Kot da me ni
Obstajajo knjige, ki jih leta ne preberem do konca, obstajajo pa tudi knjige, ki jih ne morem prenehati brati in ki jih še potem, ko sem jih prebrala, prebiram ponovno, si prepisujem odlomke, označujem stavke, itd. Ena izmed takih knjig je kniiga KOT DA ME NI, avtorice Svalenke Drakulić. anjo me je opozorila Nadja v komentarju pod postom o knigi “Ženska v Berlinu“.
Kot sem že v tem postu omenila, nobene izmed kniig nisem prebrala v času, ko sem pisala post o knjgi Ženska v Berlinu. Vendar pa je morej razmišljanje glede spolnega nasilja – konkretno posilste v vojenm času osupljivo enako razmišljanju glavnih junakinj obeh knjig.
Naj povzamem del z mojega drugega posta, ki govori o vzporednicah obeh knjig in mojega doživljanja posilstva in ki je meni, Anonimni in S., enako:
citiram
Navidez različni knjigi, z osupljivim številom skupnih podrobnosti in občutki, ki sem jih čutila v sebi po koncu prebiranja druge knjige so bili … jaz v avtu na hrbtu, ko gledam skozi okensko šipo v noč in premišljujem kje sem – S. pa leži na mizi z zvezanima rokama in opazuje premikanje muhe na steni sobe. In potem zagledava svoje noge visoko v zraku in slišiva dihanje moškega med najinina nogama … Iti ven iz sebe, ne-biti ti, se odklopiti, premišljevati o nečem popolnoma drugem … S. o muhi, jaz o tem, da me posiljevalec posiljuje po zajčje … Zajčje? Ja, o tem sem premišljevala med tem, ko je zariplo dihal in se zabijal vame s svojim penisem. In ni me bolelo, nič nisem čutila, tudi S. ni nič čutila, in tudi Anonimna ni nič čutila takrat, ko se je moški zabijal vanjo, jo posiljeval, jo poniževal …
Spomnim se bolečine, ki mi je parala telo, ko sem izstopila iz avta in šla proti domu. Bolelo me je še nekaj dni, le s težavo sem hodila vzravnano. S. je bila tri dni bolj ko ne nezavestna, Anonimna pa je svoje telo oddvojila od sebe, ga ne imela za svojega … Toliko podrobnosti, ki obudijo spomine, ki prikličejo bolečino, ki odprejo rano … Le kdo bi se prostovoljno mučil na tak način?
Knjiga Kot da me ni, me je zlomila. Podobono kot je napisala Nadja, sem skozi doživljanje S. podoživljala svojo izkušnjo in jokala in jokala … in še zdaj jokam. Tolikšno trpljenje, psihično razčlovečenje pri živem telesu ter telesno ponižanje na raven kosa mesa … tega si sploh ne moremo predstavljati.
Nekaj odlomkov:
Sprva ji ni bilo všeč, da na njenem obrazu ni bilo videti sprememb. Je mogoče preživeti tisto, kar je preživela ona, toda tako, da prestano ne odtisne sledi navzven, temveč le navznoter? Mar so te sledi res povsem nevidne, ali jih moramo le znati prebrati? (…) Bolje, da so vser sledi trpljenja izbrisane s površine. To bo njen ščit. S tako nedolžnim obrazom ji bo lažje lagati o sebi. (str.15)
Edino tistikrat je slišala ženske govoriti o posilstvu. Pozneje o tem niso govorile, tega več ne omenjajo. Če se bo razvedelo, da so oskrunjene, se en bodo več mogle vrniti v vas, k možem ali staršem. Molčijo. Verjamejo, da se odo zares vrnile tja. Kako težko jim mora biti živeti s tem bremenom, s takim strahom. (str.61)
Njihovo ječanje napolnjuje sobico. morebiti tudi kaj govorijo. Preklinjajo jo, preklinjajo njeno mater. Eden jo hoče gledati iz oči v poči. Obrne proti sebi njen obraz in rohni, da si ga bo zapomnila, da si ga mora zapomniti. (str.68)
(…) Potem škorenj na prsih. Od tope bolečine je ob sapo. “Odpri usta,” zarenči moški glas. Stoji nad njo z razmaknjenimi nogami. “Odpri usta.” S. odpre usta. Dolg curek scaline. “Žri,” ukaže, “te bom že naučil ubogati.” Poskuša požirati. Seč je topel, sili jo na bruhanje. Kašlja in bljuva hkrati. Oklofuta jo. Tedaj začne goltati, ubogljivo kot otrok, toda on še naprej maha po njej, kot bi mu bilo to v posebno veselje. (…) Čisto vseeno ji je kaj bodo storili z njo.
Zadnje, česar se spominja, so udarci, to, kako vojak zamahne po obrazu, prvič, pa spet in spet .. Nato izgubi zavest. (str.69)
(…) Naposled je vročina padla. Prebuja se. Ustnico ima znotraj preklano, obraz zabuhel od udarcev. Boli jo sleherni del telesa: še zmeraj čuti žgočo bolečino v drobu, razbolele sklepe rok, hrbet in mišice, zaradi česar se komajda zgane na žimnici. V teh nekaj dneh se je bolečina naselila vanjo kot v lastni hišo. Občutek ima, kakor da si jo nekaj nasilno prisvaja. Neka dotlej neznana bolezen je prešla vanjo in jo zdaj razjeda. S. si ni mogla predstavljati, da lahko moško telo stori takšno nasilje nad žensko, da jo tako silovito nadvladuje, da se pred njim ne more postaviti v bran.
Zdi se ji, kot da ni več cela. (str.71)
Od trenutka, ko so se oboroženi možje prikazali v njihovi vasi, je sleherna med njimi razosebljena. Zdaj so le še bolj izničene, zvedene na gručo podobnih bitij ženskega spola, iste krvi. In tu šteje samo kri, prava kri vojakov proti nepravi ženski krvi. (str.81
Dekleta debelo gledajo, zaskrbljena so. J. ji potipa čelo. “Odstrani si ličilo,” reče. “Taka si kot kurba.” Zakorači jo in se skloni, kot da jo bo udarila po obrazu. Jezna je, izdaja jo rezkost glasu. “Ampak zakaj se huduješ,” jo vpraša S., “saj vendar sem kurba. Me vse smo.” J. ji zdrgne obraz z mokro brisačo. (…)
Lepa za fante, na glas ponovi. Kajpada, ugajati jim. Smehljati se s pobarvanimi, rdečimi ustnicami tem fantom, sovražnim vojakom. Smehljati se in jim govoriti “Zlezi v moje naročje!” Mirno požirati grozo, kakor spermo. Hliniti, da ne gre za prisilo, marveč za zabavo, v kateri uživa. Morda bodo potem pozabili, da jo morajo posiliti. (str.93)
Tudi taboriščniki lahko izbirajo, pa čeravno njihove odločitve včasih vodijo v smrt. (…)
Nekega dne so pripeljali manjšo skupino. Med možmi so bili čisto mladi fantje, pravzaprav dečki. Eden izmed stražarjev je s prstom pomignil starejšemu, nizkemu in slabotnemu moškemu. Stopil je iz skupine, zroč v tla. Potem je poklical še dečka. Ukazal jima je, nas se slečeta do golega. Deček se je moral spustiti na kolena, opreti na dlani in ostati na vseh štirih. Njegovo bledo, koščeno telo je, kakor od udarcev, podrhtavalo od krohota stražarjev. Potem je drugi stražar vzel pištolo in jo pritisnil starejšemu moškemu na sence. Ta je klecnil na kolena za dečkom, se zvalil postreni in zacvilil kot ranjen pes. Stražar je naprej ustrelil v dečka, nato v starejšega moškega.
Ko so takoj zatem iz skupine spet izločili mlajšega fanta in odraslega moškega ter jima ukazali, naj storita enako kor prejšnja dva, se je starejši pri priči spustil na kolena. Dali so mu piti žganja. Moral je kar naprej posiljevati dečka, dokler ni omagal, deček pa je izgubil zavest.
Pozneje je izvedela, da sta bila tista, ki so ju ubili, kakor tudi onadva, ki sta preživela, oče in sin. (str.117)
Spomni se, da je nekega večera, ko še ni popolnoma dojela, da se o tem ni mogoče pogovarjati, vprašala M., kaj bi storila, če bi bila noseča. M. je odložila pletenje, povesila glavo in za hip obmolknila. “Če bi se zgodilo meni, bi otroku lastnoročno zavila vrat,” je odgovorila z glasom, ki ni trpel ugovora, ker je sodba dokončna. S. pomni, da je, medtem, ko je goovrila, razprla pesti in jih sklenila okoli nečesa nevidnega, kot bi davila malo živalco, piščanca ali zajčka. (str.136)
Bila je navzoča pri umoru otroka, ki ni bil ničesar kriv, ki ni utegnil niti zadihati, pa ga je že doletela smrt. Morda sploh ni zajel sape. Niti dihnil ni na tem svetu. Kakor da se ne bi nagledale že dovolj smrti, se ženske podrejajo isti krvavi logiki, po kateri biti naš pomeni življenje, biti njihov pa smrt. Tudi one zlahka ubijajo in v tem je zmaga vojne logike. (str.137)
(…) Pri sebi skuša najti opravičilo za njeno ravnanje. Vojna, vojna jo je prisilila, da je to storila. Ampak enako opravičilo lahko najdejo tudi tisti, ki so začeli vojno in to žensko pahnili v moritev. Če se vsi izgovarjajo, da so primorani ubijati, ker je vojna … Mar je takrat človek zares popolnoma oropan izbire? (str.138)
Komaj zdaj doumeva, da telo ženske tako ali tako ni nikoli povsem njeno. Pripada drugim – moškemu, otrokom, družini. Med vojno – vojakom. Peti mesec … neko tuje sodišče jo je dokončno obsodilo na brezizhodnost. Počuti se, kot da jo je nekdo spet prestavil v taborišče, v “žensko sobo”. Prevarana je. To je vojna, v njej, v njenem lastnem drobovju. In oni zmagujejo …(str.149)
G. zamišljeno meša kavo, nato začne z žličko narahlo potrkavati po mizi. “Hotela sem samo reči, da po mojem ta otrok ni ničesar kriv,” pojasni. S. bi ji rada odgovorila, da se ji zdi čudno, ker ji omenja otroka. Kot bi ta že obstajal in jokal v sosednji sobi. Kako je mogoče, da ne vidi nje, ki sedi tukaj in jo gleda? Zakaj govori o otrokovi nedolžnosti, ne pa o njeni? Je morda S. kriva? V čem je njena krivda? Kako se skriti pred pravičnki, kot je G. , ki si domišljajo, da vedo, kaj je v takšnem primeru najbolje? Strašno je, da imajo zatisnjenae oči in gluha ušesa … Dobronamerni so, kakopak, toda gluhi. (str. 181)
Mar lahko nekdo kot Maj razume življenje, ki se nenadoma prekine in zatem znova začne, a kot bi šlo za življenje nekoga drugega? In kako bi ji S. razložila, da bo dala otroka posvojiti? Kako bi Maj, sredi svojega mirnega in urejenega življenja na Švedskem, razumela to odločitev? Kako govoriti o vojni, ko veš, da oseba, s katero se pogovarjaš, ne more doumeti takih strahot? Kot če bi bila gluha in pri roki ne bi imela slušnega aparata. Poskušala je govoriti z G., ko je stanovala pri njej. Pogovarjala se je tudi s psihologinjo, povedala ji je, da je bila posiljena. Toda kot da so ju njene besede oplazile, ne da da bi jih zares dotaknile. (str.196)
Maj je zaspala. Gleda njene dolge lase, oroselo čelo in razpeto srajco. Koliko je stara? Na nek način ji je blizu, druži ju občutek teže minulega meseca, bolečine, pa trud, da bi izstisnili otroka, krči, krvavitev, izčrpanost … Kaj vse bi ji lahko povedala o svojem telesu, ki živi mimo človekove volje, o posebnem hlapčevanju telesu, ki ga poznajo samo ženske. Vendar kot da se življenje, sleherno življenje v tej deželi odvija v neki drugi razsežnosti, kjer je ljudem prihranjeno najhuje. Obstajata strah in bolečina posameznikov. Ne pa vseprežemajoče strašnosti vojne, v kateri ženske nič več ne varuje pred moško okrutnostjo. (198)
S. ne more več odvrniti pogleda od otroka. Kaj bo z njim? Koliko takih otrok bo prišlo na svet, pa njihovi očetje tega ne bodo vedeli? M. ji je nekoč povedala, da so se med posilstvom vojaki usajali, da bo rodila njihovega, srbskega otroka, in da bodo vse Muslimanke prisilili, da dobo rojevale srbske otroke. Kje so zdaj ti vojaki? Če se bodo otroci rodili, se bodo rodili tem ženskam, in o njihovi usodi bodo odločale one, ne pa njihovi neznani očetje. In nobeh teh otrok ne bo vedel, kdo je njegov pravi oče. Matere se jim bodo odpovedale in jih oddale v posvojitev. Nekdo tretji jim bo dal ime in priimek, jezik in domovino.
Otrokom vojne je vsekakor usojeno, da bodo odraščali v laži.
Tudi če se primeri, da bo katera od njih zadržala otroka, mu bo morala lagati. Morala si bo izmisliti očeta, družino, preteklost zanj … Kaj je močnejše, pravica do očeta ali pravica do resnice, se sprašuje S., sklonjena nas njegovo posteljico. Odgovor že sluti. Povedati resnico bi pomenilo dodati novo krivico tisti, ki je bila že storjena. (str.201 -202)
Tedaj nenadoma razume sne, ki se ponavljajo in ve, zakaj se ponavljajo: Če je on pozabil nanjo, svojo žrtev, je ona tista, ki ne sme pozabiti, niti nanj niti na svojo preteklost. Rablji potrebujejo pozabljenje, toda žrtve ga ne smejo dopustiti. (str.204)
Nadaljevanje knjige je lahko tudi film Grbavica.
Vojna, o kateri govori knjiga, je potekala samo nekaj ur stran do nas. K nam so prihajale ženske iz taborišč, pa sploh nismo vedeli za to. Koliko teh se je znašlo v primežu popolnega nerazumevanja, celo obsojanja, ko so hotele splaviti, oddati otroka v posvojitev. Koliko teh je bilo popolnoma samih s seboj in so bile bolj ko ne samo telo z zlomljeno dušo in srcem. Nas to ni brigalo. Povečini. Begunci pač. Vsakodnevno prihajajo k nam, pa nas to ne gane. Begunci, ljudje od drugod z zgodbami, ki jih mi najbrž niti nismo sposobni poslušati, kaj šele razumeti.
Knjiga je polna pretresljivih dejstev, ki dajejo samo slutiti kaj se v resnici dogaja, ko sovraštvo zamegli razum, ko je važno samo pobijanje in ko se najtesnejše prijateljstvo razblini v najgnusnejšo obliko sovraštva. In kaj vse naredi človek, da preživi, samo da preživi, pa čeravno proda sebe kot človeka za kos kruha. Ko mati podkupuje sovražnikove vojake, da ne posilijo njene dvanajstletne hčere, ko pa jo na koncu kljub temu posilijo in ubijejo, popije strup in konča tudi svoje življenje. Nepredstavljivo …
Nadja pravi:
Hej
Jaz sem to knjigo prebrala, ko sem bila stara 17 ali 18 let. Sama sicer nisem nikoli dozivela spolnega nasilja vendar sem med prebiranjem jokala za vse tiste, ki so to nasilje dozivljali med vojno in tudi drugace. Preprosto receno, knjiga mi je zlomila srce in me seznanila z vojno, s katero na sreco nisem imela dosti opravka, ker sem bila se otrok takrat.
Me veseli, da se te je dotaknila in upam da se bo se kdo drug odlocil, da jo prebere.
6. september 2008 ob 22:02
katarina pravi:
nadja, hvala ti, ker si me opozorila nanjo.
6. september 2008 ob 22:15
duko pravi:
In vse to so počeli udje naroda, v katerem jeziku se ti preseravaš in ga uporabljaš, kadar hočeš povedati, da je neka stvar…kako že? Zdaj pa v Gučo! Je pa res, da je vojna vojna in v njej ljudje poživinijo. Pa ne vsi.
7. september 2008 ob 11:48
katarina pravi:
duko: ta knjiga pač govori o srbih – sovražnikih in S., pol muslimanki, pol srbkinji.
enako knjigo bi lahko izdala srbkinja v odnosu hrvat-vojak, ali srbkinja – vojak albanec, ali albanka – vojak srb, ipd.
jasenovac … ja, o tem bo še treba veliko govorit. in o srbskih vaseh, ki so jih zravnali muslimani oz. njihovi pomagači v BIH. zgodovina je zajebaan stvar.
7. september 2008 ob 11:54
Vanja pravi:
žalostno česa so zmožni ljudje, živali niso tako nagravžne kot znajo (znamo) biti ljudje. In sadizem in nasilje ni domena samo enega naroda, tudi tako imenovani civilizirani narodi tega veliko poznajo. V Kanadi je dan prišlo kako so kanadski vojaki posiljevali in mučili nekega somalskega dečka samo zato, ker je bil na prepovedanem območju. Posiljevali so ga s štilom od metle, ga ustrelili v zadnjico in ga snemali ko je umiral v najhujših mukah. In to tako imenovani peace keepers.
8. september 2008 ob 10:21
katarina pravi:
vanja … bruhala bom.
8. september 2008 ob 10:28
Vanja pravi:
ja ni za verjeti. dobili pa so jih zato, ker je eden od njih vse to snemal. Koliko pa je primerov, ko ne snemajo? Ko nihče ne odgovarja. Vojaka so postavili pred vojaško sodišče in se je vmes obesil. Mene fotka tega fanta še vedno preganja.
Sicer pa je bil odmeven tudi primer ameriških marincev v Iraku, ko jim je bila “všeč”15. letna deklica, našli so njen dom in zvečer prišli, ubili njenega očeta, mamo, mlajšega bratca, njo pa posilili in na koncu ubili in zažgali hišo, da bi prekrili sledove. Potem se je eden skesal, in povedal, ne vem pa koliko in kdo je odogovarjal. V vojsko gredo mnogokrat pač ne najbolj humani primerki, v vojni pa se lahko nad nemočnimi izživlja vsak reveček s sadističnimi težnjami.
8. september 2008 ob 12:09
Andrej pravi:
Ravnokar sem prebral knjigo Kot da me ni. Knjiga Slavenke Drakulič se me je dotaknila, moram priznati. Drakuličeva je verjetno odlična novinarka, kot pisateljico pa jo vendarle ne cenim preveč, saj oportunistično izbira „modne“ teme, blaziranemu bralstvu na Zahodu pa nudi priložnost za ceneno sočustvovanje. No priznam, prebral se le dve njeni knjigi (druga je Kako smo preživeli komunizem …) in obe spadata v to kategorijo. Povrhu je njen slog pisanja precej plehek, brez pretiranega poglabljanja v psihologijo in odnose med liki in če ne bi pisala o tako pomembnih ali pretresljivih rečeh, omenjenih knjig morda ne bilo vredno brati. Sprašujem se tudi, koliko nekdo ki posilstva ni poskusil v prvi osebi, lahko verodostojno piše o občutkih žrtve. Vendar kot rečeno, prikaz nasilja v taborišču me je pretresel nevertheless in če Katarina pravi, da je njo tudi, potem mora biti nekaj na Slavenkinem pisanju.
Slaven Letica je pisateljici menda očital pomanjkljivo domoljubje, češ da se premalo osredotoča na srbsko taktiko sistematičnega posiljevanja in da jo v knjigi bolj zanimajo feministični vidiki. Ne vem, meni vsaj je iz knjige kristalno jasno, da z osredotočanjem na en primer med stotisoči knjiga predstavlja katastrofalno obtožbo srbske krutosti in brezobzirne krvoločnosti v bosanski vojni 1992-95. Vojni, v kateri je bila velika večina žrtev Bošnjakov (Muslimanov), oz. še natančneje nedolžnih bošnjaških civilistov, med njimi ogromno žena in otrok. Vojni, ki so jo je hladno preračunljivo načrtovali Miloševič in JNA , da bi zaokrožili Veliko Srbijo in jo etnično počistili.
Epilog? Miloševića so se Srbi znebili, ker je izgubil vse vojne, ne ker jih je začel. Karadžiča so se znebili zato, ker bi radi v EU, ne zato ker bi obžalovali srbske zločine v Bosni. Heroj v Srbiji dandanes ni Džindžić ampak Mladić. Bljelina, Zvornik, Višegrad, Srebrenica, Prijedor, Goražde, Sarajevo, koncentracijska taborišča kot npr. Omarska, Keraterm, Trnopolje, taborišča za posiljevanje kot npr. Vilina Vlas, itd itd. Zločini Karadžića, Mladića, Arkana, Legije, Milana Lukića, Sima Drljače in tisočev drugih srbskih klavcev. Zločini, za katere večina Srbije še vedno ne čuti obžalovanja ali celo trdi da so izmišljotina protisrbske propagande. V najboljšem primeru pa kot opravičilo navajajo dolgo zgodovino krivic, ki so se dogajale Srbom. Kot da jih to opravičuje česarkoli. Beda.
11. september 2008 ob 13:09
katarina pravi:
andrej, jaz trdno verjamem, da so tako trpele ženske na vseh straneh, tudi v kosovu. mene se to, da so na eni strani srbi in na drugi muslimani v tej knjigi … ne dotakne, ker sem pred tem brala “ženska v berlinu”, kjer so na eni strani neke na drugi rusi. kakorkoli so položaji drugačni, so občutenja, razčlovečenost in umiranje od znotaj enaki. s tem sem se poistovetila jaz.
saj … kaj bi pa naredili z mano? če bi bila na kosovu bi me srbi in albanci posilili. prvi zato, ker nisem srbkinja, drugi pa zat, ker sem spečana s srbom. recimo.
tudi glavna junakinja zgoraj omenjene knjige je pol pol – pol srbkinja po mami, pol muslimanka po očetu. pa ne velja druga polovica, velja samo ena in to je NAPAČNA.
sploh pa mi je najbolj zanimivo razmišljanje o otorcih, spočetih v teh posilstvih. in o krivici, ki se dogaja njim zato, ker se je pred tem dogajala njihovim mama. itd.
11. september 2008 ob 13:19
Andrej pravi:
Tudi jaz sem bral Žensko v Berlinu in se mi je zdela kot knjiga boljša.
Kakorkoli, moj point je, da tu ni ekvivalence med storilci. Srbski zločini v Bosni 1992-95 po obsegu in sistematičnosti nikakor niso primerljivi z bošnjaškimi. Srbski zločini na Kosovu 1999 po obsegu in sistematičnosti nikakor niso primerljivi z albanskimi. Na eni strani imamo sistematičen genocid, BTW prvi v Evropi po 1945 ko so se vsi zaklinjali Nikoli več, na drugi pa imamo posamezne (enako obsojanja vredne) zločine. OK, hrvaški zločini v Bosni so druga zgodba, ampak zaradi enostavnosti to za trenutek pustimo ob strani. Moj point je, da Srbi za razliko od Nemcev niso šli skozi katarzo in nič ne kaže da kdaj bodo. Medtem ko na nemški TV skoraj vsak večer lahko gledaš dokumentarne filme o nacističnih zločinih, nemški šolarji pa so natančno in objektivno poučeni o Holokavstu, imaš beograjske stene prelepljene z mladičevimi plakati, v Guči (pa na žalost tudi slovenski) gostje za zabavo nosijo četniške šajkače. In po hrvaški Dalmaciji imaš plakate vojnega zločinca general Norca.
11. september 2008 ob 13:38