Starševstvo +

Mačko z motiko po glavi, pa na njivi zakopat

Tokratni post je namenjen ljubiteljem živali in zagovornikom pravice so življenja za vse in vsakogar in za vsako ceno. Upam, da se bodo javili tudi vsi tisti, ki so me pri postu o mačjem mladiču brez repa raztrgali.
Post je namenjem tudi vsem tistim, ki so izgubili občutek za življenjski krog in mislijo, da ljudje, živali, rastline ne umiramo ter da je smrt nekaj nenaravnega in nekaj, česar se moramo bat.
_________________________________________________

Ura je bila nekaj čez eno popoldan. Bil je čudovit nedeljski dan. V soncu se je kopal pogled na Mursko Soboto, polja, jezero v daljavi, na bližnjo njivo, s katere so pred dnevi pobrali koruzo. Pri sosedu so imeli trgatev, prišlo je polno ljudi, ki so občudovali razgled, se sprehajali ob cesti. V daljavi je odmevala pesem trgačev. Bilo je čarobno. Z Mojim sva v sobi jedla kosilo in se pogovarjala o odhodu domov. Žal mi je bilo, da je prejšnji dan rosilo in nisem mogla prekopati vrta. Pa sva vsaj orehe pobrala in po sobi so ležali skrbno zloženi drug poleg drugega.
Z mize sem pospravila krožnike in odšla v kuhinjo. Zaslišala sem mijavkanje. Čudno se mi je zdelo, da je prišla mačka do mojih vrat, ko se vendar vse okoliške mačke izogibajo človeka in so bolj ko ne podivjane. Pogledala sem skozi steklo v vratih in zroko že stegnila do paštete. Ne vem zakaj sem pomislila, da je lačna.
Odprla sem vrata in pred stopnicami je na pol sedela siva mačka s črno ovratnico okoli vratu. Bila je taka, ko so bile vse moje mačke do sedaj. Tudi tista brez repa. Siva, z zelenimi očmi, mehke dlake in prijazna. Nisem je upala pobožati, ker sem predvidevala, da me bo ugriznila, ponudila pa sem ji pašteto. Ni se zmenila zanjo.
Nekaj trenutkov sem obsedela na stopnici pred njo in jo opazovala. Šele potem se videla, da ima zadnji taci negibni in da je na prvi stopnici, čez katero se je privlekla, krvava sled. Zabolelo me je v prsih in oči so se mi orosile. V tistem je prišel Moj skozi vrata. Mucka je. Ranjena je. Pomagati ji moram, sem mu rekla že vsa v solzah. Da jo bo dal na travo, je rekel, jaz pa da ne, naj jo pusti tam kjer je, ker je ranjena in ji moram pomagati. Tisti trenutek sem bila panična.
Stekla sem k sosedi po pomoč. Prosila sem jo za telefonsko številko ali vsaj namig, kje imajo kakšno zavetišče ali veterinarja. Da imam pred vrati ranjeno mačko, ki jo je očitno zbil avto in ona se je takoj spomnila, da se je včeraj prav ta mačka okoli njihove hiše potikala.  
Da nimajo tu nikjer zavetišča. Zakaj le, to je podeželje, tukaj se drugače rešujejo stvari, mi je pojasnila. Nisem razumela. Odvrnila sem ji, da moramo mi v mestih ranjene živali odnest k veterinarju ali v zavetišče, da so me enkrat že raztrgali, ker sem hotela obdržat mačko brez repa, vendar mi ona ni mogla pomagati. Pa je šla z mano pogledat mačko in med potjo poklicala svaka, naj se oglasi spotoma pri nas, ko boš šel na trgatev.

Ko sva prišli do mucke sem opazila, da ima zadnjik poln zelenih tečnih muh, ki so jo obletavale in se ji zarivale v telo. Nagnusno. Soseda je takoj rekla, da je z mačko konec in da bo svak poskbel za to ter odšla. Ostala sem sama z mucko, sedla poleg nje in jo božala. Božala sem jo po glavi, telesu, ji prigovarjala, odganjala muhe in jokala. Da ne bom imela nobene mačke, ko bom tam živela, sem rekla, ker nočem, da mi jo kdo takole povozi in jo bom gledala umirati v mukah.
Ni več mjavkala, glavo je naslanjala na mojo roko in me na trenutke pogledala naravnost v oči. Zaželela sem si, da bi jo takole božala dokler ne bi umrla, po drugi strani pa sem se spraševala kako jo boli, ali čuti te muhe, ki se ji zarivajo v telo, ki jo žrejo pri živem telesu.
Je  to umiranje? Tako zgleda smrt? Je tak pogleda tistega, ki se poslavlja? Prisegla bi, da sem v njenih očeh videla ugašati plamen. Ko je prišel Moj mimo jo je samo bežno pogledal in rekel, da bo sama umrla, da že ugaša. A jaz bi še takrat dala vse, da bi imela samo zlomljeno nogo in bi jo lahko pozdravili.

Da se je privlekla do mojega vhoda je morala prepuzati kakih 70 m. K meni je prišla … po kaj? Po pomoč? Odrešitev? Tolažbo?

Prišel je sosedin svak. V rokah je nosil motiko. Pozdravil je, jaz sem se umaknila. Na motiko je naložil mačko in jo odnesel na njivo. Tam jo je položil (ne vrgel ali stresel) na zemljo in z natančnim udarcem v glavo končal njeno življenje. Nato je skopal luknjo in jo zakopal vanjo. Motiko je dal sosedi in šel naprej na trgatev.

Obstala sem kot okamenela. Na moji verandi je le še črna ovratnica pričala, da je bila tam res mačka. Nato sem šla v hišo in začela pripravljati stvari za odhod domov. V sončen dan se je priplazil trpek občutek. Nekaj zatem pa je prišlo spoznanje, kako smo meščani izgubili stik z naravo, s ciklusom življenja / smrti; z dejstvom, da ne moreš in tudi ni potrebno pomagati vsem in za vsako ceno ohraniti življenja; da se živo bitje rodi in umre … spontano. Nič čudežnega ni ne v smrti ne v rojstvu.
_________________________________________________

Mačka … je zato, da lovi miši. “Loviti miši” pomeni ubijati miši, ampak tako ne rečemo, ker je grdo. Je pa to dejstvo. Kura je zato, da nese jajca in da se jo zakolje. Svinja je zato, da se jo zakolje in porabi njeno meso, maščobo in še kaj za hrano. Krava je zato, da daje mleko in da se jo zakolje. Ovce so zato, da … Vsakdo ima svoj namen. Tudi človek. In smrt je sestavni del podeželja prav tako, kot je sestavni del rojevanje. Vsako rojstvo in vsaka smrt imata svoj pomen. Bolni ljudje umrejo, stari ljudje umrejo, umrejo živali, umre drevo. Rodi se nov otrok, vzklije novo drevo, krava skoti telička.

Kje se je  v tem krogu ustavilo razmišljanje mestnih ljudi? Ljudi, ki mislijo, da morajo vsako žival ne glede na ceno pozdraviti in oskrbeti. Ljudi, ki ne marajo gledati starih in bolnih? Ljudi, ki so samo za življenje, o smrti pa niso sposobni razmišljati? Kako je lahko mene zagrabila panika ob misli, da bo treba mačko ubiti, ker sem slutila, da je preveč poškodovana? Ne, jaz bi jo zavila v deko in vlekla v Ljubjano v Gmajnico, kjer bi jo ljudje vzeli in ji mogoče dali injekcijo, ki bi mi jo zaračunali, ali pa bi jo skišali na vsak način in za vsako ceno obdržati pri življenju? V kateri točki ta boj za življenje postane nesmiseln?

Zdaj pa to razmišljanje prenesimo v človeška življenja. Kje in kdaj”boriti se za življenje” izgubi smisel?

Umetna oploditev – modna muha ali igranje Boga

Ali kaj drugega.

Nočem bit provokativna in ni moj namen vzpodbujat  žolčnih odzivov, toda hočeš nočeš se obme zaletavajo informacije o umetnih oploditvah in po letu, dveh sem že rahlo do pretežno zasičena z njimi. Saj ne, da bi me motile kot take, toda občutek, ki ga imam – ker pač poznam veliko žensk mojih let, ki na umetne oploditve hodijo (kakšen izraz – kot bi jaz rekla, da seksam samo zato, da zanosim), je tak, da je to zdaj nekaj, kar je v modi, kot je v modi žuranje in delanje poklicne kariere globoko v trideseta leta, pa iskanje primernega partnerja do nezavesti in na koncu najprej izogibanje nosečnosti, “ker ni čas”, potem pa z glavo v zid za otroka. Konfuznost na višku.

Od vedno je veljalo, naj imajo ženske ko so mlade otroke. In mlade so jih večinoma imele, dokler se zdravniki niso odločili, da bodo nadomestili naravo in smisel imeti mlad otroke ter “izsilili” otroke tudi ženskam, ki jih ne morejo imet, ker so prestare ali se bodisi kot mlade niso dovolj pazile in hodile okrog na pol gole ter imele ničkoliko vnetij rodil, ali imajo partnerje, katerih semena niso aktivna, živahna ali jih ni dovolj. In tako so nastale umetne oploditve.
_________________________________________________

Umetna oploditev je pri nas rezervirana za posebno kasto ljudi. To so pari, poročeni ali skupaj živeči. Samo oni so upravičeni do tega postopka, samskim ženskam je pravica do umetne oploditve onemogočena (oz. ta pravica sploh ne obstaja niti pogojno). Že tukaj me zelo zbode v oči razlika med vezano in samsko žensko, kot bi bila vezana večvredna, bolj primerna za otroka oz. je samska ženska neprimerna. Jasno, da vemo, da to ni res, ampak naša družba je tako odločila (špekuliram, da tudi zato, ker bi potem moške zreducirali na stopnjo darovalcev semen, kar, roko na srce, tudi sicer vedno pogosteje so).

Kot drugo mi je nerazumljivo, da se splave, ki nastanejo kot posledice pri umetnih oploditvah tretira popolnoma drugače kot splave, ki jih ženske naredijo namenoma. Ampak … ali niso tudi ti spontani splavi narejeni namenoma? Z njimi se ženske seznanijo, ko se odločajo za umetno oploditev in imajo, preden zanosijo zares, lahko tudi po več splavov. Razumem. To niso hoteni splavi, so samo predvideni. Razlika pa tako … prozorna. Pa ne mi rečt, da so zarodki pri teh splavih že mrtvi, kajti ko jih vstavijo v maternico so še kako živi. Umor pa je umor, če se gremo picajzelstvo.

Resnično poznam samo ženske 35+, ki se odločajo za umetno oploditev. Po pravilu so vse prej žurale, potovale, delale kariero, niti pomislile niso na otroka in družino, potem pa …. tik tak tik tak tik tak tik tak …. s partnerji, ki imajo po pravilu še kakšno leto več … “Midva hočeva družino. Imava solidni službi, svoje stanovanje, dva avtomobila, psa in kanarčka, dovolj sva potovaal in žurala. Zdaj hočeva otroka,” bi lahko strnila v dva stavka njihove izgovore, zakaj nista imela otrok prej. Najprej življenje in uživanje, potem pa … kaj? … konec življenja, ker bosta imela otroka? No, jaz bi vsem takih v odgovor pokazala sredinec. Nema. Basta. Prej bi imela otroka.

Ko se pari odločijo za umetno oploditev – vsaj tisti, ki jih poznam jaz so bili taki, govorijo samo o tem. Kot bi jim kompletne možgane okupirala ta misel. Zame osebno prav zoprno in utrujajoče. Pa neumno, med drugim, ker je v življenju še veliko drugih stvari, ki so pomembne in navdihujoče in ki dva skupaj držijo, a ti pari so “prepričani” da je samo otrok tisti, ki ju bo izpolnil in dal smisel njunima življenjema. Da bo njuna zveza dobila smisel šele z otrokom. O sveta pomagalka …
Otrok bo po vsej verjetnosti rojen “najbolj ljubečima staršema pod soncem”, ki mu bosta tja do 30 leta med vrsticami naprej metala kako sta se borila zanj in kaj vse je morala mati “pretrpeti”, da je z njim zanosila, ki ga bosta zavijala v vato in bdela nad vsakim njegovim korakom. Ker sta se tako namučila, da sta ga dobila … zveni tako, kot bi govorili o kakšni dragoceni omari ali avtu ali delu nakita.
_________________________________________________

Ženska mora imet otroke, ko je polna energije, elastična, ko še ne zna komplicirati in se še iz tako nemogočih situacij izvije brez težav. Mlada mora imet otroka zato, ker je njeno telo mlado in ker je prilagodljivo, ker se lahko že s hormoni vzpodbudi morebitna možna kasnejša neplodnost. Razmišljanje v stilu “najprej bom žurala, prevandrala svet, delala kariero, potem pa se ustalila in umrla, pardon, imela otroka” je zame osebno popolnoma nesprejemljivo. Ko pridejo otroci se NE poruši svet, nihče ne umre oz. neha živet, ni potrebno, da je konec kariere, potovanj, izletov. Otrok je sestavni del družine, ne pa svetinja na kaminu oz. medvedek na kavču.

Otroci niso darilo ali čudež. Otroci so sestavni del naravnega cikla in družbe. Spočnejo jih odrasli, rodijo ženske, zanje skrbi … odvisno do časovnega obdobja in oblike družine. Ni jih potrebno zavijati v vato in celofan, ni pa jih tudi potrebno pretepati in poniževati. So ljudje, kot smo mi vsi. In ni dano vsem odraslim, da jih imajo. In ni dano vsem odraslim, da jih imajo kadarkoli si jih zaželijo.
_________________________________________________

Včasih mi kdo reče, da tako razmišljam zato, ker imam dva otroka in ne vem, kako je, če jih nimaš in si jih želiš. Že že, se strinjam, da ne vem, kako je, če jih nimaš a si jih želiš, toda vse te ženske bi prav tako kot jaz lahko imele otroke med 20 -25 letom, pa jih niso imele, ker so počele vse kaj drugega.
Ne pravim, da morajo vse ženske imeti otroke pri teh letih, zagovarjam pa stališče, da bi se morale ženske, ki se pri 35+ odločajo za otroke, zavedati morebitnih posledic svojih odločitev in jih odgovorno spreljeti. Če otroka ni, potem ga ni (resnično si ne predstavljam, da dva razmišljata o otroku kot o čudežu, ki bo osmislil njuno vezo, ker otrok po moje ni ne čudež, ne osmislitev veze, temveč naravna danost, ki je ali pa je ni – a če pa otroka ne bo, bosta šla pa kar narazen? ).

Sama sem imela otroka pri 20-25 letih, ker sem si to želela in ker mi na kraj pameti ni padlo in bi pomislila na to,  da bom kaj zamudila, če ju bom imela tako kmalu. Ne vem, kaj pomeni biti brez otroka, vem pa, kaj pomeni živeti z njimi in jih vzgajati, zato absolutno ne pristajam na naivne leporečnice novopečenih staršev kakšno darilo jim je otrok, kako bodo budno pazili nanj, kako se mu ne bo nič zgodilo, kako ga bodo obsipavali z ljubeznijo … in ga spremenili v psihičnega invalida. Vseprerado se namreč zgodi, da tisto, kar si najbolj želimo, nabolj uničimo.

Tudi jaz sem si zadnjih šest let želela otroka. Zelo močno, da sem vsako menstruacijo prejokala in preklela. Pa mi še na misel ni prišlo, da bi šla z Mojim na umetno oploditev (razen, da sem mu predlagala pregled). Zakaj že? Če naravno ne uspe, potem ni usojeno. V naravo se ne bom vtikala in ne bom svoje telo izpostavljala hormonskim terapijam zato, da si bom “izpolnila željo”. Zame je otrok nekaj povsem drugega.

Svojima hčerama že sedaj govorim, naj imata mladi otroke. Tja do 27 leta vsaj, pa raje prej. Upam, da jima bom v teh nekaj letih, kar bomo še skupaj, “vcepila” to zavest, da naj imata mladi otroke in da otroci ne pomenijo konec življenja.
_______________________________________________

Kot rečeno že na začetku, je to moje razmišljanje o vedno pogostejšem govorjenju glede umetnih oploditev. Ne strinjam se ne s tem, da imajo do njega pravico samo ne-samske ženske, ne s tem, da to sploh izvajajo. Narava že ve, zakaj ženske po 35+ niso več tako plodne, prav tako ni nespregledljivo dejstvo, da je vedno več moških, ki ne morejo imeti otrok. Zakaj? Odgovor je znan – zastrupljamo se in uničujemo od znotraj. Film, ki govori o zadnjem otroku, morda sploh ni samo znanstvena fantastika.

Mercator : Lidl = primerjajmo cene

Po dolgem času smo šle s tamalima spet v Lidl (kjer sem sprečala svojo mladostno prijateljico, ki je že sto let nisem videla) po nakupih. Mimogrede smo se še odločile, kaj bomo danes jedle za večerjo – bleke, tj. široke rezance s salamo, kislo smetano in jajci.

Tole je račun:

Znaša 10,42 eur. Ko smo prišle domov sem skočila eš v bližnji Mercator in z modrim kulijem zapisala cene artiklov, ki so v Mercatorju najcenejši ekvivalenti Lidlovim.

Opomba: zelenjavna juha = zelenjavne kocke
               tagliatelle = široki rezanci
               fidelini = navadni rezanci
               ržene štruce v Mercatorju nimajo, imajo mešano, ki stane 2,45 eur / 1 kg

Če bi taiste stvari kupila v Mercatorju bi zanje odštela 17,37 eur. Je treba še kaj dodat? Mislim, da ne.

Moj čisto “običajen” delovni dan

Zakaj hočem potem, ko zaprem vrata pisarne, tišino in mir in bi bila najbolj srečna oseba na svetu, če mi ne bi bilo treba do naslednjega jutra odgovarjati na prav nobeno vprašanje ali če meni ne bi bilo treba postavit nobenega? Zato …

Moj delovni dan se začne ob 5,30, ko prvič odprem oči. Ob 6,30 grem v službo. Od poletja dalje imamo vsako jutro s sodelavci skupno kavo ob 7 v bližnji gostilni. 7 in 15 minut ponavadi vstanemo od mize in delovni dan se začne.
Najprej dam montarjem nalog – stranko, ki jo tisti dan montirajo. Skupaj pregledamo okna in vrata, rolete oz. žaluzije, police, pogovorimo se o potrebnih delih (demontaža, montaža, odvoz, zaključna dela), monterji pregledajo potrošni material, vzamejo kljuke … in najkasneje ob 8,00 odpeljejo z dvorišča.
Jaz vmes smuknem v pisarno, prižgem računalnike, radio, poiščem proklik kartico in prinesem telefone ter skočim na internet pogledat blog, pošto, forum. Potem pregledam stanje na prokliku. Stiskam izpisek, vnesem plačila, naredim avansne račune, če je potrebno, in plačam zapadle obveznosti.
Danes sem za dobro jutro naredila najprej 6 prijav tujih delavcev (pogodbe, prijavo za zdravstveno zavarovanje, pregled druge dokumentacije), nato odjavo enega, pa prijavo še enega v montaži. To mi je vzelo uro in še malo več časa. Vmes pa telefoni bodisi da kličejo za izdelavo ponudbe bodisi, da potrjujejo ponudbo in se zanimajo kako dalje poteka postopek ali da določimo datum izmer na objektu.
Nato pregledam dva službena maila, stiskam povpraševanja in za vse razen za zakomplicirane (recimo Alu povpraševanja, ki jih dela samo šef) naredim ponudbe ter jih pošljem ali po mailih ali zapakiram v kuverte.
Zadnje pol leta imamo odprte oglase na www.mojedelo.com za montarje, delavce v proizvodnji in merilca, zato mi vsako jutro prileti “hedhanter” ali prijave na oglas, ki jih moram prav tako pregledati in izločiti potencialne kandidate. Po možnosti jih takoj tudi pokličem in s dogovorim za sestanek.
Vmes pride šef, s katerim se pogovoriva o kakšni pomembni stvari, sicer pa delam samostojno.

Potem pride čas za izdelavo delavnih nalogov in naročanje stekel, senčil, polic, okovja, ipd. drugim dobaviteljem. To traja različno dolgo. Včasih delam tudi tri in več ure, ker vmes prihajajo stranke in jim moram razkazati našo ponubo ter narediti ponudbo takoj. Pa kakšen delavec pride k meni, pa kaj pride vmes in moram takoj narediti (recimo izdelava oglasa za kakšno revijo ali popravek kakšne ponudbe, ali kaj drugega).
Izdelava nalogov zahteva mir in natančnost, česar mi manjka, pa vendar ne toliko, da ne bi tega zmogla narediti. Delovne naloge delam po zadnjih izmerah merilca – zrišem okno, skotiram vse potrebno za delavnico, določim odpiranje, delitev kril, prečk in pokončnikov, pri vratih pragove, kljuke ali ročke, barvo profilov, …. nato ročno napišem naročila za pripadajoča senčila, police, ipd. ter vse skupaj pošljem na določene naslove. Če se za kakšno stranko mudi, grem takoj v delavnico in naročim izdelavo elementov. Tudi sicer grem čez dan tja in pogledam kaj je narejeno, preverim ali je za naslednja dva dneva vse izgotovljeno, povem “glavnemu” v delavnici, kakšen je plan montaž za naslednjih nekaj dni in kaj je prioritetno za izdelavo. Načeloma naredijo vse po planu, včasih pa je treba oddelati tudi kakšno soboto.
Od 11,30 – 12 grem ponavadi na malico. To si vzamem obvezno. Malo miru, tišine, nič telefonov … Nato gremo dalje. Pregledam dospelo pošto, jo vpišem v knjigo, došle račune vnesem v proklik in če se le da naredim dobavnice – včasih pa take račune nekaj dni skupaj zbiram in potem v enem dnevu naredim prevzemnice za vse skupaj (povprečno ima vsak račun vsaj 30 postavk). Če se da sproti delam račune že montiranih strank, včasih pa v enem dnevu narediva s šefom tudi po 20 in več računov.

Vmes skačem na internet, da vsaj malo preklopim, sicer bi me pobralo od stresa. V fascikel pospravljam naročila, poslane ponudbe, dopise, obvestila, idr. Načrtujem montaže za en teden vnaprej in dopisujem oz. prerazporejam stranke. Obvezno vsaj dva dni prej pokličem stranke in jih obvestim kdaj bo pri njih montaža. Naročam material za izdelavo oken – praviloma v večjih količinah in vse, razen naročila okovja, ki ga spiše “glavni” v delavnici. Prevzamem povpraševanja in naročila stalnih kupcev, ki jih ponavadi sproti naročam dalje. Izpisujem dokončane delovne naloge po šifrah artiklov, da na koncu meseca dobim točno neto porabo profilov in jekla, … Skratka dela u vrh glave.

In potem je ura 4 popoldan in zaprem vrata pisarne ter grem proti avtu. Moja edina želja je, da bi bila lahko do naslednjega jutra v tišini in miru. Pa že razmišljam, recimo danes, po kateri poti naj grem v Kranj, da bom prišla pravočasno do tavelike, ki jo peljem danes prvič na orientalske plese, se vmes dogovorim s prijateljico, ki je že dolgo nisem videla, za kavo, in grem nazaj grede po taveliko na trening. Ko ob 7 zvečer pridem končno domov se moram pa še pogovorit s tamalo, pa z obema predebatirati o šoli in sprejeti odločitve o kakšni stvari. Potem sedem za računalnik, sklofam en post ali dva in grem spat.

Zbudim se ob 5,30 in med polurnim mižanjem že premišljujem ali imamo vse za stranko, ki jo bomo montirali tisti dan, ali sem naročila lamele za tisto stranko in poslal podatke tistemu dobavitelju, da odpravi reklamacijo tisti stranki. Kaj je nujno, kar rmoram takoj zjutraj naredit in ali je kaj, kar moram opravit tisti dan zase (recimo poklicati zdravnico, ki jo kličem že tri dni).
In tako grejo dnevi en v drugega … da sploh ne vem, kdaj mine čas. Kmalu bo novo leto.