Starševstvo +

Te in podobne zgodbe, ob katerih čutim bolj jezo kot sočutje

Spremljam zgodbo Vinka Stajnka in njegove družine, ki je od države kupila stanovanje, ga nikoli izplačala, potem pa so ga zarubili in družino postavili na cesto. Vinko in njegova žena sta šla v klet, njuna sinova  pa sta se znašla in preselila (en k babici, drugi k punci).
Na Kanalu A kar naprej ponavljajo, da je Vinko vojni veteran, njegova žena pa bolnica z rakom. Ok, res je grozno, da se bolan človek ne more vrnit v toplo stanovanje, v svojo posteljo in nima potrebne nege, toda …
Toda … stanovanje so ti ljudje odkupili že dolgo nazaj, kredita pa niso odplačevali. Sinova sta dovolj stara, da bi lahko delala in pomagala pri odplačilu dolga, pa … ne vem ali ja ali ne. Vsekakor pa jaz ne vidim inštitucij kot tistih “ta grdih” in trdosrčnih, temveč vidim družino kot neodgovorno in malomarno do sebe in svojih dolgov. Absolutno sem prepričana (in vem iz lastnih izkušenj), da deložacija ni sprožena po nekaj neplačanih obrokih, temveč to traja nekaj časa, v katerem se da marsikaj urediti – bodisi zamrzniti kredit, bodisi najti zamenjavo in se preseliti v manjše stanovanje, bodisi kaj drugega. Ampak ne … do konca ne plačevat, se delat norca iz države in ne izpolnjevat obveznosti, potem pa preko medijev izsiljevatr in trkat na srčnost in iskat možnosti, ki bi jih že zdavnja lahko našel. In ni dvakrat za rečt, da zdaj, ko imajo spet stanovanje, ne bodo ponovili zgodbe. Jim bodo že mediji pomagali.

Naslednja zgodba je o družini, ki si je s krediti postavila novo hišo, v katero pa se, ko jim je neurje stolklo staro hišo, v kateri ne morejo več bivati, še niso vselili. Ok, razumem, da potrebujejo pomoč in sploh ne oporekam temu, ampak …
V Novicah so objavili naslov, v katerem trkajo na srčnost ljudi z dejstvom, da družina nima niti za postelje in oče, mama in otroci spijo na betonskih tleh. Tukaj pa sem postavila zdravo distanco in trezno razmislila. Čakaj malo. Hišo so si lahko zgradili, za postelje in ostalo pohištvo pa ne morejo poskrbeti bodisi da prosijo na Rdečem Križu ali Karitasu ali pogledajo oz. poprosijo koga drugega, da pobrska po Salomonovem oglasniku oz. na int. straneh, ki podarjajo in ostopajo pohištvo??? Come on … kar se mene tiče bi otroke vzela, oče in mama pa naj poskrbita za dostojno bivanje družine.

Tretja zgodba je čisto sveža … od danes. Seveda spet na Kanalu A. Tričlanska družina, en otrok je že nekaj let v reji, drugi star 18 mesecev, mama nezaposlena, oče dela na črno, mora ven iz stanovanja. Nikoli podpisali pogodbe o najemu in glede na to, da imajo kao samo 500 eur dohodka, verjamem lastniku stanovanja, da najemnine tudi niso plačevali. Zdaj se bo lastnik vselil v svoje stanovanje in mora družina ven. Pa se je obrnila na medije, naj jim pomagajo. Đizus … Mene bolj zanima zakaj mama ne hodi v službo in zakaj je prva hčerka že toliko let v rejništvu. Pa zakaj dva zdrava človeka ne poskrbita za otroke, ki jih delata. Jaz bi ju oba poslala delat, pa zagotovit spodobno življenje obema hčerama, ne pa preko medijev spet pritiskati na inštitucije in lastnika stanovanja, v katerem so zdaj. Mislim … a sama pa ne vesta, kje je CSD in Občina, kjer bi se lahko izvolila pozanimati kako je s stanovanji.
__________________________________________________

Ne maram takih zgodb, v katerih je kup v oči bodečih nelogičnosti in kjer je jasno, da nekdo manipulira in skuša preko medijev doseči tisto, kar mu ne gre, kar ni sposoben imet in kar bi si lahko sam zagotovil, če bi zmigal svojo rit in pognal možgane v tek.

Bojim se, da bo to postala vse pogostejša praksa tistih, ki se jim ne da poskrbeti zase in za svoje družine in če smo nekoč rekli, da se po cajtngih “valjajo”  Cigani, bomo zdaj rekli kaj? Najlažje je naredit tako, da svojo plat zgodbe poveš v medije, potem pa oni še napihnejo to tvojo revščino do nezavesti in potem … se inštitucije uklonijo – ali pa tudi ne. Ampak poanta inštitucij ni v tem, da vsakemu, ki se mu ne da delat in mislit s svojo glavo, pomagajo, temveč pomagajo tistim, ki resnično nimajo, ki se borijo, ki potrebujejo pomoč, da se postavijo na lastne noge. In razlika med tistimi, ki potrebujejo oporo, da se postavijo na lastne noge in temi, ki od pomoči živijo, je ogromna ter nepremostljiva.

Ampak mi … mi smo še slepi. In se nam vsak cepec zasmili.

p.s.: morda bomo prav zaradi vse večjega števila takih zgodb sčasoma otopeli in preslišali klic, ki bo v resnici potreboval pomoč.

Ljutomerski policaji podpirajo nezakonito vožnjo šleparjev med vikendi

Če ne bi vedela, da stoji moja hiša 2 km do Ljutomera, bi prisegla, da živim v Gornji Radgoni (kateri prebivalcem ob tej priliki izrekam vso podporo pri cestnih barikadah). Ob njej sicer teče državna cesta, ki pa je lokalna, NE namenjena težkim vozilom in na določenih delih celo poškodovana, tako da po njej res lahko vozijo samo osebna vozila in … ben, tudi traktorji. Drugo pa ne. Ampak …

Leta in leta živim v mestu. Navajena sem na vse mogoče zvoke in niti sirene niti škripanje gum niti obračanje z ročno me ne motijo. Nikakor pa nisem navajena na to, da me zjutraj zbudi bobnenje šleparjev in cistern, kar se je prejšnjo sobotospet zgodilo. Najprej sem mislila, da je potres ali kaj vem kaj, potem pa le odgrnem zaveso in zagledam kolono šleparjev kako se valijo po klancu gor mimo hiše in dalje v samo osrčje Ljutomera. Ven so prišli direkt pred cerkvijo in drugje kakor po centru mesta niso mogli dalje proti Lendavi oz. Murski Soboti.

NaJprej sem bila šokirana. Ok, sem že prej videla šleparje na tej cesti – tu in tam se je kakšen primajal izza ovinka in zabombardiral mimo hiše, ampak kolon, ki so se valile to soboto, pa nisem pričakovala. Prvič zato ne, ker je ob vikendih prepovedana vožnja za ta vozila. Drugič zato ne, ker je to lokalna cesta, po kateri se sprehajajo mamice z vozički, malo niže sta ob cesti dva starejša človeka na berglah, mimo se vozijo kolesarji, itd. In tretjič zato ne, ker je nekaj km. stran “uradna” široka državna cesta, ki vodi naravnost v Ljutomer in ni prav nobene potrebe se vozit po “naši” lokalni cesti, kajti “cilj” – center Ljutomera, je isti. Ampak …

Šleparji po omenjeni cesti v soboto in nedeljo nikakor in pod nobenim pogojem ne bi smeli voziti. In jaz sem bila besna. Prvič zato, ker so me že prevečkrat zbudili, drugič zato, ker ne vozijo 50 km/h in bodo enkrat enega spodaj pod klancem zbili in tretjič zato, ker policajev ni od nikoder (pa pustimo to, da jih sploh nikoli ne vidim tod okoli). Ko sem šla v nedeljo po pico v mesto sem se zato oglasila še na Policijski postaji, naivno misleč, da oni pač ne vejo za šleparje. Na moje veliko začudenje mi je policaj takoj pokimal, da so s problemom seznanjeni, a da ne morejo nič. “Saj veste, GPS naprave … šoferji najdejo vsako luknjo, po kateri se da prit do cilja,” mi je odvrnil. Že že, razumem, toda ob vikendih po zakonu ne smejo vozit, pa vozijo. “Ja, veste gospa, to vemo, ampak oni uidejo, mi jih ne moremo zadržat.”

Bull shitt … ne da se jim pečat s šleparji. Če jih na glavni cesti zasačijo je kazen 300 eur. Če bi jih pa na naši lokalni, pa je kazen baje 40 eur. Moram pogledat, če res. Pa čeprav je res, pa naj postavijo zaporedne kontrole in jih kaznujejo tolikokrat dokler ne bodo šli dol s ceste. Poleg tega je na cesti znak za prepoved vožnje težkih tovornih vozil in naj jih kaznujejo še za to.
Žal policaj ni bil navdušen nad mojim predlogom. Da bodo šli sami dol s ceste, ko bo dograjena avtocesta, je rekel. In da upa, da nikogar do takrat ne bodo povozili. UPA … UPA … UPA … Kaj pa škoda, ki se dela na cesti, ki je že itak poškodovana, teža šleparjev ji pa še bolj škoduje? Kaj pa zakonska prepoved vožnje ob vikendih?

Ne razumem. Pravzaprav razumem. Njim se ne da, raje pohlevno usmerjejo šleparje, ki se vijejo preko strogega centra mesta na glavno cesto proti Murski Soboti, kar je meni osebno nesprejemljivo. 
Pripravljena sem sama ukrepati. Kot sem že rekla policaju mi ni noben problem na cesto postaviti kakšnih ostrih predmetov, da šleparjem počijo gume in zgrmijo s ceste (največja škoda bi bila, če bi na mojo hišo, najverjetneje pa bi ali desno v jarek ali levo na njivo). Druga možnost pa je, da hodim vsak vikend na policijsko postajo težit, da napišem kakšno odprto pismo na Ljutomersko policijsko postajo in tamkajšnje medije, ipd.

1001 post

V bistvu je 1005, ker sem na začetku nekaj postov zbrisala - takrat sem se še uvajala v to internetno sceno in nisem bila kos negativnim odzivom in pritlehnemu komuniciranju. Ampak tega je že davno. Zdaj me nobena stvar več ne spravi iz tira. Temu bi se najbrž lahko rekla trda koža. 

Torej 1001 post in skoraj dve leti. Najraje berem svoj blog. Priznam. Najraje gledam slike, ki sem jih objavila; slike moje hiše in slike mojih dveh hčera. In ko vsake toliko časa prelistam (preklikam?) blog ter preberem poste za nazaj, ne morem verjeti, koliko stvari se mi je v teh dveh letih zgodilo. V tem smislu je blog res dnevnik. Čeprav … med prebiranjem postov ne morem mimo stvari, ki jih nisem zapisala, pa so se zgodilo. Najbrž zato, ker sem presodila, da vseeno niso za v javnost. Torej vzpredni dnevnik ne-napisanih dogodivščin.

O toliko stvareh bi lahko še pisala:

- o mojih dveh hčera in o tem, kako se bo razpletlo moje načrtovanje internata in selitve
- o moji službi, mojem napredovanju in znanju
- o stavbnem pohištvu
- o varnih hišah
- o demenci
- o starih ljudeh
- o otrocih  s “posebnimi potrebami”
- o prenovi moje hiše in moji novi sosedi
- o mojem delu z enostarševskimi družinami
- o svojih prijateljicah
- o tujih delavcih in peripetijah povezanih z njimi
- o življenju v enostarševski družini
- o Mojem in najini ne-vezi
- o pevskem zboru
- o fantu z moje srčne strani
- o mojem nadaljnem študiju
- o drobcih iz naše družbe, ki jih drugi ne opazijo
- …

Ne ne, tem ne bo zmanjkalo nikoli. V bistvu sem samo v tem vikendu naštela preko 25 tem, na katere bi lahko takoj napisala obširne poste. Pa sem si rekla “pusti, Katarina, pusti, naj grejo”. In so šli. No, ne še vsi in po eni strani mi je žal, da si nisem niti naslovnih tem zapisala, po drugi strani pa … ko gre vem post, gre ven del mene. In po 1001 postu lahko rečem, da je šlo ven veliko mene. In to kar je šlo ven, mi manjka. In zdaj grem domov. Torej sama vase.

Velikokrat mi je bilo vrženo naprej, da si ego pumpam na podlagi pisanja in odzivov. To ni res. Sem izjemno nedružaben človek, kar lahko potrdi vsaka moja prijateljica. Ne samo, da ne iščem družbe, Anna bi znala povedati, da sem sposobna družbo, ki mi ne prija, zapustiti takoj, če presodim, da mi je sami s seboj lepše. Vem, je čudno in po malem neverjetno, toda resnično sem samotar in dneve najraje preživljam sama s svojimi monologi, ki sem jih spet oživila in v katerih se sama s seboj zmenim vse tisto, česar se z drugimi ne morem. In res je težko biti moj prijatelj, ker poniknem prej, preden se kdorkoli zave, da me ni več.

Do sedaj se je nabralo preko 17.592 komentarjev, od katerih sem resnično vesela tistih, ki so mi dali novo znanje oz. razširimi moje in me po svoje celo “prisilili” v debato. Recimo Foka, pa Alcessa, Nataša, Vanja, WildWind, Urša, Levinja, in celo Mica - ko je nehala bit žolčna, Bisa, Okroglo, Pas, Mašon, Duko, Štulić, Mac …     To je samo zadnjih nekaj, med tistimi, ki so iz žolčnih postali normalni komentatorji pa je recimo Barbara, pa Achka, pa … še celo NotoriusBIg je tu in tam prebavljiv. In 1tastar, seveda.

Blogos je internetna skupnost piscev in bralcev. To mi je jasno. A ne bi je enačila z realnim svetom, ki je dosti večje in zajema malo morje ljudi, ki blogov ne berejo, ki, še več, zanje ne vedo. Zato se glede odzivov na svoje pisanje ne obremenjujem in me ne zadanejo ti odzivi. Je pa tudi res, da se moje življenje ne začne in konča tukaj, temveč se dogaja tam preko, daleč stran od računalnika in tja Blogos ne pride, je obratno – jaz pripeljem življenje vanj. 
Fino je, ko takole ob kavi podebatiram s kom o svojem blogu in mi 1:1 pove svoje mnenje. Zanimivo je tudi to, da je kar nekaj ljudi potem, ko so me spoznali, prenehalo komentirati, mi pa preko mailov sporočijo, da me še vedno berejo in bi šli na kavo z mano. 

Spomnim se, ko mi je Alcessa nekoč napisala, da ne bo več komentirala na moj blog, ker z mano ni možna debata … Hej, Alcessa, si vidla, kako sem se potrudila in se spravila debatirat s tabo. Pa veš zakaj? Ker so mi tvoji komentarji všeč. Ker mi imaš kaj povedat.    In tudi nekateri drugi, recimo -Nadja s knjigo Kot da me ni, pa Pas s svojim fenomenalnim poznavanjem socialnega sistema in rejništva, pa še kdo … recimo mame enostarševskih družin in tudi druge, ki mi napišejo svoje izkušnje glede doživljanja otrok in vzgoje. Nisem sicer odvisna od komentarjev, saj le-ti niti slučajno niso pokazatelj obiskanosti bloga, pa vendar je prav, da veste, da vse komentarje preberem. Vedno. 

Prvi trije dnevi na grafu so na nuli, ker so takrat prenavljali Blogos. Včeraj je bilo na blogu preko 660 obiskovalcev, povprečno jih je 900-1000 na dan. Zato pravim, da komentarji niso pravi pokazatelj obiskanosti. Pa vendar … razen dobrega občutka, da me bere veliko ljudi, je moje pisanje prej zabava kot resno delo (čeprav resno pišem). V tej smeri moram nekaj spremenit (če bi, recimo, vsak klik bil vreden 0,50 eur, bi včeraj zaslužila 300 eur).

Kako dalje? In če sploh dalje? S kakšnm tempom?  Za koga? Čemu?  … Ne vem. Iščem odgovore na svoja vprašanja. Definitivno jih bom našla. Samo ne vem kakšni bodo. Vsekakor pa bodo moji. Zdaj grem pa s hčerama na sprehod. Po dolgerm času spet.

Kelnarska

Pred časom sem omenila, da sem določen čas svojega življenja delala kot kelnarca. No ja … tovrstno poklicno kariero sem začela v 18 letu, ko sem ob šoli za vikende pomagala v raznih lokalih in se učila kelnarstva. In kakor mi je na začetku kazalo bolj tako tako, sem – moje subjektino mnenje – bila dobra kelnarca, načelna in korektna, predvsem pa tiste sorte, ki je gostje niso ne smeli ne upali prijeti za zadnjico ali pas in ki je bila kurba bolj zato, ker ni šla s ”ta pravim” kot zato, ker sploh ne bi šla s kom. 

Moja prva prava 8-urna služba kelnarce je bila v Mengšu. Tam je svoje čase v središču vasi (ali mesta?) stal lokal Ciklama, med Domom starejših občanov in trgovino. Najemnica je imela strašno rada rože in tako smo imeli polno teraso raznega cvetja, okusno dekorir lokal in sploh zelo všečen ambient. To delo sem dobila preko oglasa potem, ko sem obe hčeri dala v vrtec. Nekaj je bilo treba delati in ker kot kemijski laborat nisem dobila službe, sem se pač udinjala kot kelnarca, kar meni osebno ni bilo težko (je bilo pa pravo ponižanje za sorodnike mojega ex, kajti takrat je on že hodil v tujino in dobro zaslužil, jaz pa sem se nažrla moledovanja za denar in pljunila v lastne roke ter poprijela za delo).

Meni najljubša sodelavka v Ciklama baru je bila Bernarda. Z njo sem se krasno razumela in prav prijetno je bilo delati z njo. Bila je starejša od mene – niti več ne vem koliko let, v lokalu je delala že nekaj časa in stranke so jo poznale. Prijazna, prijetna oseba. Lokal se je odpiral ob šestih zjutraj in se običajno začel s kavicami ter “ta kratkimi”. Ne spomnim se več, kdaj smo zapirali, a načeloma ni bilo težav s strankami, ker je bila šefica trde sorte.

Jaz in Bernarda med čiščenjem okna. Joj, kako mlada sem bila takrat. 

Ne spomnim se več, zakaj sem tam nehala delat, bi pa znalo bit da zato, ker mi je znanec ponudil višje plačilo v njegovem lokalu. In sem zamenjala službo. Delala sem v Naklem in Podbrezjah, ker je imel pač dva lokala.
To je bilo povsem drugo delo kot v Mengšu. Ob petkih in sobotah se je lokal prelevil v nočni klub in dostikrat se je zgodilo, da sem začela popoldansko izmeno ob dveh, končala pa ob dveh zjutraj ali še kasneje.
Hmmm … ko se spomnim tistih časov … Rada sem bila kelnarca.

in

Ne ne, to nista moja ljubimca.    To sta bila dva redna gosta, ki sta se pač znašla tam, ko sta bili posneti ti dve fotki. In niti ne vem kdo ju je posnel. Spomnim pa se teh coklov na spodnji fotki … Uf, kako so me včasih bolele noge.  Nove cokle sem si kupovala na vsakih nekaj mesecev. In nosila sem minike in oprijeto črno oblekco … Takih oblek potem nikoli več nisem nosila. Pa ja, takrat sem imela 65 kg. 

Včasih, ko sedim v gostilni kamor hodim na malico, poklepetam s kelnarco o tem in onem in se spomnim časov, ko sem sama paradirala od šanka do mize in nazaj, pa ko mi je nekoč en od gostov dal vsakič, ko je naročil, preostanek denarja kot napitnino, če sem se le sklonila malo bolj naprej nad pomivalnim koritom, da je lahko videl naramnico od moderčka.    Pil je … če se ne motim, čisti viski in tu in tam deci kokakole zraven. Vsako rundo je dal 1000 sit in vsakič mi je ostalo 400-500 sit. Jap, napitnina je bila lepa. Ali ko sem se videlava z enim od pekov bližnje pekarne in so mi za rojstni dan, če se ne motim, spekli velik penis, moda pa so potresli z makom.  Pa ko me je nekoč v gneči nekdo prijel za zadnjico in sem nagonsko s pladnjem lopnila prvega, ki je sem da dosegla ob obračanju nazaj. Kasneje se je izkazalo, da sem lopnila napačnega, a tudi tisti, ki me je prijel, me po tistem ni več. Zakaj ne? Ker sem pladenj počila.  :)  

Bilo je svega i svašta. Na to temo bi lahko napisala kakih 400 postov. Ampak … vsega vam tudi ni treba vedeti. 

Klinični center in bolnice okoli njega

Parkirala sem avto nedaleč stran od vrtca, v katerega sem čisto majhna hodila. To je bil vrtec za otroke uslužbencev Kliničnega centra in ostalih bolnic. Nato sem mimo nove otroške klinike, UKC-ja in Štorklje odpravila proti Onkološkem inštitutu. Tisti park … spomini so se mi vračali v flešu in spet sem bila deklica …

Moja mama in oče sta delala v Kliničnem centru. Oče je bil telefonist, eden boljših, in ko sem šla danes mimo tistega kletnega vhoda, skozi katerega sem določen del svojega življenja hodila kot za šalo, sem se spomnila nanj kakršen je bil takrat. Takega moškega bi imela … Kako ponosna sem bila na svojega očeta, ko me je peljal v telefonsko centralo, me predstavil svojim sodelavcem in mi dovolil sesti za “mešalno” mizo polno gumbov in žic. Bil je mojster svojega poklica, prav res.
Včasih sva šla v interni bife pri glavnem vhodu, kjer so ga po pravilu pozdravljale ženske (zdaj vem zakaj). Res je bil prava perla, jaz pa njegova ponosna hči. Obiski očeta v njegovi službi so bili vedno polni ponosa, da imam takega očeta in da oče dela tam, kjer je delal, Klinični center pa mi je bil kot dugi dom, tako domače sem se počutila tam.

Po podzemnih hodnikih, ki povezujejo eno bolnico z drugo, sem hodila z mamo, ki je najprej delala na Infekcijski kliniki, nato na Otološki kliniki (pa vmes nekaj časa v vrtcu, kamor smo hodile, da nas je imela blizu). Ko sem šla danes mimo te bolnice je bila vse kaj drugega kot takrat, ko sem bila tam vsak teden, včasih večkrat na teden. Kjer se zdaj bohoti steklena pošast, je bil oddelek za odrasle, na katerem je do upokojitve delala moja mama, pred tem pa je bila sestra v prvem nadstropju na otroškem oddelku.

Park pred Onkološko kliniko je bil najbolj morbiden del moje poti do mamine službe. Res je sicer, da so tudi pred mamino kliniko in na njenem oddelku sedeli ljudje s “porisanimi” glavami, toda park jih je bil skoraj vedno poln. Nekaj časa nisem vedela zakaj imajo tiste črne označbe na sebi, potem pa mi je mama razložila, da tako označijo predele, ki jih bodo operirali ali obsevali – malo sem že pozabila. Vsekakor so bili to bolniki z rakom in meni kot otroku pogled nanje ni bil prijeten, zlasti potem, ko mi je dedek umrl za rakom. Takrat  – imela sem 11 let, sem dojela kako smrtonosen je rak.

_________________________________________________

Danes sem torej šla po poteh svojih spominov, ki jih že dolgo nisem obujala in čustva so kar sama vrela iz mene. Ko pa sem prišla na Onkološki inštitut in videla vsa tista rešilna vozila pred stavbo ter množico ljudi v njej, pa me je prav res zvilo. Prišla sem samo na slikanje skeleta, toda že na vratih WC-ja mi je bilo nedvoumno sporočeno, da sem ali bolnik ali pacient (na vratih je pisalo WC za zaposlene in WC za bolnike oz. v kleti WC za aktivne / neaktivne paciente). Bivanje v tisti stavbi me je tako zamorilo, da sem v obupu poklicala Salonitko, s katero sva šli na kavo in sem se vsaj malo zamotila med čakanjem na slikanje.

_________________________________________________

Koliko bolnikov … koliko potencialnih bolnikov. Pomislila sem na mamin črni humor, ki ga je razvila pri delu z rakavimi bolniki. Toliko let je delala z njimi, srečevala ljudi v zadnjem stadiju, pa tiste, ki niso nikoli v življenju prižgali cigarete in tiste, ki so med obsevanjem hodili kadit pred vhod klinike. Domov je nosila tako srečo, ko so kakšno pacientko pozdravili, kot žalost, ko je kakšen pacient odhajal domov zavedajoč se, da umira in da mu ni pomoči. Včasih pomislim na to, kako obupno psihično težko službo je imela in kako trdna je morala biti, da je prenesla vso to bolečino, še posebej, ko je delala na otroškem oddelku in je dobila v oskrbo kakšnega na smrt bolnega otroka.
_________________________________________________

S slikanjem sem končala ob treh popoldan. Bila sem na smrt utrujena ter razbolena. Vseeno mi je kaj bo pokazalo slikanje. Ko sem odhajala domov mi je možgane preletavala samo ena misel …

Enkrat v mesecu grem v šoping … za svojo dušo

Ponavadi si kupim knjige, včasih pa tudi kaj drugega. In  “kaj drugega” sem si kupila ta mesec?

1. barvo z lase. Na to sem zdaj bolj ko ne obsojena. In zato se vsak mesec spomnim, zakaj se 4 leta nisem barvala in sem bila blond.

Očitno bom zdaj kar … takale. Kao čokolada.

2. Parfum. Odkar sem ga prvič kupila, se ne morem ločit od njega. Sem poskusila že nekaj drugih  – tudi Star, ki je fantastičen, in Opium, ampak ta parfum mi je pisan na kožo. To … sem jaz.

Zato ne maram, da mi drugi kupujejo parfume, ker po pravilu zgrešijo in kupijo nekaj čisto drugega. Meni paše in res paše samo ta.

3. Glasba … je pomemben del mojega življenja. Kupujem originalne CD-je in prisegam na originale, čeravno mi vsi pravijo, da sem neumna. Pa sem, jebiga.
Danes sem si kupila CD, ki ga iščem že dlje časa. Lepa Brena – Uđi slobodno

Naslovna pesem mi je fenomenalna in mi jo je Moj zapekel že pred časom. O ja, jugo glasba je glasba, ki jo najraje poslušam.

No, tako. Od vsega denarja, ki ga zaslužim, si torej privoščim 48 eur zase, za svojo dušo. Svaka mi čast, res.      Ampak bolje išta nego ništa.

Čudaki in čudakinje

Čudaki so ljudje, ki so drugačni od nas, pravzaprav so drugačni od okolice, v kateri se nahajajo. Njihova drugačnost lahko obsega samo zunanji videz ali »čudne« reakcije, lahko pa so drugačni tudi v komuniciranju in razmišljanju. Karkoli … čudaki so drugačni od ljudi v svojem okolju. Dva taka najbolj znana čudaka sta Bedanec in Pehta.

V svojem življenju sem srečala kar nekaj »čudakov«. Nekateri sem to oznako prilepila sama, spet drugim so jo pripeli drugi, pa so jo meni samo pokazali, torej razložili zakaj je ta človek čudak.
Eden od takih »čudnih« ljudi je bil tudi Gargamel. Kot otroku mi nikoli niso razložili zakaj je tak, zakaj »čudno« izlgeda in zakaj se »čudno« obnaša, slučajno sem nekaj let nazaj izvedela sama – je duševno prizadet človek, ki je med sebi enakimi povsem normalen in prav nič izstopajoč. No, nam otrokom pa je bil vse prej kot normalen.

Vasi so, se mi zdi, bolj neprijazna okolja do kakorkoli drugačnih, saj se ljudje med seboj poznajo in »poznajo«, posameznik pa se le stežka skrije pred okolico. In če sama v Štepanjskem naselju nisem prav nič izstopala, sem v tisti vasi, v katero smo se preselili pri mojih 11 letih takoj dobila oznako »čudne«, »drugačne«, na prav poseben način kužne osebe. Ena izmed etiket je bil najprej ta, da sem ciganka. Babica moje najboljše prijateljice mi jo je prilepila in držala se me je do konca njenega življenja (hvala bogu, da ne do konca mojega).
Naslednja etiketa je bila, da sem pri 12 letih splavila. Soseda dve hiši stran mi jo je prilepila kako leto prej preden sem sploš slišala zanjo. Res je sicer, da sem menstruacijo dobila pri 12 letih, seksala pa takrat prav gotovo nisem. Ker je bila ženska izredno pomembna persona v vaškem cerkvenem življenju je to svojo »ugotovitev« raztresla po celi vasi in ne da bi se katera od dobitnic čveke sploh pozanimala kaj je na tem so jo raztrosile naprej. Z mano se seveda skoraj noben »pošten« fant (torej, sin katere od teh pobožnic) ni smel družiti in za razlog sem izvedela leto, dve kasneje. Takrat sem tudi izvedela zakaj name gledajo tako zviška in zaničevalno.

V vasi je poleg mene veljal za čudaka tudi moški, ki je bil bojda izredno inteligenten a je doživel prometno nesrečo in se mu je zaradi nje »sfuzlalo«. Hodil je tudi k nam pomagat pri hiši in poznala sem ga osebno. Sicer je bil na momente vsiljiv in ni slišal besede NE, vendar pa se meni ni zdel čuden, prej neolikan. Je že pokojen.
Živi pa v sosednji vasi moški, ki velja za čudaka odkar pomnim. Vsak dan je hodil v službo in iz nje s kolesom (cca 10 km v eno smer), bil nezgovoren in tudi na videz drugačen (na videz drugačen pomeni, da se ni redn obril in bil pražnje oblečen). Še vedno ga občasno videvam na cesti s kolesom. Se je postaral, a »čuden« je še vedno. In bojda je bil tudi on izredno inteligenten, potem pa … Babje čveke.

Teta Iva je bila čudakinja. Samska ženska, brez otrok ali ljubimca. Nihče se ni poglabljal v razloge zakaj je sama in zakaj se na momente obnaša »čudno«.
Enako je s prijateljico moje mame. Ker je sama, ker že sto let ni imela nobenega ljubimca – vsaj okolica ne ve za to, ker živi sama in le včasih popazi na vnuke svojega sina, je »čudna«.
_______________________________________________

Sama imam vse predispozicije za »čudakinjo«.   In v kolikor mi je že niso prilepili v bloku, v katerem živim zdaj, mi jo bodo, ko bom živela sama v hiši. Pa tudi če bom živela z Mojim bom čudna. Razlogi za to so že v tem, da sem strašno nekomunikativna; držim se zase in se brigam za svoja posla; ne hodim na obiske k sosedom in ne raznašam govoric; ne sklepam prijateljstev in ne pozdravljam mimoidočih. Pogovarjam se sama s seboj in petek in svetek sem oblečena v iste cunje. Imam čudne izpade, ko na povsem preprosta vprašanja odgovarjam s »čudnimi« stavki (recimo na pripombo da je danes lep dan odgovorim, da je čudovit dan za pogreb     ). Se ne prilagajam in ne sklepam kompromisov. Sicer je super to, da sem res bolj na samem, a morda bom prav zato še bolj čudna v smislu »saj ni čudno, da je čudna, ko pa živi tako odljudeno«. Like I care …

Ljudje smo strašno netolerantni do ljudi, ki so kakorkoli drugačni od nas. Druge ocenjujemo skozi to kakšni smo mi in kdorkoli je vsaj malo drugačen je »čuden«, ne da bi pomislili, da smo morda čudni mi. Tako so, recimo, čudne enostarševske družine, ker pač v družbi velja prepričanje, da je normalna samo dvostarševska družina. In čudni so temnopolti ljudje, ker je večina belopolta. In čudni smo tisti, ki se selimo iz Ljubljanske kotline, ko se vendar večina ljudi seli vanjo. In čudni so ljudje, ki po končani srednji šoli ne grejo naprej na fax, ko je vendar to samoumevno.
Čudni so tudi vsi tisti, ki nimajo otrok in tisti, ki imajo več kot tri. Čudni so tudi tisti, ki kadijo in tisti, ki še vedno jejo mastno hrano. Pa tisti, ki verjamejo v pokojninski sistem in tisti, ki zagovarjajo splav …
________________________________________________

Ko naštejem vse kar je »čudno« ugotovim, da živim v čudni družbi, v kateri pa se še vedno večina deklarira za »normalne«, da lahko potem izloči res »čudne«. In ti čudaki pogostokrat nimajo prav nobene veze s pravo čudnostjo. So le na videz drugačni.

Soustvarjanje – Zapiski s predavanja prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Soustvarjanje:
- med nami in uporabniki naših storitev so samo situacije, ne svetovi
- pomemben je medsebojni odnos

Kompleksni problemi:
– nujno je, da odstopimo od mišljenja, da imamo rešitev, ker je nimamo. Skupaj soustvarjamo rešitve

Socialno delo je odvisno od odnosa, ki je oseben. Odvisno je koliko prostora pustimo v odnosu ter da smo spoštljivi drug do drugage

Experti z izkušnjami – uporabniki zase najbolje vejo, kaj si želijo, kje imajo moč in kje ne znajo več naprej.
Mi pa vidimo kaj je možno in kaj ne, varujemo človekove tj. uporabnikove pravice, da se mu v odnosu nič ne zgodi.
Koncept delovnega odnosa – ozaveščanje vprašanj, ki jih na prvo žogo ne vidimo (primer zamenjava rejniške družine – pogoj otrok).

Odstopanje od moči, ki nam NE pripada – ne prepričujemo, ne odločamo za druge, ne ukazujemo, ne določamo rešitev

Biti kompetenten za svoje življenje – prevzeti odgovornost za svoje rešitveT

Izogibanje konceptom izključevanja in poniževanja –
- problematične družine / otroci
- obravnava
- spremljanje družine
- nemotiviranost posameznika
- “oglasite se” “pridite mimo”
—————————————-
tako se ne govori, taki izrazi v SD ne smejo obstajati

uporabnik – servis
stranka – trgovina
sogovornik, expert z izkušnjami, soudeleženec v rešitvah

To ni socialno delo:
Jaz rešujem – ti si hvaležen
Jaz vidim – ti slediš
Jaz odločam – ti sprejmeš

O`Hanlon – zgodovina pomagajočih poklicev. 4 valovi:
1. val – kaj je narobe?« – mi smo v redu, oni pa niso
2. val – olajšanje – reševanje problema
3. val – človek s problemom – raziskovanje problema
4. val – premik od problema k rešitvi – Soustvarjanje

Rešitve so javne – ne morejo se rešit v kabinetu ali pisarni.

Sealby: Mi v pomagajočih poklicih smo s toliko dobrimi nameni naredili toliko slabega.

Kdo definira problem – mi ali človek sam? – Kaj sploh je problem?

Iščimo področja, na katerih so ljudje kompetentni, močni, samozavestni.

L. Dominelli – najprej je bil altruizem, potem se je zgodil imperializem strok, zdaj se dogaja začetek partnerstva med stroko in uporabniki

S. Karcz

Koncept delovnega odnosa
Socialnega dela ni, če ne ustvarimo odnosa, v katerem ga lahko delamo
Najprej naredimo dogovor o sodelovanju
Nato udeleženec v rešitvi pove kako vidi problem in kako vidi možno rešitev ter svoj delež pri ustvarjanju rešitve
Sledi osebno vodenje
Etika udeleženosti
Izvirni odnosi / Izvirni delovni projekti (vsak primer je svoj izvirni delovni projekt, kjer je v vsakem druga rešitev in drugi udeleženci v njej).
_________________________________________
Na predavanju me je najbolj fasciniralo to, da gospa profesorica še vedno hodi v šolo, se izobražuje in prizna, da vsega ne ve. Zato se izobražujem tudi jaz. Ker vsega ne vem, a kar vem, je moje. Ker aktivno sodeluje v socialnem delu – k njej hodijo družine in posamezniki, njena predavanja temeljijo na praksi in na izkušnjah.

Socialno delo je konstantno razvijajoča se veda, stalno spreminjajoča in polna inovativnih pristopov. Med njimi je tudi moj z enostarševskimi družinami in štejem si za čast, da spadam v skupino tistih socialnih delavcev, ki svoje znanje uporabljajo za to, da drugim ljudem praktično pomagajo oz. ustvarijajo prostor, v katerem se združujejo in si pomagajo sami.
Ups, se že hvalim …