Starševstvo +

Oči, zakva si me tko nategnu v višino?

Ta vikend sem spet pobirala orehe in se odločila, da spomladi na njivi zasadim sivko. Točno tako. V petek grem na prvo predavanje v Kraško vasico, kjer imajo s tem – gojenjem sivke – izkušnje. Torej sem tozadevno zatrdno odločena.

Sobotno jutro je bilo čudovito. Vsaj tja do 11 ure, ko se je megla raztegnila tudi do in okoli hiše. Mater …
Najprej torej jaz s šalco jutranje kave brez kapljice mleka (bljak in bljak) …

In moj pogled …

Ja ja, sonce je tako nizko, da bi ga lahko prijela v dlan in stisnila. Fantazija. In to ob 8.30 zjutraj. Takrat je bila megla še daaaaleč spodaj in v takih jutrih se zdi, da je hrib odrezan od ostalega sveta (tak pogled sem imela tudi s Šmarjetne in Šmarne gore, sicer pa je najbrž tak pogled vedno, kadar je nizka oblačnost).

“Običajno” je razgled sicer takle:

Vidi se do Murske Sobote.  

Popoldan sem se spravila čistit njivo, ki je letos nisem zasadila z ničemer, ker sem hišo prepozno dobila v last in posest. Sicer že od maja dalje premišljujem kaj naredit s to zemljo (prvi dve sliki v tem postu), narediti botanični vrt, zelenico, cvetličnjak ali kaj drugega, zdaj pa sem odločena, da zasadim sivko. Definitivno.

Vse sem spulila na roke in … no, tole je namesto fitnesa in švicanja na aerobiki. Pa še zastonj je. Slabo polovico njive moram pa počistit naslednjič. In potem prosit soseda, da mi jo zorje ali pa jo bom sama malo prekopala in pripravila na sajenje.    Komaj čakam, da se vidim z motiko na taisti njivi. (jebemti oči, kva si me tko nategnu v višino, a ne veš, da je deu pr tleh)

Tudi ta vikend sem nabirala orehe kot en hrček. Vse žepe sem imela polne, s sabo pa sem vlačila – spet – črno smetarsko vrečo, saj je orehov absolutno in kljub temu, da jih žrejo tudi živali, preveč. Ampak … škoda jih je metat stran.

Tole je nabirka dveh vikendov (treh popoldnevov). Tole pa …

Ne, nočem vedet, res ne. Vem pa, da je vse to … moje.  ))))

Obiskal me je tudi tesar in po strokovnem ogledu podstrešja sva zaključila, da mi naredi predračun, ki bo vseboval odstranitev obstoječe strehe in stropa, izdelavo venca na stenah, položitev novega stropa – macesen – in izdelava nove strehe, ki bo deskana in prekrita delno z opeko delno s pločevino, izdelava dveh frčad in na novo izdelava enega od dimnikov. Poleg tega moram pa še eno steno podret in naredit novo. Računam na strošek v višini cca 12.000 eur (samo macesen bo cca 3.500 eur).

Optimistka? Totalna. A ravno razmišljanje o teh stvareh (izvedbi teh del, izdelavi frčade – bo ena ali bosta dve, pa pregraditev podstrešja, ki bo veliko cca 100 m2 in bosta dva vhoda nanj – računam, da bodo gor spalnice in “sušilnica” za te kurčeve orehe     ) mi pomaga, da ne razmišljam o svoji trenutni situaciji, o tem, kako pregurati mesec do naslednje plače, ipd. Sicer pa grem jutri itak na fax k mentorju, da se dogovoriva za izdelavo naloge, po kateri bom dobila naziv uni. dipl. soc. del.     Em aj laki or vat?  ))

Plače v državni upravi niso visoke, so pa varne

…, jaz pa lahko tako hitro izgubim službo, da je kar malo srhljivo. Pa ne zato, ker bi se me šef naveličal ali bi bila v službi neproduktivna, temveč zato, ker …

Že pred mesecem ali še dlje se je podražilo jeklo. Tisto, ki ga uporabljamo za izdelavo pv oken točno za 20%. Pvc profili so se podražilili za 5%, a to je bila že druga podražitev odkar delam v tem podjetju, Mi svojih izdelkov nismo podražili že … ne vem od kdaj, toda od lanskega februarja definitivno ne. Še več, dajemo dodatne popuste, da ljudje ja vzamejo okna, da si jih lahko “privoščijo” tudi tisti bolj plitkih žepov (in tisti, ki zaradi svoje starosti ne dobijo kredita niti preko Eko sklada, kaj šele preko banke, okna pa morajo zamenjati).

Naš trg je Ljubljanska kotlina in temu primerna je konkurenca. Pa tista lojalna je še čisto ok, bolj “zaskrbljujoča” je tista nelojalna. To so razni padalci, ki stavbno pohištvo kupujejo na črno in prodajajo na črno, torej ne plačajo DDV niti tako niti tako, za stranke pa so vsekakor cenejši kot mi.

Že leta nazaj sem se lahko prepričala, da v gradbeništvu veljajo čisto posebni zakoni, po katerih se material draži, delo pa ne in tako delavci dobijo vse manj, proizvajalci materalov pa več oz. kolikor pač določijo. Materiale je jasno da treba kupovat, eni se potem dela lotijo sami, drugi pa se cenkajo z obrtniki za čimnižjo ceno. In tako zdaj tuhtamo kaj narediti s podražitvijo proizvodnih materialov. Znižati plače? Dodatno znižati obratovalne stroške? Prepoloviti delovno silo ali morda uvoziti cenejšo iz Bosne, Srbije, kod drugod?

Dejstvo je, da kupna moč pada. Oziroma … ne da pada, ljudje iz srednjega sloja (kaj je že to?) si težje “privoščijo” investirati v lastne domove. Tako pada povpraševanje za novo stavbno pohištvo, tisto pa, ki povprašujejo, pa iščejo najugodnejšega, najcenejšega, naj … pač najbolj poceni, pa ni važno, kaj prodaja. Lahko zmeče skupaj okna iz materialov zelo sumljivega izvora, pa to pač ni važno, samo da je kao pvc okno z jeklenimi ojačitvami (kupci pa itak ne morejo preverit ali je jeklo po vsem podboju in krilu ali samo na določenih mestih), okovjem, ki zdrži eno ali pa 10 let, podjetja itak po pravilu dajemo garancijo 10 let, potem pa se po nekaj letih najbolj  goljufiva podjetja vržejo v stečajo in nadaljujejo svojo obrt pod drugim imenom.

Če imamo zaposleni v gospodarstvu takrat, ko gre vsem dobro, višje plače od državnih uradnikov vseh vrst, smo prvi na seznamu za odstrel, ko se zategnejo pasovi, je na obzorju recesija, se ljudej zbojijo za svoj obstoj. Državnih uradnikov to toliko ne skrbi, saj policija in vojska morata bit, učitelji in vzgojitelji morajo bit, na občinah morajo delati, sodnike potrebujemo, v parlamentu se mora nekdo greti, ostali pa smo prepuščeni sami sebi. In tako sem prišla do ugotovitve, da lahko kljub temu, da dobro delam, ostanem na cesti, če bodo ljudje zategnili pasove in se odpovedali investiranju v stavbno pohištvo. Ne bodo pa ostale na cesti gospe in gospodje na CSD-ju. In pridemo do tega, zakaj je fino bit zaposlen v državni upravi. Plača res ni visoka, je pa …. VARNA. Vsaj veliko bolj kot moja. Ampak, se mi zdi, da smo to dejstvo pozabili.

Kakšni se zdite sami sebi?

Človek največ časa preživi … sam se seboj. Celih 24/7 od rojstva do smrti, kar je nedvomno največ časa, preživetega s komerkoli. A glej ga zlomka, skoraj nikoli se ne vprašamo kakšni se zdimo sami sebi, temveč bolj ko ne razmišljamo o tem, kakšni se zdimo drugim, kako nas dojemajo drugi, kakšen vtis puščamo drugim. Kaj pa mi, torej, kaj pa jaz? Kakšna pa se zdi sama sebi jaz?

Včasih se ne prenašam. Takrat grem sama sebi strašno na živce. Recimo ko z Mojim seksava in začnem filozofirati in se repenčiti in nič ni dobro in tam me boli, pa tukaj stiska, pa … Ajde bre, ženo, si mislim, da sem na mestu Mojega, bi se gladko na gobec.  Pa se ne in v olajševalno okoliščino mi je, da na glas rečem, da si grem na živce. Po moje, no. 

Včasih sama sebe zalotim, da počnem kaj, kar … nisem jaz. Recimo … hmmm … moram razmislit … recimo, ko gola hodim po vrtu. Ali ko vidim, da sosed gleda izza plota svojega vrta v mojo kuhinjo, jaz pa se naredim, da tega ne vidim in dalje počnem, kar pač takrat počnem. Če bi bila jaz, bivsaj enkrat  prinorela ven in sosedu povedala svoje. Tako pa to, kar bi povedala njemu, brbljam sama sebi v brk.

Sama sebi se zdim glupa tudi takrat, ko čutim, da sem se najedla, pa še kar naprej jem, čeprav točno vem, da me bo bolel trebuh, da bom nekaj dni zapored vsa napihnjena. Eh, … kr neki. Ali ko zagrizem v noht in mi je takoj jasno, da če bom potegnila, da bo pritekla kri in me bo prst bolel, pa vseeno … še mal, pa še mal, požri se, Katarina. Pa točno vem, kaj bo, pa vseeno …

Večinoma se imam rada. Sem si všeč. Dobro shajam sama s seboj. Sploh zdaj, ko sem se spet začela sama s seboj pogovarjati. Ko si spet povem, da sem ponosna nase, da se imam rada, in ko se okaram, kadar res naredim kakšno glupost. Ma ja, vedno bi bilo lahko tudi bolje, ampak tako kot je, je zelo v redu. Sploh ko se sama sebi režim.
Pred dnevi sem opazila, da vsak dan obujem eno strgano in eno celo nogavico. Vsak dan. Cela nogavica je na levi nogi, strgana na desni. In nosim tisto strgano nogaico dokler se res ne raztrga in jo moram zamenjati. In ko zbiram jakno za v službo vedno zberem tisto z zguljenimi komolci, ker … imam tisto drugo samo za v kino ali kakšen obisk.
Vsako jutro iščem spodnjice. Čisto vsako jutro. Spim brez spodnjega perila – vse tri imamo, pa ne vem od kdaj, za spat moške boksarice – in tako vsako jutro brskam po predalih, mojem in od tamalidveh (onidve pospravljata perilo in največkrat vse spodnje hlače vržeta ven predal in ta predal po pravilu NI moj).
Rada sem prijazna. No, saj večinoma tudi sem prijazna. A na smeh si grem, kadar začnem preklinjati, pošiljati v božje rože vse po spisku. In takrat me nekaj prav res zelo razkuri. Je pa res, da glasno govorim. Vedno. In če me je prvič “zadelo”, ko mi je sestra rekla, da se z mano ne more pogovarjati, saj me ne razume, ker sliši samo moj glas, se zdaj zaradi tega ne obremenjujem več. Jasno mi je, da me določena skupina ljudi (to so tisti, ki govorijo tiho, mirno – kot recimo Janša), ne prenese zaradi mojega načina govorjenja, toda niti na kraj pameti mi ne pade, da bi se jim prilagajala. S takimi se pač ne družim.
Mi je pa včasih zoprno, ko se slišim, da požiram črke, krajšam besede, prehitro govorim in … potem zajecccccljam u božju mater. Pa načeloma že govorim počasi – no, vsaj bistveno počasneje, kot nekoč – ampak tu in tam pa vzamem tak zalet, da meni za dohitet.

Ko se zjutraJ primajem v kopalnico, se sama sebe ne ustrašim.    Se spoznam v ogledalu. Dobro se počutim v svoji koži (razen, ko se nažrem kot svinja in potem hodil okrog kot žogica nogica). Všeč mi je moj nastop, moj glas, moj smeh, moji monogoli. Seveda sem kdaj sama nase jezna in bi se požrla od besa, a sama sebi sem najboljša prijateljica. In se učim od … sebe.       Sebi pač najlažje rečem, da sem glupa, pa da naj se skuliram, pa kaj mislim, da sem, rada pa se tudi nasmejem sebi, se potolažim, si pritrdim, da sem fajn, da mi gre ok, da se en smem pustit. Skratka … sama sebi se zdi zlo v redu.

Kakšna pa se ti zdiš sama sebi? 

p.s: ah ja, spomnila sem se, da mi je pri meni všeč tudi to, da mi vse uspe. )))))))  em aj laki, or uvat?!   )))))

Pisanje bloga je obrodilo sadove

Pred časom sem pisala o tem, da sem strenirana, da pričakujem negativne odzive, ne pa pozitivnih pohval. Pa prebiram druge bloge in velikokrat vidim, da imajo zapisan seznam revij, časnikov, v katerih so imeli objavljene intervjuje in članke, pa seznam knjig, ki so jih napisali, pa naslov diplome, ki so jo zagovarjali … Meni še na kraj pameti ne pade, da bi napisala tak seznam. Še več, še ko imam kje objavljen kak članek ali intervju o tem ne obvestim skoraj nikogar, večinoma post festum povem najbližnjim prijateljem, kje je bilo objavljeno. Zakaj? Zato, ker pričakujem negativne odzive v stilu “glej, kako se duva” ali kaj je to takega, če jo je nekdo intervjujal” ipd. Tako je, tako sem strenirana, pa vendar …

Kljub vsemu sem se odločila, da se pohvalim s tem, da moje pisanje ni zaman, da so ga drugi opazili, da je ljudem všeč, da se v mojih zgodbah prepoznajo in da sem dobila tudi pogodbo, preko katere bom pisala … ne zastonj, temveč za denar. To pa je tudi glavni vzrok, da sem ne pišem več vsak dan, da niti nebom več pisala vsak dan, ker bom zgodbe in razmišljanja odslej “vnovčevala”.

Pred časom me je obiskala novinarka revija 7 dni in naredili sva intervju. Našla me je preko mojega bloga. In ker ji je bilo moje pisanje všeč, so mi ponudili pisanje kolumne. Danes je izšla moja prva in jaz sem zelo ponosna na to.

Tukaj se nahaja tudi moj intervju.

Poleg teh dveh objav sem imela članke tudi v reviji Jana, pa v Oni, pa Bonbonu (priloga Večera), pa v Financah. Sodelovala sem tudi že z RTV Slovenija (pogovorna oddaja in prispevek v Dobro jutro), pa še kje. Ampak s tem se ne hvalim, tale kolumna pa mi je pomembna, saj dokazuje, da je imel moj učitelj slovenščine g. Kadicev napačno mnenje o mojem pisanju. jaz sem od nekdaj vedela, da dobro pišem, le nikogar to ni zanimalo, učitelj pa mi je celo skušal dokazati, da je moje pisanje ničvredno. Če bi me že v osnovni šoli kdo vzpodbujal … bi bilo morda marsikaj drugače. Ampak tega nikoli ne bom vedela.

Skratka … upam, da bom kolumno pisala na tak način kot sem pisala blog in da bom še za kakšno revijo oz. časnik pisala po pogodbi.

Mimogrede: novinarka je v začetku najinega intervjuja uporabila citat točno tistega posta,v katerem mi je Marko Crnković predlagal, naj že enkrat neham pisati in utihnem. Naključje? Omenil je odgovornost do javnosti … vprašanje, kakšno je njegovo mnenje o tem, da je bila taista misel o tem, da bi kar umrla, objavljena v reviji. Ja, odgovornost do javnosti … kaj pa odgovornost do sebe?

Kaj pomeni “dobra plača” oz. kolikšen je moj dohodek?

Zloba je že naredila tisto, kar sem imela namen naredit jaz. Ona je zaradi tega tečna, jaz pa … se šlepam na dobri volji soseda in šefa, da prav res ne živim samo od vode in jabolk.

Zadnjič sem spet naredila seznam stroškov:

A. nujni in osnovni stroški (oboje hkrati)

250 najemnina
110 domplan (povšal, enkrat je 150, drugič 90, največkrat pa 110)
25 elektrika
11naročnina tv
30 kabelska in internet
27 dodatno zavarovanje
40 mobitel
120 šolska prehrana (nesubvencionirana)

200 hrana in gospodinjski pripomočki (detergenti, čistila, hrana, ipd)
= 813 eur

________________________________________________

B. stroški, ki so sestavni del službe:

cca 60 malica
cca 120 bencin
= 180 eur

________________________________________________

C. stroški, ki pomenijo naložbo v starost in reševanje stanovanjskega problema

340 kredit za hišo
10 elektrika v hiši
50 Merkur rentno življenjsko zavarovanje

= 400 eur

_______________________________________________

D. stroši, ki so zato, ker …

30 trening tavelika
40 žepnina obe hčeri
40 registracija avta
6 naročnina na delo
140 trije vikendi v Ljutomeru
= 256 eur

Skupaj: 1.649, eur. Nisem še prištela oblačil, obutve, šolskih pripomočkov, morebitne okvare pralnega stroj, ipd. Sicer sem pa že preko številke, ki predstavlja moje prihodke. In če dobro pregledam je edini “nepotrebni” strošek vikendi v Ljutomeru, vse ostalo pa …

Lahko bi imela bistveno nižje dohodke, prosila za socialno stanovanje z neprofitno najemnino, imela subvencionirano prehrano v šoli, ampak ne, jaz grem še več delat, še več zaslužit, da me bodo ja lahko drugo leto brcnili v rit, ko bom prosila za republiško štipendijo (cenzus je 327 eur / člana). Sicer stojim na sodišču v vrsti s tožbo za zvišano preživnino, pa vseeno …

Kja pomeni dobra plača? Kakšna JE dobra plača? Nisem kreten, nisem nepismena, nisem na dnu zaposlitvene letstvice, za moje pojme dobro zaslužim, pa … ne vem, resnično ne vem več, kaj pomeni dobra plača.

Veliko mojih prijateljic, ki so letos vpisovale otroke v srednje šole, je pri prošnjah za republiške štipendije padlo ven. Prenizek cenzus, previsoka plača (večinoma so presegale cenzus za 20 – 40 eur), ali zajebavanje naroda erste klase? Če so do sedaj mislile, da imajo slabe plače zdaj vejo, da imajo dobre, pa čeprav imajo recimo 700 eur, pa kakih 160 otroškega dodatka in recimo da 250 preživnine, živijo pa v najemu, so gladko padle ven, saj dohodek 1110 : 3 osebe (dva otroka) znese 370 eur na glavo, prav nikogar pa ne briga, če družina živi v Trboljah in se bosta mulca vozila v Ljubljano v šolo. Mama, znajdi se, al pa bodo otroci nešolani.

Resno … kaj pomeni DOBRA PLAČA? Kaj ta termin pomeni in kako zelo je eur zjebal naša življenja?
Pa ne govorim o nižjem razredu, govorim o srednjem razredu. Srednjem razredu, ki je to po definiciji zaradi višine plač,e v resnici pa je razred, ki hodi po robu revščine.

Smo tudi tukaj izgubili kompas ???????

Miši stopiš na glavo, jo primeš za rep in zalučaš na njivo

Očitno bodo tovrstne dogodivščine postale del mojega življenja v hiši. Upam sicer, da ne.

Prejšnji vikend smo mačko z motiko po glavi in zakopali na njivo, pred dvemi dnevi pa smo miš samo prijeli za rep in jo zalučali v njivo, niti spodobne luknje ji nismo skopali. Ali vsaj malček požalovali za njo. Pa se sprašujem (kot se je tudi Teja), kje se začne živalsko življenje tretirati kot življenje, ki JE vredno, in zakaj se nam ene živali smilijo, druge pa ne. Ali kdo od vas morda misli, da bi morala miš peljati k veterinarju po injekcijo? Oziroma jo dali v zavetišče za izgubljene živali?    Mogoče odčitati čip v njenem ušesu? Po moje nihče, je tako?

V glavnem, zgodila se je običajna sobota. Zjutraj sva vstala, skuhala sem kavo, z Mojim sva pogledala vse risanke na TV in šla nabirati orehe. Čez čas zagledam nekaj sivega laziti skozi travo. O miš. Nisem je videla vse od tistega poletnega dne pred kakimi 20 leti, ko sem se na polju soočila s polsko miško, ki sem jo hotela samo pobožati, pa me je nemarnica grdo ugriznila v prst. Od takrat se miši ne dotaknem več … Pardon, srečala sem jo tudi kakih 6 let nazaj v svoji kuhinjski omari, ko je ponoči šarila za hrano, jaz pa sem prišla v kuhinjo, ker me bolel zob. Ko sem odprala vrata omarice je zabolščala vame in skočila … ne nazaj, temveč naprej, vame. Packa nesramna. Nekaj kasneje sem kupila lepilo za miši, ga na debelo namazala po prvi polici omare in … šla s tamalima na morje. Ko smo se po 14 dneh vrnile domov, so v omari še vedno umirale miši, zalepljene na lepilo in … brrrr … groza in gnus jih je bilo gledati. Malo zato, ker jih je bilo kakih 5 -6, malo zato, ker sem si skušala predstavljati njihove muke, v katerih umirajo, malo pa zato, ker se jih nisem upala dotaknit. Sosed jih je potem enkrat počistil, a na polici so za vedno ostali fleki.

Ko sem prišla v hišo so mi zagotovili, da v njih ni miši. Kasneje sem našla eno mrtvo pod kavčem, pa tu in tam mišelovke, a jaz sem se odločila, da jih ne bom pobijala. Tudi ko mi je prva skopala luknjo skozi steno in imela očiten namen selitve v moj del hiše, nisem nastavila pasti (lepila pa sploh ne), temveč sem samo elegantno zadelala njeno luknjo nazaj. Njet, na mojo stran hiše pa ne boš šla, sem si mislila.

In takole sem dva dni nazaj med nabiranjem orehov opazila sivo žverco med travo. Pejt pejt, sem ji rekla. Sam stran pejt, ti po svoje, jaz po svoje. Nabirala sem naprej, kar v levi hlačnici začutim nekaj … nekaj, kar je lezlo proti moji riti.  Braaaaaaaah …šcccc … dol …. aaaaaaaa … začela sem plesati tisti živčni panični ples, ki se ga nikoli nisem učila, slekla hlače kar sredi njive, skakala, opletala, še majico sem se namenila sleči, ko pride Moj ves nasmejan in me pobara kaj počnem. Mmiiiiiiiiišš je v mojih hlačah, sem že malček skremžljenega obraza zavpila. Ah ja, pa ni, odvrne. Je je, sem jo čutila.

In je padla ven. Prava siva miš. Prevalila se je na bok in trzala. Nehala sem suvati okoli sebe in pogled se mi je prikoval na njeno pojavo. Moj je z nogo stopil na njo – zelo nežno, ni je pohodil, samo mislil je, da mu bo ušla, jo prijel za rep in dvignil. Iz gobca ji je pritekla kri. Zakaj je pa umrla, sem po otroško vprašala. Nisem je ne udarila, niti je Moj ni pohodil. Mogoče od šoka, ker je splezala v mojo hlačnico, mogoče sem jo med mahanjem vseeno počila. Kaj pa zdaj? Jo peljeva k veterinarju, da jo pregleda, sem rekla. Ma ja, veterinar komaj čaka, da mu prineseva mrtvo miš. Dej, vrži jo na njivo, greva dalje orehe pobirat. In jo je vrgel. Potem me je stisnil k sebi, ker sem začela od šoka jokat. Ko mi bo naslednjič kakšna miš spet zlezla v hlačnice ne bom več tako divja in šokirna, za prvič pa je bilo to vsekakor šokantno.

Še isto noč je podobna mrcina spet skopala luknjo v steno in se igrala z orehi. Celo noč sem jo poslušala, ko je obračala, prevračala, grizla oreh in šele proti jutru sem zlezla iz postelje ter v njeno luknjo zatlačila … računalnško miško. Potem je bil mir, ker ni mogla več ven. Pred tem sem ji pa še na pol požrt oreh vrgla v luknjo. 
_________________________________________________

Torej … kje se začne borba za življenje? Katera žival je vredna, da se jo nese k veterinarju in katera ne? Katero žival zakoplješ v zemljo in katero samo vržeš nanjo? Po čem se meri spoštovanje do živalskega življenja?

Na vrtu imam tik nad vrtno mizo v jablani sršenje gnezdo. Mi na misel ne pride, da bi ga uničila. Mislim, da so za nekaj že dobri, samo pogruntala še nisem njihove vloge v naravnem krogu. Vsi drugi bi jih zažgali ali zamrznili in zadelali s pur peno. Ena od prijateljic se je odločila, da bo z “zalego” sama opravila, ko mene ne bo gor, ker jih ima dovolj in ker nam ne pustijo sedeti za mizo. Kupila bo strup zanje in jih pokončala, ko mene ne bo gor. Jaz jih ne bi, mene ne napadajo, okrog drevesa mirne duše lahko hodim, posedam za mizo, skratka bivamo v miru.
Enako je z mišmi. Mene ne motijo. V hiši imam v lesu toliko črvov, da če jih miši ne bodo jedla, ne vem, kdo jih bo odstranjeval, Mojega pa strašno nervirajo in bi povsod nastavil mišelovke, lepilo in kar je še tega, da bi jih pobil.

Če bi bilo po moje, ne bi ubili niti sršenov, niti miši, niti tiste nesrečne mačke. A očitno je tako, da je smrt sestavni del življenja, česar v bloku ne čutimo. V bloku ne čutim smrti vsak dan, ne soočam se z njo niti vsak mesec, na podeželju pa … zdaj že dva vikenda zapovrstjo. In včeraj smo skoraj dve uri govorili o sršenih in planu, kako jih uničiti, pobiti. ???  Razumete, kaj hočem povedat?

Dokler se mu ne dokaže krivda, hišnik ne ravna grdo z učenci

Danes sem se skregala z ravnateljem osnovne šole, kamor hodita moji hčeri. Ne samo skregala, še kaj več je bilo. Recimo, grožnja, da se bom sama pogovorila s hišnikom, ki otroke fizično in psihično maltretira in nihče, niti učitelji niti ravnatelj, ne ukrenejo nič.

Takole je bilo:

moja tamala včeraj ni mogla zaspat. Je hudo nagnjena k resnici in pomoči drugim in se je zapletla v zadevščino, ki je ne zna rešit. Dvema učiteljema je skupaj z drugimi učenci potarnala nad obnašanjem hišnika, ki da jih žali, kakšnega po glavi flopne, se obregne ob fizični izgled močnejših učencev, jim nagaja na šolskem dvorišču tako, da poliva mišji strup po klopeh, na katerih sicer posedajo učenci, itd. Ker učitelja, ki sta bila obveščena o tem dogajanju (pustimo stat, da je bila pri tem nasilju prisotna celo šolska varnostnica, ki ej samo stran pogledala), nista nič ukrenila, jo je moja tamala včeraj mahnila na najvišjo inštanco – k ravnatelju. Ni je sprejel, ker je ima telefonski pogovor in je čakala pred vrati, ko se pojavi podravnateljica in jo nažene stran češ, naj to ureja z razrednikom. Halo????
K razredniku, jasno, ne bo šla, ker se ga boji, ker ima z njim slabe izkušnje. Tuhta kako rešit zadevo, saj se hišnik obnaša skrajno žaljivo do otrok. In pove meni. MENI, vulkanu na dveh nogah, ki moram še razčistit z dvema učiteljicama, ki se derete na otroke, tudi na moje, ki postavljata učence na laž, si zmišljujeta svoja pravila, ki jih potem naknadno preurejata, itd, da o tisti “profesorici”, ki je sploh žaljiva do otrok, sploh ne govorim.

Tako sem danes zjutraj klicala ravnatelja in sva zapela. Najprej zato, ker zanj hišnik ni nič kriv in misli, da si otroci zmišljujejo oz. si narobe predstavljajo njegove reakcije – ne vem, kako si lahko narobe predstavljaš to, da te nekdo užge po glavi in ali prine v sten ali ti reče špeh bomba. Potem zato, ker vztraja pri tem, da on ni tista oseba, ki bi reševala te zadeve, pač pa razrednik (?). Dalje zato, ker brez dokazov ne moremo nikogar obtožit – ob tem sem ga pobarala, če bo ravnal enako, kot je njegova predhodnica, ko ji je moja starejša hči povedala, da njeni prijatelji – učenci iste šole, vdihavajo plin in je vse skupaj posadila v eno sobo ter rekla moji hčeri naj pokaže kdo vdihava plin in opiše kako to počnejo, za nameček pa je hči še hotela pomagati sošolki, ki so jo sošolci pretepali in je izpadla kot lažnjivka (moja tavelika si je to zapomnila tako, da se od zdaj naprej briga samo in izključno … zase).
On trdi, da je stvar zakomplicirana, jaz trdim, da je zelo enostavna. On trdi, da je treba ugotovit krivdo oz. ugotovit ali so si učenci narobe razlagali hišnikova dejanja, jaz pravim, da učenci nimajo prav nobenega razloga, da bi hišnika blatili, si izmišljali take stvari …

Skratka, da skratim priču. Zaključila sem, da bom sama poskrbela za konec tega nasilja – soočenje s hišnikom, predvidevam, da ne na miren in kulturen način, ker me že zdaj grabi jeza, v kolikor prijav otrok ravnatelj ne bo vzel resno in urgiral sam.

In potem se sprašujemo, zakaj se otroci tako zjebejo? Osem ur na dan so v okolju, na katerega nimamo prav nobenega vpliva. Lahko da je vse super, lahko da je včasih ok, drugič ne, lahko pa da je vse skupaj ena velika mora. Sem prisegla, da če se tisti dve učiteljici samo še enkrat zadereta na moji hčeri, ki sta resnično zelo kulturna otroka, ne zajebavata, ne odgovarjata in se ne delata norca iz učiteljev - tisti, ki so ju spoznali vejo, da je to res, bom šla direkt v šolo in se zdrla nanju za vse nazaj in naprej. Naj vidita, kako je to, ko se nekdo dere nate. Če nimata živcev za otroke, marš iz šole.

Vem, da so najstniki včasih naporni in tečni, a daleč od tega, da bi bili neobvladljivi. Toliko kot jim daš spoštovanja, ti ga vrnejo nazaj. Nekatere učitelje tako spoštujejo, jih pozdravljajo, se z njimi družijo, drugih pa videt ne morejo.
Da se pa hišnik spravlja na otroke … o ne, no way. Ne na moje in ne dokler imam jaz kaj besede.

Podobna zgodba, bridek konec.

Zakaj me ne varaš?

… sem vprašala Mojega nekaj dni nazaj.
Kako pa veš, da te ne varam?, je odvrnil.
Pa saj ne vem. Te vprašam, če me in če me ne, zakaj me ne.

Po tistem, ko skoraj 10 dni nisva govorila, se ne videla ne slišala, sva se v petek peljala skupaj v Ljutomer. Tista pot je bila doooolga in pogled v desno prvič od kar pomnim bolj zanimiv kot karkoli drugega. Bila sva hudo na distanci. Ne skregana, samo na distanci. Kot dva znanca, niti prijatelja ne.
Tisti večer je on spal na enem kavču, jaz na drugem in niti na misel mi ni prišlo, da bi se ga dotaknila. Čeprav mu tega nisem povedala, je čutil, da ne prenesem dotika in se tudi on ni “trudil” priti v mojo bližino.
Naslednje jutro sem zlezla k njemu pod odejo in se stisnila obenj. S svojo veliko roko me je objel čez pas in potegnil k sebi. Po več kot 10 dneh … uf, spet sem bila doma.

Zadnje mesece je spolnost izginila s seznama “pomembnih” ali “samoumevnih” stvari v mojem življenju. Nekaj zato, ker se je pojavila monotonost, ki me strašno odbija, nekaj zato, ker me boli v prsih (že več kot mesec dni), nekaj zato, ker se prepirava, nekaj zato, ker je kar nekaj stvari, ki so mi sedaj dosti bolj pomemebne kot prej, nekaj pa zato, ker doma v Kranju sploh ne moreva več seksati in se potem v izogib slabi volje raje sprem in se vidiva samo za vikend, kot pa da se sliniva drug po drugem zavedajoč se, da za kuhinjskimi vrati dve najstnici spita kot princesi na zrnu graha.

Šest let je za nama, njegove roke so kot moje, na mojem telesu jih ne čutim kot roke drugega človeka. Njegovo telo poznam do potankosti, točno vem, kako se bo premaknil, kam zasukal glavo, kako skrčil nogo, kako se bo premikalo njegovo telo, kakšen izraz bo imel na obrazu … Vse na njem mi je domače, znano, varno na nek način. Mogoče kančen preveč predvidljivo, pa vseeno ne toliko, da bi se naveličala. In ker vem, koliko njemu pomeni seks in ker trdno stojim za svojim prepričanjem, da ga nisem kupila, ko sva postala par ter da ni dolžan prenašati mojih muh in “biti nasuhem” če meni ni do seksa, sem pač predvidevala … upala … v resnici samo pomislila na to, da je mogoče našel kakšno ljubico. Mesec dni brez oz. pol leta samo tu in tam … vendarle ni mačji kašelj.

Rekel je, da me ne vara. Da me ne vara zato, ker me ima rad in ker je seks z mano njemu najboljši seks, kar jih je kdaj doživel in raje počaka, da se jaz skuliram, kot da bi okrog iskal slabe nadomestke.     Priznam, njegov odgovor me je popolnoma šokiral. Vem, da me ima rad, to čutim in vedno bolj vidim. Vem tudi to, da mu je z mano zelo lepo, kar mi vedno znova pokaže. Sicer ne razume mojega “obdobja ne-seksa”, amopak mi ne teži. In zato ga imam jaz še raje.

Jaz pa … zdaj razumem tiste, ki pravijo, da spolnost ni tako pomembna, kot mislimo, da je. Da se da tudi brez nje živeti in da pridejo v življenju obdobja, ko je seks … kaj je že to?