Sem na dobri poti do burn out – a
Oz. pregorelosti, po domače rečeno.
Danes sem si vzela čas in šla k zdravniku. V predelu žličke me že nekaj časa zelo boli, jemlje mi dah, tečna sem in napeta, non stop premišljujem kaj vse moram naredit in kam moram it (ne uporabljam Akte – nisem pristaš pisanja). In odkar sem v službi prevzela še naročila in planiranje montaž se počasi … počasi pogrezam.
Pred dvemi leti sem se prvič sesedla. Takle čas je bilo, ko sem padla z gradbenega odra oz. se je le-ta prevrnil, pa nisem mogla niti en dan ležati doma, temveč me je bivši šef prišel iskat in me vozil po gradbiščih. Bila sem skurjena in skurilo me je 6 mesecev konstantnih 10 -12 ur dela na dan, računanja, premišljevanja, planiranja, razporejanja, skratka sesul se mi je ves sistem. Ko sem potem ostala doma na dopustu sploh nisem bila sposobna it nazaj v službo. Sovražila (to besedo zelo redko uporabljam) sem vse, kar je bilo kakorkoli povezano s službo, pa vendar sem morala preživeti družino in sem bila prisiljena ne počivati, temveč iskati novo službo in delati.
Ko sem tako lansko leto dobla tole službo, sem si obljubila (ne prisegla in ne zaklela), da se ne bom več naprezala, da ne bom več padal v vrtinec stresa, da ne bom nosila službe domov, skratka, da bom v službi 8 ur na dan in gotovo. In mi je uspevalo. Šef poleg mene je sicer bil ves nanervan, s polno glavo nekih podatkov, živčno je hodil okoli in dvakrat zaradi stresa že obležal, jaz pa sem terala svoj tempo, počasi, lagano.
Roko na srce organizaciaj v našem podjetju ni ravno na nivoju (bila). Mene osebno je najbolj nerviralo to, da nihče prav dobro ni vedel kaj je vplačano, kaj se mora naročit, kdaj bo za koga montaža … Smo podjetje, ki konstantno rase, ima vedno več prometa, je vedno bolj razpoznavno, zato “organizacija”, ki je sicer nekako delovala pri 100 strankah na leto, pri 1000 + ne deluje več. In nekdo se mora sesut. Pa se je najprej šef. Potem sva dokončno dorekla, da prevzamem organizacijo in vodenj podjetja jaz. Ker znam, ker sem organizirana, ker mi ni težko, ker … ker koneckoncev potrebujem višjo plačo, da bom lahko hčerama kupila dostojna zimska oblačila in drugo leto zamenjala strop v hiši. Ampak cena za to povišico in za to, da se šef ne bo več hodil koli kot živčna razvalina pa je moje zdravje. In ta cena je absolutno previsoka.
Kakšen mesec in pol zdaj vodim naročila in plan montaž (tisti, ki niste v tem fohu najbrž sploh ne veste koliko dela je s tem), poleg vse druge papirologije, ki jo zahteva podjetje (in plač in zaposlovanje novih tujcev). Na začetku je še bilo ok, nisem se pač za nič žrla, želodec me je bolel enkrat ali dvakrat, zdaj pa me je zagrabilo. Vnela se mi je želodčna sluznica, pa žlička, pa počutim se raztreščeno na tisoč kosov in ne dohajam sama sebe. Seveda navzven funkcioniram dokaj normalno – razen tega, da sem v službi razdražljiva in da spet hodim občasno potem, ko pridem domov, ležat (dvakrat na teden, recimo), ampak navznoter se mi kuha. Ne najdem obstanka. Kot stroj meljem meljem meljem in ne znam odklopit, še v polsnu kombiniram montaže, premišljujem ali sem vse naročila ali je bla stranka obveščena, kdaj bom naredila prevzeme računov, za koga moram naredit novo pogodbo, itd.
Zato sem šla danes k zdravnici, da me pripravi na možno pregorelost, da že v štartu poskusiva to stanje zatret oz. vsaj upočasnit, dokler ne najdem primernega ventila oz. preusmeritve. Moj mi je predlagal banminton, ker ve, da športa sicer ne maram. Sliši se sprejemljivo, naslednji teden bova začela. Dve uri na teden in če mi bo uspelo, da se bom s skakanjem in lovljenjem žogice (al kaj je že tista reč) zamotila do te mere, da bom izklopila službo, potem znabiti, da se bm celo izognila burn out-u in splavala iz zdajšnje krize. V nasprotnem primeru bm najbrž terala in terala do onemoglosti, potem pa dala odpoved, se preselila v Ljutomer in začela od začetka. Ampak to je najbolj črn scenarij, ki si ga nihče (niti jaz, čeravno si to vse res želim … čez leto ali dve) ne želi uresničit zdaj.
Kakorkoli … danes grem v Medano prepevat – to mi je všeč in me sprošča, potem pa do nedelje zvečer v Ljutomer. Držim pesti zase. 
SANI pravi:
Tudi jaz držim pesti zate
Pa še nekaj, kaj je zdaj to? Je Tvoj spet Tvoj
28. avgust 2008 ob 12:34
katarina pravi:
SANI: Moj je samo en in edini. ko / če se bo pojavil pa kakšen drug – nov partner v mojem življenju, bo pa npr. Tanov ali … Srčni ali kaj drugega. Moj je pa en in edini (kako kot Moj ex – oče mojih dveh hčera).
31. avgust 2008 ob 17:59
Pionir pravi:
V službi se ne bi smelo napredovati tako, da se ti povečuje količina dela, ker to vodi v propad.
Če dobiš zahtevnejše delo (bolje plačano), je treba prejšnje (manj zahtevno) prepustiti komu drugemu, ne pa ga opravljati še naprej poleg novega.
Rastoče podjetje mora poskrbeti tudi za to in zaposliti še koga, da bo to delal.
2. september 2008 ob 22:33
Starševstvo + » Obisk zdravnika in kako pade stres z ramen pravi:
[...] tja. Boli me v predelu žličke in zdravnica je rekla, da imam najbrž vnet hrustanec. O tem sem takrat pisala. Zdravnica mi je dala neke tablete za želodec in me poslala na odvzem krvi. Kri je ok (sicer pa [...]
9. september 2008 ob 17:56