Starševstvo +

Babičini nasveti za dom

Skoraj dva meseca sta minila od moje pobožne želje, da si kupim knjigo s praktičnimi nasveti za hišo. Danes sem si jo končno izvolila kupit (32 eur) in sem kot eno malo dete … presrečna, seveda. Takole zgleda tale zadevščna:

Tisto, zaradi česar pa sem kupila tole knjigo, pa zgleda takole:

null

 Male skrivnosti velikih mojstrov, bi lahko rekli. In tako na celih 400 straneh. Odlično branje. In zdravo, kajti že tukaj sem pisala, da v svojo zemljo ne bom spuščala strupov kar pomeni, da bom tudi čiščenje hiše in pranje perila prilagodila. Ker nisem naravni vseznalec, sem si tako poiskala knjigo, ki je polna teh nasvetov. Upam, da jih kmalu preizkusim.

Za piko na I sem si naročila še tole:

Na obroke, da ne bo pomote, ker 49 eur niti po pomoti nimam.    Hja, treba se je znajt.

Torej … takole počasi nastaja moja podeželska knjižnjica.  V mislih imam še knjigo Mojster skoraj za vse ali Nevsakdanja uporaba vsakdanjih stvari (nekaj podobnega). Na obroke, jasno.

Kdo pa misliš da si ti?

Kdo mislim, da sem? Pa saj piše v rubriki O avtorju. Dobro, sem sicer prepričana, da je moje življenje zanimivo in polno vzponov in padcev (auč, moja kolena), ampak če kdo drug misli, da ni, p tudi ni nič narobe.
Se opravičujem, če pišem bolj ko ne samo o … sebi. Introvertirana oseba, kaj češ. Toliko dela imam sama s seboj, da res bolj malo gledam okoli sebe. A če si kdo od vas resnično želi, da pišem še o njem … ok, bom pa pisala o njem. Vse za zadovoljitev publike. 

Mislim, da se imam na splošno fajn. Seveda je to moja subjektivna ocena. Na žalost mi tudi v momentih, ko grem nekako ven iz sebe ne uspe čutiti drugega občutka. Mislim, da se imam fajn, da mi ni dolgčas, da imam … jebiga … nore, nenavadne in za koga skrajno stupidne ideje, ampak meni so všeč. Zato, ker so moje, jasno. In nihče mi ne more reči, da kopiram, da nisem izvirna. Ker sem. Ok, se že posipam s pepelom.

Sem premišljevala o tem, da se delam preveč posebno, preveč … hmmm … ne superiorno, ampak kao vseznalo. Veliko sem se pogovarjala o tem sama s seboj, ampak … hudič je v podrobnosti. Če se delam superiorno zase, potem ne vem, zakaj bi to koga motilo. Če povem kako si jaz zavezujem vezalke res ne zastopim zakaj to moti tiste, ki imajo čevlje na ježke.   Resnično ne razumem njihove jeze. Bi morala imet tudi jaz čevlje na ježke? Ali bi morala povedat, da si ne znam zavezat vezalk? Kje je problem?

Zelo se trudim, da se brigam zase. Res. Tko močno delam na tem, da je že kar boleče. A ne pomaga. Še vedno ljudje mislijo, da se premalo brigam zase.    Je pa čudno, da drugi toliko delajo na meni, namesto da bi delali na sebi. Ukvarjajo se z mojimi bobki, namesto da bi razreševali svoje okostnjake. Čudno. Nisem vedela, da je lažje jesti tuj drek, kot svojega posrati.    

Torej … ne vem, kaj naj naredim. O čem naj pišem. O sebi … ne smem, ker bojda nimam pojma sama o sebi. O svojih otrocih ne smem, ker se smešim, ker ne znam z njima. O svoji primarni družini ne smem, ker … je to pač svetinja. O prijateljicah ne bom, ker jih ne poznam tako dobro, da bi lahko, izmišljevala pa si tudi ne bom, ker je brez zveze.    Lahko se sicer neham ukvarjati sama s seboj in se začnem ukvarjati s sosedovim vinogradom, pa s cesto, ki teče mimo; lahko se spravim na sosedo v bloku nad mano, ki vsako noč pere perilo in zjutraj stepa preprogo na moj atrij; lahko se vtaknem v žensko, ki futra nikogaršnje mačke, ali v lastnika gostilne, ki ima prenizek dimnik. Lahko se zamotim z biločim, ampak meni je z mano najlepše, najbolj domače, najbolj se poznam.    

Nihče ni popoln … pravijo. In vsak ima svojo vrednost.
Jaz pač mislim, da sem popolna.    Zakaj? Zato, ker se nimam s kom primerjati. Kdo je “popoln” in kaj to sploh pomeni? Zase sem popolna jaz in jaz sem Bog sama sebi in jaz vse vem o sebi in sama s sabo preživljam največ časa (24/7). Se opravičujem, če kdo misli, da bi mi bil lahko zgled. Ne more mi bit.    Dejstvo.
In koliko sem vredna? Zase neprecenljivo, za druge … me mora zanimati?
- Skopirano z Vlatkinega bloga – moj komentar: sicer imamo slovenci rek “lastna hvala cena mala” a imam na sumu vse take nebulozne reke, da so skovani prav zato, da ljudi ponižujejo, jim jemljejo vrednost. Se požvižgam na to. jaz sem vredna kolikor se sama cenim. In se ne počutim nič manjvredno. sploh pa manjvredno v primerjavi s čim? s sosedom, prijateljico, marijo terezijo, kraljico elizabeto, … s čim?

Torej … kdo mislim, da sem? Katarina, 20.4.1973 ob 10 uri. 

Najbolj tabu tema – spolnost pri otrocih

  tole bi naj bila – po mojem mnenju – najbolj tabu tema od vseh tem. Niti spolno nasilje niti pornografija niti družinske skrivnosti niso takšen tabu kot spolnost pri otrocih.

Saj veste … vsi otroci, ali vsaj večina, se samozadovoljujejo, igrajo doktorje, raziskujejo svoje spolovilo ali spolovilo nasprotnega spola. Recimo tukaj. Vsi smo počeli kaj podobnega, bodisi sami s seboj, s sosedi, brati, sestrami. V naših najzgodnejših letih, recimo od 5 leta dalje (nekateri že prej). Pa si upa o tem kdo spregovoriti javno, z imenom in obrazom? Neee, to je vendar sila neugodno, neprijetno bi bilo, če bi to povedali javnosti. To je intimna stvar. Nak, ni intimna, samo tiče se otroštva in otrok, ki naj bi bili kao angelčki, nespolni, nepokvarjeni (kar bi naj spolnost sicer bila po …. kom že?).

Tudi jaz ne bom o tem ničesar napisala.   Tabu tema, premočna, da bi si kdo upal kaj pisati o tem, razen če je popolnoma zakamufliran in neprepoznaven. Recimo tale primer, pa tale primer, pa tale primer in tale. Ja ja, ima toga puno, ampak ne osebno, samo anonimno. In tako tudi jaz ne morem pisat o tem, kaj počneta moji hčeri (oz. sta počeli), pa kaj sem počela jaz, pa kaj je počela sestra, pa prijateljica, pa še kdo. Tabu tema, trdno zaprto. Se ne da odpret, ker spolnost in majhni otroci NE gre skupaj. Tako smo prepričani.

Pred časom sva s Simono Rebolj rekli par besed na to temo. Da se pedofili “nalepijo” na otroke, ki so dovzetni za spolnost, ki imajo v sebi spolno privlačnost, ki … občutljivo področje, o katerem noče nihče govorit. Niti jaz. Ne gre, otrok in otipavanje spolovila se MISELNO izključujeta, pa otrok in masturbiranje tudi, pa otrok in želja po spolnosti tudi. Tko je. Tabu tema.

Aja … kaj sem počela jaz kot majhna? Nič. Igrala sem se s frnikulami, pa s punčkami, pa z žogo.    Pa moji sestri tudi, pa moji hčeri tudi, pa soseda tudi. Lulike so vendar samo za lulat. Pa lulčki tudi.    :)

p.s.: otroci, ki se samozadovoljujejo ali samo igrajo s svojimi spolovili, so pokvarjeni; ja ja, velja prepričanje, da se pokvarjeni že rodijo. Izrojeni so, potencialni promiskuitetneži. In njihovo početje je treba izkoreninit ali vsaj ignorirat. Ne pogovarjajte se z njimi o tem, kaj počnejo, če pa jih pri tem zalotite, pa jih strogo kaznujte. Otroci tega NE SMEJO počet, to počnejo samo odrasli.   — Si lahko predstavljate, da to še vedno kroži med ljudmi kot del vzgojinh prijemov?

Bi se ponižala in prišla na družinski praznik? Ne bi.

Dve leti je odkar sem bila zadnjič pri mojih starših na obisku. Sem iskala post na to temo, pa ga ne najdem in bom na hitro obnovila razlog za to, da me že dve leti ni bilo tja:
neko nedeljo smo bili povabljeni na kosilo, ko pa smo prišli tja (jaz, Moj in tamali) je moj oče izjavil, da ne dovoli, da še kdaj predstopi tisti prag. Mama je zvila roke in ponižno prikimala očetovi želji, jaz pa sem pribila, da če je tako, tudi mene ne bo več tja. Še več, tudi onadva (mama in oče) ne smeta več priti k meni na obisk, ker tam živimo jaz, Moj in tamali. Od takrat dalje mene ni bilo več tja, tamali sta šli tu in tam, mama pa je prišla k nam vsega skupaj recimo da trikrat (zadnjič pred kakim mesecem).
Dve leti nas ni bilo na družinskih praznikih kljub temu, da mi Moj vztrajno prigovarja, naj grem tja, ker je to moja družina. Nočem it tja. Prvič zato, ker meni nihče ne bo diktiral s kom bom in s kom ne (oče nikoli ni pojasnil svoje odločitve, je pa Moj pred to odločitvijo štiri leta prihajal sam ali z mano na obisk tja in pomagal moji mami, ko je rabila pomoč), kot drugo pa mi gre na kozlanje, ko vidim …

Torej, nekaj dni nazaj me je poklicala mama, če bi se jaz izvolila ponižati in priti na praznovanje rojstnega dne očeta in ene od sestra. Nee, niti po nesreči se ne bi izvolila. Mi na misel ne pride. In zakaj ne?
Eto zakaj ne: tam bo moja mama, moj oče, ena sestra s svojim partnerjem, druga sestra s svojim partnerjem, moji hčeri in .. jaz namj bi prišla sama, ker … ker MOJ partner ni tolk vreden, da bi bil z nami; ker je manj vreden od partnerjev mojih sestra; ker je po narodnosti Srb; ker se je moj oče sprdnil, da ga noče videt; ker … kaj? Pa saj nisem fuknjena, da bi pustila svojo “polovico” doma, da bi dala prednost svoji primarni družini, ki me niti ne živi, niti nisem od nje odvisna, niti nič. Zakaj bi se sploh morala odločati med mojim partnerjem in svojo primarno družino?

Do kod segajo starševske lovke in zakaj bi nas morale oklepati k sebi do smrti? Zakaj bi morala imeti slabo vest, če na božični večer izberem svoj lasten dom s svojimi otroci in svojim partnerjem namesto božične večerje z mojo primarno družino brez Mojega? WTF?

In zakaj sta partnerja mojih sestra več vredna kot moj partner? Moj je pomagal mami, ko je potrebovala pomoč pri stilažah, Moj je prišel k njej, ko ji je pometalo cegle s strehe. Nikoli ni ne mami ne očetu rekel žal besede, moj oče pa ga je že od prvega dneva ignoriral in ga niti enkrat v štirih letih, kar sva hodila skupaj k mami na obisk, ni ne pogledal ne pozdravil.

Jebeš tako družino, v kateri vladajo takšna pravila, da je en partner vreden več kot drugi. Jebeš tako družino, kjer mora zgledati, da se vsi razumemo in imamo fajn, čeprav se videti ne moremo. In končno jebeš tako družino, ker ostaja kup okostnjakov zaklenjenih v omaro in ni variante, da bi jih spustili ven ter jih spremenili v … kaj? Zgodovino naše primarne družine?
Ne, ne bi se ponižala in prišla na družinski praznik. Jaz sem s temi prazniki in druženji zato, da se vidimo in da se delamo kako se imamo radi in fajn in kdo ima več in je bolj uspešen in je oh in sploh, zaključila za vedno. Pa pravijo, da nas lahko samo smrt loči …  aha, seveda.

Skriti talenti

Ležim v postelji in premišljujem … ko smo se preselile na Planino sem bila tako … srečna in prestrašena ob enem. Končno smo bile v suhem in toplem stanovanju, po drugi strani pa so se stroški za stanovanje nenormalno povišali. Ko smo se selile sem se zavestno odločila, da ne bom vrgla na papir računice, ker če bi jo … potem sigurno ne bi šle v to stanovanje. Danes pa mi je ravno to stanovanje … muka, nuja, nekaj, kar moram plačevati, ker sem dala obljubo (tamalima, da bosta tu končali osnovno šolo), misli pa mi letijo … k hiši. Kakorkoli … ležim tako na postelji, se obračam z leve na desno (in najprej pomislim na zgornje dejstvo), potem pa me prešine misel, da sem se zelo dobro odločila, da bom sadila lavando in da moram čimprej najti semena zanjo. Že včeraj sem bila odločena, da ne bom kupovala sadik in vesela, da sem tako zgodaj izvedela vse o sajenju in gojenju, da bom lahko lavandina semena posejala v gredo, ki jo bom naredila v tistem delu hiše, ki je nevseljen, spomladi pa bom svoje lastne sadike posadila na njivo. Vedno sem rada delala na zemlji, pravzaprav mi je to delo bilo v užitek, če me le kdo ni silil in me “učil” kako in kaj naj delam.

Vedno sem tudi rada pisala. Svoj dnevnik sem poimenovala Roman in ga začela pisati pri 13 letih za nazaj in potem za naprej. Začel se je z “Ko ji je bilo 11 let, je prišla živet na vas.”    Vedela sem, da dobro pišem, a prav nihče drug nikoli ni pokazal zanimanja za moje pisanje. Učitelj sovenščine je hvalil odličnjake in tiste, ki so pisarili po njegovem nareku, mene pa … je popolnoma ignoriral, ker sem mu za spis “Glosa” napisala, da glose ne bom pisala, ker ne vem kaj je in me tudi ne zanima.    Gladko sem dobila cvek, jasno.

Od malega sem rada sestavljala kocke. Pa ne samo kocke kot kocke, sestavljala sem različne kocek, delala balkone tam, kjer jih ni bilo mogoče naredit, oblikovala strehe, prostore, si zamišljala funkcionalnost mojih zgradbe. Žal mi starša nista kupovala kock, tako da sem se tja do 16 leta igrala s tistimi, ki sem jih dobila pri 9 letih, semi zdi.In kocke bi sestavljala tudi danes in ko sem slučajno zašla v gradbene vode je bilo tako, kot bi moje kocke postale resnične stavbe. Še vedno si želim študirati gradbeništvo, zanima pa me vse, kar je v zvezi z gradbeništvom (zudi kanali, mostovi, itd).

Rada rešujem probleme. Bolj ko sem v stresu bolje se znajdem. Ne izgubim glave. In spomnim se, da sem včasih – v srednji šoli, sama ustvarjala probleme, ker sem želela videt kako se bom znašla pri reševanju, kako bodo reagirali drugi, mi bo uspelo ali ne. Nič nenavadnega torej ni, da tudi zdaj delam in načrtujem stvari, ki bi si jih zelo malo ljudi upalo načrtovati v moji situaciji, jaz pa to počnem prav zato, ker me zanima  ali mi bo uspelo ali ne rešit vse skupaj in prit do cilja. Zato težave in probleme NE jemljem kot muko temveč kot izziv.

Ko sem takole na hitro preletela svoje otroštvo in se spomnila stvari, ki so me od vedno veselile, sem ugotovila, da so bili to moji skriti talenti, ki mi jih nihče ni pomagal razvijati, za katere se nihče ni zanimal in ki so obležali tam in jih mogoče nikoli ne bi razvila, če se ne bi po naključju našlo toliko vzvodov, ki bi mi jih pomagali razviti. Pisanje – blog. Gradbeništvo – služba. Reševanje težav – služba + društvo + moje življenje. Delo na zemlji + hiša. V resnici sem se od vedno poigravala z mislijo, da bi bila kmetica in če bi spoznala kakšnega kmeta, ki bi zdržal z mojim karakterjem, bi tudi bila. Še danes.

Nato sem premišljevala o skritih talentih mojih hčera. Tamala zna z otroki. Od vedno se rada druži z malčki, se z njimi ukvarja, ima potrpljenje in to delo ji je v veselje. Vse frocke mojih prijateljic vzame ona v varsto, ko pridejo k meni na obisk (ali mi k njim). Zelo rada tudi riše in je blazno nesrečna, da mora v šoli risati po kalupu – vsi rišemo gozd in gozd mora izgledat takole (če ne bo izgledal takole ne boš dobila dobre ocene). dobra je tudi v športu. Pa izredno ima razvit občutek za soljudi – empatije ji ne manjka. Njena prisotnost v takih trenutkih zelo pomirja (kadr sem jaz žalostna pride k meni in se mi na prav poseben način spodvije v naročje. Njena prisostnost pa v meni sproži … olajšanje, občutek, da bo vse ok, … kot bi mi odvzela žalost). Opazi, ko je kdo bolan, nesrečen, žalosten, obupan, prizadet – ne glede na posledice se zavzame za tistega, ki mu je prizadejana krivica. Rada ima glasbo, zelo.

Tavelika je izvrsten govorec. Uf … ona bi v debatah cvetela, le vzpodbujati bi jo bili treba k temu načinu komuniciranja. Nima treme, ne poti se, ni ji nerodno, pred publiko zna izredno lepo nastopati. Svoje zahteve podaja argumentirano in … jap, od nje se lahko še marsikaj naučim. Rada fotografira in dobro fotografira. Ima smisel za to. Pa riše lepo in v računalniških programih je doma. Kako oblikuje slike … Ima talent za plesanje orientalskih plesov. Upam, da bo nadaljevala in si tudi na tak način lahko služila kruh.

Moja mama si je od nekdaj želela biti medicinska sestra in delati z otroki. Če bi bilo tako, kot je hotel njen oče (moj ded) bi bila tovarniška delavka, ker pa ji je mama (moja babica) prisluhnila, je šla v internat in končala srednjo medicinsko šolo. Celo življenje je delala to, kar si je želela že kot majhna punčka.

Skriti talenti … premišljujem o tem, koliko staršev jih v svojih otrokih vidi in jih vzpodbuja. Mene doma niso in dvomim, da je moja mama sploh vedela za katerega od njih (oz. da je sploh pomislila, da bi mi lahko pomagala katerega od njih razvijati). S tamalima sem se o njunih talentih že pogovarjala in smo si enotne, da to definitivno so njuni talenti in da sta v tem dobri, le pravo pot moramo najti za njihovo razvijanje. Eno je izbor primerne srednje šole, drugo pa je neformalno učenje, razvijanje, nadgrajevanje … Škoda se mi zdi, da bi – tako kot jaz – po 15, 20 letih šele začeli razvijati talent, ki je evidenten že zdaj, oz. ga ne bi nikoli, ker bi nanj preprosto pozabili.
Sama že nekaj let premišljujem o tem, da bi šla na slikarski tečaj, ker se mi zdi, da  sem nekoč rada risala, pa prekmalu nehala in imam občutek, da se na tem področju nekaj skriva, česar nisem še odkrila. Tudi tamali izredno radi in lepo rišeta, le – kot rečeno – v šoli tega ne počneta radi, ker je vse ukalupljeno, pa se bojim, da bosta z risanjem tudi zato prenehali. In smo se pogovarjale o tem, da bi šle skupaj na risarski tečaj.
p.s.: sem se spomnila še na petje. Od malega sem pela, od začetka OŠ pa tja do 20 leta v raznih pevskih zborih. Potem pa … 15 let nič. In zdaj pojem spet. Talent? Glas že imam dober.      Pa branje in povzemanje prebranega … je to talent?

Iz nič ni nič ali kako pametno je znati načrtovati

Sem rekla, da bom naslednjo pomlad sadila sivko/lavando? Sem. Je komu to smešno oz. se mu zdim neumna? Najbrž. Si kdo zelo želi, da mi ne bi uspelo? Jap. No, vsem tem ljudem sporočam, da to ni bila samo hipna odločitev in da bom zdaj čakala, da pride pomlad in se poženem iskat sadike, ampak …

Načrtovanje je nekaj, kar imam zelo rada. Od nekdaj. Vzamem si dovolj časa in potem si cilj, ki si ga zastavim, ogledujem iz vseh mogočih strani, premišljujem o poteh do njega (po načelu “hvataj krivine i ne brini za strmine”) in ko pride čas približno vem po kateri poti bom šla in kaj me na njej čaka. Računam, jasno, tudi z nepredvidljivimi stvarmi (bolezen, smrt, izguba službe, ipd), se pa z njimi ne obremenjujem. Tako nekako je zdaj tudi z lavnanod oz. idejo o sajenju le-te.

Pred nekaj meseci sem brala o tem, da so jo zasadili na Krasu in da je lepo uspela ter da so jo začeli gojiti zato, ker imajo v Provansi težave, če se ne motim, z nekim zajedalcem lavande. To je bila prva informacija o lavandi. Res je sicer, da smo meseca maja ugotovili, da imam ob hiši en prav velik grm le-te, toda … roko na srce mi niti ne diši niti se mi ni zdel kaj posebnega. In to je bil torej druga informacija o lavandi. Potem pa sem dalje tuhtala …

Res imam njivo, ki je bila letos vsa zaraščena in za katero potrebujem kar nekaj zemlje, da jo zravnam in naredim vrt s travo, drevesi, grmovjem. Pa sem premišljevala … kaj pa če … bi posadila … lavando. Ne potrebuje zalivanja, ne gnojenja, ne okopavanja (normalno, da bom plevel odstranjevala), idealna rastlina zame, ki sem tam samo za vikende (kar sicer pomeni 3 dni od 7). Pa se je ta zadevščna pocala in pocala dokler se nisem določila, da jo posadim. Najprej sem pred dnevi klicala okoli ker me je zanimalo ali jo bom lahko prodajala in ko sem ugotovila, da zanimanje je, sem kontaktirala Razvojno društvo Pliska ter se prijavila na jutrišnjo delavnico o vzgoji in pridelavi zelišč. Na delavnici bodo govorili tudi o sivki in … se mi zdi, da je to najprimernejši prostor za pridobivanje ključnih informacij o mojem načrtu.

Ja, to je povsem naključno sovpadlo skupaj – moja odločitev in ta delavnica. Lahko bi se to odločila teden dni kasneje in bi delavnico zamudila, ampak ni tako. Vse se je poklopilo in to je res sreča (to se mi sicer redno dogaja). Lavando bom sicer posadila šele spomladi, kar je cca 5 mesecev, a to načrtujem zdaj in tako imam dovolj časa, da se temeljito podučim, da pripravim njivo in druge pripomočke.

Torej … meni se zdi načrtovanje izredno pomembno delo in nikakor si ne morem predstavljati, da bi se nečesa pomembnega lotila na horuk, z danes na jutri. Tako tudi selitev v Ljutomer (in prenovo hiše) načrtujem dve leti prej, razmišljam o službi tam dol, pa o selitvi tamalidveh v internat (in planiranju vseh drugih potencialnih poti), itd. In spet … skupaj je sovpadel čas nakupa hiše, ki sem si jo zaželela šele lansko leto, in konec osnovne šole. Tu ne morem nič. Lahko bi si jo zaželela leta prej ali leta kasneje, pa sem si jo ravno lansko leto in imam dovolj časa, da s hčerama splaniramo vstop v mladostništvo na tak način.

Ne trdim, da je moje načrtovanje pravilno ali uporabno za koga drugega, tako delam jaz in to se mi obnese. Zgoraj sem opisala samo dva dogodka, ki ju načrtujem, pa načrtujem tudi svoj študij, službeno kariero, nakup avta, iskanje kredita, itd. Nič ni naključno, razen … dogodkov, ki sovpadejo skupaj … ne vem zakaj.

Brez nič ni nič in če ne načrtujem ne grem naprej. Načrtovati pa je treba znati. In v enostarševskih družinah je to ena izmed temeljnih veščin poleg organizacije.

vir

Komu je namenjena državna štipendija …

… in zakaj bosta moji hčeri zagotovo šli v internat.

Ne vem komu je namenjena državna štipendija, kajti veliko enostaršvskih družin in rejencev je padlo skozi sito. Sito, ki pomeni ca 320 eur na džinskega člana, za izračun tega pa se ej upoštevala dohodninska napoved za lansko leto + otroški dodatek (ki ni dohodek, ampak socialni transfer) + preživnina (določena, ne nujno plačana) + pri rejencih materialni stroški + pri vdovah/vdovcih pokojnina po umrlem zakoncu.
No, rejenci so definitivno padali ven kot pokošeni, kajti otroški dodatki + materialni stroški so mesečno višji od 320 eur, enostarševske družine pa …

trije član (starš, dva otroka)    700 eur plače + 250 eur preživnine + 170 eur otroških dodatkov = 373 eur dohodka/ člana       – mogoče koga briga, kako preživeti 1.120 eur na mesec dva šoloobvezna otroka v podnajemniškem stanovanju? Ne.

Pa gremo na drug zaključek, zakaj bosta šli moji hčeri definitivno v internat.
Po podatkih dijaškega doma Bežigrad stane mesčno bivanje za enega otroka 200 eur (ali manj). V to je vključeno ZAJTRK, KOSILO, VEČERJA, SPANJE, ELEKTRIKA, VODA, VARSTVO, … V primeru, da se bosta tamali vozili za vikende k meni v Ljutomer, prištejem še 22 eur/vikend = 88 eur. Pa recimo, dajima dam še 60 eur na mesec za malico, pijačke, izhode po pouku. Skupaj me pride strošek za eno 348 eur (stroški šolskih učbenikov niso všteti).

Če ostanem v Kranju in se tamali vozita v Ljubljano v šolo, pa so stroški taki:
dijaška mesečna Kranj – Ljubljana je 120,06 eur +denar za šolsko malico 60 eur (3eur/dan) = 180,06 eur
Zajtrk, kosilo oz. večerjo oz. karkoli bosta jedli, plačam jaz doma, kar znese za eno cca. 80 eur/mesec (zdaj porabimo cca 200 eur za hrano). Strošek je že 260,06 eur. Pa dodatno denar za izhode po pouku, ob vikendih – žepnina, recimo 40 eur = 300,06 eur. K vsem tem stroškom pa moram prišteti še sorazmerni delež najemnine, domplana, elektrike, interneta, itd. 153 eur/mesec in priem do končne številke 453,06 eur (stroši šolskih učbenikov niso všteti).

Kdo je tu nor? Kaj pomeni šolanje otrok? Kdo se zaveda stroškov, ki nastajajo pri prehodu otrok iz osnovne šole v srednjo šolo? Kdo se zaveda pomena štipendije, ki ni luksuz, temveč pomoč pri lažjem šolanju otrok in pokritju delnih stroškov?
Če bi bila upravičena do štipendije, bi dobila cca 100 eur ČE za eno hčero, kar je sicer pljunek v morje stroškov, pa vendar bolje to kot nič. Tako pa ne dobim nič, zero, nula, hčeri pa – zakaj je to samoumevno – moram šolat dalje kakor vem in znam. In to pri istih dohodkih, kot jih imam zdaj. Niti preživnine niti otroški dodatek se ne usklajujejo z življenjskimi stroški otroka. Ne razumem …

Pravijo, da ima slovenska družba  nizko izobrazbo. Še nižjo bo imela. Kajti srednja šola ne bo več samoposebi umevna, temveč bo luksuz tudi za srednji razred oz. bodo otroci pri 15 letih MORALI začeti delati, če si bodo hoteli plačati šolanje (”živeli” študentski servisi in izkoriščanje dijaškega in študentskega dela). Upam, da se tisti, ki iščete službe oz. mi, ki delamo, zavedamo kaj to pomeni za naše službe. Toliko o ZASTONJ šoli, ki to ni, predvsem za vozače (ki jih je veliko) in tiste, ki zaradi neživljenjsko nizko postavljenega cenzusa za pridobitev državne štipendije ne bodo upravičeni do nje.

Še malo o tej štipendiji. Otroški dodatek je kao univerzalna pavica vsakega otroka – ne dobijo ga samo tiste družine z zelo visokimi dohodki. Kaj pa državna štipendija? Tako prvi kot drugi sta državna socialna transfera, katerih namen je pomoč družinam z otroci. In ne razumem, zakaj se otroški dodatek upošteva v dohodek družine, čeprav je njegova višina odvisna od siceršnjih družinskih dohodkov (tudi določene višine preživnine). Zakaj potem družine s srednješolci nimajo višjih otroških dodatkov, če niso upravičene do državne štipendije. Ne doseči cenzusa 320 eur/ člana namreč pomeni samo eno – ne imeti skoraj nobenih dohodkov (kar je s stališča preživetja nemogoče) oz. se znajti – delati na črno, vleči druge socialne transfere, ki se ne upoštevajo kot dohodek, oz. imeti samo minimalno plačo in tri otroke, čeprav je jasno, da z minimalno plačo ne moreš dostojno preživljati dva, kaj šele tri in več otrok.

Pa rejenci in rejniki … veste, da starši rejencev NE plačujejo preživnine za svoje otroke, ki jih nekdo drug vzgaja, futra, daje spat, se igra z njimi, skrbi zanje, jih oblači? In potem rejniki te otroke še šolajo s svojimi dohodki … kot bi bili njihovi (kar čustveno najbrž so). Kje je tu starševska odgovornost? Država pa rejnike potem še udari po žepu tako, da rejenci niso upravičeni do državne štipendije. Svaka čast …

In tako pridem do momenta, v katerem bi z zelo grenkim okusom v ustih najraje pljunila na tako … dvolično, blefersko, neživljenjsko, ne mačehovsko, temveč ignorantsko državo.

Saj res … vsa pozornost je uprta v mlade družine. Zakaj že?

Pismo Mojemu

Veš, nekaj ti bom povedala. Tako, prav iz srca in ker tako mislim. Dober si, da zdržiš z mano. Prav res. Pustiva ob strani, da tudi ti nisi peresno lahka kategorija, jaz sem definitivno najtežja kategorija partnerja, kar si jih lahko zamisliš.

Tole bo najino šesto skupno novo leto. No, lansko leto si ostal “za kazen” doma, ko smo šle me tri na Švedsko, pa sem te potem ves novoletni večer klicarila in hlipala v telefon kako te pogrešam … to se letos NE BO ponovilo, obljubim. Pa tudi skregala se ne bova na božičnio večer in sploh se zdaj kar nekaj časa ne bova kregala, ker sem se zelo okupirala z drugimi stvarmi in ko te bom naslednjič vprašala kaj si misliš o gojenju sivke reci, da je to dobra ideja.  Pa tudi glede izvedbe strehe samo pokimaj. Saj znaš, saj veš, kako je treba, da se potem ne pizdim, sicer pa tudi to veš, da ne falim in da so moje zamisli v končni fazi ok.

Hvala, ker si plačal popravilo mojega avta. Pa da greva naslednji vikend za tri dni v Ljutomer. Obljubim, da bova seksala.    In ne samo trikrat.    Ti boš pa orehe pobral in mi pomagal sčistiti njivo. Ja ja, saj vem, … Vem, da veš, da boš. Pa vseeno. To ponavljanje mi je ostalo še iz “prejšnjih časov”. Rada te imam. Vem, da veš.
In jaz vem, da imaš ti mene rad. In  to zelo. Pa vseeno preizkušam tvojo ljubezen in najino zvezo. Bo preživela tole ali ne bo, kaj pa tole … bo ali ne bo, pa tole … Saj veš, da se ne maram vezat, da delam na tem, da mi ni tko zelo hudo za ničemer, ampak kadar se midva zapneva … in tole bom priznala samo enkrat, pa nikoli več … mi je hudo za znoret. Ne sicer prvi teden, pa drugi teden tudi ne, tretji pa … Come to mama    Ampak tega ti nočem kazat. Vem pa, da ti veš. In da ti povem, da sem bila tudi jaz šokirana, ko sem videla, kako je tebe prizadelo moje preizkušanje, ko si bil prav res strt in bil pripravljen požret karkoli, samo da bi bil zraven mene. Oprosti. Ne bom več, to sem ti obljubila pred letom dni. In mislim resno.

Sem ti včeraj rekla, da je seks s tabo božanski. In je res. In ko si rekel, da ti je z mano najlepše, ker to počneva, ker se imava rada in si zaupava in ne blefirava in si me še po vseh teh letih želiš … ja, jaz čutim enako. Dobro, saj je včasih dolgočasno    … ampak ne za umret. In ti zastopiš moje teženje, pa narediš tako, da popestriš zadevo. Joj, ljubim te, ko vztrajaš, da tudi jaz doživim orgazem. Kako si kjut takrat. Ma itak si kljut non stop. Še ko si jezen in se dereva in te pošljem u tri pm in mi ti rečeš, da sem glupa, si kjut. In moj. In jaz tvoja.  

Hvala, ker imaš dolg jezik. Sicer bi me najbrž že okoli ušes. Pa mi zapreš usta z besedami in to je tudi ena od fajn stvari. In da ne piješ alkohola, ne kadiš, ne ponočuješ. Pa to, da si dobil novo službo in premišljuješ o tem kako zaživet z mano. Veš, ni ti treba hitet, kar počasi. Ti kar premišljuj, se nikamor ne mudi. Meni je tudi ok, da sem danes sama s tamalima doma. Sploh ne vem kako bo, ko / če bova zaživela skupaj in bova skupaj prav vsak vsak dan. OMG … Aja, hvala tudi za to, da pospravljaš sam za sabo in si skuhaš, ko si lačen. 

Hvala tudi za to, ker mi ne govoriš o skupnem otroku. Saj veš, da sem si ga želela in si ga potihem še vedno, a če ga ni, ga ni. Bova pa moje vnuke razvajala, ko jih bom imela. Ali pa tudi ne. Drug z drugim imava itak tu mač dela. Vem, da bi bilo lepo, pa saj si sam rekel, da otrok ni poanta najine zveze. In hvala, da ni. Če pa ti kdaj bo, pa … saj veš. Pravico ga imaš imet, jaz ti ga pa ne morem dat. Zaradi tega me ne bo konec, privoščim ti srečo. Zdaj si pač srečen z mano. In jaz s tabo in vesela sem, da se ne daš odgnati. Da me imaš rad na prav poseben način. In da si prišel v moje življenje.

Hvala ti, da mi stojiš ob strani, da mi dovoliš, da sem kar hočem bit, da me podpiraš oz. mi ne stojiš na poti in me ne tolčeš dol. Potrbujem prostor in ti mi ga daješ, jaz pa te imam zato še bolj rada.

Moj moj … 

Dobra grešnica – Lepa Brena