Starševstvo +

Jaz bi kar umrla

S tem stavkom najbrž povem vse o svojem počutju. Žal pa ga ljudje, razen tistih, ki so že bili vtej situaciji in ki vedo, kaj človek, ki izreče ta stavek misli,  ne razumejo.

Jaz bi kar umrla … kar takoj zdaj. Takoj. Če bi bilo možno, kar tudi je, a ni časovno primerno. Takoj zdaj ne morem umreti. Imam neodložljivo dolžnost, da otroka pripeljem do kruha, pa zato ne morem točno zdaj umreti. Lahko pa čez pet let. Recimo. Ko bosta hčeri končali srednjo šolo. Ben, pa takrat.

Danes sva z Natašo debatiriali o tej temi in je rekla, da pozna žensko – mamo dveh otrok, ki živi v enostarševski družini in ima tudi občasne “morilske” misli, kot je moja. In svoje misli konča enako kot jaz. Ona bi umrla takoj zdaj, pa ne more. Čez tri leta, ko bosta njena otroka polnoletna. A umrla bi, kar najbrž pomeni, da ima dovolj, da je utrujena, da nima več moči. In tako se počutim tudi jaz in tako se je počutila moja mama, ko je sedla za mizo, spustila ramena, sklonila glavo, jo podprla z roko in dahnila, da ima dovolj. Da bo kar umrla …

O samomorih je bilo že veliko napisanega. Povprečni slovenski samomorilec je moški srednjih let, ločen. Zanimivo. O tem se ne govori, govori se samo na  splošno.
Koliko pa je žensk, ki bi rade umrle, ki pridejo v obdobje totalne psihične izmozganosti, čustvene otopelosti in fizične bolečine; žensk, ki zelo resno pomislijo na smrt, na samomor, na končanje življenja, pa tega ne storijo, ker … ker morajo skrbeti za otroke, ker so zavezane njim in ker je skrb zanje nad občutkom nemoči žensk. Ne smejo umreti. A tako rade bi.

Kaj pripelje človeka v to situacijo? Koliko časa se mora v človeku nalagati stres, koliko časa mora človek brez predaha računati, organizirati, skrbeti za družino ter se odpovedovati svojim lastnim željam in potrebam, da je mera polna.

… 

Grem zdaj malo umirat, pa bom potem dalje pisala …

19.9.2008 – lepo sončno jutro se je naredilo. Spala sem dobro, v prsih me malo manj boli ali pa sem se na bolečino privadila in mi je samoumevna. Ne ne, še boli, samo del mene je postala.
Sedim v pisarni in gledam vzhajajoče sonce. Ko bi bila sedaj tam …. v Prlekiji, na mojem hribu, kjer toisto sonce vzhaja izza gozda in me že ko je še čisto nizko pozdravi … Še en dan, jutri grem gor.

Smrt … mi je jasno, zakaj tak odziv na tale post. Veliko ljudi ne mara premišljevati o smrti, ne mara niti same besede, kaj šele pogovora z nekom, ki reče, da bi rad umrl. Zato pa se je o teh mislih tako težko pogovarjati in ljudje premlevamo v sebi, se skrijemo v množico in se delamo nevidne, čisto majčkene, da ja ne bo kdo vprašal kaj je z nami in mu bomo odvrnili, da nič, da bi samo radi umrli. A to, da bi človek rad umrl, še zdaleč ne pomeni, da bo naredil samomor. Jaz o njem ne razmišljam. Če bom, potem ga bom naredila. In je ne bo sile, ki bi me odvrnla od njega. Saj smo vendar svobodni in življenje res ni lepo sončno jutro, je tudi jeba in trpljenje in odrekanje in brezuspešno zaganjanje. so vzponi in padci, a če ej padcev preveč, če si večino časa spodaj, potem se ti postavi legitimno vprašanje: Zakaj sploh še vztrajati?

Ženske, matere, dobimo odgovor na to vprašanje v pogledu na otroke. Vztrajati zato, da njih spravimo do kruha. Se mi zdi, da je sploh največ takih “želja po smrti” v času, ko otroci odraščajo. Ko odrasejo se mamina ramena vseeno otrsejo nekega točno določenega bremena, otrok ni več odvisen samo od nje in ona ni več podporna palica. Zato ženske NE naredimo samomora, čeprav razmišljamo o tem, da bi kar umrle?

Spomnim se svoje babice. Potem, ko je umrl dedek, je bila tako sama. Največkrat sem jo videla sedeti ob kuhinjskem oknu in zreti ven, na vrt. Zdela se je odsotna, kot bi ne bila tukaj, na tem svetu. In spomnim se, da je nekajkrat rekla, da ima dovolj. Umrla je na zelo “čuden” način. Dopoldan, ki je bil tak kot vsi drugi, se je najprej spotaknila ob kuhinjski prag, šla ležat v svojo sobo, mamo je prosila naj gre po duhovnika in ko jo je spovedal, je zaspala. Za vedno. Imela je dovolj, pa je šla.
Moja mama še ni šla. Mislim, da potem, ko smo šle me na svoje, ni imela več te želje po smrti, in najbrž je ne bom imela niti jaz potem, ko bosta moji hčeri preskrbljeni, ko ne bo več moja skrb kaj bosta jedli, kaj bosta oblekli. Zdaj pa …

Smrt je naravno stanje
Človek se rodi in umre. Ne vidim razloga zakaj se o smrti ne bi mogli pogovarjati oz. zakaj bi se tej temi izogibali. Pa kaj, če si nekdo želi umreti. Bolj kot to, da si želi umreti in da mu okolica sporoči, naj o tem ne govori in naj se odobrovolji, mene osebno zanima zakaj si to želi, kaj pripelje človeka v to stanje. In koliko je mam, ki si to kdaj zaželijo, in koliko je starejših ljudi, ki si to zaželijo.
Pa recimo, da imajo mame (ker sem mama, se fokusiram nanje), ki resnično podpirajo tri ali celo štiri vogale svoje družine,  razloge v tem, da so utrujene, da je tempo življenja prehud, da bi rade malo izpregle in da potrebujejo vsaj nekaj pomoči vsaj nekaj časa, da se spet setavijo.

Ko si smrti želijo starejši ljudje
Kakšni pa so razlogi pri starejših ljudeh? Moja babica je imela občutek, da je v napoto. Potem, ko ji je umrla še zadnja prijateljica, je ostala brez ljudi, s katerimi je prebila 50 in več let v dobrem in slabem; s katerimi so jo vezali isti spomini in ki so ji bili potrditev, da je v tem življenju živela in bila opazna. Želela si je umreti, ke ni imela več za kaj živeti. Niti njeni odrasli otroci in vnuki niso bili razlog za to, da bi živela.
Koliko pa je starejših ljudi, ki prav zdaj razmišljajo in čutijo podobno? Pa ne bodo naredili samomora, samo živijo z mislijo, da bi radi umrli. Čakajoč na smrt … Zdaj sem se spomnila starejše gospe s hudo okvaro srca, ki je vsako pomlad čakala na smrt. V istem bloku sva živeli osem let in smrt ni prišla ponjo. Ne vem, če je že umrla, dve leti je od takrat, ko sva zadnjič govorili, a osem let je vsakič, ko sva se rečali na stopnišču in sem jo vprašala kako je odvrnila, da čaka na smrt, pa je neče. Bila je utrujena od življenja.
__________________________________________________

Misel na smrt je misel na odhod s tega sveta. Ležeš in zaspiš in se ne zbudiš. Kot moja babica. Greš stran. Za tistega, ki si želi umreti in smrt dočaka tako, je le-ta pravi blagoslov. Dovolj je bilo sončnih vzhodov in zahodov, dovolj smeha in solz, dovolj strahu in bolečine, dovolj upanja in izpolnjevanja želja. Ko je vsega dovolj, je DOVOLJ. In življenje se konča.

No, jaz še vztrepetam ob sončnem vzhodu in premišlujem o tem, kakšno ograjo bom dala okoli vrta naslednje leto. In hčeri moram spraviti h kruhu in končati fax. Jaz še imam cilje, le utrujena sem in občutek imam, da sem raztreščena na tistoč kosov, pa se moram sestavit skupaj.

Še brez komentarjev

1. monnika pravi:

   jst bi se ti pa kr prdružla

   18. september 2008 ob 20:16

2. levinja pravi:

   Dajte nehat babe!Zdej bi pa kr usi mrli!Če vas politiki zvohajo,da vas je kar nekaj vam sigurno oblubijo zastonj pokop al kaj takega,če date svoj glas.

   Ej,resno Katarina ti si pa ja ena močna babnca.To maš sam en tak obdobje!Dej te peljem na kak per ,pa se boš mal nasmejala pa se boš pol odločla če bi mrla.

   Če nebo hujšga ,še umret nebo treba,prav naša mamca.Ona itak vse ve

   18. september 2008 ob 20:40

3. Marko Crnkovič pravi:

   Tole pa je višek debilnosti. Kaj to razlagaš naokoli, trapa neumna?! A res nimaš nobene odgovornosti do javnosti, da greš opisovat svoj death wish? To ljudje berejo! Pa če jih bere samo pet, se lahko med njimi najde tak, ki ga bo to mogoče pripravilo, da bo naredil ta korak, ki ga ti (hvala bogu) ziher ne boš. Se boš kaj sekirala? Ti bo potem lažje pri duši? Too much! Zdaj bo folk pisaril že to, da bi se rad fental! Ma daj zapri že enkrat ta svoj patetično ekshibicionistični blog pa se skuliraj!

   18. september 2008 ob 20:59

4. en pač pravi:

   Mogoče se bo pa kdo fental, ko bo tvoje komentarje bral MC. Mogoče se mu življenje zdi bedno in ljudje nestrpni in nesimpatični, ko pa po prebral tvoj komentar, pa bo v njem našel potrebno potrdilo …

   18. september 2008 ob 21:08

5. ID pravi:

   Zakaj bi kogarkoli omejevali pri samomoru, ce je pa navelican.

   18. september 2008 ob 22:14

6. Ona pravi:

   Presneto dobro te razumem Katarina. Razumem in poznam občutek, ko imaš vsega dovolj, večne borbe za preživetje, vsakdanjega stresa, ko ne vidiš več nekje v prihodnosti svetle točke “ko bo bolje”, ko si enostavno utrujen od življenja.
   Rada bi ti rekla kaj v tolažbo, pa nimam kaj. Mogoče to, da sčasoma to mine (ampak se potem spet sčasoma pojavi – in tako naprej v nedogled).
   Crnković pa itak sploh ni vreden komentiranja (no ja, pa česa drugega tudi ne…)

   18. september 2008 ob 22:16

7. ert pravi:

   in takrat ko je preveč greš spat in se zjutraj zbudiš in to ponavljaš dokler ne pomaga.

   18. september 2008 ob 22:25

8. lidija pravi:

   hej, mačka. sej bo. sm te lih hotla pohvalit, kok RES odlično razmišljanje je to od učer, o šoli in ocenah. to, da znaš sprejet otroka kot BITJE, ne glede na ocene, barvo las, … to je RES ČUDOVITO. kar se trenutnega počutja in vzdušja zadeva, mine. sam velik energije človek rabi, da se obrne do nule, pa potem štarta naprej. če želiš, se mi javi na mejl, pa lohk podelim s tabo neki podobnega, pa kako je men ratal splavat. magari se slišva, da ne bom tu gor.
   objem

   18. september 2008 ob 22:30

9. Doktor Živago pravi:

   Žal je jesen tako obdobje, ko si res bolj nagnjen k takim mislim. Pa saj bo, za dežjem vedno posije sonce.

   18. september 2008 ob 22:57

10. bin pravi:

    Ne bom razpravljal, Katarina, o tistih primerih, ko je vmes bolezen ali skrajno neugodno okolje. Večina takih “depresivnih stanj” pa izvira preprosto iz prevelikega pričakovanja. Iz prepričanja, “da je popolnoma logično in mi pripada” vse, kar imajo drugi. Brez truda, brez bitke, brez porazov.

    Življenje ni tako! Življenje je IGRA in igro lahko igraš na več načinov.

    Otroško igro, kjer so vložki simbolični, dobitkov pa ni.

    “Odrsko” igro, kjer za primerno plačilo spreminjaš svoj lik in vlogo.

    In “visoki poker”, kjer je samo zmaga ali poraz.

    Sami izbiramo in večinoma se znajdemo nekje vmes. Višjo igro smo igrali, težje prenesemo poraze. Dražji so!

    Poglej v “denarnico” Katarina, kadar boš boljše volje, potem pa se odloči, v kateri ligi boš nadaljevala igro.

    Težim? Kot ponavadi!

    18. september 2008 ob 23:07

11. Martin pravi:

    Tokrat ima celo MC prav. Ampak meni je prav tudi tako. Saj gre ja za težnjo po usmiljenju. Ga nimam.

    18. september 2008 ob 23:15

12. Mac pravi:

    Ne samo odgovornost do javnosti kot piše M.C, predvsem odgovornost do svojih otrok in posledic na otroško psiho, ki jih lahko povzroči takšna pisarija.

    19. september 2008 ob 00:00

13. en pač pravi:

    Jaz pa za take kot sta vivda, Martin in Mac, nimam posluha. To, da nekako MORAŠ bit, ne spremeni tvojega tega kako DEJANSKO si. Vidva se lahko še tako skrivata za svojo fasado, ko se bo pa vama rušil svet, pa se le spomnita, kako morata bit, me zanima če se bosta takoj počutila odlično in razmišljala drugače. In vsi ljudje pač nismo enako “trdni”, to je dejstvo. Precej možno je celo, da je Katarina psihično močnejša od vaju, pa upa pokazati svoje momente šibkosti, kot pa vidva, ki svojo nesigurnost cel čas skrivata za fasado hladnokrvnosti. Ljudje, ki so resnično hladnokrvni, tj. jih različne življenjske situacije je vznemirijo preveč, takih komentarjev kot jih pišeta vidva, ne bi pisali. Taki ljudje so tudi dobrohotni.

    19. september 2008 ob 00:32

14. katarina pravi:

    marko, martin … pa kaj vidva mislita, da so življenje samo jagoda in čokolada. in celo ti, marko, ki bi valjda moral bit bolj odprte glave, mi na mojem blogu govoriš, da je patetično ekshibicionistični blog? tvoj je pa dolgočasen in brezvezen. pa ga zapri ti.

    smrt je povsem naravno stanje. misliš, da se tebi ne bo zgodila, ali tvojemu otroku? vi boste pa kar živeli … do konca sveta, al kako?

    ja, ljudje si včasih želimo umret. prav res umret. ker je dost, ker se nam ne da več, ker smo utujeni. in ne, bin, ni zato, ker smo razočarani, ker nimamo vsega, za kar mi milsimo, da nam pripada. jaz takih misli sploh nimam, saj pa je jasno, da za svoje cilje delam.

    samomor … zame osebno prav nič groznega. tisti, ki ga hoče naredit, ga bo naredil in ga ni človeka, ki bi ga odvrnil do tega. tolko pa že poznam samomorilce in taka nagnjenja. sem bila v njih tam nekje pri 17 letih. celo vrv sem že imela doma in označeno drevo, na katero bi se obesila, pa se potem nisem. zakaj ne? ker očitno takrat nisem imela tako močne želje.

    ja, jaz bi kar umrla.to najbrž pomeni tudi to, da nimam neke nore želje po življenju, ki je zame pač skoraj samo ena borba za obstanek in tudi take borbe se nažreš za bruhat. in sem se . zdaj bom nekaj časa bruhala, marko in martin – lahko bruhata z mano, ne mi pa govorit, o čem lahko razmišljam in o čem ne smem. sploh ker nisem edina, ki o tem razmišlja, ampak … ups, to so prepovedane misli. zame pač ne.

    19. september 2008 ob 07:01

15. katarina pravi:

    Mac: kakšna odgovornost? kaknšo odgovornost do svoih otrok pa čutijo prehitri in vinjeni očetje in mame?

    19. september 2008 ob 07:03

16. Nataša pravi:

    Izjemno me je presenetil odziv Marka Crnkoviča – nekako sem pričakovala malce bolj zrel komentar in celo pomislila sem, da ni on avtor te, milo rečeno, debilne izjave. Ampak pustimo to. Sama v tem zapisu (tako kot v včerajšnji debati) nisem zaznala težnje po (u)smiljenju, ampak preprosto: Potrebujem dopust, odmor, mir! Močno dvomim, da pet potencialnih samomorilcev čaka s štrikom, prebere Katarinin post in se gre obesit. Vsaj kolikor jaz poznam to sceno.
    Želja po smrti je pač trenutno obdobje in, Katarina, včeraj si poleg tega dodala: Še dobro, da imam zbor! Kar po mojem skromnem subjektivnem mnenju pomeni, da imaš poleg smrtne želje že kratkoročne in dolgoročne rešitve te situacije.
    Edino na to se pripravi: zapisi, kjer omeniš svoja “šibka” stanja, privabljajo razne mrhovinarke, vseznalce in debile, ki si ob tuji nesreči zadovoljno manejo ročice in slavijo lastno piškavo eksistenco. Ah, pa saj to že veš.
    Danes ob 19.30. Da se nalimaš.

    19. september 2008 ob 07:42

17. katarina pravi:

    Nataša, točno zato ne bom umrla. iz principa, da si ne bodo oni brusili zobe. da jim ne dam niti momenta zadovoljstva.

    19. september 2008 ob 07:48

18. Janja pravi:

    Jaz postanem žalostna, ko to berem. Tudi naša družina ima hude finančne težave, imamo pa en drugega, delo, ki ga radi opravljamo, skupne hobije (jahanje, glasba, gore … – zelo sproščajo), vsak večer skupen eno urni sprehod (hitra hoja), neskončne pogovore, veliko ljubezni. Kjub stiski čutim, da je življenje lepo. Katarina želim ti, da boš tudi ti kmalu rekla, kako mi je lepo in tako tudi čutila.

    Lep vikend in mnogo sprostitve v tvoji Prlekiji.

    19. september 2008 ob 08:27

19. katarina pravi:

    janja: mi imamo tudi drug drugega, pa veliko ljubezni, pa nimamo hudih finančnih težave … ampak to ni to. ne morem ti razložit in ne moreš razumet, dokler se ne znajdeš v tem. ko sem prvič to začutila, me je bilo mene same strah te misli. zdaj pa vem, da jo moram samo pre-živet.

    19. september 2008 ob 08:30

20. Janja pravi:

    Katarina,vseeno ti želim, da bi kmalu čutila tisto srečo, ko rečewš, kako mi je lepo in te je strah, da ta fantastičen občutek mine, da se bo nekaj zgodilo …

    Na koncu ugotovim, da nas je vedno nečesa strah.

    19. september 2008 ob 08:39

21. katarina pravi:

    mogoče pa se moraš samo navadit na to, da si dol, pa potem gor. da greš takrat, ko si dol, iz sebe in se opazuješ. to delam jaz. jaz vem, da tale želja pride, ker pride vsaki nekaj let. in ko pride grem ven iz sebe in se opazujem in čakam, kaj bom naredila. kot bi bila v kakšni virtualni igrici. zanimivo res. a tako mi je lažje preživeti. pa strah me ni več, ker to doživljam kot sestavni del svojega življenja. mojega življenja.

    19. september 2008 ob 08:41

22. Vanja pravi:

    Katarina, tvoje stanje je povsem razumljivo. In menim, da je v veliko pomoč tistim, ki od časa do časa čutijo tako kot ti, da vedo, da s takšnimi občutki niso samo, Je razumljivo, da bi izpregla, ker si pač sama za vse, brez opore, v bistvu že celo življenje, od majhnega. Neki bedasti Crnkovič tega verjetno ne razume, prvič zato, ker je imel povsem drugačno otroštvo in drugič, ker je malce retardiran na področju čustev in empatije. brr, ne bi ga imlea za moža niti pod razno. Sicer pa zelo značilna za narcisodine osebnosti, ker poleg večvrednostnih kompleksov ne čutijo empatije. no razen v primeru Mavec, takrat je zaradi njenega statusa celo čutil neko ščegetanje podobno usmiljenju, ima tako fletkan meščanski nosek.In en pač ima prav, mene bi prej na samomor naplejalo dejstov, da si je treba ta svet deliti z individualci kot sta Martin in Crnkovič. Neverjetno res, Martin in dajana sta kot creepy couple…izmenično te zalezujeta.

    19. september 2008 ob 08:43

23. saso pravi:

    Če pomislim kako je cela familja čakala na Crnkovičo kolumno kdo jo bo prej prebral sedaj pa….
    Ah kam drvi ta svet:(

    19. september 2008 ob 08:45

24. Katka pravi:

    Katarina, sicer vedno podpiram tvojo odprtost, ampak pri tako resnih stvareh pa vendarle pomisli na svoje otroke.

    Mama moje sestrične je naredila samomor in otrokom samomorilcem vedno ostane grenak priokus “Ali jaz nisem bil dovolj vreden, da bi zaradi mene živela?”. Kaj to naredi za samospoštovanje in samozavest otroka (za celo življenje) pa si lahko sama misliš.

    In take posledice nima samo dejanje samo, temveč tudi glasno razmišljanje staršev o svojem samomoru.

    Ne delaj tega hčerama. Pogovarjaj se o svoji smrti s prijateljicami, s komerkoli, ne pa tako, da lahko vidita tudi tvoji hčeri. Ker samomorilske misli starša so prehuda stvar za vsakega otroka.

    19. september 2008 ob 08:55

25. Ajchka pravi:

    ad M.Crnkovič:
    Marko, v cajtngih, na TV, po radiju beremo in poslušamo vasih tudi novice o manj prijetnih dogodkih – recimo o tem, kako je depresivna najstnica skočila pod vlak ali kako se je nekaj fanatikov pognalo v zrak in podobne manj prijetne strani življenja.
    Boš zaradi suma napeljevanja k ponovitvi dogodka vložil tožbo recimo proti režiserju Stoneu, ki si je drznil posneti film o WTC?
    Đizs, get a life, naj manično depresivna Katarina s sumom motnje multiple osebnosti pisari tu kar hoče, ti pa otroku namesto Župančiča prebiraj Kovičevega pedenjpeda – je bolj življenjski. Tega, življenjskosti, ti manjka v velikih količinah.

    19. september 2008 ob 08:55

26. GReen street hool pravi:

    Ni razumljivo in četudi bi na kakšen način bilo, obstajajo za razreševanje takih čustev bolj ustrezna in zasebna okolja. Mogoče bo to prebral nekdo ki je na robu in bo rekel …fck all in se skenslal.
    Izjemoma se strinjam s Crnkovičom
    (glede teme).

    19. september 2008 ob 09:02

27. darjeeling pravi:

    sem se spomnila na mojo nono, ko sem jo gledala na komolce naslonjeno na kuhinjsko mizo, ob svojem jutranjem kofetu-
    -samo da vaša mama dobi službo, pa da jaz lahko u miru umrem
    -samo da vedve pupe naredita osnovno šolo, pa da jaz lahko u miru umrem.
    -samo da naredita gimnazijo, pa da jaz lahko hvalabogu u miru umrem
    -samo da končate fakulteto, pa da jaz končno lahko u miru umrem.
    -samo da vidim pravnučke, pa da lahko u miru že enkrat umrem
    odrasla sem ob tem in dostikrat, ko so bile okoliščine hude, sem jo zagledala pred sabo, ob tisti njeni sveti kavi ali kdaj pa kdaj ob teranu (in kruhu, ki ga je namakala not),in vem, da moraš it včasih zelo zelo globoko, da najdeš moč za naprej. pa izgleda že tako, da se moraš včasih tudi z bogom skregat in mu zabrisat par stvari pred noge.
    river dip, mauntin haj !

    19. september 2008 ob 09:04

28. katarina pravi:

    Katka:

    tema se letos ponavlja v intervalih. preberi tale post: http://katarina.blog.siol.net/2008/06/29/ne-bi-rada-dolgo-zivela-ze-zdaj-imam-na-trenutke-dovolj/

    in tale

    http://katarina.blog.siol.net/2008/06/20/kdaj-clovek-prav-res-umre-pogovor-z-otroki-o-moji-smrti/

    ja, s hčerama smo glede smrti na “TI”. smo se že vse pogovorile. in potem, ko smo se pogovorile, smo šle naprej.

    darjeeling: ja, samo še to, samo še tisto .. tako govorim tudi jaz. mater, imam šele 35 let, pa se počutim 50. me zanima kako bo, ko bom 50, če bom.

    19. september 2008 ob 09:11

29. alcessa pravi:

    Ne vem, no, samomorilci se po mojih izkušnjah ne grejo ravno naslajat nad utrujenostjo drugih in potem nardijo samomor. Kolikor vem, se ukvarjajo bolj s svojo ne-voljo za življenje. Poleg tega obstajajo hujši, medijsko prezentni razlogi za samomor, kot je Katarina.

    Dragi moški obiskovalci tega bloga, cela Slovenija je polna žensk, ki svojo željo po počitku izražajo kot željo po smti, terminaciji neprekinjenega napora.
    Predlagam, da se ozrete okrog sebe in jim odvzamete kakšno nalogo.

    19. september 2008 ob 09:30

30. Nataša (2) pravi:

    Jao, jao… koliko soli so ti nekateri natresli! A danes res ne sme biti nihče, sploh pa ženske, kaj šele mati samohranilka z redno službo, ki jo opravlja zelo predano, študijskimi obveznostmi, kmetijo pod hipoteko in 1001 obstransko dejavnostjo, ne sme biti niti za trenutek utrujen? Jao, jao Katarina, sram naj te bodi in mene bo še bolj sram.
    Sama nimam toliko obveznosti in tudi (zaenkrat) usta manj za postavit na lastne noge, pa vendar se zgodi, da rečem “Dost mam! Ne grem se več!”. Nezaslišano ti rečem. Sploh, če veš, da mi je življenje že ponudilo drugo rojstvo (o.p. Marko, a to da aktivno sodelujem v cestnem prometu tudi sodi v kategorijo samomorilnih teženj? ). Sploh ker vem, kako je lahko vse lahkotno, umirjeno in sploh ker vem kako je ponovno se učiti življenja, se učiti veseliti se življenja, se učiti uživati življenje…
    Mah dosti soli. Ta v prekomernih količinah zelo škoduje zdravju in res je potrebujemo le malo
    Sicer pa se strinjam, da se o smrti ne premišla, kaj šele govori in javno polemizira, predvsem zaradi lastnih strahov. Jaz jih nimam (več). Tako da, ko te prihodnjič v preobremenjenosti popade “nečedna” misel, se javim, da zakričim s teboj “Zaustavite zemlju, izlazim…” in zagotovo bo vsaj eni malce odleglo

    19. september 2008 ob 09:36

31. katarina pravi:

    ja … ZAUSTAVITE ZEMLJU, SILAZIM, NIJE MI DO NIČEG ODLAZIM …

    ta stavek po moje pove vse. lahko pa grem tut spat in vstanem, ko mi bo zapasalo vstat. aja, to se ne more zgodit, ker imam obveznosti in tamali hoditap o stanovanju in nisem sama in … no, pol bom pa še mal brezvoljna in ko bom mela dost valjanja po teh občutkih in ko bom spet videla, da nihče namesto mene ne bo vlekel voza, bom vstala, obrisala prah s sebe in rintala dalje. zdaj pa … a lahko še nekaj časa NE?

    19. september 2008 ob 09:43

32. alcessa pravi:

    Ti kar.

    19. september 2008 ob 09:50

33. Mac pravi:

    Jao, seveda popolnoma razumem in spoštujem občutke in stanje Katarine. Seveda se lahko vsak najde v podobni življenski situaciji. Moja poanta še zdaleč ni v tem, da bi podcenjeval takšno stanje.
    Seveda pa imajo že otroci tudi svoje strahove in težave v življenju, ki ga doživljajo. In mislim, da je povsem nepotrebno, da jim na njihova še šibka ramena, NALAGAMO del SVOJEGA bremena takšnega stanja. Spominjam se svojega otroštva in se dobro spominjam svojih strahov, tesnobe in more, ko sem včasih samo pomislil,da bi lahko izgubil enega od staršev. Zato je moje osebno mnenje, da otroci ne bi čitali in poslušali, takšnih naših razglabljanj.Mislim, da se večkrat ne zavedamo, da imajo otroci že zdaj kar nekaj svojih problemov in težav v odraščanju, in mislim, da jih je treba vedno vzpodbujati in jih opogumljati v njihovem življenju, seveda tudi opozarjati na nevarnosti, jim pomagati reševati njihove probeleme, torej jim stati ob strani, ne pa kazati svojih črnih misli pred njimi in jih dodatno obremenjevati. S takšnimi problemi, se je seveda bolje obrniti in iskati pomoč pri starejših, sebi enakih, ki bodo to razumeli. Na otroško psiho je to le dodatno breme, nov strah, nova tesnoba. Torej, na takšno odgovornost sem mislil.

    19. september 2008 ob 10:23

34. katarina pravi:

    MAC: hočeš povedat, da se o smrti ne smem pogovarjati z otroci? smrt je sestavni del življenja, še v risankah vidijo smrt – umirajo seveda sovražniki, dobri liki pa veliko redkeje. pa vendar …

    ni treba živet. nihče te ne sili, da moraš. to je svobodna odločitev, ki jo lahko končaš s smrtjo. še več, tudi če rad živiš lahko umreš, saj nikjer ne piše, da boš živel do 80 leta.
    meni se pač zdi izjemno pomembno zavedanje minljivosti in zavedanje LASTNE minljivosti ter možnosti izbire in celo astno odločitev za konec (če prej ne pride sam od sebe).

    kdo kdaj pomisli na to, da njegovi otroci mogoče ne bodo dočakali 18 leta, da nikjer ni garancije, da se bodo poročili in imeli otroke? jaz na to mislim. ni prijetno, a sčasoma postane … nekako domača. mogoče me zaradi tega ne bo doletel totalen šok, če mi otrok umre. ali pa me bo vseeno.

    19. september 2008 ob 10:52

35. Vanja pravi:

    jah Katarina na kaj takega se tudi slučajno ne moreš v mislih pripraviti. Šok bi te v vsakem primeru. Tudi jaz sem se pripravljala na smrt stare amme, vmes sem 14 let živela v Kanadi, vidim jo parkrat na leto, nisva ravno kot rit in srajca….ko pa jo ej zadela majnša kap in je bilo nevarno, da bo umrla, sem se zavedal kako nepripravljena sem na njeno smrt. mmoja stara mama, stik z mojim otroštvom, kdo je bila kot ženska, kto bitje, vsa zgodovina mojih kroenin, borka, moja star mama, ki me je s svojimi vprašanji kaj boš pa danes kuhala-kot da je to najbolj pomembno-ob pamet, ap vendarle moja stara mama, ki me ima tako zelo rada, moja stara mama s katero so povezani mnogi moji spomini iz otroštva, ki mi je dala občutek varnosti, njena hrana, njen stročji fižol…moja stara mama, ki sem jo vedno jemnala kot nekaj samo po sebi umevnega….ne sme umreti. ker imam občutek, da z njo izumera neka posebna vrsta ljudi…in teh straih mam…ne delajo več, te novejše so povsem drugačna proizvodnja.

    19. september 2008 ob 11:01

36. alcessa pravi:

    Katarina, kar je neopravičljivo (psihoteror) je, dojemljivim otrokom vcepljati svojo lastno utrujenost in željo po smrti. S tem se jim namreč jemlje kakovost življenja in možnosti za drugačno življenjsko pot, da o slabem vplivu na psiho ne govorimo. V enem stavku: tvoji otroci niso dolžni verjeti in čutiti to, kar verjameš in čutiš ti.

    S pogovori o smrti ni nič narobe, edino zdi se mi, da je še prezgodaj? Sama se tudi pri 35ih ne ukvarjam preveč s smrtjo, kamoli v osnovni šoli?

    19. september 2008 ob 11:02

37. katarina pravi:

    alcessa: ah o tem pa se ne pogovarjam z njima. o svoji “želji” po smrti, ker to NI želja po smrti, pač pa želja po nečem drugem. to onidve zelo dobro vesta, se ni za bat.

    19. september 2008 ob 11:09

38. štulič pravi:

    Uu. Sam urednik se je spomnil, da ni ravno vsak tekst k’r t’ko za v eter!?
    (Nu, čeprav poznamo takšne emo zapise še iz časa Bayrona.)
    Samocenzura?! To je vprašanje.

    19. september 2008 ob 11:19

39. alcessa pravi:

    Mhm, se mi je kar zdelo.

    Začuda sem odrasla z izkušnjo, da pri nas ženske svet ženejo naprej… Tudi utrujenost, takšna kot seva iz tega posta, se mi zdi precej razširjena. Seveda dopuščam možnost, da obstajajo predeli Slovenije, kjer so v glavnem moški tudi angažirani, samo doživela tega še nisem.

    Druga stvar, ki se mi tudi zdi razširjena, je ta, da moški, ki so se sposobni spopasti z življenjem, praviloma niti niso prva izbira žensk, ki se tudi trudijo, nasprotno: pridobijo jih uni nesposobni. Čudne zgodbe so to.

    19. september 2008 ob 11:21

40. štulič pravi:

    @alcesa.Vera v moške vam nikar na ugasne! … čeprav Catrinas je utrujena od bloga kjer posveča preveč energije. Mogoče se poslavlja saj se približuje famozni 1000!

    19. september 2008 ob 11:27

41. notoriousBIG pravi:

    Katarina je Emo haha

    19. september 2008 ob 11:29

42. alcessa pravi:

    Štulič: itak, jaz verjamem v moške. Res.

    Katarina: razen seveda, če bereta tvoj blog. V tem primeru je vsakršno pretvarjanje odveč, ker potem tukaj izvesta, kaj se v resnici dogaja. Če bosta dobili občutke krivde, boš na koncu koncev plačala ti, ker večina otrok enkrat odrase in se obrne proti viru krivde. Vendar to ni želeni potek razvoja, ne da.

    19. september 2008 ob 11:30

43. Katka pravi:

    Nič ni narobe, če se s hčerama odprto pogovarjaš o smrti. Celo nasprotno – dobro je, da to ni tabu tema.

    Ampak govorjenje o lastnih samomorilskih željah pa je nekaj čisto drugega.

    Glej, sama trdno zagovarjaš, da mora mati biti otroku mati in ne prijateljica. Ti pa ravno z zaupanjem takih stvari, ki so za otroka resnično pretežke, delaš ravno to: hčeri obravnavaš kot svoji prijateljici in zaupnici (ne pa kot otroka) in ju s tem obremenjuješ na način, ki ni sprejemljiv.

    Temeljna razlika med mamo – materjo in mamo – prijateljico je namreč ravno v tem. Mati na svojega otroka ne prenaša TEŽKIH lastnih težav, ga z njimi ne obremenjuje. Težke stvari predebatira s svojimi prijateljicami. Otroku pa z njimi ne povzroča travm.

    Mama prijateljica pa svojega otroka uporablja tudi za svojega zaupnika in prijatelja in ga obremenjuje s stvarmi, ki jih orok ni sposoben sprejeti brez škodljivih posledic, ker je osebno čustveno vpleten (najhujše teme so ravno lastna samomorilnost, odnos do očeta otroka ipd.).

    19. september 2008 ob 11:38

44. Katka pravi:

    Še to sem pozabila:
    ne slepi se, da hčeri tega tvojega bloga ne bosta prebrali. In to bo zanju še huje, kot če bi jima sama pvedala.

    19. september 2008 ob 11:43

45. Nataša pravi:

    Meni pa se zdi, da je med izjavama: Jaz bi kar umrla ali pa Jaz bi se kar ubila razlika. Mi zveni drugače. Jebiga. In Katarina ni samomorilen tip, toliko si pa že upam trditi.
    In mogoče res sloni letijo, ampak notoriusBIG je imel za spremembo zabavno pripomobo.

    19. september 2008 ob 11:44

46. katarina pravi:

    ja, nataša, ljudje ne ločijo pomenov teh dveh drobnih slovničnih razlik. pa ponovimo.

    JAZ BI UMRLA

    JAZ BI SE UBILA

    no, JAZ SE NE BOM UBILA, SAMO RADA BI MALO IZPREGLA. bo šlo? ko bom samorilsko nagnjena verjemnite, da en bom tukaj napisala posta z naslovom JAZ SE BOM UBILA, ampak se bom ubila. in prav nihče mi en bo preprečil tega. zato pa na samomorilce gledam drguače kto na tiste, ki se samo “delajo” samomorilce.

    moji hčeri praviloma vesta kako se jaz počutim. vedno. ker je prvo vprašanje ko pridem domov “kako se počutiš” jima jaz odgovorim kako se počutim. in če sem NA SMRT UTRUJENA mi rečeta naj grem ležat, če sem UTRUJENA ZA UMRET pa mi rečeta, da naj grem malo k njima ležat. v vsakem primeru pa moj odgovor ne pomeni, da sem na smrt blabla in se grem v kopalnico obesit. biti “na smrt utrujen” ali “počutim se tako, da bi najraje umrla” je pri nas koda za zadnji stadij utrujenosti, v kateri se mi ne ljubi niti pogovarat, niti načrovat česa, niti razmišljat ali je kaj za kupit, niti dati prat perila in niti pogledat ali sta pomili posodo in pometli po tleh. – o ja, v moji familiji imamo to vse razdelano. jaz sem mama iz mesa in krvi.

    19. september 2008 ob 11:55

47. alcessa pravi:

    Nataša: razlika je, ja. Z eno samo izjemo. Jaz bi se kot hčerka že vprašala, a bi mami (tudi) zaradi mene rada umrla, ker sem takšno breme in me je treba še izšolati, preden bo končno imela mir.

    19. september 2008 ob 11:55

48. štulič pravi:

    Ah no; saj je jasno! Ona je turbo_darker. Patosiranje ji ni neznano področje! To’k’ jo pa že j’z poznam!

    http://www.youtube.com/watch?v=4LXn6nm0ulk

    19. september 2008 ob 12:00

49. Nataša pravi:

    Alcessa, se strinjam. Moja mati je imela foro: Jaz bom kar šla. In vrla en stari kufer na posteljo in začela pakirati. Lahko si misliš, kakšna travma je bila to zame. Lažje mi je bilo v puberteti, ko je tulila: Jaz te bom kar ubila. Ker sem vedela, da ne misli resno. Seveda je za otroka misel, da je sam kriv za materine misli o smrti.
    Imam srečo, da sem spoznala Katarinini tamali in si upam trditi, da zaradi tega zapisa ne bosta utrpeli škode. So resnično tako povezane, da vedo, kdaj se o nečem razpravlja resno in kdaj je nekaj samo fraza. Kot ta zapis.

    19. september 2008 ob 12:02

50. Nataša pravi:

    Štulič, a nas boš kdaj prišel poslušat? Zbor? To je šele patos, majkemi…

    19. september 2008 ob 12:03

51. alcessa pravi:

    Ja, otroci znajo biti res pametni, tudi glede malce težjih življenjskih vsebin. Sama sicer mislim, da se nikomur ni treba braniti, če je utrujen, ker je to pač del življenja. Kot že rečeno, se mi zdi, da preuturjene najdeš na vsakem koraku in v glavnem so ženske. Je pa res, da je količina in kompleksnost nalog, ki jih mora opraviti en sam človek, resnično narasla in kar se tega tiče, ni primerjave s preteklostjo. Druga stvar je, da ženske praviloma bolj natančno zaznavamo probleme in imamo zato avtomatsko več dela…

    19. september 2008 ob 12:07

52. katarina pravi:

    viš, mene je pred uro in pol klicala učiteljica od tavelike, da šprica matematiko. in sem taveliko klicala in ji že hotla rečt, da jo bom ubila, ko pridem domov, pa sem se zadržala, ker bi to pomenilo, da jo bom pretepla, česar pa ne bi naredila. niti ji nisem rekla, da bo že vidla, ko pridem domov, da se bova pogovorili ali kaj podobnega, ker je to vedno nekaj slabega. sva kar takoj rešili po telefonu in bo ona prišla domov brez strahu in jaz ne bom naspidirana, ko bom doma. te kode … sej pravim, da je življenje v družini tako zakomplicirano. ne moreš reč kar vsega, kar ti pade na pamet.vsaj ne, če želiš, da so vsi družinski člani ok.

    19. september 2008 ob 12:09

53. sikfak pravi:

    Ni se mi dal brat vseh komentarjev, res ne. Tko da upam, da tegale ni že kdo omenil.
    B strani plat od Queenov rešujejo življenja..

    Ker le kdo bi se lahko po temle ubil –> http://www.youtube.com/watch?v=SAta8Uhzo6s

    Pa glavo pokonci, ne zaradi hčerk, zaradi sebe. Pa en nasmeh, vsaj tak mal skisan, prosim.

    19. september 2008 ob 12:11

54. štulič pravi:

    @N_taša Sem že raznišljal vendar je predpogoj, da se naučite :”Mama Leone”! (pomoje se da izvrstno dvoglasno odpet’) pa, da Catrinas pri_učite zborovskih navad!

    http://www.youtube.com/watch?v=V7sAEWc9_k4

    19. september 2008 ob 12:22

55. Nataša pravi:

    Oooo, ne vem, kaj uporniškega je v tej pesmi, hehe, čeprav mi je od Laibachov in njihovih pojočih mejkapic izvrstna izvedba! Me bomo nekje oktobra posnele s Stranci komad Rdeča raketa. Pa bomo kej po radiu, ni vrag…Ti kar pridi, Katra je izjemno disciplinirana, do sedaj je povzročila samo en izpah rame.

    19. september 2008 ob 12:42

56. štulič pravi:

    Aja: Make Up2 (dva); pih. Vedno sem mislil, da so Catrinas zakrivile ves yoj!

    P.S. A uporniškega kaj da je?
    Absolutna Samost.

    19. september 2008 ob 13:06

57. Mac pravi:

    Katka ob 11.38. Besede si mi snela z jezika! Se v celoti strinjam. Eno je splošen pogovor, kot neko seznanjanje o smrti, o minljivosti, ki je seveda tudi lahko koristen, da smo na tak dogodek nekako pripravljeni, drugo pa je neposredno obremenjevanje otroške psihe s svojimi depresijami. Kot,da že nimajo v svojem odraščanju in adolescenci dovolj svojih problemov, ki jih morajo večinoma sami reševati in prebroditi.
    Mislim, da je takšna tematika upravičena in koristna le z odraslimi sebi enakimi, ki so že zrele in oblikovane osebnosti in takšno problematiko glede depre lahko razumejo in svetujejo.

    19. september 2008 ob 13:48

58. katarina pravi:

    MAC: viš, jaz depre ne razumem. sploh ne. resno. je beseda tako zlorabljena, da pojma nimam kaj v resnici pomeni.

    19. september 2008 ob 14:07

59. Dragica pravi:

    Wednesday, May 28, 2008
    jočite z menoj
    sence
    na vratih templja
    skrivajoče se
    jočite z menoj
    v naročju sonca
    tik pred vstopom
    v dvorane srca
    pesem ihtite
    s pusčavskih dun
    najbolj samotno
    najbolj otožno
    tiho tiho
    ob zidu časa
    z menoj…

    jočite z menoj
    v naročju sonca
    v objemih spominov
    pradavnih utripov
    ki se bude
    kot devica
    s svetilko v rokah
    golih rok
    s prevezanim krilom v bokih
    bosih stopal
    uspavana s krivdo tisočletij
    da se zbudi v svoj čas…

    Pokleknite z menoj, bogovi
    sklenjenih rok
    naj doni
    pred pročeljem templja
    naj doni
    moj jok…

    neikka

    Poklanjam ti to pesem. Izjoci bolecino in pogumno dalje.
    Vcasih odleze ze, ko izlijemo stisko na papir.

    vem, da si pogumna. ))

    vse dobro.

    19. september 2008 ob 16:56

60. Dragica pravi:

    To pesem pa sem poklonila zenski, ki je prav tako bila polna dvomo, kako in ce dalje.

    Ziveti moramo zaradi sebe, ne drugih.

    Morda bo se kateri pomagala prebroditi stisko, ki prebira tvoj blog:

    Poišči se, ženska
    dan boli
    seka
    seka
    izsušene ustnice
    jokajo z angeli
    v travah
    spomine pobirajo
    z vetrom
    speve razbirajo
    raztresena po svetovih
    ženska
    raztrgana z dvomi
    poišči se
    najdi
    najdi zase
    sklenjenih rok
    poklekni
    si odpusti
    nikoli
    nikoli ne boš ljubila dovolj…

    neikka

    19. september 2008 ob 17:08

61. katarina pravi:

    hvala za pesmi

    19. september 2008 ob 19:35

62. duko pravi:

    A imaš spet težave s Tvojim? Take misli ne pridejo brez vzroka. Sicer pa, ko ženska izpolni svoje biološko poslanstvo, ali pa se temu bliža, se s psiho verjetno res nekaj dogaja. Kot potem v klimakteriju in pozneje ob upokojitvi. Ampak to se preživi, vsaj praviloma. Tolaženje v blogu pa verjetno bolj malo pomaga. Vseeno – potrpi.

    20. september 2008 ob 20:27

63. katarina pravi:

    duko: nimam težav z mojim. on ima težave z mano.

    21. september 2008 ob 19:39

64. Starševstvo + » Pisanje bloga je obrodilo sadove pravi:

    [...] novinarka je v začetku najinega intervjuja uporabila citat točno tistega posta,v katerem mi je Marko Crnković predlagal, naj že enkrat neham pisati in utihnem. Naključje? [...]

    15. oktober 2008 ob 20:39