovolim, da prihajaš k tamalima domov (torej tudi k meni), si z njima kadarkoli želiš in imaš čas zanju, da o tebi nočem rečt nič slabega in te celo zagovarjam. Včasih me ima, da bi ti zavila vrat ali te utopila v žlici vode. In mi gre tvoje infantlino obnašanje na bruhanje.

Vem, da boš do nezavesti zavlačeval postopek na sodišču, dokazoval, da imaš majhno plačo in ogromne stroške, po možnosti še zamenjal delodajalca v tem času ali prepisal avto na brata. Vem, da si prepričan, da preživnino za tamali porabim zase in da si na tvoj račun privoščim razkošno življenje, a stroškovnik je kljub tvojemu prepričanju neizprosen in jaz zahtevam samo tisto, kar hčerama pripada – da plačuješ polovico stroškov zanju in da se obnašaš odraslo in odgovorno.

Mi je jasno, da si cepljen na denar. Ko sva šla narazen, si vsega obdržal ti in nikoli te nisem tožila za razdelitev skupnega premoženja. Nič nisi dal zraven ko sem tamalima kupovala otroško sobo, za tistih 100 eur, ki si jih dal zraven pri koloniji, pa ne bom šla na kolena. A kljub temu vztrajam, da tamalima omogočiva življenje, ki jima ga lahko glede na najine dohodke, to pa nikakor ne pomeni, da boš ti na njun račun (oz. moj, ker jaz dajem zanju toliko več kolikor ti daješ manj, kar je že poseganje v mojo privat lastnino s tega zornega kota), užival brezskrbno življenje. Delaj kar hočeš, toda tamalima daj tisto, kar si zaslužita in to ni en sfakan leptop za 60 eur, ampak računalnik kot se šika. Če ga pa ne moreš kupit, pa tudi tega šita ne nosi.

Aja … pa tvoj izgovor, da sem jaz kriva, da tako živimo, ker sem šla stran od tebe … Bodi vesel, da sem šla, sicer bi znalo bit, da bi bila že nekaj let vesela vdova. Odrasti že enkrat.

Iz dnevnika 4.4.1988

dobeseden prepis

“Danes sem ostala kar doma. Zvečer, o sem se odpravila spat, sem začutila( dolgo pogrešano) bolečino v levem kolku. Kdaj sem imela zadnjič te bolečine, se ne spomnim, a vem, da so bile groooozne in jih nikomur ne privoščim. Ja, ampak njim se moram zahvaliti, da sem ostala lepo doma. Ura je že 10.25, kmalu bo ameriški film BRATOVŠČINA.
Zdajle prepisujem Simonine verze in mislim na Aleša (kakšna kombinacija).

Ravnokar sem prišla domov (ura je 21). Bila sem pri maši, saj je danes veliki ponedeljek (na odbojko nisem mogla). Srečala sem Francija in najin pogovor se je zavlekel do 21, potem sva morala domov. Če b b ila starejša (20 let), bi hodil z mano, tako pa ne, ker sem še premlada. Njegovo mnenje o meni je, da sem “fejst” punca. No, vsaj nekaj pomirjujočega, če me že Aleš ne jebe (po najnoveših podatkih). GET OUT OF MY DRIMES, GET OUT OF MY CAR, je pesem na 1. mestu LSD, prosim, in spodobi se, da bi zaplesala. No, zdaj so na vrsti novosti iz Amerike, itd.
Mislim, da mi je kar lepo, razen če odštejem jutrišnjo šolo, pa misel na Aleša, Sebata, Francija, Uroša. Saj res, Sandi mu je naložil, da bi šla “ena iz Ljubljane” rada z njim fukat, pardon, sexat. No, upam, da ni mislil name. Uroš, seveda. Tudi Alešu je rekel zame, češ, da je škoda, da sem tako nora nanj, on pa me niti ne pogleda (pretirava, hja, pogleda me že), a pri Alešu tudi to ni vžgalo. Rekel je tako, kot sem prej napisala, da me NE JEBE. Kruto, a ne? Ne zame, za moje srce namreč.

V bistvu pa danes ni bilo nič posebnega. Po kosilu sem odšla do Gregorja domov (k njemu, of course). Najprej sva pospravila kuhinjo, nato njegovo sobo in posteljo (nič pokvarjenega), potem sva se sesedla na kavč v dnevni sobi in poslušala glasbo, nakar se je eden od naju spomni, da bi igrala na klavir. Seveda je imel prednost Gregor, zatem še jaz. No, še kar dobro nama je šlo, moram priznati.

Ko sem prišla domov, sva s Tino (takoj) odšli k Sandiju. Vem, da ni prvič, a tudi zadnjič ne bom izrekla te besede. Tina je PRASICA, HINAVKA, PRILIZNJENKA, itd, skratka VSE, kar ti srce poželi. Zakaj? Dolga zgodba, a po točkah bo krajša:

1. v vsakega fanta se mora vtaknit in večinoma tudi podreti najino (moje in njegovo) prijateljstvo;

2. vedno me hoče izrinit z “odra” in mi preprečiti pristop do besede;

3. če le more, me očrni in s svojim smehom povzdiguje svojo pomembnost;

4. komaj čaka, da me zajebe;

5. uživa, če jaz trpim.

Jasno? Upam! Zdaj moram pa spat. Ja, vem, da bi morala še veliko, ogromno napisati, a bi bil en zvezek premalo za moja čustva, pa tudi dolgočasno bi postalo, zato je bolje, če grem spat. Se vidmo!
_______________________________________________
WTF je ta Aleš?  

Moja leva stran in invalidski voziček

Ne samo moja leva roka, tudi moj levi kolk, leva noga, leva rama, skratka cela moja leva stran.

Ko sem se rodila, sem imela okvarjeno levo roko, konkretno okvarjen sem imela živec na levi roki. Mama mi jo je razgibavala in razgibavala … in postala sem levičarka.  Ko sem pri 13 letih začela  igrat klavir (orgle), smo ugotovili, da imam kljub razgibavanju in navideznemu normalnemu premikanju roke živec poškodovan in morala sem opustiti igranje klavirja.

Od rojstva imam tudi okvarjen levi kolk. Ponvica / sklepna jamica je preplitka in če se ne pazim se glavica (haha, tavelika mi je razložila strokovne izraze)  premakne iz običajne lege in to boli za znoret. Ko sem bila mlajša se mi je to “izskakovanje” dostikrat zgodilo, zdaj ne več. Samo če se zaležim ali če pretiravam … tam ja.

Tam pri 18 letih sem imela prometno nesrečno, v kateri sem si poškodovala šest prsnih vretenc. Konkretno oškodovala tako, da se mi je med kosti “zataknilo” nekaj živcev, jasno, z leve strani. Že takrat mi je zdravnik rekel, da obstaja realna možnost, da bom po 40+ na vozičku in to sem si vzela tako na srce, da …

Vse zgoraj je splet okoliščin, ki je privedel do tega, da me zadnje čase boli moja cela leva stran. Rama, roka, noga, kolk … ni, da ni. Zjutraj se zbudim kot kakšen starudija, se zvlečem do roba postelje, prekotalim na drug bok in z muko vstanem. Sicer potem tekom dneva bolečina mine, se razmigam, ampak ko se zvečer spet spravim spat … nočna mora. In tako sem prejšnji vikend zjutraj ležala vsa v bolečini ter premišljevala o svoji hiši … Če bi se res zgodilo, da bi pristala na invalidskem vozičku, lahko hišo samo prodam. Kakorkoli sem obrnila – itak sem predvidela klančine povsod, kjer sbi naj bile stopnice neizogibne, toda delo na zemlji je delo NA zemlji, česar z vozičkom definitivno ne bi mogla delati. Po vrtu se ne bi mogla vozit, ker je v klancu, tudi na vrt ne bi mogla it po zelenjavo, pa nabirat orehe … Tudi do avta ne bi mogla, pa v kopalnico na stranišče tudi ne, ker je preozek prehod. Jap, postala sem zelo slabe volje in leva stran me je še bolj zabolela.

Že 17 let živim z mislijo na to, da lahko nekega dne pristanem na invalidskem vozičku. Seveda o tem ne razmišljam vsak dan, samo takrat ko me začne boleti moja leva stran, ko težko vstanem, ko me v hrbtenici zbada, ko po dveh urah hoje prišepam domov kot totalen invalid. Ni prijetno, je pa to del mojega življenja. In tudi zato se ne pretegujem, ne dvigujem težkih stvari, ne telovadim v fitnesu, pazim na težo. V hiši moram zamenjati posteljo.

Spomin na otroštvo, ki se mi je prikradel v polsnu

Danes se mi je zgodilo nekaj ekstremno nenavadnega. V polsnu sem ležala na postelji in poslušala tišino. V sobi imamo odprto okno, saj je sicer v stanovanju nepopisno vroč in suh zrak, in skozi to okno je prihajal čuden zvok. Zunaj je bilo sicer popolnoma tiho, noben pes ni lajal, noben avto se ni pripeljal, ni bilo slišati nobenih korakov, čista tišina. In skozi to tišino je prihajal komaj slišen zvok …

Ko smo še živeli v Štepanjcu, naj spomnim, da sem bila takrat stara 2-10 let, sva s sestro imeli sobo obrnjeno na tisto stran, s katere se vidi toplarna v Mostah. V nočeh, v katerih je vladala čista tišina, ko ni nobena devetka pripeljala na končno postajo, ko se ni slišalo policijske sirene, ko so vsi koraki potihnili, sem slišala taisti zvok …

Ležala sem tako v polsnu in kot bi me nekaj vrnilo v tisto sobo, med rjavoorožnate tapete, v posteljo pod mostom zeleno/belih omar, pred okno z rjavimi roletami, belimi vrati in pisalno mizo. Kot bi bila spet tam, pa sploh ne vem ali smo že takrat imeli tako opremljeno sobo, ali sem takrat jaz še imela pisalno mizo na balkonu ali v drugi večji sobi skupaj z obema sestrama. Ne vem, spomin se mi je prikoval na tisto sobo, tiste tapete  … zadrževala sem dih, stiskala skupaj oči in se spominjala svojih prijateljic, pa tiste punce, ki je oponašala Lepo Breno in se sploh ne morem spomnit njenega imena, obraza in postave pač. Tisti zvok me je vlekel nazaj v otroštvo, v čas, ki je bil … Vse, kar sem imela, je bila moja družina in moje prijateljice, med katerimi sem bila ena izmed, pravzaprav sem bila v krogu tastarejših, ker so vse imele še mlajše brate in sestre, ki so se lepili na nas kot muhe.    To je bil ves moj svet. To je bilo vse kar sem poznala. In česar nočem pozabit …

Ta občutek varnosti, da si tam, kjer moraš biti, kjer je tvoje mesto … tvoje mesto … le kaj naj bi to pomenilo?