Starševstvo +

Jaz ne grem volit in nehajte me posiljevat s tem

In ne grem zato, ker nimam kaj volit in ne zato, ker se mi ne bi dalo it volit. In sploh ne razumem vas, ki mi non stop nabijate slabo vest v obliki izjav, da moram it volit, ker je to moja dolžnost in ker vsak glas šteje in ker moram volit levico, da bo popušila desnica. Ni moja dolžnost, da volim, volitev ej moja PRAVICA, ki jo ali pa tudi ne izkoristim. In kot drugo mi je povsem vseeno kdo bo zmagal, ker so vsi pokvarjeni, spetljani med seboj in skbijo najprej in predvsem za lastno rit, potem pa za sosedovo.

Janša –  ne bom ga volila, ker mi jeod vedno odvraten, organsko ga ne prenesem. Deluje mi daleč preveč podmuklo in nenaravno ter neiskreno, da bi hotla imet takega predstavnika v svetu – da o tem, da se v javnosti predstavlja kot samec, čeravno ima otroke in me zanima kako za njih skrbi, sploh ne govorim.
Bajuk – še en, ki se na eni strani dela, da nič ne ve in da je pošten za umret, po drugi strani pa spletkari in se trka po prsih češ kaj vse je naredil. Bljak.
Golobič – organsko neprebavljiv.
Jelinčič – največje razočaranje, ker sem ugotovila, da nima hrbtenice in leze v rit Janši.
Pahor – človeka brez karizme in odločnosti nočem imet za predstavnika, njega pa še bolj zato ne, ker je medel kot megla.
Erjavec – prevelika faca v negativnem pomenu besede. Najprej je bilo še nekako posrečena njegova preobrazba iz fosila v človeka, zdaj pa je že pajac.
Peče – nikoli in nikdar. Prevelik egocentrik.
Kresalova – no, to je pa prvoklasno razočaranje. Potem, ko sem že nekako mislila, da je ženska na nivoju, da se obvlada in zna komunicirati z moškimi podlasicami, se izkaže za totalno kuro, ki izgubi nadzor nad sabo samo zato, ker Jelinčič ne predahne med svojim govorjenjem in ker ima pripravljene odgovre na njene trditve. Oh, pejt ven iz politike, Kresalova, ker delaš sramoto mojemu spolu.

 

V nedeljo zjutraj bom vstala, spila kavo, šla na sprehod, nabrala grozdje in fižol, mogoče bomo šli na pico in enkrat popoldan domov. Niti po pomoti ne bom zavila na volišče, ker nimam kaj obkrožit, nimam koga volit, skratka ni ga kandidata, ki bi mu karkoli verjela oz. ga vsaj v enem delu njegovega programa podprla.
Večina njihovih obljub je fars, večina obljub je istih kot so drugje in kot so jih dajali vedno. Torej? Kaj je lahko bistveno drugače če je na vrhu Pahor ali Janša? Oba sta slaba izbira, zato bi bilo najbolje, da ni nikogar. Bogati bodo še naprej bogateli, revni in srednji razred bo reven ali srednji razred, delovanje državnega aparata bo netransparentno, potratno in državne naložbe bodo stran vržen denar. Vsakdo bo basal v svoj žep, nihče za nič odgovarjal, polika po svoje, policija po svoje, sodstvo po svoje. Vsi bodo tarnali, nihče nič naredil … in raja bo živela dalje, malo stavkala in se malo veselila.

Psi lajajo, karavana gre dalje. Pejte volit, me ne briga koga boste, jaz ne grem in to je moja odločitev, povsem legitimna in nosi točno določeno sporočilo.

Jaz bi kar umrla

S tem stavkom najbrž povem vse o svojem počutju. Žal pa ga ljudje, razen tistih, ki so že bili vtej situaciji in ki vedo, kaj človek, ki izreče ta stavek misli,  ne razumejo.

Jaz bi kar umrla … kar takoj zdaj. Takoj. Če bi bilo možno, kar tudi je, a ni časovno primerno. Takoj zdaj ne morem umreti. Imam neodložljivo dolžnost, da otroka pripeljem do kruha, pa zato ne morem točno zdaj umreti. Lahko pa čez pet let. Recimo. Ko bosta hčeri končali srednjo šolo. Ben, pa takrat.

Danes sva z Natašo debatiriali o tej temi in je rekla, da pozna žensko – mamo dveh otrok, ki živi v enostarševski družini in ima tudi občasne “morilske” misli, kot je moja. In svoje misli konča enako kot jaz. Ona bi umrla takoj zdaj, pa ne more. Čez tri leta, ko bosta njena otroka polnoletna. A umrla bi, kar najbrž pomeni, da ima dovolj, da je utrujena, da nima več moči. In tako se počutim tudi jaz in tako se je počutila moja mama, ko je sedla za mizo, spustila ramena, sklonila glavo, jo podprla z roko in dahnila, da ima dovolj. Da bo kar umrla …

O samomorih je bilo že veliko napisanega. Povprečni slovenski samomorilec je moški srednjih let, ločen. Zanimivo. O tem se ne govori, govori se samo na  splošno.
Koliko pa je žensk, ki bi rade umrle, ki pridejo v obdobje totalne psihične izmozganosti, čustvene otopelosti in fizične bolečine; žensk, ki zelo resno pomislijo na smrt, na samomor, na končanje življenja, pa tega ne storijo, ker … ker morajo skrbeti za otroke, ker so zavezane njim in ker je skrb zanje nad občutkom nemoči žensk. Ne smejo umreti. A tako rade bi.

Kaj pripelje človeka v to situacijo? Koliko časa se mora v človeku nalagati stres, koliko časa mora človek brez predaha računati, organizirati, skrbeti za družino ter se odpovedovati svojim lastnim željam in potrebam, da je mera polna.

… 

Grem zdaj malo umirat, pa bom potem dalje pisala …

19.9.2008 – lepo sončno jutro se je naredilo. Spala sem dobro, v prsih me malo manj boli ali pa sem se na bolečino privadila in mi je samoumevna. Ne ne, še boli, samo del mene je postala.
Sedim v pisarni in gledam vzhajajoče sonce. Ko bi bila sedaj tam …. v Prlekiji, na mojem hribu, kjer toisto sonce vzhaja izza gozda in me že ko je še čisto nizko pozdravi … Še en dan, jutri grem gor.

Smrt … mi je jasno, zakaj tak odziv na tale post. Veliko ljudi ne mara premišljevati o smrti, ne mara niti same besede, kaj šele pogovora z nekom, ki reče, da bi rad umrl. Zato pa se je o teh mislih tako težko pogovarjati in ljudje premlevamo v sebi, se skrijemo v množico in se delamo nevidne, čisto majčkene, da ja ne bo kdo vprašal kaj je z nami in mu bomo odvrnili, da nič, da bi samo radi umrli. A to, da bi človek rad umrl, še zdaleč ne pomeni, da bo naredil samomor. Jaz o njem ne razmišljam. Če bom, potem ga bom naredila. In je ne bo sile, ki bi me odvrnla od njega. Saj smo vendar svobodni in življenje res ni lepo sončno jutro, je tudi jeba in trpljenje in odrekanje in brezuspešno zaganjanje. so vzponi in padci, a če ej padcev preveč, če si večino časa spodaj, potem se ti postavi legitimno vprašanje: Zakaj sploh še vztrajati?

Ženske, matere, dobimo odgovor na to vprašanje v pogledu na otroke. Vztrajati zato, da njih spravimo do kruha. Se mi zdi, da je sploh največ takih “želja po smrti” v času, ko otroci odraščajo. Ko odrasejo se mamina ramena vseeno otrsejo nekega točno določenega bremena, otrok ni več odvisen samo od nje in ona ni več podporna palica. Zato ženske NE naredimo samomora, čeprav razmišljamo o tem, da bi kar umrle?

Spomnim se svoje babice. Potem, ko je umrl dedek, je bila tako sama. Največkrat sem jo videla sedeti ob kuhinjskem oknu in zreti ven, na vrt. Zdela se je odsotna, kot bi ne bila tukaj, na tem svetu. In spomnim se, da je nekajkrat rekla, da ima dovolj. Umrla je na zelo “čuden” način. Dopoldan, ki je bil tak kot vsi drugi, se je najprej spotaknila ob kuhinjski prag, šla ležat v svojo sobo, mamo je prosila naj gre po duhovnika in ko jo je spovedal, je zaspala. Za vedno. Imela je dovolj, pa je šla.
Moja mama še ni šla. Mislim, da potem, ko smo šle me na svoje, ni imela več te želje po smrti, in najbrž je ne bom imela niti jaz potem, ko bosta moji hčeri preskrbljeni, ko ne bo več moja skrb kaj bosta jedli, kaj bosta oblekli. Zdaj pa …

Smrt je naravno stanje
Človek se rodi in umre. Ne vidim razloga zakaj se o smrti ne bi mogli pogovarjati oz. zakaj bi se tej temi izogibali. Pa kaj, če si nekdo želi umreti. Bolj kot to, da si želi umreti in da mu okolica sporoči, naj o tem ne govori in naj se odobrovolji, mene osebno zanima zakaj si to želi, kaj pripelje človeka v to stanje. In koliko je mam, ki si to kdaj zaželijo, in koliko je starejših ljudi, ki si to zaželijo.
Pa recimo, da imajo mame (ker sem mama, se fokusiram nanje), ki resnično podpirajo tri ali celo štiri vogale svoje družine,  razloge v tem, da so utrujene, da je tempo življenja prehud, da bi rade malo izpregle in da potrebujejo vsaj nekaj pomoči vsaj nekaj časa, da se spet setavijo.

Ko si smrti želijo starejši ljudje
Kakšni pa so razlogi pri starejših ljudeh? Moja babica je imela občutek, da je v napoto. Potem, ko ji je umrla še zadnja prijateljica, je ostala brez ljudi, s katerimi je prebila 50 in več let v dobrem in slabem; s katerimi so jo vezali isti spomini in ki so ji bili potrditev, da je v tem življenju živela in bila opazna. Želela si je umreti, ke ni imela več za kaj živeti. Niti njeni odrasli otroci in vnuki niso bili razlog za to, da bi živela.
Koliko pa je starejših ljudi, ki prav zdaj razmišljajo in čutijo podobno? Pa ne bodo naredili samomora, samo živijo z mislijo, da bi radi umrli. Čakajoč na smrt … Zdaj sem se spomnila starejše gospe s hudo okvaro srca, ki je vsako pomlad čakala na smrt. V istem bloku sva živeli osem let in smrt ni prišla ponjo. Ne vem, če je že umrla, dve leti je od takrat, ko sva zadnjič govorili, a osem let je vsakič, ko sva se rečali na stopnišču in sem jo vprašala kako je odvrnila, da čaka na smrt, pa je neče. Bila je utrujena od življenja.
__________________________________________________

Misel na smrt je misel na odhod s tega sveta. Ležeš in zaspiš in se ne zbudiš. Kot moja babica. Greš stran. Za tistega, ki si želi umreti in smrt dočaka tako, je le-ta pravi blagoslov. Dovolj je bilo sončnih vzhodov in zahodov, dovolj smeha in solz, dovolj strahu in bolečine, dovolj upanja in izpolnjevanja želja. Ko je vsega dovolj, je DOVOLJ. In življenje se konča.

No, jaz še vztrepetam ob sončnem vzhodu in premišlujem o tem, kakšno ograjo bom dala okoli vrta naslednje leto. In hčeri moram spraviti h kruhu in končati fax. Jaz še imam cilje, le utrujena sem in občutek imam, da sem raztreščena na tistoč kosov, pa se moram sestavit skupaj.

Samo odličen uspeh je vreden pohvale

… in samo odlični učenci se smatrajo za dobre, pridne, marljive učence. Vsi ostali so … luzerji, zabušantje, lenobe, neumneži, trdoglavci, zabiteži in nevredni starševske ljubezni ter, seveda, pozornosti okolice.  – Tole mi, recimo, sporoča okolica ko hvalim svoji hčeri in jima stopim v bran, kadar se govori o njunem učnem uspehu.

Moji hčeri nista odličnjakinji. Nikoli niti nismo težili k temu uspehu, čeravno je tavelika bila tam do sedmega razreda odlična. Pač bila je, bolj stvar brihtnosti in iznajdljivosti kot učenja. Potem pa je bila prav dobra in že je bilo narobe. Ko pa je bila lansko leto dobra, pa je bil odziv okolice približno tak, da je lena, da se ji nič ne da, da samo zabušava in naj jo strogo kaznujem, da si bo zapomnila in se naslednje leto bolj učila.
Tamala prav tako nikoli ni bila odlična. Že od vsega začetka ima težave v šoli – možgane ima razvite kot levičarji, piše z desno, meša črke, ne razume abstraktnih pojmov, skratka ena sama zmešnjava, pa vendar se ji je uspelo naučit brat, računat in razumet snov vsaj približno. Tja do petega razreda je bila prav dobra (to dela novi sistem z opisnmi ocenami), potem dobra in lansko leto zadostna. Odziv okolice je bil da jo moram absolutno strogo kaznovat, ji odvzet prav vse “ugodnosti” in jo skratka obravnavati kot izobčenko. Vse zaradi učnega uspeha.

Pa premišljujem o tem, ali smo mi, odrasli, sploh normalni. Mislim, normalni glede na to, kako obravnavamo otroke, kaj pri njih cenimo in kako se obnašamo do njih, če ne izpolnjujejo naših želja, pričakovanj, ne-uresničenih sanj. Kajti kaj je drugega pričakovanje odličnega uspeha in hvaljenje otroka samo takrat, ko dobi 5 (pa ajde včasih 4), vse ostalo pa je nezanimivo in neopazno? Naši otroci vendar niso zreducirani samo na učni uspeh in njihova vrednost ni enaka višini njihovega učnega uspeha … Ali pač?
________________________________________________

Jaz nisem bila nikoli odlična. Zadnje tri razrede sem bila celo dobra in moj oče je bil strašno razočaran nad mano. V zvezde je koval najmlajšo sestro, ki je bila odličnjakinja. Iz nje bo še nekaj, je govoril. Ona bo zdravnica ali odvetnica. Jaz pa sem bila luzer, zguba, lenoba na kvadrat. Pa sploh nisem bila edina, ki ni bila odlična, a moje prijateljice so bile večinoma odličnjakinje in oče in mama sta me vedno primerjala z njimi. Poglej njo, kako je pridna. Uči se, domov nosi lepe ocene, iz nje bo še nekaj. Ti pa po cele dneve čepiš v sobi, poslušaš glasbo in rišeš. Iz tebe ne bo nikoli nič, sta mi govorila. Ja no, …

Da je bila želja mojih staršev njuna neizpolnjena želja, je jasno. Oče je končal samo osnovno šolo, mama pa je po domače rečeno kri scala v internatu za medicinske sestre. Ker si je že od malega želela bitri medicinska sestra in ker je njen oče govoril, da itak ni sposobna, se je gulila in matrala do onemoglosti, da je dosegla, kar si je želela – biti medicinska sestra (recimo, v šolo je prišla brez znanja nemščine, tuji jezki pa so ji vedno delali težave, in tako je vsak trenutek izkoristila, da se je učila nemščino, bodisi v svoji sobi, bodisi v kakšni učilnici – tudi za vikende, ko so druge sošolke hodile ven, se je ona učila in učila). Nam trem sestram je mama želela več, da bi končale fakultete, da bi bile znanstvenice, da bi posegle po zvezdah (??).
No, jaz sem šla po končani osnovni šoli pač na kemijsko, ker itak nisem vedela kam bi šla in nič me ni veselilo. Tasrednja sestra – “oh, kako majhne prstke ima naša T., ona bo umetnica” – je šla na oblikovno, tamala pa – “ona bo odvetnica, zdravnica, iz nje bo še nekaj“- je šla na gimnazijo.
Da skratim priču … Prva sem prinesla v družino diplomo jaz, nato tamala. Tasrednja je nekaj let prebila v njej tako ljubi Ameriki, zdaj dela kot oblikovalka … na koncu smo se znašle vse in ne glede na učni uspeh v osnovni šoli smo zaposlene in delamo tisto, kar nas v bistvu veseli. A celo osnovno šolo in celo srednjo šolo se je zdelo – in jaz sem to čutila – da sem vredna toliko kot so visoke moje šolske ocene in predobro se spomnim kako strah me je bilo, če sem dobila 2 kamoli 1. Uf … ne bi več bila otroka, hvala.
_________________________________________________

Ko sta šli moji hčeri v šolo – in še vedno je tako – sta prva leta imeli opisno ocenjevanje. Meni kot staršu so povedali samo to, kaj vse je otrok dosegel in slišalo se je … odlično. Potem pa, ko so se začele ocene, le-te niso bile same petice in štirice. Tavelika je sicer bila v razredu, kjer so bili skoraj sami odličnjaki in pravdobri (najboljši razred na šoli je bil), tamala pa je bila v mešanem razredu. In jaz sem se kmalu “soočila” s trojkami, dvojkami, lansko leto s cveki. Sredi leta smo zakoličili kar nekaj predmetov in to, da je bila tamala na koncu zadostna, je bil v bistvu velik uspeh. A kaj, ko to ni nič vredno v očeh tistih, ki cenijo otroke samo po njihovih šolskih uspehih.

Jaz svojih hčera ne ocenjujem skozi njune ocene. Seveda sem vesela, ko vidim, da se učita, da ju zanima učna snov, ne kaznujem pa ju zato, ker sta domov prinesli trojko in njiju ni strah priti domov, če sta dobili slabo oceno v šoli. Če bi se to kdaj zgodilo, bi bila jaz v bistvu izredno nesrečna, saj delam na tem, da je naš dom vsem prijazen in da se vanj radi vračamo, zato res ne razumem staršev, ki svoje otroke ustrahujejo na tak način “če boš dobil slabo oceno mi ne hodi domov” in “pazi se, če boš domov prinesel slabo oceno“.  Oprostite, toda noben odrasel samostojen človek se ne bi vrnil v tak dom, če bi dobil slabo oceno. Otrok pa se mora in …
Uf, kako mi skačejo iz spomine odlomki, ko sem stala pred blokom in mencala in nisem hotela gor, ker sem vedela, da me bo oče namlatil, ker sem dobila slabo oceno. Joj, kaj bi dala, da bi šla lahko kam drugam, a nisem imela kam in morala sem gor, v prvo nadstropje, zavestno in prostovoljno pred očeta in … kakšna muka vseh muk, kako me je bolelo. Drugam pač nisem mogla, samo domov, DOMOV – tja, kjer naj bi te imeli ljudje radi, te spoštovali. Mojo prijateljico nadstropje nižje je oče pretepal s pasom, prav tako tisto v četrtem nadstropju.

Predvidevam, da je še danes tako v marsikaterem domu. Mogoče se ravno ne pretepajo in mlatijo s pasovi (čeprav je še tri leta nazaj moja bivša soseda pretepala sina s kablom od fena), definitivno pa se zasežejo “ugodnosti” (računalnik, internet, prepoved televizije, obisk prijateljev, ipd).
Tudi jaz sem lansko leto, ko je bilo evidentno, da bosta po uspehu padli na nižje mesto, prepovedala interenet za toliko časa, dokler ne popravita ocen, pa vendar ej bila ta prepoved v bistvu samo omejitev, kajti na interent sta še vedno šli vsak dan prečekirat pošto in odgovorit svojim prijateljem, saj se mi je zdela kazen popolne prepovedi interneta skrajno stupidna in poseg v otrokovo družabno življenje ter komunacijo s svetom. In ko sem videla, da se pravzaprav učita zato, ker sta uvideli, da sta v zajeb situaciji, je bila vsakršna kazen prezpredmetna. Vem, da sta se potrudili in cenim njun trud in zato smo šli na koncu na tortice, žal pa je okolica (tudi njun oče) reagirala povsem drugče, pa čeprav jo v končni fazi prav nič ne briga učni uspeh mojih hčera.
________________________________________________

Tudi starše se ocenjuje skozi učni uspeh otrok. Boljši kot je, bolji so starši kot starši, slabši kot je, slabši so starši kot starši. Pod besedo “Slabši” se smatra, da otrok nimajo pod nadzorom, da jih ne silijo k učenju, da jim ne pregledujejo nalog, da jih ne sprašujejo pred kontrolkami, da niso zainteresirani za njihov uspeh in končno, da jim je malo mar za lastne otroke. In slabši kot je otrokov uspeh, slabši so starši kot … ljudje. Pa obratna reakcija … če so slabi starši, so njihovi otroci še slabši. In dalje je otroke prav zato treba pretepati, da se iz njih izbije ta pokvarejnost in postanejo dobri. Ker če bodo otroci dobri, bodo dobri tudi starši.
_________________________________________________

Svoji hčeri imam nadvse rada. Obožujem ju, ker skrabita zame, ker sta pozorni, ker sta pozorni, ker se imata radi, ker si pomagata, ker imamo doma miren in topel dom brez strahu, žalosti in pretresov.
Bolj kot petice me veseli to, da mi skuha čaj, ko sem bolana, da me pride pocrkljat, ko sem utrujena, da mi skuha juho, ko sem lačna, da pospravita stanovanje, da poskrbita za svoje obveznosti in da jima zaupam. Petice gor ali dol … Meni je bolj kot to pomembno, da bosta sposobni preživet. In petice niso zagotovilo, da bosta. In otroci niso samo ocene, ampak so ljudje.

Včasih se vprašam ali mi bo uspelo, ali bom zmogla

V prsih me grozno boli. Zelo plitko diham, premikam se počasi, na trenutke pa malo zahlipam, ker bi rada zajokala, pa ne morem, ker me bo potem še bolj bolelo. Nočem se s hčerama o tem pogovarjati ker nočem, da ju skrbi, nočem se spolh z nikomer pogovarjati o tem, ker nočem poslušati stavkov “Saj bo vse v redu” in “Saj ni nič hudega” in “Saj bo bolje”. Edina bližina, ki bi mi zdaj res pasala in ki jo pogrešam, je bližina Mojega, da bi me objel, me stisnil k sebi nežno, narahlo, a kaj ko spet ne govoriva. Pravzaprav jaz ne govorim. In nočem govorit in nočem, da pride sem, ker bo to pomenilo, da sem oprostila, da so spet na stežaj odprta vrata. Pa niso, samo manjka mi zdaj, ko sem tako sama s svojo bolečino, ko niti jokati ne morem pošteno.

Počutim se tako samo. Tako prekleto samo. Na trenutke mi pride na misel ali bom sploh zmogla vse to, kar še moram. Ali mi bo uspelo, ali bom dovolj močna še teh nekaj let, ko me hčeri potrebujeta.
Ko sva se danes z mojim ex srečala se mi je kar milo storilo. Povedala sem mu, da moram na tretji pregled v Ljubljano, da me boli v prsih in če bo treba skrbeti za tamali … je rekel, da brez problema, da se bo tudi preselil k nam, če bo treba, samo naj mu povem, da bo v službi odpovedal potovanja v tujino. Tako kot ga včasih z dna srca ne maram, ga imam spet v drugih trenutkih neizmerno rada. Na koga naj se obrnem, ko potrebujem pomoč za hčeri, če ne nanj?

Danes sem dobila plačo. Ni slaba, vsaj bila ni slaba, zdaj pa se mi zdi, da sploh ni več merila za “slabo” in “dobro” plačo. S slabo se ne preživi, pri dobri ti kaj ostane. In tista vmes? Ne vem, nisem dovolj brihtna, očitno, ker kakorkoli obrnem mi ne ostane, še huje, niti položnic ne morem vseh plačati. In ker to vem že vnaprej, sem dala tamalima 100 eur in ju poslala kupit zimske čevlje in hlače v upanju, da bo 100 eur dovolj. Drugega mi ne preostane, ker je pritisnil mraz, onidve pa imata samo poletne čevlje. Kje so še jakne oz. bunde … In mama, torej jaz, bom spet zvisela oz. prišla na vrsto za cunjo ali dve tam nekje februarja. Sicer pa … če sem celo pomlad in poletje preživela v enih in istih dve in več leta starih oblekah, bom pa še to zimo. Briga me. Ne, to je tolažba, v resnici mi je mar, seveda se počutim bedno v istih hlačah, istih srajcah, ki jih nosim ob petkih in svetkih, pa čevljih, pa nobeni prehodni jakni … Ne smem jamrat.

Ne smem jamrat, mi je pred časom reke NN. Ker sem kupila hišo moram bit tiho, zdaj sem lastnica nepremičnine, čeprav samo na papirju. In ker imam hišo nimam pravice napisat, da nimam dovolj denarja za vse položnice, da ne vem kako bom prišla do naslednjega 15. Ne smem jamrat, zdaj sem lastnica hiše, čeprav jo bom odplačevala naslednjih 15 let in sem do sedaj odplačala šele kak vogal ali pa še to ne. Ampak ni važno če odplačujem kredit, jaz sem lastnica hiše in mi je jamranje prepovedano. Še več, ne morem se prijavit na nobeno listo kot iskalec stanovanja, nisem upravičena do nobene subvencije v šoli, ne do BPP na sodišču. Ni važno koliko je hiša vredna in da z njo rešujem stanovanjski problem, da vzdržujem v bistvu dva stanovanja, jaz sem lastnica hiše in moram bit tiho. Logika je izza one ograde, je rekel poveljnik Mojemu v vojašnici v Nišu. Tukaj pa je logika očitno ostala na tej strani, na drugi pa je … kaos.

Bom zmogla? Toliko stvari moram še narediti, toliko načrtov izpeljati. Ne zase, za hčeri. Za moji mali, ki jima moram pripraviti pot v srednjo šolo, v nov svet. Spet je vse povezano s financami in mojo iznajdljivostjo. Pa, seveda, z njunimi željami. Dobro, da ju vzgajam v skromnosti, da nista razvajeni punčari. In da cenita to, kar imata. Ker več nimam. Več jima ne morem dat, pa čeprav bi rada, še kako rada …

Ne smem zbolet. In tudi ne bom. Kdo bo potem skrbel za dom? Kdo bo tako poskrbel za tamali, kot poskrbim jaz? S kom bosta tako varni in brezskrbni kot sta z mano? Ne, ne smem zboleti … spomnim se, ko je moja mama tako govorila. Ko smo še živeli v Štepanjcu in je imela grozne astmatične napade, med katerimi si je vbrizgavala zdravilo v žilo … pa ko je bila bolana in je jedla tablete, da je šla lahko v službo, da ni ostala doma … Ne smem zboleti … kot molitev, le da se ne sliši kot prošnja temveč kot kljubovanje. Ah, saj ne bom zbolela. Ne smem. Kdo so šel pa pobrat orehe in zakurit v peči? In kdo bo prekopal vrt? Pa kdo bo peljal taveliko k frizerju? Ne, to je samo stres, stres me stiska v prsih …

Kakor je življenje zanimivo potovanje pridejo včasih trenutki, ko bi rada rekla “Dost je. A lahko izstopim. A lahko malo ne grem dalje? A se lahko malo ne grem več?” Ko postane naporno, ko je res vsega preveč, ko čutiš, da samo še goniš goniš v prazno, ko izgubljaš energijo za … ne vem kaj.
In potem ta grozna bolečina, ki me stiska v prsih.
Ne, zdaj mi ni do družbe. Zdaj sem kot ranjena žival, vlečem se v svoj brlog, mentalni brlog in komuniciram samo še tisto malo kar je nujno. Bom zmogla? To ni vprašanje. Jaz moram vzdržat.

Blesava soseda in odžagana vrata

Pa še deževen vikend in prvi zreli orehi in, končno, zrelo grozdje (da o jabolkih sploh ne govorim).

V petek bi že šla gor, pa sem počakala na sobotno jutro, ker sem morala še oprati perilo za naslednji delovni teden. Šll smo okoli pol desetih in niti na misel mi ni prišlo, da bi trkala po svoji vesti, zakaj ne grem na fax na predavanja.
Če je bilo v Kranju že malo dežja ponoči, je bilo tam suho ali skoraj suho. Da je vseeno nekaj deževalo sem videla šele na drugi polovici košnje, ko sem se spotikala in drsela po hribu s kosilnico ter preklinjala vse po spisku. Ampak pokosila sem vse, to pa zato, ker bodo zdaj začeli padati z dreves orehi in če bo visoka trava … jih bo iskal kdo? Not me.
Še pred košnjo sem se lotila grabljenja jabolk in močno upam, da jih drugo leto ne bo toliko, ker jih res ne mislim celo poletje grabiti in pospravljati.

Vsekakor sem bila presrečna, ko sem prišla gor, ker me ni bilo tam že 14 dni in sem bila zadnjih nekaj dni prava živčna bomba. Si sploh ne predstavljam kako bi bilo, če ta vikend ne bi šla gor. Zdaj se res počutim kot prerojeno. No, vsaj umirjeno. Pospravila sem tudi svinjarijo okoli drvarnice – dile in vratna krila, ki jih je hišnik uporabil pri zidavi greznice. Kako mi je to uspelo ne vem, ker je bil tako velik kup in krila so bila tako težka, da mi ni jasno, kako sem jih lahko sploh kam odvlekla, kamoli na drugo stran drvarnice na kup. Sem pa to vsekakor morala pospravit, ker sem zvečer zakurila in drugače sploh ne bi prišla do drv, če ne bi pospravila vhoda v drvarnico. Mimogrede, marelica je spet zrasla. 

 

 

 

 

 

 

 

Zvečer je bilo v hiši res zelo prijetno. Vsaka je ležala na svojem kavču, jedle smo grozdje, v peči je prasketal ogenj in z mize v kotu je prihajala svetloba dveh malih sveč. Kako prijetno, mirno, tiho, domače. Spala pač nisem dobro, ker je moj kavč nagnjen navzdol in ga moram res zamenjati. Pa vseeno … veliko bolje spim, če nisem sama v hiši.

Danes sem se namenila naredit tisto, česar moj hišnik ni sposoben, nobenega drugega moškega pa ne bom fehtala za to. Kurc jih gleda, po domače. Kuhinjska vrata so bila potem, ko se je kuhinja po tleh betonirala, previsoka in jih je treba odžagati. Najprej sem sicer to stvar prepustila hišniku, ker sem ga tudi plačala, da to uredi, zdaj pa je očitno, da je podoben tistim privatnikom, ki na koncu pustijo zaključke. Jesen je tu in vrata potrebujem, sicer bo kuhinja non-stop v temi. In sem se zadeve lotila sama.
S taveliko sva prinesli vratno krilo na vrt, tavelika se je vsedla nanje, jaz pa z žago na drugi konec in sem žagala.

 

 

 

 

 

 

Toda uspelo je. Še preveč dobro, ker sem morala odžagani konec še na pol prežagati in en del z žebli pribiti oz. doštukati na krilo, ker sem ga prvič preveč požagala.

Kot iz risanke “A je to”, ampak zdaj vrata funkcionirajo, celo zaklepajo se po novem.    Tko da … kurc gleda moške, odslej delam sama. In ne, ni bilo tako prijetno tisto žaganje, kot se mogoče zdi glede na moj nasmeh. Za moj nasmeh sta kriva dva mačomena, ki sta parkirala na moji zemlji in sem ju kot prava Slovenceljka spodila stran.

Torej sosed nižje je organiziral trgatev in njegovi prijatelji so, nabrž navajeni parkiranja ob cesti na moji zemlji, meni nič tebi nič svoje mašine postavili tja. Najprej mačo z mercedezem in svojo ženo. Pa ga vprašam, če je prišel k meni na obisk in odvrne, da ne. No, pa a mislite, da je tole državna zemlja? In pravi da ne ve in da ga niti ne zanima. Ampak mene pa in ker je zemlja moja prosim, da se odstrani. Seveda, on dela pri cestnem podjetju in če še ne vem, me poduči, mi bo zdaj povedal, da je en meter od ceste zemlja še državna. Ja? No, potem pa ga vabim, da mi tamle višje gor poseka živo mejo, ki je samo kakih 20 cm od državne ceste, ker očitno sega na državno zemljo. On pa naj svoj avto pomakne za en meter na cesto, en meter pa – če je že tako – naj pusti na zemlji. In me vpraša da kaj zdaj, pusti avto tam ali ne in mu odvrnem, da ne. Ker je on nesramen in niti ne vpraša čigavo je ter se niti ne opraviči, bom pa tudi jaz nesramna in ne dovolim parkirati na svoji zemlji. ))))   Med bentenjem se z ženo zrineta nazaj v avto in po hribu dol do zidanice (sem potem poslušala njegovo bentenje, češ kakšna zmešana baba mu je tam gor prepovedala parkirat avto in od kje sem se vzela). Pa kmalu pride drugi in se zgodba ponovi. Tokrat sicer nismo razpravljalio lastništvu zemlje, je pa parkiral na drugi strani moje parcele na občinski zemlji, kar pa me nič ne moti.
In pride mimo sosed – lastnik vinograda. Ko me zgleda začne leporečiti, da so mu drugi rekli, da ima lepo sosedo, pa da me sam še nikoli ni videl in da sem res lepa. Pa če pridem na trgatev in če ne naj vsaj kak njegov grozd odtrgam. Pa kdaj sem kaj tukaj in kako to, da sem tako utrujena (težka noč?). In ga takole nekaj časa poslušam – si mislim, kakšen cepec, da mi takole teži (ker težil je res in je bilo res zoprno), ko je vendar jasno, da hočem samo mir in tišino in da zato, ker na drugi strani ceste obirajo grozdje, še ni treba lesti na mojo zemljo in se vtakniti v vsako stvar, ki jo počnem na svojem vrtu (Je veliko orehov? – so me vprašali trije, ko sem jih pobirala. Ja veliko ja, moroni. Najbrž ni čudno, če pa imam tri velike orehe. – prazno leporečno besedičenje mi je bilo in mi je vedno odvratno.)
Na koncu me ujame na vratih rekoč “Ja, vi gorenci več veste o vremenu, bo danes dež?”. Ja bo ja in deževalo bo ves dan, mu odvrnem. Kislo se je zarežal (najbrž si je misli, da je ta baba, torej jaz, res blesava) a v čez pol ure jih ni bilo več, ker se je ulilo.    Jes, hvala olmajti. 

Za kosilo smo šle v pizzerijo Oxigen, kjer imajo pice po 4,40 in dobimo 3 za cca 13 eur. V kranju pa dve za isti denar. No, pa tri smo vzele preveč, ker je ena cela ostala, tako da bomo drugič vezele samo dve (če je pa tako poceni). Na te pice grem pa res skoraj vsakič, ker imajo ijemno dobre, ker je blizu in ker je poceni.

Potem smo le nažrte domov ležat, mene je itak vse bolelo od dela, tamali pa sta navkljub nažrtosti potrgali grozdje -

najboljše, najbolj sladko rdeče grozdje kakopak NISTA natrgali (nočem vedet zakaj)

in črno grozdje, ki ga imamo na pretek (sosed ima pa belega drobnega, jaz pa še belega debelega, ki ga že dolgo ni več   

Moja tavelika ima res talent za fotografiranje …

Torej … vse me boli, komaj čakam, da grem spat (in takoj zdaj grem spat), zadovoljna sem, ker sem kar nekaj postorila okoli hiše in ker je tavelika šla na drinko z novimi prijateljicami in … bo šla naslednji vikend spet z mano v Ljutomer na svojo pobudo (in mojo obljubo, da se bo šla strič, ker drugače itak ne bi šla z mano ))))   ).

p.s.: orehov je pa res veliko.

Bljak … 

Moja mama in moj brat

Moja mama

Skoraj dve leti je od takrat, ko sem bila zadnjič pri njej na obisku. Sem človek besede in kar sem ji obljubila, to živim. Je ne kličem, ne obiskujem, me ne zanima. Hčeri sicer hodita na obiske tja, toda bistveno redkeje kot prej, še posebej zato, ker jima je spet začela težiti z veroukom (ko sta nehali hodit jima je grozila z odvzemom svoje ljubezni, če ne bosta hodili. Občudujem ju, da takrat nista nasedli tem izsiljevanjem in vztrajali pri svoji odločitvi).
Pa me je pred nekaj meseci poklicala. Da kupuje okna in da bi jih kupila pri meni.    Naj povem, da je mama v svoji hiši naredila že kar nekaj stvari, pa nikoli poslušala mene. Delali so ji sami šalabajzerji, tako da bo tisti, ki bo v hiši živel, moral ponovno napeljat vodovod in špoložit ploščice.
Torej … rada bi nova okna.
Ok.
Naj pridem tja, da ji bom svetovala.
Noup.
Kako pa se bova potem dogovorili?
Pomeri okna, pokliči me, daj mi mere in ti pošljem ponudbo.

Rečeno, storjeno. Potem sva se spet usekali, ker je na vsak način hotela, da pridem tja, pa sem ji nazaj odlajala del tistega, kar me žuli in je bilo nekaj mesecev mir. Potem pa spet pokliče. Da bi res rada pri meni kupila okna.
Ok.
Kako se bova dogovorili.
Jah, ne vem. Naj pride k meni v Kranj.
Pa … a ne bi raje jaz prišla domov.
Domov? Jaz sem doma v Kranju.

In je prišla. K meni. Ob srečanju mi je hotela stisnit roko v pozdrav, pa sem zavrnila. Mamo se ali objame ali pač nič in jaz sem se odločila za nič. Nekako se je ne želim dotakniti. Je preveč nerazčiščenih stvari med nama. Sedeli sva tako za mizo in jaz sem ji razlagala okoli vhodnih vrat, pa kje lahko še prihrani pri oknih. In potem je zmanjkalo teme. Sedeli sva tako v tišini, pa me vpraša kako kaj moja hiša.
Dobro.
Maš kakšne slike?
Mam.

Stopim do računalnika in odprem mapo s slikami. Ona me sprašuje, jaz odgovarjam, vsebi pa slišim monolog “Pa daj, pokaži ji slike brata. boš videla kako bo reagirala. Ali pa je raje ne. Zdaj je tako mirno v stanovanju, potem se bosta njno sprli, ti boš vzkipela, ona bo … bog ve kako reagirala, in spet bosta v vojni. Pusti tiste slike, ne razburjaj vaju. Ampak tako idealna priložnost je, slike imam samo na računalniku, kako jih bom drugače pokazala. Boš že kako, jih boš pa nesla naredit v foto studio. Zdaj pusti kot je, ne stresal soli na rano, pusti … pusti … pusti”. In sem pustila. Pogledali sva slike moje hiše, ona se je poslovila, jaz pa sem se kot prazna vreča sesedla v kavč.

Moj brat

Zadnjič sem se z njim slišala in videla tistega jutra, ko smo se poslovili in smo me tri odpeljale domov, v Slovenijo. Do danes se nisva slišala več, mi je pa za rojstni dan pisal.
Prvič, ko sva se srečala, je bilo vse skupaj noro, pomešano. Čustva so mi ušla iz nadzora, vame je butnila preteklost, spomini na očeta, njegove gibe, obnašanje … Ko sem ga obiskala pri njem doma pa se je v meni rodil odpor. Ni ti ne znam pojasniti, kako to. Morda zato, ker je preveč podoben očetu, ki ga po eni strani zavrača, po drugi strani pa hrepeni po srečanju z njim. Pa zato, ker negira svoje korenine in se deklarira za  Hrvata, v kar verjameta celo njegovi hčeri (Albancih so za njih nižja vrsta – neverjetno res).
Njegovi prijatelji in sorodniki po ženini strani so prepričani, da je on Hrvat. No, mislim, da so dva ali trije vedeli, da vsaj pol ni (da je mama Slovenka, kar tudi je), on pa se ponosno deklarira za Hrvata (njegovi hčeri ne govorita slovensko, kao hrvaško pa tudi nista hoteli govorit z mano). Najbrž je to v meni vzpodbudilo tako strašen odpor do njega. In pa to, da se obnaša točno tako kot moj oče, kar seveda za njegovo družino najbrž ni nič slabega, zame kot za nekoga, ki je tak teror preživljal leta in leta (s primešanim alkoholom in razuzdanostjo), pa je to nesprejemljivo. In kar je v bistvu najbolj osupljujoče je pač to, da je tudi najin oče negiral svoje albanske korenine dokler ni ostarel in se naveličal fejkanja. In isto počne moj brat, pol Albanec, pol Slovenec, sam sebi pa je 100% Hrvat. Oprostite, grem lahko bruhat …

Ne glede na vse, kar sva z bratom imela, pa glede svoje družine vztrajam pri tem, da razrešimo ta misterij okoli prve poroke mojega očeta, pa potem ločitve, priznanja in zanikanja obstoja mojega brata, pa nezakonske zanositve moje mame z mano, ki časovno sovpada z očetovo ločitvijo od njegove prve žene. Negiranje mojega polbrata, ki je pač zelo dobra kopija mojega očeta ne samo vizualno, pač pa tudi karakterno. Bi bilo zanimivo – in do tega ima brat pač vso pravico – slišati očetov zagovor (razlago) zakaj je sina pustil samega, se ne brigal zanj in dovolil, da je podoživel izredno podobno otroštvo, kot ga je imela oče sam – psihično in fizično maltretiranje, ustrahovanje z očimove strani, zapiranje v betonsko klet, itd. Ta travma spremlja mojega brata do današnjih dni in glede na to, da ima preko 40 let bi bil čas, da to odloži. To pa bo težko storil, dokler si ne bo priznal kdo je in čigav je ter da odgovornost za njegovo otroštvo preloži oba starša – mamo in očeta.

Priznam, da ne znam postaviti zavedanja o tem, da imam brata ter vseh spremljajočih občutkov, na pripadajoče mesto (ga ne najdem). Najbrž tudi zato ne, ker je to še ena od tem, ki so skrbno zaklenjena v družinsko omaro in o kateri ne bomo najverjetneje nikoli spregovorili. Pa bi vendarle rada vedela ali se je mama pečala s poročenm moškim in zavestno razdrla bratovo družino. Rada bi vedela zakaj ni sprejela brata oz. zakaj ni poskrbela za to, da imamo otroci med seboj stike.
Moja mama … tista oseba, ki me je učila poštenost, resnicoljubnosti, odkritosti … No, odkritosti pač ne, saj se je z njo nemogoče pogovarjati o stvareh, ki mečejo slabo luč na njen pediestal. The mama …

S prvega predavanja dodiplomskega študija sem prišla razbesnjena

Tako besna sem, da sem odločena, da tistega sranja jutri ne bom poslušala in grem takoj zjutraj v Ljutomer.

Enostavno ne morem verjeti, kako se ljudje pustimo nategnit. No, ne dobesedno, kajti v tem primeru nas nategujeta Univerza in FSD, jaz pa MORAM plačati dodiplomca, če želim kadarkoli naprej na magisterij. In baje sem edina, ki je pripravljena FSD tožit zaradi tega. Edina, od 100 ljudi, ki so letos vplačali 603 eure za … kaj že?

Najprej nam je dekan eno uro in pol predaval o Šri Lanki, njenih geografskih značilnostih, prebivalstvu, verah. Pa o tem, kako je nastal cunami, kje je bila Šri Lanka najbolj prizadeta, kako je vlada pomagala prebivalcem, pa kako so tja prihajale humanitarne organizacije in same sebi na privat račune nakazovale denar, pa da denar ni šel v prave roke … Naslov predavanja – Projekt pomoči na Šri Lanki, se je končal z ugotovitvijo, da tega projekta sploh … NI. Da o predavanju, ki se je vleklo kot čreva in ki resnično nima prav nobene veze z dodiplomcem, sploh ne govorim.

Naslednja je bila na vrsti prodekanica, prijazna ženska, ki je zelo potrpežljivo skoraj eno uro odgovarjala na debilna vprašanja študentov, za katere sumim, da imajo res vsaj 25 let in za samo že eno diplomo – kdaj se je možno prijavit na izpit? Kako se opravlja? Nam boste sporočili naknadno? Se bomo lahko individualno zmenili za srečanja z mentorji? Bomo mi imeli kakšne bonifikacije, ker sodelujemo z FSD? Kaj pa mi? Kaj pa jabolčni štrudelj? Za božjo voljo, še prvega dne predavanj nismo dali skozi, pa vas že zanima kako boste najlažje prišli skozi, kje bi se dalo goljufati, itd. In s takimi sedim v isti predavalnici? Bruh …

Drugo predavanje je zajemalo … samo in izključno ponovitev enega dela predavanj iz 4. letnika in sicer smo samo preleteli 7 korakov stratešega planiranja. Pika. To je bilo čisto vse. In to sem jaz plačala. Pa dobro, koga naj zdaj najprej z bejzbolsko palico po betici?
Iz koga se na FSD delajo norca? Najprej mi prodajajo meglo, da bi po zakonu morali imeti 60 ur predavanj, pa ker vejo, da smo zelo bizi, so nam jih dali samo 30 in “še teh trideset je samo za prespat”, ker v njih ne bom izvedela popolnoma nič takega, kar bi jaz osebno pričakovala od profesorjev FSD. Torej, pričakovala bi:

- da mi bodo predstavili najnovejše pristope socialnega dela – bodisi s skupinami, bodisi z družino, starimi ljudmi, invalidi (beseda hendikepirani mi ni blizu), ipd. Kakšne inovativne metode, kaj takega, kar smo sami pogruntali, recimo.
- da mi bodo podrobneje razložili spremembe v socialnem delu, nova področja dela, ki jih le-to pokriva oz. področja, ki so bila socialnemu delu odvzeta oz. je bila odvzeta pristojnost (so samo še posredniki)
- da mi bodo razložili kako deluje sistem uvajanja novih metod dela, kako se izogibajo delovnim in procesnim napakam in do kam so prilezli z idejo o “predstavniku za stike z javnostjo”, ki ga CSD-ji nimajo.
- zanima me delo pristojnega ministrstva, v kakšni meri FSD sodeluje z njim
- kakšne projekte izvajajo na FSD in kako se povezujeta stroka in terorija ter kako se teorija prenaša v praktično delo
- da me bodo seznanili z položajem socialnih delavec v državi, ali se kaj razvija na področju samostojnega dela in kako bomo tisti, ki diplomo imamo, pripravništva pa ne dobimo, lahko participirali s svojim znanjem bodisi neposredno v znanje, ki ga podaja FSD svojim študentom, bodisi direktno v praktično delo CSD-jev
- …

Toliko stvari je, ki bi jih FSD lahko in konec koncev tudi moral ponuditi svojim študentom, mi pa poslušamo predavanje iz geografije Šri Lanke in sedem korakov strateškega načrta. Lepo vas prosim. In to prva dva predavanja, da se ti ja vsa stvar zagabi, ker niti zablefirati ne znajo, da je vse skupaj popoln nateg.

Jasno je, da me boli. Za svoj študij plačujem in zahtevam kvaliteten študij. Tako kot so moji euri pravi in tako kot bo moja naloga kvalitetna, inovativna in se bom zanjo maksimalno potrudila, tako pričakujem, ne, zahtevam od ustanove, ki nosi naziv FAKULTETA, da mi bo ponudila prvovrstna predavanja, v katerih bodo podana znanja in pristopi, načini dela in informacije, ki jih nikjer drugje ne morem dobiti v tako popolni obliki. In kaj bom dobila? Najbrž samo spoznanje, da socialno delo v Sloveniji res ne more biti spoštovano, če že študentje dotične fakultete nimamo nobenega tehtnega argumenta za spoštovanje le-te.
Štiri leta so mi predavali kar so hoteli, dokler nisem prepoznala plevela od zrnja. Zdaj ga in tudi samozavest se mi je tozadevno okrepila. Nezadovoljna sem, počutim se ogoljufano in to povem javno.

Spolno nasilje NI primerna tema nikjer in za nikogar

Pred časom me je poklicala novinarka neke televizije. Da je brala moj blog in pripravlja prispevek o spolnem nasilju, pa če bi jaz bila pripravljena govorit o tistem, kar se mi je zgodilo pri 15 letih. Tistem? Hmmm … Aja, a o posilstvu? Ja, o tem, ja, je rekla. Ja lahko, ni problema. In sva se dogovorili za dan snemanja.

Pred snemanjem sem ji povedala, da me lahko vpraša karkoli, da nimam zadržkov in to je tudi storila. Spraševala me je detajlno, odgovarjala sem podrobno in natančno. Med pogovorom sem se sama sebi čudila, kako sem skušala zakriti identiteto svojega posiljevalca , kako sem se popravljala, ko sem slišala, da sem povedala kakšno podrobnost, po kateri bi ga lahko kdorkoli poznal (čeprav ga tam, kjer sva živela, itak vsi poznajo in če drugega ne, se ga bodo spomnili po tem, da se je hvalil, kako me je pofukal). Torej jaz kot njegova žrtev sem se prikazala z obrazom in imenom, on kot storilec pa mora ostali skrit in to vse samo zato, ker ga nikoli nisem tožila in sodno dokazala, da je res kriv.

Po razgovoru sva rekli še nekaj besed o spolnem nasilju, nato pa mi je stisnila roko rekoč, da mi želi, da bi prebolela.  ??? Prav bedasto sem jo pogledala. Prebolela? Kako pa ona ve ali sem oziroma nisem prebolela? In kako naj jaz sploh dokažem, da sem prebolela?
________________________________________________

Dejstvo je, da ljudje, ki so preživeli spolno nasilje, nikakor in na noben način ne morejo dokazati, da so preboleli izkušnjo. Če o tem ne govorijo okolica misli, da pač ne morejo govoriti, ker to nosijo v sebi in se ne morejo odpreti. Če govorijo pa jim rečejo, naj že enkrat prebolijo, grejo naprej in nehajo o tem govorit. Spolno nasilje – mislim na direktno podane izkušnje spolnega nasilja, torej ko jih pripoveduje oseba z imenom in obrazom, so NEZAŽELJENE in niso tema nikjer in za nikogar. O tem se na tak način v javnosti ne govori. In zakaj ne?
_______________________

Do sedaj sem javno videla govorit isamo osebe, ki so bodisi zakrite, bodisi z obrazom obrnjene stran od kamere, s spremenjenim glasom, izmišljenim imenom, skratka nikakor ne osebe, ki bi rekle: jaz sem Katarina, pri 15 letih sem bila posiljena. Nesprejemljivo. In prav zato sem tudi jaz svojo izkušnjo napisala v tretji osebi ednine, ker jo le tako lahko ljudje berejo neobremenjeno in kot zgodbo. Ja, osebne zgodbe so nezaželjene.

Enako je s pedofilijo, ki se dogaja tam nekje, ali pa vsaj ne blizu nas. In pedofili so neznanci, tujci, ki oprezajo na otroških igriščih in pred šolami. Da bi bil pedofil naš dedek … ali stric … ali brat? Ne, absolutno nemogoče. Kaj pa naš mož, očim, babica, mama, varuška? Totalno nesprejemljivo. Fritzi in podobni se nam ne morejo zgodit. Kvečjemu kak duhovnik, pa še to ne v naši fari, ampak nekje daleč stran.
O spolnem nasilju v partnerski zvezi sploh ne govorimo – to sploh ne obstaja kot tema. Pa spolno nasilje med moškimi, pa spolno nasilje med mladoletniki in celo med malimi otroki.

Vrst spolnega nasilja je toliko, da se lahko človek vpraša: Kaj pa, če to sploh ni več nasilje? Kaj pa če je to sestavni del naše družbe?  In ker smo občutljivi samo na pedofilijo, v mirnem času seveda kaznujemo tudi posilstva, če žrtev DOKAŽE, da je bila posiljena (med vojno so posilstva “kolateralna škoda“), ostale vrste spolnega nasilja pa so ne-teme, je resnično na mestu vprašanje kaj se gremo? Kaj naša družba kot taka pravzaprav misli o spolnem nasilju. In ker očitno vidi in sprejema kot nedopustno spolno nasilje samo dve vrsti (prvo je pedofilija, drugo, torej posilstva, pa samo pogojno), tudi ne more in pravzaprav nima interesa prepoznavati žrtve spolnega nasilja. Jasno je namreč, da če bodo družbo “preplavile” izpovedi mene, tebe, nje, njega, tistih tam in onih na oni strani, ljudi z imeni in obrazi, da bo družba uvidela, da je velik del nje v resnici do skrajnosti spolno perverzen, izprijen, nasilen in odvraten, kar pa dalje lahko pomeni samo to, da spolno nasilje kot tako družba prekvalificira v običajno spolno prakso ali pa se začne resno ukvarjati z dejstvom, da je človeški spolni nagon zavrt in družbeno omejen do te mere, da se manifestira v najrazličnejših oblikah spolnega nasilja, katerega žrtev je absurdno veliko. Jasno pa je, da je lažje zakriti oči in reči, da tega ni, kot pa se o taki ne-temi javno in odkrito pogovarjati.
________________________________________________

Spolno nasilje je tema, o kateri ljudje zelo neradi, če pa že morajo, pa  težko govorijo. Beseda POSILSTVO, je odvratna. V stavku “Bila sem posiljena” pa je popolnoma neprebavljiva. Zato jo zamenujemo s “tisto” ali “dogodek”  ali “saj veste kaj”. In tako tudi žrtve oz. preživeli spolnega nasilja nimajo nobene besede v družbi. Če o svoji izkušnji spregovorijo, drugi obmolknejo. Če se hočejo o tem pogovarjati jim rečejo, naj nehajo in naj prebolijo. Če pa o tem ne govorijo … je pa v redu. No, okolica, ki ve, pač pomisli na to, kako ubogi so, ker s seboj nosijo tako breme, a ker ne spregovorijo se jih pač pusti pri miru v “zavestnem blefu”, da pač niso preboleli in so zato tiho.

Skratka … kakorkoli se obrnemo nam družba prilepi etiketo, da nismo preboleli. In to vedo vsi, od otroka do starca. Ta etiketa je dostopna prav vsem ljudem in prav vsi imajo pravico, da nam jo prilepijo. Enako je s psihično motenimi ljudmi – oni nosijo na sebi etiketo “psihično bolan” – in se je ne znebijo do smrti. Markacija … in na noben način ne moreš dokazati, da si prebolel, da ti ni hudo, da s tem živiš, da je to del tebe.
________________________________________________

O svoji izkušnji sem javno spregovorila zato, ker se je ne sramujem in ker se mi zdi pomembno, da se ljudje vsaj za trenutek pomudijo pri dejstvu, da so posiljevalci med nami, da so nam zelo blizu, da jih srečujemo v trgivini, na cesti, z njimi klepetamo. Na videz povsem običajni ljudje. Vem, da je to okostnjak iz družinske omare moje primarne družine in mama in oče, če bosta gledala to oddajo, ne bosta vesela moje izpovedi. Mi je vseeno. Ni pa mi vseeno, da mi nekdo, ki ga vidim prvič in ki me povabi na tak pogovor, stisne roko in “Želim vam, da prebolite!”. Nekomu, ki o svoji izkušnji govori brez težav in zadrege, je to skrajno neprimerno želeti. Kajti jaz bi na tak stavek lahko odgovorila  ”Želim vam, da se vam zgodi posilstvo, da boste potem razumeli.” S tem hočem ponazoriti kako neprimeren in skrajno neokusen je bil zame stavek dotične gospodične.

p.s.: O spolnem nasilju ne pišem zato, ker ne bi prebolela svoje izkušnje, pač pa zato, ker o tem NIHČE noče pisati. Mene pa ne boli in lahko pišem. A tega, žal, nikakor ne morem dokazati.